JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Pomanjkanje vladavine prava kot varnostni izziv: »Površinski dotik«

Sari Kouvo meni, da večja osredotočenost na tehnične vidike reforme pravne države ne bo zaustavila trenda vse manjšega zaupanja afganistanske javnosti v državo in povečane negotovosti, če je ne bo spremljala politična volja za ureditev institucionaliziranega nekaznovanja.

Nato/Isaf

KABUL, Afganistan: častniki Afganistanske nacionalne policije (ANP) junija 2008 ob zaključku usposabljanja v Kabulu.

Pred nekaj leti sem med obiskom provincialnega zapora na severu Afganistana spoznala prijaznega in naklonjenega šefa zapora. Povedal mi je, s kakšnimi izzivi se srečuje zaradi korupcije med policisti, tožilci in sodniki, in kako trpi zaradi dolgotrajnih priporov pred sojenjem in slabosti svoje uprave.

Poudaril je tudi, kako ceni sodelovanje ekipami za obnovo prvinc (PRT) in mi z veseljem pokazal obnovitvena dela, izpeljana s pomočjo PRT. Sredi pogovora je moral šef zapora prevzeti telefonski klic.

Potem ko sva s prevajalcem zapustila sestanek, mi je ta povedal, da se je telefonski pogovor sukal okrog tega, koliko podkupnine naj bi določeni zapornik plačal, da ga izpustijo.

Od predsedniških volitev leta 2004 imam priložnost spremljati vojaško, politično in razvojno delovanje mednarodne skupnosti v Afganistanu. Kot pravnico me zlasti zanima vloga prava (ali njeno pomanjkanje) v prehodu od konflikta do (v najboljšem primeru) šepavega miru.

V tem obdobju se je splošno pojmovanje o izgradnji države spremenilo od “skoraj na pravi poti, ob upoštevanju nekaterih glavnih izzivov” v “skoraj propadla, vendar še obstaja možnost rešitve”. V istem obdobju se je splošno pojmovanje o vlogi reforme pravne države kot obrobnega vprašanja spremenilo v vprašanje, ki ga je treba rešiti, če naj se reši proces izgradnje države v Afganistanu.

Moja izkušnja s šefom zapora je odličen primer neuspelih strategij za reformo pravne države, ki so se uporabljale v prvih letih procesa izgradnje države: to so bili ad hoc reformni projekti, ki so jih narekovali donatorji, osredotočeni na nekatere zakonodajne reforme, kratkoročno oblikovanje zmogljivosti in obnovo infrastrukture. Ta prizadevanja so kvečjemu oplazila površje afganistanskega varnostnega in pravosodnega sektorja, medtem ko se je dovoljevalo, da se je kultura korupcije in nekaznovanja krepila. Varnostni in pravosodni sektor kažeta različne podobe, odvisno od sogovornika. Dobronamerna tujka s svojim voznikom in prevajalcem in afganistanski kmet, ki od svojega lokalnega poveljnika zahteva, da mu vrne zemljo, se soočata z zelo različno realnostjo (ne)pravičnosti.

Mednarodna skupnost je končno v položaju, ko lahko “poveže vse točke” in odpravi pomanjkljivosti predhodnih reformnih pobud.

V zadnjih dveh letih je opaziti povečan poudarek na pravni državi, kot posledica pa so se pojavili novi akterji in strategije.

  • Afganistanska nacionalna razvojna strategija (ANDS) vključuje celostno strategijo za reformo pravosodja,
  • Svetovna banka podpira umestitev pravosodnega elementa v Sklad za obnovo Afganistana (ARTF),
  • Misija ZN za pomoč v Afganistanu (UNAMA) v sodelovanju z Razvojnim programom ZN (UNDP) preko svoje pobude za provincialno pravosodje povečuje svojo enoto za pravno državo in
  • države, ki prispevajo pripadnike v Sile za mednarodno varnostno pomoč (Isaf), v svojih varnostnih sektorjih in razvojnih pobudah razvijajo tudi pravosodne elemente.

Med intervjuji s predstavniki mednarodne skupnosti o večjem poudarku na spodbujanju vladavine prava v Afganistanu je eden od sogovornikov dejal, da je mednarodna skupnost končno v položaju, ko lahko “poveže vse točke” in odpravi pomanjkljivosti predhodnih reformnih pobud. Moja srečanja in razprave z afganistanskimi pravniki kažejo te reforme v drugačni luči; »točke« se bodo morda povezale, vendar pa nastala slika ne bo odražala dejanskega stanja.

Reševanje problema nekaznovanja

Afganistansko pravosodje nedvomno deluje slabo in je v razsulu, zato bo potrebnih veliko naporov za okrepitev tehničnih vidikov obnove varnostnega in pravosodnega sektorja. Danes v Afganistanu obstaja več vzporednih, samih po sebi nasprotujočih si pojmovanj upravljanja in pravne države. Upravljanje in verski zakoni, ki so jih uvedli talibani, so bili skrajni, brutalni in diskriminatorni, obenem pa so bili samo še ena od struktur pravne države/upravljanja, ki jo je na silo uveljavila centralizirana vlada v Kabulu oziroma v primeru talibanov v Kandaharju, katere moč in legitimnost ostajata sporni.

Po letih konfliktov in različnih menjav vlad imamo v Afganistanu še vedno več vzporednih, vladno usmerjenih (formalnih) ter na običajih in skupnostih temelječih (neformalnih) sistemov upravljanja in prava. Zadnjih osem let izgradnje države ob podpori mednarodne skupnosti je še pripomoglo k zapletenosti vladavine prava in upravljanja v Afganistanu.

Nato/Isaf

V Afganistanu je pravna država še naprej mešanica vladno usmerjenih (formalnih) in na skupnostih temelječih (neformalnih) pobud.

Neuspeh pri izključevanju vodij oboroženih milic, od katerih so mnogi znani kot grobi kršitelji človekovih pravic, iz vladnih struktur in zagotavljanju celovitega procesa razoroževanja je še bolj oslabil dobro upravljanje in pravno državo. Prisotnost voditeljev, ki o sebi mislijo, da so nad zakonom oziroma da jih roka pravica ne doseže, je pri reformi pravne države v Afganistanu, ki jo podpira mednarodna skupnost, še povečala prepad med mitom in realnostjo.

To se močno potrjuje v samem prispevku afganistanske vlade k splošnemu rednemu pregledu (UPR) Sveta ZN za človekove pravice, v katerem vlada poudarja, da je eden od razlogov, da ni napredka pri izvajanju lastnega Akcijskega načrta za mir, pravico in spravo, »neučinkovitost vladnega aparata in vpliv mogočnih in nekdanjih kršiteljev človekovih pravic.«

Eden od najskrajnejših primerov »institucionalizacije« kulture nekaznovanja je sprejetje tako imenovanega predloga zakona o amnestiji, ki ga je sprejel afganistanski parlament spomladi 2007. Nekaterim od (nekdanjih) vodij milic in danes poslancev parlamenta je uspelo izsiliti sprejetje zakona, ki z nekaj izjemami zagotavlja izvzetje od sodnega pregona za vse, ki so vpleteni v zadnji dve desetletji konfliktov v Afganistanu.

Čeprav je vlada v svojem prispevku v UPR navedla, da predsednik Karzaj predloga zakona ni podpisal in zato ne velja, predlog opominja na moč, ki jo še vedno imajo vodje milic. Poleg tega lahko domnevamo, da večina Afganistancev, ki ve za predlog Zakona o amnestiji, še vedno verjame, da je ta zakon v Afganistanu stopil v veljavo.

Vse slabša varnostna situacija je v določenih provincah in okrajih zdaj velik izziv za izvajanje programov.

Nadaljnji razlog za institucionalizacijo nekaznovanja je nezadostna pozornost reformi na regionalni in lokalni ravni. Medtem ko je bilo v osrednji vladi narejenih nekaj korakov glede vprašanja pomanjkljivosti v upravljanju in pravne države, so bili province in okraji v prvih letih procesa izgradnje države pretežno prepuščeni sami sebi.

Čeprav je sedaj videti veliko večji poudarek na regionalnem in lokalnem upravljanju in vladavini prava (del tega je provincialna pravosodna pobuda ZN), je vse slabša varnostna situacija v določenih provincah in okrajih zdaj velik izziv za izvajanje programov.

Nato/Isaf

Diplomanti programa usposabljanja Focused Border Development Training Programme (Poudarjen obmejni razvoj), Spin Buldak, Afganistan, 2. april 2009.

Zaradi tega so v celotnem procesu izgradnje države afganistansko vlado med pretežno revnim in nepismenim afganistanskim prebivalstvom zastopali le:

  • šefi zaporov, kot je moj prijatelj s severa,
  • skorumpirani policisti, ki so v primeru, da ne dobijo podkupnine, pripravljeni trpinčiti,
  • sodniki, katerih sodbe so odvisne od volje lokalnih vplivnežev in ne od zakonodaje in
  • neuradni lokalni guvernerji, ki se jim zdi pripravno, da v svojem okraju ne delujejo le kot guvernerji, marveč tudi kot komandirji policije, tožilci in sodniki.

Zato ne preseneča, da so ti vzorci korupcije in kriminala načeli legitimnost vlade in prispevali k vse večji negotovosti: državljan, ki ne more zaupati vladi, je ne bo zagovarjal niti podpiral.

Čeprav mnogi opazovalci opozarjajo, da volitve najverjetneje ne bodo niti svobodne niti poštene, obstaja upanje, da bodo vsaj verodostojne.

Spodbujanje legitimnosti

Trenutno se veliko pozornosti posveča prihajajočemu krogu volitev in temu, kako bi slednji lahko povrnil legitimnost afganistanski vladi. Čeprav veliko opazovalcev opozarja, da volitve najverjetneje ne bodo niti svobodne niti poštene, obstaja upanje, da bodo vsaj verodostojne. Volitve, ki prebivalcem omogočajo, da izberejo svoje politično vodstvo, so gotovo lahko močno orodje legitimnosti.

Vendar pa, kot se je že izkazalo med prejšnjimi krogi volitev (na predsedniških volitvah 2004 in parlamentarnih volitvah 2005), volitve ne ponujajo čudežne rešitve. Če lahko na volitvah kandidirajo in so izvoljeni storilci vojnih zločinov in ljudje, ki so povezani z nezakonitimi oboroženimi skupinami, in sicer z uporabo strategij, ki daleč presegajo osnovne učbenike o volitvah, se lahko zgodi, da volitve ne bodo rešile, temveč še poslabšale krizo legitimnosti.

Mednarodna skupnost (vključno z državami, ki prispevajo svoje pripadnike v Isaf) ima ob obsežni politični, vojaški in razvojni pomoči, ki jo nudi Afganistanu, odličen izhodiščni položaj in lahko zahteva, da se afganistanska vlada posvetuje s svojimi prebivalci in v Afganistanu podpre politično razpravo, na temo pravosodja. Postavljanje zahtev afganistanski vladi pa od mednarodne skupnosti seveda terja kritičen pogled na lastne strategije (tako kot je to že začela nova administracija ZDA).

Vendar pa bi morala obnovljena zaveza k vladavini prava v Afganistanu vsebovati vsaj večjo pozornost pri preverjanju višjih političnih nameščencev in političnih kandidatov v prihajajočem krogu volitev, večji poudarek na razoroževanju in odgovornosti pri reformi varnostnega sektorja ter uporabo dostopa do pravnega varstva kot merilo uspeha pravosodne reforme.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink