JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Kitajska in Zahod: spopad s tipkovnicami?

Get the Flash Player to see this player.

Ta video posnetek vsebuje avtorsko zaščitena knjižnična gradiva ITN/Reuters, ki so v licenčni uporabi Nata in se smejo za nove produkcije uporabljati le s soglasjem imetnika avtorskih pravic.

Tako Zahod kot Kitajska poudarjata pomen spleta – na različne načine. V tem prispevku bomo videli, da splet postaja osrednje prizorišče kibernetskih napadov med obema, in kako si obe strani prizadevata za izboljšanje svoje obrambe.

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Internet je v osrčju

našega novega globaliziranega sveta.

Ponuja veliko

pozitivnih priložnost,

vendar pa velja tudi

za vir novih groženj.

Zaskrbljenost glede teh groženj

so izrazili na najvišjih ravneh.

Jasno je, da je ta kibernetska grožnja

zelo resen gospodarski izziv

in nacionalno-varnostni izziv

za naš narod.

Mi pa nismo tako pripravljeni,

kot bi morali biti.

Kibernetski napadi so

odličen primer,

saj lahko povzročijo

uničujoče učinke

gospodarstvu

in strukturam neke države,

ne da bi en sam vojak

prečkal mejo.

Ne da bi bil izstreljen en sam strel.

Zahod in Kitajska

drug drugega obtožujeta,

da sta vir kibernetskih napadov,

ter trdita, da sta žrtev

teh napadov.

Smo se znašli sredi

nove kibernetske hladne vojne?

Hladna vojna...

Malo sem previden, preden to rečem,

ampak nedvomno je ogromno

nezaupanja med obema stranema.

Za Kitajsko je postalo načrtovanje in vlaganje

v kibernetske zmogljivosti prednostna naloga.

Kitajska ima veliko načrtov

za nadaljnji razvoj

neke vrste samostojne kibernetske zmogljivosti,

ki jo hoče ločiti

od ameriški strežnikov.

Čeprav so bili napadi do zdaj usmerjeni

na finančne ali politične cilje,

pa so povezave z vojsko tiste,

ki povzročajo zaskrbljenost.

Naša tehnološka prednost je ključna

za ameriško vojaško prevlado.

Vendar pa naša omrežja

nenehno napadajo.

V današnjem svetu

bi teroristična dejanja lahko povzročili

ne le skrajneži

v samomorilskih jopičih,

temveč tudi nekaj udarcev na tipkovnici

računalnika:

orožje za množične motnje.

Z vojaškega in varnostnega vidika,

je to pomemben element.

Vsaka od strani je nakazala,

da je zaskrbljena,

da se ukvarja z lastno zaščito

za obrambo lastnih omrežij,

svoje tehnološke infrastrukture,

svoje informacijske infrastrukture.

Na vsaki strani se več sto tisoč

javnih uslužbencev in vojaškega osebja

ukvarja s tem.

Kibernetska vojna, seveda,

to se zelo očitno pojavlja

v vojaškem razmišljanju Kitajske: sovražnika

je treba dobiti na njegovi šibki točki.

IT in informatika sta

gotovo taka šibka točka,

ranljivo mesto

ameriških oboroženih sil.

Obe strani pridobivata

najbolj napredno opremo

in zaposlujeta

najbolj usposobljene kadre.

Celo v ZDA poznam

enega od vodilnih

strokovnjakov za

varnost informacijske tehnologije,

ki se je sam označil za nekdanjega hekerja.

Kitajci so ogromno vlagali

v enote za kibernetsko vojskovanje,

v novo programsko in strojno opremo,

in mislim, da so resnično

napredovali bolj, kot smo pričakovali.

Ne preseneča, da se pogled Kitajske

na dogajanje na internetu

razlikuje od zahodnih stališč.

Xinghui Zhang je

urednik bruseljskega dopisništva

dnevnika China Youth Daily.

Kitajska vlada je,

kolikor se spomnim, jasno povedala,

da nasprotuje vsaki obliki kibernetskega napada.

Uzakonjeno je že,

da če kdo izvede kibernetski napad,

bo kaznovan po zakonu.

In Kitajska gleda na svojo

internetno rast veliko bolj odprto,

kot misli Zahod.

Mislim, da kitajska vlada

vedno pozdravlja in spodbuja

razvoj internetne industrije

na Kitajskem.

Prav tako pozdravljamo

bolj odprt internet.

Pozdravljamo tudi

boljši dostop do informacij.

Eden od zadnjih in najbolj odmevnih primerov,

ki so se ukvarjali

z internetom na Kitajskem,

se je pojavil po grožnji Googla, da bo zapustil

državo, potem ko so po poročanjih

vdrli v gmail račune

aktivistov za človekove pravice.

Kar zadeva Google,

gre za poseben primer.

Gre za to, da Google

ne more zaslužiti na Kitajskem.

Je... zelo, zelo blizu polomu

v tekmi

s kitajskimi konkurenti.

Na Kitajskem veliko ljudi na to

gleda kot na poslovno strategijo,

da bi postal bolj znan na Kitajskem.

Potem ko je oznanil

svojo morebitno izhodno strategijo na Kitajskem,

so tudi ponekod na podeželju,

kjer niti niso vedeli, kaj Google je,

poskusili poiskati informacije

na spletni strani, o tem, kaj Google sploh je,

zakaj ravna tako?

Tako da je to morda velika

ali dobra poslovna kampanja

za Google na Kitajskem.

A kljub zanikanju Kitajcev

opazovalci le težko

razumejo,

da se nekateri napadi dogajajo

brez določene vpletenosti

vlade.

Res ne morem

nasesti takim trditvam,

da kitajska vlada

ni vpletena.

Meja med državo

in podjetniško sfero,

ali celo civilno sfero,

je vedno zelo zabrisana.

Veliko protagonistov

in glavnih akterjev najdemo

na univerzah,

v zasebnih družbah,

z določenimi povezavami

z državnimi organi.

Za Kitajsko Zahod prehitro

s prstom pokaže ne le na kibernetske grožnje,

temveč tudi na to, kako Kitajska dovoljuje

svojim ljudem, da dostopajo do interneta.

Zahodne države gledajo na

kitajsko vlado,

če kaj naredi, tudi če gre za regulacijo,

ali smernice za internet,

vedno rečejo:

Oh, to je cenzura.

Mislim, da je to

veliko nesoglasje med Kitajsko

in zahodnimi državami.

Ampak s kitajskega stališča

je določena regulacija potrebna.

Recimo, ustaviti moramo

vse te spletne strani s spolnostjo,

saj to

negativno vpliva na otroke.

Prav tako ukinjamo spletne strani,

na katerih skušajo

organizirati teroristična dejanja.

Čeprav internet vsem nam

vsak dan prinaša koristi,

je glavna slabost ta, da še vedno ni

mednarodnega sporazuma

o tem, kako se ga sme uporabljati.

Morda smo prišli do točke,

ko moramo vsi zainteresirani to popraviti.

Morda bi se mednarodna skupina

lahko osredotočila na

oblikovanje pravil,

sprejemljivih za vse,

o pretoku informacij preko interneta.

Mislim, da je napočil čas,

da se vsi začnemo ukvarjati s tem

kot s prednostnim obrambnim

in varnostim vprašanjem.

In to tudi pomeni, da ga obravnavamo

skoraj tako kot tradicionalno

vprašanje nadzora nad orožjem.

Zakaj si ne bi prizadevali

in poskusili razviti dialog

in kodeks ravnanja

ali dogovor o »razorožitvi«,

za nadzor nad tem elementom,

ki po mojem pomeni

veliko tveganje za vse.

Internet je v osrčju

našega novega globaliziranega sveta.

Ponuja veliko

pozitivnih priložnost,

vendar pa velja tudi

za vir novih groženj.

Zaskrbljenost glede teh groženj

so izrazili na najvišjih ravneh.

Jasno je, da je ta kibernetska grožnja

zelo resen gospodarski izziv

in nacionalno-varnostni izziv

za naš narod.

Mi pa nismo tako pripravljeni,

kot bi morali biti.

Kibernetski napadi so

odličen primer,

saj lahko povzročijo

uničujoče učinke

gospodarstvu

in strukturam neke države,

ne da bi en sam vojak

prečkal mejo.

Ne da bi bil izstreljen en sam strel.

Zahod in Kitajska

drug drugega obtožujeta,

da sta vir kibernetskih napadov,

ter trdita, da sta žrtev

teh napadov.

Smo se znašli sredi

nove kibernetske hladne vojne?

Hladna vojna...

Malo sem previden, preden to rečem,

ampak nedvomno je ogromno

nezaupanja med obema stranema.

Za Kitajsko je postalo načrtovanje in vlaganje

v kibernetske zmogljivosti prednostna naloga.

Kitajska ima veliko načrtov

za nadaljnji razvoj

neke vrste samostojne kibernetske zmogljivosti,

ki jo hoče ločiti

od ameriški strežnikov.

Čeprav so bili napadi do zdaj usmerjeni

na finančne ali politične cilje,

pa so povezave z vojsko tiste,

ki povzročajo zaskrbljenost.

Naša tehnološka prednost je ključna

za ameriško vojaško prevlado.

Vendar pa naša omrežja

nenehno napadajo.

V današnjem svetu

bi teroristična dejanja lahko povzročili

ne le skrajneži

v samomorilskih jopičih,

temveč tudi nekaj udarcev na tipkovnici

računalnika:

orožje za množične motnje.

Z vojaškega in varnostnega vidika,

je to pomemben element.

Vsaka od strani je nakazala,

da je zaskrbljena,

da se ukvarja z lastno zaščito

za obrambo lastnih omrežij,

svoje tehnološke infrastrukture,

svoje informacijske infrastrukture.

Na vsaki strani se več sto tisoč

javnih uslužbencev in vojaškega osebja

ukvarja s tem.

Kibernetska vojna, seveda,

to se zelo očitno pojavlja

v vojaškem razmišljanju Kitajske: sovražnika

je treba dobiti na njegovi šibki točki.

IT in informatika sta

gotovo taka šibka točka,

ranljivo mesto

ameriških oboroženih sil.

Obe strani pridobivata

najbolj napredno opremo

in zaposlujeta

najbolj usposobljene kadre.

Celo v ZDA poznam

enega od vodilnih

strokovnjakov za

varnost informacijske tehnologije,

ki se je sam označil za nekdanjega hekerja.

Kitajci so ogromno vlagali

v enote za kibernetsko vojskovanje,

v novo programsko in strojno opremo,

in mislim, da so resnično

napredovali bolj, kot smo pričakovali.

Ne preseneča, da se pogled Kitajske

na dogajanje na internetu

razlikuje od zahodnih stališč.

Xinghui Zhang je

urednik bruseljskega dopisništva

dnevnika China Youth Daily.

Kitajska vlada je,

kolikor se spomnim, jasno povedala,

da nasprotuje vsaki obliki kibernetskega napada.

Uzakonjeno je že,

da če kdo izvede kibernetski napad,

bo kaznovan po zakonu.

In Kitajska gleda na svojo

internetno rast veliko bolj odprto,

kot misli Zahod.

Mislim, da kitajska vlada

vedno pozdravlja in spodbuja

razvoj internetne industrije

na Kitajskem.

Prav tako pozdravljamo

bolj odprt internet.

Pozdravljamo tudi

boljši dostop do informacij.

Eden od zadnjih in najbolj odmevnih primerov,

ki so se ukvarjali

z internetom na Kitajskem,

se je pojavil po grožnji Googla, da bo zapustil

državo, potem ko so po poročanjih

vdrli v gmail račune

aktivistov za človekove pravice.

Kar zadeva Google,

gre za poseben primer.

Gre za to, da Google

ne more zaslužiti na Kitajskem.

Je... zelo, zelo blizu polomu

v tekmi

s kitajskimi konkurenti.

Na Kitajskem veliko ljudi na to

gleda kot na poslovno strategijo,

da bi postal bolj znan na Kitajskem.

Potem ko je oznanil

svojo morebitno izhodno strategijo na Kitajskem,

so tudi ponekod na podeželju,

kjer niti niso vedeli, kaj Google je,

poskusili poiskati informacije

na spletni strani, o tem, kaj Google sploh je,

zakaj ravna tako?

Tako da je to morda velika

ali dobra poslovna kampanja

za Google na Kitajskem.

A kljub zanikanju Kitajcev

opazovalci le težko

razumejo,

da se nekateri napadi dogajajo

brez določene vpletenosti

vlade.

Res ne morem

nasesti takim trditvam,

da kitajska vlada

ni vpletena.

Meja med državo

in podjetniško sfero,

ali celo civilno sfero,

je vedno zelo zabrisana.

Veliko protagonistov

in glavnih akterjev najdemo

na univerzah,

v zasebnih družbah,

z določenimi povezavami

z državnimi organi.

Za Kitajsko Zahod prehitro

s prstom pokaže ne le na kibernetske grožnje,

temveč tudi na to, kako Kitajska dovoljuje

svojim ljudem, da dostopajo do interneta.

Zahodne države gledajo na

kitajsko vlado,

če kaj naredi, tudi če gre za regulacijo,

ali smernice za internet,

vedno rečejo:

Oh, to je cenzura.

Mislim, da je to

veliko nesoglasje med Kitajsko

in zahodnimi državami.

Ampak s kitajskega stališča

je določena regulacija potrebna.

Recimo, ustaviti moramo

vse te spletne strani s spolnostjo,

saj to

negativno vpliva na otroke.

Prav tako ukinjamo spletne strani,

na katerih skušajo

organizirati teroristična dejanja.

Čeprav internet vsem nam

vsak dan prinaša koristi,

je glavna slabost ta, da še vedno ni

mednarodnega sporazuma

o tem, kako se ga sme uporabljati.

Morda smo prišli do točke,

ko moramo vsi zainteresirani to popraviti.

Morda bi se mednarodna skupina

lahko osredotočila na

oblikovanje pravil,

sprejemljivih za vse,

o pretoku informacij preko interneta.

Mislim, da je napočil čas,

da se vsi začnemo ukvarjati s tem

kot s prednostnim obrambnim

in varnostim vprašanjem.

In to tudi pomeni, da ga obravnavamo

skoraj tako kot tradicionalno

vprašanje nadzora nad orožjem.

Zakaj si ne bi prizadevali

in poskusili razviti dialog

in kodeks ravnanja

ali dogovor o »razorožitvi«,

za nadzor nad tem elementom,

ki po mojem pomeni

veliko tveganje za vse.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink