JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Kitajsko gospodarstvo: najmočnejše orožje ali šibka točka?

David Snowdon, ki piše za Business Monitor International, proučuje, kako je vse večja gospodarska dejavnost Kitajske nedeljivo povezana z njenimi varnostnimi perspektivami.

V preteklih dvajsetih letih je realna rast BDP na Kitajskem znašala v povprečju 9,9 %. S tem je njeno gospodarstvo, ki je bilo prej le obrobnega pomena, preraslo v eno največjih gonil globalne rasti. Med letoma 2000 in 2009 se je kitajsko gospodarstvo z le 3,7 % svetovnega BDP (nominalno v USD) povzpelo na 8,1 %.

V naslednjih desetih letih naj bi se kitajska rast umirila na povprečno 7,5 %, vendar bo to zadoščalo za porast deleža Kitajske v svetovni proizvodnji na 14,9 %. Kot kaže diagram 1, bo to imelo za posledico izredno visoko stopnjo konvergence z ZDA, ki naj bi leta 2019 k svetovnemu BDP prispevale le 19,4 %.

Vendar pa bo kljub močni rasti v naslednjih desetih letih kitajski BDP na prebivalca leta 2019 znašal le 11.644 USD ali 20 % ravni ZDA.

Poskusi Kitajske, da bi kupila nekatera največja zahodna podjetja, so bili zaradi političnih zadržkov in pomislekov glede nacionalne varnosti le omejeno uspešni.

Leta 2009 je bila Kitajska prva po naložbah v energijo in energetske družbe po vsem svetu ter druga po naložbah v materiale: naravna bogastva so predstavljala dve tretjini vseh kitajskih poslov v tujini. Najbolj privlačne za Kitajsko ostajajo še naprej zahodne družbe, ne le zaradi naravnih rezerv, ki bi jih prinesle, temveč tudi zaradi strokovnega znanja, ki bi ga tako pridobili.

Ampak poskusi Kitajske, da bi kupila največja avstralska in ameriška podjetja, so bili zaradi političnih zadržkov in pomislekov glede nacionalne varnosti le omejeno uspešni. Neuspel 19 milijard USD vreden poskus družbe Chinalco, da bi prevzela avstralski Rio Tinto je privedel do preusmeritve v manj »grozeče« manjše nakupe, kot je bil 3 milijarde USD vreden nakup Yanzhou Coal Mininga, ki je kupil avstralsko podjetje Felix Resources. Ko velikopoteznih naložb v mnoga zahodna surovinska podjetja ni bilo več v igri, je Kitajska svoje naložbe vse bolj usmerjala na trge v vzponu, zlasti v Osrednji Aziji in podsaharski Afriki.

Osrednja Azija je za Kitajsko že dolgo zanimivo področje, bolj iz geopolitičnih kot pa gospodarskih razlogov. Kitajska se boji infiltriranja islamistov iz Osrednje Azije med muslimanske Ujgure v njeni najbolj zahodni provinci Xinjiang, v kateri je leta 2009 prišlo do množičnih nemirov. Peking se boji, da bi ujgurske skupnosti iz diaspore v Kirgizistanu in Kazahstanu utegnile zagotoviti logistično podporo za svoje sorodnike na Kitajskem. Peking si ne želi povečane vojaške prisotnosti ZDA v Osrednji Aziji, saj se boji, da bi to lahko bil del prizadevanj za obkolitev Kitajske, zagotavljanje skrivne pomoči za dejavnosti Ujgurov in zmanjšanje vpliva Kitajske v regiji.

Diagram prikazuje projekcije rasti BDP na prebivalca v letih 2000–2018 za razvite države (zgornja krivulja), Kitajsko (sredinska krivulja) in vse države v vzponu skupaj (spodnja krivulja).

Kitajska je dajala posojila Kazahstanu in Turkmenistanu, obenem pa je veliko vlagala v industrijo nafte, plina in celo urana v tej regiji. To bo ne le zadostilo potrebam Kitajske po naravnih virih, ampak države v regiji tudi tesneje povezalo s Pekingom. Tako je na primer 4 milijarde USD vredno posojilo Turkmenistanu za razvoj ogromnega plinskega polja Južni Jolotan sovpadlo z osrednjeazijsko-kitajskim plinovodom – 2.000 km dolgo povezavo, ki je začela delovati decembra 2009. Po prvem plinovodu bo v letu 2010 dobavljenih 13 milijard kubičnih metrov plina iz Turkmenistana na Kitajsko, medtem ko bo drugi plinovod do 2012–2014 skupno zmogljivost povečal na 40 milijard kubičnih metrov in vključil tudi izvoz iz Uzbekistana in Kazahstana.

Podobne strategije so uporabili tudi v podsaharski Afriki. Predsednik vlade Wen Jiabao je nakazal, da bi v naslednjih treh letih utegnili odobriti posojila v višini 10 milijard USD – podobno kot 10 milijard USD vredno posojilo Kazahstanu v času njegove bančne krize – kar utira pot naložbam. Dejansko so nekateri predlagani posli celo večji od tistih v Osrednji Aziji. Naftni projekt Nigerja in Kitajske naj bi bil po ocenah vreden 5 milijard USD, medtem ko so bile v Gvineji predlagane naložbe v višini 7-9 milijard USD.

Ti posli so za obe strani privlačni z več plati. Afriškim državam Kitajska ponuja vire tako pomoči kot naložb, ki niso neposredno vezani na reforme upravljanja ali druga politična merila. Za Kitajsko so naložbe vsekakor in predvsem poslovna odločitev. Vendar pa je za Kitajsko pomembno sekundarno vprašanje promoviranje njenega stališča o nevmešavanju v suverene zadeve drugih držav. Glede na občutljivost Kitajske glede političnega statusa Tibeta in Tajvana, pa tudi ujgurskih separatistov, ostaja to logičen način delovanja.

Čeprav so ti posli privlačni za obe strani, pa je vprašljivo, ali so v bolj dolgoročnem interesu afriških držav. Poročali so že o kitajskih vlagateljih, ki so opustili naložbene projekte v več državah podsaharske Afrike, in o naložbah v infrastrukturo, ki napredujejo zelo počasi.

Vse večje mednarodne prisotnosti Kitajske ne bodo opazili le zahodni politiki, temveč tudi kitajski vojaški načrtovalci.

Vendar pa naložbe Kitajske na trge v vzponu ne izključujejo naložb v razvite trge. Kitajska lahko vstopa na zahodne trge na dva glavna načina.

Prvi je s pomočjo »dolarske diplomacije«, ki nikakor ni omejena le na trge v vzponu. Špekulacije, ki so se pojavile konec januarja 2010, da bo Kitajska financirala ogromne dolgove Grčije, odpira možnosti za vse večji vpliv Kitajske v fiskalno slabotnih razvitih državah, ki bi jih lahko zavezala ne le kitajska posojila, temveč tudi sporazumi o prodaji infrastrukture, tehnologije ali finančnih sredstev.

Druga pot je enostavno s kupovanjem zahodnega premoženja, ki ni tako neposredno politično občutljivo, vključno z IT ter logističnimi in oskrbovalnimi verigami.

Diagram prikazuje projekcije odstotka svetovnega BDP v letih 2000–2018 za razvite države (zgornja padajoče krivulja) in države v razvoju (spodnja rastoča krivulja).

Naraščajoče napetosti na vidiku?

Kitajske naložbe v tujini – zlasti v proizvodnjo strateških dobrin, pa tudi potrošniških panog – bodo še naprej pritegovale pozornost tujih vlad. Navkljub temu, da se Kitajska trenutno upira revalvaciji juana, in vztrajno visokemu kitajskemu trgovinskemu presežku poleg restriktivnih naložbenih politik še vedno obstaja velika nevarnost uvedbe protekcionističnih ukrepov v trgovinskih politikah Zahoda. To bi vsekakor prizadelo Kitajsko, ki se zanaša na to, da bodo njeni izvozni trgi absorbirali domačo proizvodnjo, ki doma še nima trga.

Vse večje mednarodne prisotnosti Kitajske ne bodo opazili le zahodni politiki, temveč tudi kitajski vojaški načrtovalci. Čeprav Kitajska še nima večjih zmogljivosti za projiciranje sil, pa jasno kaže vse večje težnje v tej smeri. Zadnjih nekaj let ameriški obrambni načrtovalci izražajo zaskrbljenost, da je kitajska gospodarska pomoč Mjanmarju, Bangladešu, Šri Lanki in Pakistanu del širše strategije »nizanja biserov« za vzpostavljanje pomorskih objektov za prevlado nad severom Indijskega oceana in njegovimi trgovinski potmi vzhod-zahod.

Z vidika financ bo Kitajska glede na svojo trenutno omejeno obrambno porabo verjetno imela le malo ovir pri uresničevanju teh ambicij. Leta 2009 je vojaški proračun uradno znašal 70,3 milijarde USD ali 1,7 % BDP, in tudi če je ta številka zaradi skrite porabe in drugačne kupne moči prenizko ocenjena, bo že sama gospodarska rast omogočila ogromen porast porabe. Ob obrambnih izdatkih v višini 1,7 % BDP bi do leta 2019 za vojsko letno ustvarili dodatnih 208 milijard USD.

To bi več kot zadoščalo, da bi sedanja mehka moč in dolarska diplomacija Kitajske prerasli v bolj verodostojno držo trde moči.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink