Finančna kriza: podoben učinek kot teroristični napad?

Zelo podobno kot teroristični napad lahko tudi finančna kriza destabilizira države.

François Melese trdi, da ne smemo podcenjevati vpliva finančne krize na varnost. Poleg tega ga zanima, ali izvira iz zasebnega ali javnega sektorja.

60. obletnico Nata je zasenčila mračna statistika. Prvič po več kot 60 letih se bo svetovni bruto družbeni proizvod zmanjšal. Merjeno v odstotkih, bo upad svetovne trgovine še večji. Kar se je začelo kot finančna gripa v ZDA, je hitro preraslo v svetovno epidemijo. Gospodarske in varnostne posledice za Nato in njegove partnerice so gromozanske.

Zavezništvo je pred dvema ključnima izzivoma: prvič, kako zmanjšati obrambne izdatke, in drugič, kako iz finančne krize potegniti prave zaključke.

Direktor Nacionalne obveščevalne službe ZDA je pred kratkim povedal kongresu, da je gospodarska kriza zamenjala terorizem kot »glavni kratkoročni varnostni problem«.

Direktor Nacionalne obveščevalne službe ZDA je pred kratkim povedal kongresu, da je gospodarska kriza zamenjala terorizem kot »glavni kratkoročni varnostni problem«. Ni pa omenil, kako strašljivo je ta kriza podobna terorističnemu napadu.

Teroristi, ki hočejo destabilizirati državo, običajno z omejeno izgubo življenj in premoženja povzročijo ogromne gospodarske in družbene stroške. S tem ko ogrozijo ključno finančno ali fizično infrastrukturo (na primer transport, energijo in komunikacije), teroristi prisilijo vlade in prebivalce k dragim obrambnim ukrepom. Prestrašeni potrošniki se izogibajo trgom in tako upočasnjujejo gospodarsko rast ter povečujejo brezposelnost in politično nestabilnost.

Nekateri morda vidijo podobnosti z zlomom nepremičninskega trga v ZDA. Motnje v finančnem poslovanju, ki so mu sledile, so se z Wall Streeta hitro razširile na Main Street. Veliko potrošnikov, prestrašenih zaradi upadanja cen stanovanj in naraščanja števila tistih, ki so izgubili službe, je prenehalo kupovati. Medtem so začeli razpadati finančni trgi, preobremenjeni z vrednostnimi papirji, zavarovanimi s hipotekami, in hitro izgubo vrednosti zavarovanj premoženja. V brezupnem poskusu, da bi rešile propadajoče banke in zavarovalnice, so vlade zagotovile znatne finančne injekcije. Strm padec potrošniške porabe, ki se je pridružil moratoriju na posojila, je spravil na kolena tudi najbolj zdrava podjetja, kar je povzročilo še več reševalnih ukrepov.

Reuters

Vse poti vodijo na Wall Street?

V kombinaciji z izpostavljenostjo svetovnih finančnih institucij slabi aktivi se je zlom potrošniškega in investicijskega trga v ZDA kmalu preselil še na mednarodne trge. Nobena država ni ušla učinkom na mednarodno trgovino in svetovne finance.

Veliko tranzicijskih držav je izkoristilo prednost nizkih stroškov posojil in visokih tujih vlaganj za povečanje zadolževanja države. Danes je veliko težje refinancirati državni dolg in primanjkljaje na tekočem računu. Če tuje banke ne bodo več dajale novih posojil ali ne bodo hotele odložiti poplačila obstoječih posojil, bi se lahko število bankrotov in stopnja brezposelnosti povzpela v nebo.

Nekatere države članice in partnerice se soočajo s prestrukturiranjem dolga, ali še huje, z neplačilom in zlomom valute. Ker to povečuje nevarnost političnih nemirov, so kot zadnje sredstvo za preprečitev političnega kaosa začeli posredovati posojilodajalci kot so IMF, Svetovna banka in Evropska centralna banka.

In kako vse to vpliva na Nato?

Prvi izziv za Nato je preteče zmanjšanje obrambnih stroškov. Diskrecijski obrambni programi so glavna tarča za uradnike, ki si obupno želijo obvladati velikanske proračunske primanjkljaje. Drugi izziv je iz krize potegniti prave zaključke in se upreti protekcionizmu.

Kar zadeva obrambne stroške, se mnoge države soočajo z resnim zmanjšanjem, ki naj bi kompenziralo velik dolg, nastal v boju s stečaji in brezposelnostjo. V mnogih Natovih članicah in partnericah se bodo nedvomno že tako skromno odmerjeni obrambni proračuni še zmanjšali. Neodvisne obrambne sile bodo postale razkošje, ki si ga ne bodo mogle privoščiti. Kolektivna varnost bi morala postajati vedno bolj privlačna.

3. člen Severnoatlantske pogodbe (Washington 1949) pravi, »da bodo pogodbenice …vzdrževale in razvijale svojo individualno in kolektivno sposobnost upreti se oboroženemu napadu«. Današnja gospodarska kriza se bo verjetno odražala predvsem v »kolektivni« in manj v »individualni« sposobnosti.

Svetla stran tega je, da se Nato nahaja v središču ogromne in naraščajoče mreže partnerstev, ki sedaj vključuje 28 članic. S pomočjo strateškega usklajevanja kolektivnih prispevkov Nato lahko poveča učinkovitost sil in vsaki članici v zameno za njen prispevek dejansko nudi celotni obrambni paket.

8. točka zavezniškega Strateškega koncepta (Severnoatlantski svet, Washington 1999) pravi, da »skupna zavezanost in sodelovanje …zagotavljata, da se nobena zaveznica ni prisiljena zanašati le na …svoja nacionalna prizadevanja pri reševanju glavnih varnostnih izzivov. Zavezništvo jim omogoča s skupnim prizadevanjem uresničevanje bistvenih nacionalnih varnostnih ciljev.«

Resna nevarnost glede padca obrambnih izdatkov je, da se bodo ZDA znašle v položaju, ko bodo morale nositi še večji del bremena ravno v času, ko bo okrnjen tudi njihov obrambni proračun. Z oslabljenimi bankami in finančnim sistemom ter vprašljivo vlogo dolarja kot svetovne valute, največji svetovni dolžnik morda ne bo mogel več finančno podpirati svetovne varnosti.

Ne glede na to bodo prihranki iz skupnih varnostnih naporov nastali zaradi agresivnega prizadevanja za učinkovitost skupnih virov. Eden od glavnih virov je spodbujanje čezmejnega povezovanja obrambne industrije – vključno z čezatlantskimi povezavami – da bi pomagali razpršiti finančno breme razvoja in proizvodnje novih sistemov in dejavnosti, povezanih z obrambo.

Konkurenca med čezmejnimi in čezatlantskimi industrijskimi skupinami lahko omogoči dostop do novih tehnologij in izdelavo inovativnih izdelkov, ki prinašajo večji donos obrambnih investicij. Konkurenca pospešuje inovacije in spodbuja iskanje učinkovitih rešitev, ki zmanjšujejo stroške in trajanje ciklusov. Dodatna prednost spodbujanja čezmejnega čezatlantskega industrijskega povezovanja bi bila večja vojaško-politična povezanost znotraj Nata. S povečanjem interoperabilnosti in večje stroškovne učinkovitosti bi lahko okrepili zavezništvo in povečali Natovo učinkovitost.

Drugi velik izziv, ki preti zavezništvu, je, da bi države iz krize potegnile napačne zaključke.

Drugi velik izziv, ki preti zavezništvu, je, da bi države iz krize potegnile napačne zaključke. Ali smo priča popolnemu zlomu kapitalizma in globalizacije ali obstaja bolj vsakdanja razlaga?

V svoji novi knjigi priznani ekonomist John Taylor s Standfordske univerze trdi slednje. Podaja prepričljive empirične dokaze, da so »vladni ukrepi in posredovanja povzročili, podaljšali in poslabšali finančno krizo.«

Najlaže bi bilo kriviti gospodarske težave na Wall Streetu, pogoltne bankirje in propad trgov. Nekateri so zaključili, da je kapitalizem propadel in da bi vlade morale zaščititi svoje industrije in ponovno razmisliti o svoji odvisnosti od svetovnih trgov za doseganje prihodnje rasti in blagostanja. Tak zaključek bi bil napačen. Kapitalizem ni kriv.

Mislim, da je vladna denarna in nepremičninska politika ZDA, ki je sicer imela dober namen, pravzaprav glavni vzrok za sedanjo krizo. Jasno je, da so prežeči nepremičninski agenti, pogoltni investicijski bankirji, nesposobne bonitetne agencije, pretirano optimistični vlagatelji, kratkovidni lastniki nepremičnin in finančni izumitelji zapletenih izvedenih produktov vsi odigrali vlogo v finančni krizi. Vendar pa je narobe, če jih krivimo za početje, ki ga je v veliki meri spodbujala država s svojimi politikami.

Več ključnih politik ZDA za povečanje števila lastniških stanovanj je imelo namen rešiti domnevno diskriminacijo in tako poskusiti zaščititi manjšine in zmanjšati razlike v dohodkih. Kot je odkril ves svet, so imele te dobro mišljene politike žal nehotene uničujoče posledice.

Te politike so prisilile finančne institucije, da so spustile hipotekarne standarde za izvedbo prodaje vrednostnih papirjev z obveznostjo odkupa. Tako so drugorazredna hipotekarna posojila dajali posameznikom z nizkimi dohodki, s slabo kreditno sposobnostjo ali celo brez pologa. Vladno poročilo iz leta 2002 je to opevalo kot »hipotekarno iznajdbo«. Kmalu so vsi imeli dostop do teh tveganih »iznajdb«.

Reuters

Porast drugorazrednih posojil je pripeljal do prenapihnjenega balona.

Dve podjetji z vladno podporo, Fannie Mae in Freddie Mac, sta odigrali ključno vlogo pri državnih poroštvih za drugorazredna hipotekarna posojila. V 90-ih letih jima je ministrstvo za stanovanjske zadeve in urbani razvoj naročilo, naj bistveno povečata financiranje hipotek za revne. Da bi še pospešili najemanje kreditov, ju je kongres spodbujal pri širjenju in kupovanju s hipoteko zavarovanih vrednostnih papirjev, vključno s tistimi, ki so bili zavarovani s tveganimi drugorazrednimi hipotekami. Razcvet podjetij Fannie Mae in Freddie Mac je financiral drastično rast drugorazrednih hipotekarnih posojil in posojil s spremenljivo obrestno mero. Ko je udarila finančna kriza, sta podjetji imeli v lasti približno polovico stanovanjskih hipotek v ZDA ali pa sta jamčili zanje.

S porastom hipotekarnih posojil se je povečalo tudi povpraševanje po nepremičninah, kar je pomagalo napihniti balon, ki je začel nastajati v 90-ih. Med letoma 2000 in 2003 se je stanovanjski balon še povečeval s pomočjo ekspanzionistične denarne politike zveznih rezerv, zaradi česar so se kratkoročne obrestne mere znižale na komaj 1 %.

Cene stanovanj so se končno ustavile leta 2006, delno zaradi ponovnega zvišanja obrestnih mer. Po zakonodaji ZDA lahko lastnik stanovanja z le malo ali nič lastniškega kapitala, čigar cena stanovanja pade pod vrednost njegove hipoteke, odstopi od svojih finančnih obveznosti. Posledični padec cen stanovanj in vrednostih papirjev, zavarovanih s hipoteko, je zamajal svetovni finančni sistem in pripeljal do sedanje gospodarske krize. Leta 2008 sta tako Fannie Mae kot Freddie Mac propadla in bila nacionalizirana.

25. točka zavezniškega Strateškega koncepta (Severnoatlantski svet, Washington, 23. in 24. aprila 1999) pravi, da “se zavezništvo zavezuje k širokemu pristopu k varnosti, takemu, ki poleg bistvene obrambne dimenzije prepoznava tudi pomembnost …. ekonomskih dejavnikov«. Ker bi populistična gibanja proti trgom poslabšala poslovno klimo v državi in ovirala prihodnjo rast in varnost, mora Nato širiti sporočilo, da so bile vladne politike vsaj tako pomembne za nastanek te krize kot slabosti trgov. Ohlapni predpisi in nadzor trgov so odigrali svojo vlogo, kar pa velja tudi za ohlapne predpise in nadzor vladnih politik. Globalizacija ni kriva.

Blaginja na podlagi trgovine, finančnih tokov in tujih neposredih vlaganj je zagotovila trdno podlago za prihodnjo rast v večini Natovih držav članic in partneric, azijskih tigrih in zadnje čase tudi v Indiji, Kitajski, Braziliji in drugih hitro rastočih gospodarstvih. Nevarno pa je, da bi populistične politike zaustavile prihodnjo rast, če iz trenutne krize ne bomo potegnili pravih naukov.

Ekonomska politika in nacionalna varnostna politika krepita druga drugo. Od 2. svetovne vojne so mnoge od naših najpomembnejših gospodarskih partneric obenem tudi naše najtesnejše zaveznice. Trend varnostnih groženj upada, medtem ko se povečuje nujnost mednarodnega poslovanja. Globalizacija na podlagi trgovanja in financ je ustvarila do sedaj največje bogastvo in na stotine milijonom ljudi po vsem svetu dala priložnost za to, da se izkopljejo iz revščine.

Obstaja na pretek dokazov, da trgovanje zmanjšuje konflikte. Strokovnjak za politične vede z Univerze Columbia Erik Gatzke ugotavlja, da je v študiji, ki vključuje ukrepe ekonomske svobode (vključno s prosto trgovino) in demokracije, »ekonomska svoboda približno 50-krat bolj učinkovita od demokracije pri zaustavljanju nasilnega konflikta« Za naš promet je slabo, če postrelimo svoje stranke in dobavitelje. Kot je nekoč dejal Montesquieu: »Mir je naravna posledica trgovine«.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink