Energija in kriza – več ali manj varnosti?

Finančna kriza bi na energetsko varnost lahko vplivala veliko bolj kot zgolj na ceno nafte.

Kriza v finančnem svetu bi lahko utrla pot novim načinom delovanja v svetu energije, pravita dr. Heiko Borchert in Karina Forster. V tem prispevku govorita o vplivu na energetske družbe in države ter o tem, kako bi jih kriza utegnila prisiliti v spremembe.

Na prvi pogled gre pri sedanji krizi za finančne in gospodarske neuspehe. Vendar pa je na kocki veliko več.

Čezatlantska skupnost je svojo mednarodno vodilno vlogo zgradila na prepričanju, da prinaša samoregulacija zasebnega sektorja večje gospodarske koristi. Sedanja kriza je to predpostavko postavila pod vprašaj.

Sedanja gospodarska kriza je torej tudi politična kriza, katere posledica je praznina v svetovnem vodenju. Glavni rezultat tega prepiranja glede moči bo strukturna nestabilnost. To ni nikjer bolj očitno kot ravno na področju energetike.

Države, bogate z viri, še naprej uporabljajo svoje bogastvo za doseganje lastnih interesov, širjenje svojega vplivnega območja in oblikovanje zavezništev s podobno mislečimi partnerji.

Svetovna odvisnost od oskrbe z energijo se še naprej povečuje, zaradi česar energetska varnost postaja strateška prioriteta. Sedanja gospodarska kriza je morda res znižala cene in upočasnila gospodarsko rast. A to je samo premor.

Države, bogate z viri, še naprej uporabljajo svoje bogastvo za doseganje lastnih interesov, širjenje svojega vplivnega območja in oblikovanje zavezništev s podobno mislečimi partnerji. Podobno skušajo tudi tranzitne države in države uvoznice izboljšati svoj položaj. Te težnje bodo v prihodnje spremenile naravo mednarodnih zadev.

Reuters

Države, bogate z viri, in finančna kriza: se bo slika spremenila?

Do zdaj čezatlantska skupnost še ni našla prepričljivih odgovorov na te izzive. To je obžalovanja vredno.

Menimo, da so najbolj verjetni vplivi finančne krize na energetski sektor naslednji:

Vpliv na dobavitelje energije

Kot kaže, je Rusijo, Iran in Venezuelo sedanja kriza močno prizadela. Nekateri opazovalci menijo, da se je »energetski nacionalizem« umiril. Drugi pa pravijo, da bodo vsakršna popuščanja teh držav glede cene kratkoročna ter taktičnega značaja. Poleg tega več analiz nakazuje rastoče število brezposelnih delavcev migrantov zaradi krčenja naložb, še zlasti v energetskem sektorju. To pa bi lahko postal vir socialnih nemirov v srednji Aziji in v nekaterih zalivskih državah.

Nedavna analiza Stratforja pravi, da tujci predstavljajo 69 % prebivalcev Kuvajta (katerega delež v svetovnih zalogah nafte znaša 8 %) in 80 % prebivalcev Katarja (katerega delež v svetovnih zalogah nafte znaša 14 %). V nasprotju s tem je delež tujcev med prebivalstvom Savdske Arabije le 25-odstoten. Poleg tega je Savdskoarabska denarna agencija vlagala bolj previdno kot državni premoženjski skladi drugih zalivskih držav, kar ji je zagotovilo večjo finančno varnost.

Posledice za energetske družbe

Kriza ima za energetske družbe mešane posledice. Po eni strani je zaradi vse višjih stroškov kapitala težje vlagati. To je problem za industrijo obnovljivih virov energije, saj so tu stroški naložb višji kot v drugih energetskih sektorjih. Višji stroški kapitala so problem tudi za elektrodistributerje in energetske družbe, ki potrebujejo dolgoročno financiranje za infrastrukturo, ter za družbe, ki črpajo nafto. Po drugi strani pa se države dobaviteljice energije bolj odpirajo za multinacionalne družbe, saj potrebujejo partnerje, ki jim bodo pomagali nositi visoke stroške energetskih projektov. To bi lahko odprlo nove možnosti za sodelovanje.

Zaradi strateških in okoljskih razlogov mora svet zmanjšati svojo odvisnost od fosilnih goriv. Vendar pa bi nižja raven naložb utegnila upočasniti razvoj tehnologij za uporabo obnovljivih virov energije.

Gotovina ustvarja politični manevrski prostor

Nekateri proizvajalci energije so nakopičili kar nekaj deviznih rezerv, kar jim daje več političnega manevrskega prostora. Znak spreminjajočih se časov bi lahko bilo tudi to, da je ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton februarja 2009 Kitajski zagotovila, da kitajsko lastništvo ameriških državnih vrednostnih papirjev, ki je ob koncu januarja 2009 znašalo 740 milijard USD, ostaja dragocena naložba. Poleg tega se zdi, da so gotovine željna energetska podjetja bolj pripravljena sklepati kompromise. V poslu, sklenjenem februarja 2009, je Kitajska po poročanjih od ruskega Rosnefta uspela kupiti surovo nafto po približno tretjini običajne cene na trgu.

Politika za boj proti podnebnim spremembam pod pritiskom

Odprto vprašanje ostaja, ali bo sedanji zagon politik za boj proti podnebnim spremembam trajal. Zaradi strateških in okoljskih razlogov mora svet zmanjšati svojo odvisnost od fosilnih goriv. Vendar pa bi nižja raven naložb utegnila upočasniti razvoj tehnologij za uporabo obnovljivih virov energije. Visoki stroški teh naložb bi lahko znižali cilje na področju zmanjševanja izpustov ogljikovega dioksida. Če bodo sedanji cilji ostali, bi proizvajalci lahko preselili proizvodne procese, ki ustvarjajo veliko ogljikovega dioksida, v regije z nižjimi standardi. To bi izboljšalo ravnovesje ogljikovega dioksida ene regije na račun druge, kar bi povzročilo diplomatske napetosti. V končni fazi pa bi pod pritisk lahko prišle subvencije za energijo iz obnovljivih virov. Te so že privedle do trgovinskih sporov med ZDA in EU.

Reuters

Finančna kriza je pred izzive postavila dobavitelje energije, družbe – in odjemalce.

Rastoča vloga države

Neposredna posledica finančne krize bi lahko bila, da se bo povečala vloga države. Države bodo financirale naložbe v energetsko infrastrukturo. Države bodo morda tudi ponovno vstopile v energetski sektor kot dejavni akterji, bodisi preko družb v državni lasti ali pa kot delničarji. In nenazadnje, družbe bi se lahko začele obračati na državo za izgradnjo nove energetske infrastrukture, kot so objekti za skladiščenje ogljikovega dioksida in cevovodov.

Sprememba regulatornih sistemov

Kaže, da se samoregulacija na finančnem področju ni obnesla. To bo imelo velike posledice za multinacionalne energetske družbe, ki jim je ljubše, če se država ne vmešava. Državna pomoč bo po vsej verjetnosti dodeljena pod določenimi pogoji. Eno od glavnih vprašanj je, ali bodo države s svojimi predpisi še naprej zagotavljale preferenčno obravnavo energije iz obnovljivih virov.

Poleg tega je Michael Levi s Sveta za zunanje odnose nedavno zapisal, da so »davčne olajšave nenadoma postale skoraj povsem nekoristne, saj je davčno breme podjetij v težavah, ki ga je možno odpisati, majhno, če sploh obstaja«. To bi lahko pomenilo premik od predpisov, ki temeljijo na spodbudah, k bolj tradicionalnim predpisom in trošenju države.

Kaj storiti?

Te spremenljivke pomenijo, da je zagotavljanje energetske varnosti postalo bolj zahtevno. Poleg tega nedavni dogodki kažejo, da bi energetska varnost lahko zasejala seme spora med članice EU, pa tudi mednje in ZDA. Čezatlantski partnerji bi morali narediti vse, da se izognejo razkolu glede energetskih vprašanj.

Sedanja gospodarska kriza ustvarja priložnosti za sodelovanje s proizvajalci energije.

Sedanja gospodarska kriza pravzaprav ustvarja priložnosti za sodelovanje s proizvajalci energije. Znanstveno in tehnološko sodelovanje s proizvajalci energije bi lahko izboljšalo energetsko učinkovitost in pomagalo varovati podnebje.

Čas za konkretne ukrepe

Vse predolgo so članice čezatlantske skupnosti svoje preference glede predpisov projicirale na druge države. V strateški dialog o energetski varnosti je treba bolj dejavno vključiti Carigrajsko pobudo o sodelovanju, Svet za sodelovanje v Zalivu, Mednarodni energetski forum ter Organizacijo držav izvoznic nafte. Te ustanove bi morale spodbujati dialog o tem, kako bi lahko združili gospodarsko blaginjo, energetsko politiko, regionalno stabilnost in okoljske cilje.

Poleg tega je treba nadgraditi neposredno sodelovanje z nacionalnimi naftnimi in plinskimi družbami, ki bi lahko stopile na čelo prizadevanj za izboljšanje energetske učinkovitosti v državah proizvajalkah energije ter za povečanje varnosti energetske infrastrukture.

Skupaj s proizvajalci energije in drugimi ključnimi potrošniki energije bi lahko pripravili »Globalno pobudo (t.i. global compact) za naložbe v infrastrukturo za trajnostno energijo«.

Ta pobuda bi morala povezati multinacionalne energetske družbe in tiste v državni lasti, investicijske banke, mednarodne finančne ustanove, državne premoženjske sklade in tehnološka podjetja. Pobuda bi analizirala kombinacijo energetskih tehnologij, ki je najbolj primerna za doseganje regionalnih načrtov gospodarskega razvoja in okoljskih ciljev, razvrstila naložbene projekte v infrastrukture glede na prioriteto ter spodbudila mednarodne raziskave in razvojne pobude.

Varnost energetske infrastrukture je ključnega pomena za vse partnerje, vključene v svetovno energetsko oskrbovalno verigo.

Ključnega pomena je dvoje: prvič, zunanja razsežnost zaščite infrastrukture, oz. odvisnost od infrastrukture, ki se nahaja v tretjih državah in ki si zasluži večjo pozornost. Treba bi bilo opraviti skupne analize tveganja in izmenjati najboljše prakse glede varnostnih ukrepov. Drugič, pomorska varnost je ključna za zavarovanje transporta energentov po morju. To ustvarja priložnosti za nova mednarodna skupna vlaganja za zagotavljanje varnosti pristaniških objektov in strateških pomorskih poti. To pa so področja, ki imajo neposreden vpliv na Nato.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink