JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Azija, Nato in njegove partnerice: zapleteni odnosi?

Mnoge od Natovih novih partneric so iz Azije ali njene okolice. Kako vsaka od strani vidi druga drugo – in katera je prava pot, da bosta obe strani imeli korist od sodelovanja? Mičito Tsuruoka proučuje to vprašanje z azijskega stališča.

Natovi odnosi z državami izven evroatlantske regije so se v zadnjih nekaj letih hitro razvijali. Gonilo tega razvoja je bilo sodelovanje v Afganistanu. Države, kot so Avstralija, Nova Zelandija in Singapur zdaj prispevajo svoje pripadnike v Isaf (Mednarodne sile za varnostno pomoč) v Afganistanu. Druge, kot sta Japonska in Južna Koreja, dajejo neposreden in posreden prispevek k tamkajšnjim prizadevanjem zavezništva. Te države se zdaj imenujejo »druge partnerice po vsem svetu«.

Medtem ko so države, kot sta Avstralija in Japonska, pogosto videne kot predmet partnerske politike zavezništva, pa je z vidika teh držav Nato tisti, ki je njihov partner. V tem prispevku bomo proučevali, kako nove »partnerice po vsem svetu« dojemajo Nato kot partnerja. Zakaj so te države okrepile vezi z Natom? Kakšen partner je Nato v očeh teh držav? In kaj pričakujejo od Nata?

Namen Japonske je, da Nato izkoristi kot dodatno prizorišče za povečanje mednarodne, in še zlasti evropske ozaveščenosti o azijski varnostni situaciji.

Nato kot politični partner

Za začetek je treba povedati, da ima vsaka država drugačne motive za svoj odnos z zavezništvom. Ko je Japonska leta 2006 in 2007 navezala stike z Natoom, je šlo predvsem za diplomatsko potezo. Res je, da sta tako zunanji minister Taro Aso kot predsednik vlade Šinzo Abe v svojih govorih pred Evroatlantskim svetom (EAS) omenjala možnost operativnega sodelovanja med Japonsko in Natom. Vendar pa je treba spomniti, da sta oba precej časa namenila razlagi azijske varnostne situacije, vključno s Kitajsko in Severno Korejo. Abe je celo neposredno »zaprosil« zaveznice, naj »pozovejo Severno Korejo k iskrenim korakom za razrešitev« vprašanja japonskih državljanov, ki so jih ugrabile severnokorejske oblasti.

Namen Japonske je, da Nato izkoristi kot dodatno prizorišče za povečanje mednarodne, in še zlasti evropske ozaveščenosti o azijski varnostni situaciji. Zato je bil Tokio vesel izjav EAS, v katerih je ta obsodil severnokorejsko izstrelitev raket julija 2006 in jedrski poskus oktobra istega leta. Kljub zelo prepirljivemu tonu Pjongjanga ostajajo pogovori s to državo diplomatska igra, v kateri je mednarodna solidarnost zelo pomembna.

Nato morda sam po sebi ni politični akter. A kot največje svetovno in najbolj zmogljivo politično-vojaško zavezništvo ima določeno – hoteno in nehoteno – težo v mednarodnih varnostih zadevah. To tudi razloži, zakaj se tisti, ki so skeptični do Nata, in tudi tisti, ki nimajo enakih vrednot kot Nato, bojijo širitve območja delovanja in vpliva zavezništva. Natova podoba vplivnega varnostnega akterja v zunanjem svetu je verjetno močnejša, kot se Nato sam zaveda. Ampak ravno zaradi tega vidi Japonska v Natu pomembnega novega političnega partnerja. Druge partnerice bi utegnile temu slediti.

© Reuters/Omar Sobhani

Afganistan je tisti kraj, kjer so partnerice lahko Natu ponudile resnično oprijemljive povezave.

Nato v operativnem sodelovanju

Odnosi Avstralije in Nove Zelandije z Natom so se razvili pretežno zaradi njunih pripadnikov v Isafu. Zato je operativno sodelovanje glavni steber odnosov med Avstralijo in Natom ter Novo Zelandijo in Natom, kar pa ne velja za odnose Japonska-Nato. Ti dve državi uporabljata Nato tudi kot mednarodni okvir. Brez Nata Avstralija in Nova Zelandija ne bi mogli sodelovati v mednarodnih vojaških prizadevanjih v Afganistanu. Nato je tema državama tam omogočil prispevek k mednarodnim prizadevanjem. Po vključitvi v Isaf je legitimno, da Avstralija in druge sodelujoče države zahtevajo večjo izmenjavo informacij in več besede pri oblikovanju politike in nenazadnje odločanju. Avstralija, ki ima na jugu Afganistana več kot 1.000 pripadnikov na bojnih nalogah, je bila najglasnejša partnerica pri teh zahtevah, za katere si je Nato močno prizadeval, da bi jim ugodil.

Kaže, da se je tako na politični in strateški ravni kot tudi na ravni vojskovališča v preteklem letu raven izmenjave informacije in sodelovanja bistveno izboljšala. Ministrska srečanja (predvsem obrambnih ministrov) sodelujočih v Isafu so postala stalnica, medtem ko so delovni sestanki držav, ki prispevajo pripadnike, kot na primer v okviru Skupine za usklajevanje politike (Policy Coordination Group) namenjeni bolj vsebinskim posvetovanjem.

Vendar pa vprašanje, do kolikšne mere je Nato v svoje notranje procese pripravljen vključiti nečlanice, ki prispevajo pripadnike, v dogledni prihodnosti ne bo razrešeno na jasen način. Nato mora ugoditi zahtevam partneric, da bi zagotovil njihov nadaljnji prispevek. Tu velja načelo »ni obdavčitve brez zastopanosti«.

Gotovo ni naključje, da so do zdaj nove partnerice zavezništva izven evroatlantske regije povečini pravzaprav zaveznice ZDA, kot na primer Avstralija in Japonska.

Nato kot sredstvo sodelovanja z ZDA

Ko so se države, kot sta Avstralija in Nova Zelandija, odločile poslati pripadnike v Afganistan, ni bilo nujno, da bi si za partnerja izbrale Nato. In ko je Nova Zelandija prvič napotila pripadnike v Afganistan, je bilo to dejansko v okviru operacije Enduring Freedom (OEF) v tesnem dvostranskem sodelovanju z ZDA. Nobena skrivnost ni bila, da je šlo za odločitev o podpori konkretno ZDA in za izkazovanje solidarnosti s to državo po 11. septembru, kar takrat ni imelo nikakršne zveze s sodelovanjem med Novo Zelandijo in Natom. Zaradi geografske širitve Isafa ob koncu leta 2006 so pripadniki Nove Zelandije, nameščeni v provinci Bamjan, morali preiti od poveljstva OEF k Isafu. Z vidika Nove Zelandije je bilo posledično sodelovanje z Natom v veliki meri nehoteni stranski produkt tega, kar je počela, ne glede na Isaf.

To jasno kaže še en bistven pomen Nata kot okvirja za sodelovanje v mednarodnih mirovnih operacijah in na drugih področjih. To pa je, da Nato ponuja dodatno pot za sodelovanje z ZDA. Sodelovanje z Natom, vključno s prispevkom sil v misije in operacije pod Natovim vodstvom, lahko poteka v kontekstu sodelovanja z ZDA. To ne bi smelo presenečati, glede na to, da celo nekatere zaveznice na prispevek k Isafu in drugim dejavnostim pod Natovim vodstvom gledajo kot na način za zagotavljanje pozitivnih odnosov z ZDA. »Partnerice po vsem svetu« tu niso nobena izjema.

Gotovo ni naključje, da so do zdaj nove partnerice zavezništva izven evroatlantske regije povečini pravzaprav zaveznice ZDA, kot na primer Avstralija in Japonska. Sodelovanje Avstralija-Nato in Japonska-Nato predstavlja le novo obliko dvostranskih varnostnih odnosov teh držav z ZDA. Skupna izjava s srečanja ZDA in Japonske 2+2 (Varnostni posvetovalni odbor) iz maja 2007 je sodelovanje med Japonsko in Natom umestila v kontekst »skupnih strateških ciljev« obeh zaveznic.

Nato kot večstranska šola

Sodelovanje v Afganistanu je eno, vendar je treba spomniti, da to ni cela zgodba o odnosih med Natom in partnericami po vsem svetu. Kot prvo je izvajanje operacij, kot je Isaf, za Nato še vedno novost, zavezništvo pa mora poleg tega početi še mnoge druge stvari. Na področjih kot so interoperabilnost, standardizacija, skupne nabave, raziskave in razvoj, večstransko načrtovanje in obrambno načrtovanje, ima Nato edinstven nabor strokovnega znanja in izkušenj brez primere. To so dejansko tista področja, na katerih imajo partnerice lahko največjo korist od sodelovanja z Natom.

Ključna je Natova večstranska narava. Državam izven evroatlantskega območja na splošno manjka večstranskih izkušenj pri varnosti in obrambi. V azijsko-pacifiški regiji, na primer, kjer se nahaja večina Natovih novih partneric, je večstransko varnostno sodelovanje še vedno šibko, če že ne povsem odsotno. Regionalni forum ASEAN (ARF) je prvo skupno vajo kriznega odzivanja (odpravljanja posledic nesreč) nasploh izvedel šele maja 2009. Večstransko načrtovanje in delovanje je še vedno nova ideja v regiji, vojske v državah te regije pa imajo omejene večstranske izkušnje.

V povezavi s tem praktično sodelovanje z Natom – udeležba na Natovih vaja in seminarjih –partnericam ponuja dobro priložnost, da se seznanijo z večstranskimi načini načrtovanja in delovanja. Prav tako je treba v tem globaliziranem svetu in času omejenih virov za vojsko k raziskavam in razvoju ter nabavi obrambne opreme pristopiti večstransko v sodelovanju z drugimi državami. V tem pogledu je Natova preteklost daleč od popolnosti. Kljub vsemu pa Nato ponuja koristno platformo za pospeševanje večstranskega pristopa k varnosti, pri katerem partnerice lahko sodelujejo.

Izzivi pred Natom

Natove nove partnerice izven evroatlanskega območja gledajo na Nato zelo drugače kot tradicionalne partnerice zavezništva v okviru Pzm (Partnerstva za mir). Nove partnerice si ne želijo članstva. To tudi niso države na prehodu iz komunizma. Ne potrebujejo Natovih nasvetov o tem, kako zagotavljati demokratični nadzor nad oboroženimi silami, itd. Nato je uspešno pomagal partnericam, ki so želele postati članice zavezništva. Vendar pa je za Nato še vedno novo, kako sodelovati z neevropskimi razvitimi demokracijami.

Na strani Nata še vedno ni soglasja o tem, kako naj zavezništvo ravna glede odnosov z novimi partnericami izven evroatlantske regije. Pridobivanje večje pomoči teh držav, tako vojaške kot civilne, za Isaf ter druge misije in operacije pod Natovim vodstvom je eno. Vendar pa je glede na različno naravo motivov, ki jih imajo te države za zbliževanje z zavezništvom, zdaj jasno, da si mora Nato razjasniti, kaj sploh hoče doseči z razvijanjem novih partnerstev. Oblikovanje novega strateškega koncepta v letu 2010 je dobra priložnost.

Nato mora vsaj premisliti, kako se lahko odzove na pričakovanja partneric do zavezništva. Zdaj ima priložnost, da sodeluje v novi mednarodni varnostni mreži. Na njem pa je, ali jo bo izkoristil.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink