Kaj nas čaka? Obramba, proračuni in finančna kriza

Na pariškem letalskem sejmu junija letos so obrambna naročila presegla naročila v gospodarskem sektorju.

Kako bo zategovanje pasu vplivalo na porabo vojaških proračunskih sredstev? In kdaj bo obramba začutila stisko? Dr. Derek Braddon proučuje vplive na dobavitelje, stranke – in zavezništva.

“Ekonomisti so pesimisti: napovedali so osem od zadnjih treh recesij,” je nekoč šaljivo pripomnil dr. Barry Asmus, glavni ekonomist v Nacionalnem centru za analizo politik. Pesimisti ali ne, tisti, ki že celo življenje proučujemo ekonomijo smo ob nedavni “zaostritvi kreditnih pogojev” in politiki, ki ji je sledila, do skrajnosti razširili svoje razumevanje te teme.

Začeti reševati sedanjo svetovno finančno krizo je bilo tako nujno, da sta tako fiskalna kot denarna politika v mnogih državah zasukali smer in dosegli ravni intervencije, ki bi jih prej označili za neizvedljive – morda celo neodgovorne. Na sestanku G20 aprila 2009 so sklenili dogovor o skupnem reševanju svetovnega gospodarstva in odobrili do sedaj najvišji znesek v višini 1,1 tisoč milijard USD (pri čemer so samo ZDA v okviru finančne spodbude gospodarstvu namenile ogromnih 809 milijard USD).

V mnogih pogledih trenutno plujemo v neznanih ekonomskih vodah. Izredno negotovi gospodarski izidi v prihodnje puščajo tvorce politik, vsaj v obrambnem sektorju, v precejšnji dilemi.

Če pride do inflacijske krize, bi to zahtevalo drastično zmanjšanje javne porabe. Obrambni proračuni bi bili v tem primeru neizogibno prva tarča.

Če bodo sedanje politike spodbujanja gospodarstva uspešne, se lahko izognemu globoki in dolgotrajni recesiji. Vendar pa do sedaj najvišje fiskalne in denarne spodbude v zgodovini (zlasti v ZDA in Združenem kraljestvu), da bi preprečili popolno sesutje gospodarstva, lahko hitro pripeljejo do inflacijske krize. To bi potem zahtevalo drastično zmanjšanje javne porabe. Obrambni proračuni bi bili v tem primeru neizogibno prva tarča.

Po drugi strani pa bodo izgledi za javno porabo ravno tako resni, če se nedavni ukrepi za oživitev gospodarstva, t.i. »green shoots«, izkažejo za iluzorne in ekonomskim politikam ne uspe zaustaviti svetovne gospodarske depresije. Tudi v tem primeru bodo obrambni izdatki razmeroma lahka tarča strogih zmanjševanj.

Reuters

Mirujoča tarča? Nekatere države bodo morda morale zajeziti porabo denarja v obrambne namene.

Zgodovinsko gledano se je vpliv zmanjševanja obrambnih izdatkov čutil bolj na regionalni kot nacionalni ravni. Zaradi tega je tukaj v primerjavi s preostalimi javnimi sektorji zmanjšanje porabe lažje uresničiti.

Poleg tega je inflacija pri obrambni opremi običajno višja od normalne stopnje inflacije. Zaradi tega se zdi, da je obrambni sektor manj pozoren na stroške in si zato bolj zasluži zmanjševanje proračunskih sredstev.

In končno, medtem ko je obramba običajno pozitiven dejavnik za trgovanje držav kot sta ZDA in Združeno kraljestvo, je »trgovina z orožjem« še vedno zelo nepriljubljena, tako da bi vplivni lobiji v obeh državah podprli korenito zmanjšanje obrambnih stroškov.

Vendar pa v bližnji prihodnosti obrambni sektor najverjetneje ne bo utrpel večjega zmanjševanja stroškov.

Večina obrambnih izdatkov je povezana z dolgoročnimi zavezami vlade, ki jih je težko in pogosto drago prelomiti. Nedavni predlog obrambnega proračuna predsednika Obame v višini 634 milijard USD sicer pomeni zmanjšanje glede na načrte njegovega predhodnika, vendar še vedno predstavlja 4-odstotno povečanje celotnih sredstev. Podobno je v Združenem kraljestvu, kjer kljub govoricam o »črni luknji« v obrambnem proračunu najverjetneje ne bo prišlo do takojšnjih rezov.

V ZDA se že ukinjajo številni večji obrambni projekti ali pa so zelo vprašljivi, vključno z F-22, novimi helikopterji, novo generacijo oklepnih vozil in tehnološko izpopolnjenimi mornariškimi plovili.

Nevarnost za obrambne izdatke je dolgoročna – po letu 2010 – ko se bodo pokazali dejanski stroški reševanja finančne krize. Če svetovna gospodarska rast ne bo bliskovito poskočila, se bodo proračuni v javnem sektorju znašli pod največjim pritiskom do sedaj, saj bodo vlade morale poplačati velikanska posojila. In prav na tej točki bodo večji obrambni projekti najbolj ranljivi, saj bo treba varčevati pri stroških.

V ZDA se že ukinjajo številni večji obrambni projekti ali pa so zelo vprašljivi, vključno z F-22, novimi helikopterji, novo generacijo oklepnih vozil in tehnološko izpopolnjenimi mornariškimi plovili.

V Združenem kraljestvu in Evropi analitiki pravijo, da so transportna letala A400M še naprej ogrožena, in da to znova velja tudi za zamenjavo raket Trident. Poleg tega se bodo dolgoročno v mnogih manjših Natovih članicah, ki imajo že sedaj težave z izpolnjevanjem zaveze za bolj enakopravno delitev bremena v organizaciji, neizogibno soočili z opustošenjem svojih obrambnih proračunov zaradi velikega proračunskega zmanjševanja.

Lockheed Martin

Skupno jurišno lovsko letalo F-35 Jet, najboljše v svojem razredu – in zelo drag projekt

Najnovejše poročilo Inštituta za raziskovanje javne politike (IPPR) o obrambnih izdatkih Združenega kraljestva potrjuje stališče, da se v prihodnje ne moremo izogniti drastičnemu zmanjšanju obrambnih sredstev. Poročilo, ki ga je na podlagi raziskav napisala skupina vodilnih vojaških oseb v Združenem kraljestvu, jasno kaže na že vidno razliko med obrambno opremo, ki jo Združeno kraljestvo želi nabaviti, in tem, kaj si država dejansko lahko privošči.

IPPR predlaga:

  • zmanjšanje načrtovanih vojaških izdatkov Združenega kraljestva za približno 24 milijard funtov;
  • preučitev drugih možnosti za zamenjavo raket Trident;
  • spodbujanje veliko širšega vseevropskega sodelovanja pri nabavi obrambne opreme in
  • spodbujanje večje specializacije v oboroženih silah Združenega kraljestva.

Sporočilo vojaškemu sektorju v celotnem Natu ne bi moglo biti bolj jasno.

Krčenje proračunov v večjih Natovih državah lahko v končni fazi oslabi Natove obrambne zmogljivosti za prihodnost. Poleg tega se morajo strategi spopasti s še tremi dodatnimi izzivi.

Prvič, nekatere države izven Nata – predvsem Kitajska in Indija – zadnje čase povečujejo svoje obrambne izdatke – trend, ki se bo najbrž nadaljeval, ko si bo svetovno gospodarstvo vidno opomoglo. Azijski delež v svetovni vojaški porabi bo po pričakovanjih strmo narasel od 24 % leta 2007 na preko 32 % do leta 2016. Kitajski obrambni proračun, za katerega nekateri analitiki pravijo, da je v resnici dvakrat višji od uradnih številk, velja za največjega v Aziji, Kitajska vojska pa posledično izvaja obsežne programe posodabljanja.

V Indiji so pred kratkim obrambni izdatki skokovito narasli (samo v proračunu za leto 2009-2010 so se povečali za 24 %), s čimer je Indija postala tretja največja svetovna porabnica na obrambnem področju upoštevaje kupno moč njene valute.

Drugič, tako imenovana »revolucija vojaških zadev« (RMA). Ta se osredotoča na uporabo najsodobnejših informacijskih in komunikacijskih tehnologij za ustvarjanje vrhunskih zmogljivosti za »omrežno vojskovanje«. To pa je izjemno drag proces. RMA že pomeni velikanski strošek za obrambne proračune glavnih igralcev, vendar brez nje Nato ne more pričakovati, da bo še dolgo obdržal svetovno prednost na tem področju delovanja.

Evropske sile se med drugim pritožujejo zaradi radiev, orožja in oklepnih transporterjev, katerih standardi ne dosegajo ameriških.

V celem Natu so že težave zaradi kakovosti in razpoložljivosti nekaterih vrst vojaške opreme. Nekatere evropske sile se med drugim pritožujejo zaradi radiev, orožja in oklepnih transporterjev, katerih standardi ne dosegajo ameriških. Čeprav si v Natu prizadevajo za odpravo teh razlik, rešitev zahteva ogromne izdatke, »Natova vrzel« in njene strateške posledice pa se lahko samo poslabšajo zaradi velikih krčenj v prihodnjih obrambnih proračunih.

Tretji izziv je povezan s spreminjajočo se naravo groženj, s katerimi se srečujemo. Prednost hladne vojne je bila ta, da smo vsaj približno vedeli, kdo ali kaj je sovražnik in kje se nahaja. Danes je sovražnik najpogosteje teroristična organizacija ali »malopridna država«, verjetnost, da bodo Natove sile napotene na konfliktno območje kot mirovne sile v okviru humanitarne misije, pa je enako velika kot ta, da bodo vpoklicane za bojevanje v konvencionalni vojni.

Nedavni teroristični napadi v Bombaju in drugod zelo jasno kažejo, kako se je spremenila narava vojskovanja, kar terja drugačen pristop do usposabljanja in opreme. Čeprav je zadnje čase prednostna naloga Nata usposabljanje in ustrezno opremljanje sil za hitro razmestitev, je večina naših sil še vedno opremljena in usposobljena večinoma za konvencionalna vojskovališča. Proces prilagoditve, potreben na tem področju – tako glede strategije kot uporabe proračuna – se bo znova pokazal za dragega, in še bolj obremenil omejena sredstva, ki so na voljo za financiranje Natovih vojaških operacij.

Za ekonomista, ki proučuje zagotavljanje obrambe v času izjemnih finančnih omejitev, ti izzivi lahko pomenijo samo eno – koncept v samem osrčju ekonomskih ved – in sicer izbiro. Nekaj (pravzaprav morda veliko) stvari bo moralo odpasti.

Večje vojaške programe bodo pregledovali, da bi ugotovili njihovo dolgoročno finančno izvedljivost; odločiti se bo treba med naborom sil in morda nabavo nekatere nove opreme; vojaško premoč zaradi tehnoloških dosežkov RMA bo morda treba žrtvovati na račun humanitarnih operacij in tako naprej.

V razpravah o izbirah ekonomisti pogosto omenjajo enega od najosnovnejših konceptov – oportunitetne stroške: v bistvu, kaj moramo žrtvovati, da bi dobili nekaj drugega, česar si želimo. Medtem ko se bodo odločevalci v prihodnje trudili čim bolj zmanjšati oportunitetne stroške, nastale s krčenjem proračuna, se bo morda zgodilo to, da se bo resnična cena, ki jo bo treba plačati za nedavno svetovno finančno krizo, merila glede na zmanjšano varnost, povečane grožnje, in v nekaterih dela sveta morda resnejše državljanske nemire, ki se jim ne bomo mogli več tako učinkovito upirati.

Tisti, ki bi želeli ugovarjati temu zaključku, bi trdili, da smo tudi v preteklosti že imeli strateške obrambne preglede, ki so prišli in odšli, dejansko pa se skoraj nič ni spremenilo. Tokrat pa so na delu gospodarske sile brez primere, katerih rezultati so neznani. In kar nas čaka v obrambnem sektorju, vedno bolj dobiva podobo temeljitega kirurškega posega.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink