JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Čas odločitev: Natove težke izbire

Charles Kupchan iz Sveta za zunanje odnose našteva področja, kjer bo moral Nato sprejeti nekaj težkih odločitev, ki bodo bistvene za njegovo prihodnost.

Na Natovem jubilejnem vrhu bo zelo verjetno v ospredju sedanja misija v Afganistanu. In prav je tako. Natova sposobnost začrtati skladno strategijo, razdeliti breme med članicami in zbrati domačo podporo za misije, ki so bistvenega pomena za sposobnost zavezništva, da okrepi varnost in stabilnost v Afganistanu – to je cilj, ki bo neke vrste lakmusov test Natove uspešnosti.

A tudi medtem ko se zavezništvo spopada s temi neposrednimi izzivi, mora začeti poglobljeno razpravo o treh vprašanjih, ki se kažejo na obzorju in ki jih ne more več odrivati: njegov odnos z Rusijo, pravila sprejemanja odločitev in obseg njegovih globalnih ambicij.

Pri vseh treh vprašanjih bi članice Nata morala voditi realnost in treznost.

Glede Rusije mora Nato skušati preprečiti nadaljevanje »tekmovanja z nično vsoto« in namesto tega zastaviti praktično vizijo programskega sodelovanja.

V zvezi z odločanjem mora Nato priznati, da postaja z rastočim številom članic odločanje s konsenzom vse bolj nepripravno, kar zahteva sprejetje bolj prožnega pristopa k upravljanju.

Kar pa zadeva globalne težnje, mora Nato zatreti take ambicije v kali in se zavedati, da prizadevanja za preoblikovanje v svetovno zavezništvo demokracij obeta pospešen zaton, ne prenove.

Ne glede na dobre strani širitve Nata – in ni jih malo – je širitev zavezništva nedvomno potekala na račun njegovih odnosov z Rusijo. Dejstvo je, da Rusi sami nosijo primarno odgovornost za nedavno nazadovanje v demokratičnosti, pa tudi za svoje občasne zunanjepolitične ekscese – vojna v Gruziji je najočitnejši primer tega.

Vendar pa dojemanje tako ruskega vodstva kot javnosti, da Natova širitev proti vzhodu posega v varnost in ugled njihove države, pri zadevi gotovo ne pomaga. Temu ustrezno se zdi, da je Nato pripravljen za sedaj zamrzniti svoje zaveze, dogovorjene na lanskem vrhu v Bukarešti, o povabilu Gruziji in Ukrajini v zavezništvo. Vendar pa že sama možnost ukrajinskega in gruzijskega članstva še naprej zastruplja Natov dialog z Rusijo.

Za izhod iz te zadrege bi morali poiskati formulo, ki bi Moskvo spodbudila, naj se vključi v varnostni red Evrope, s čimer bi Rusija postala udeleženka in ne zgolj predmet Natovega razvoja. Hladne vojne je že več kot dve desetletji konec; skrajni čas je, da se Nato resno potrudi vključiti Rusijo v povojno ureditev. Moskva bi prav lahko zavrnila ponudbo za ceno odtujitve od Zahoda. A Nato bi se vsaj po najboljših močeh potrudil, da prepreči tak izid.

Glede Rusije mora Nato skušati preprečiti nadaljevanje »tekmovanja z nično vsoto«.

Na tej točki je neposredni cilj ne poiskati natančno formulo za odpiranje do Moskve, temveč začeti strateški pogovor, ki bo jasno pokazal, da so se članice Nata iskreno zavezale usidrati Rusijo v evroatlantsko skupnost. Pogovor se lahko začne s proučevanjem načinov, kako bi lahko bolj izkoristili Svet zveze NATO in Rusije. Natove članice bi se morale odzvati na poziv Moskve k svežemu razmišljanju o »novi evropski varnostni arhitekturi«. Ta dialog mora biti podprt s konkretnim strateškim sodelovanjem o vprašanjih, kot so protiraketna obramba, dostop do Afganistana in diplomacija z Iranom.

Nenehna širitev vsiljuje tudi vprašanje potrebe po reformi odločanja v zavezništvu, ki ima 26 članic, še več pa se jih obeta. Ko se njegove vrste krepijo po številu in različnosti, je čisto mogoče, da bi lahko nadaljnje vztrajanje pri konsenzu pomenilo recept za ohromitev. Potrebo po reformah narekuje tudi spremenjeno strateško okolje, v katerem Nato deluje – okolje, katerega zapletenost je oslabila solidarnost, ki jo je Nato užival med hladno vojno.

Ostra nesoglasja, ki so se pojavila glede Afganistana, glede nujnosti ponudbe članstva Gruziji in glede odnosov med Natom in Rusijo, niso bežna razhajanja, ki bodo kmalu izginila. So stranski produkti neizogibnih razlik v interesih in dojemanju grožnje, ki so spremljale Natovo prilagajanje svetu po hladni vojni.

Ključno vprašanje za zavezništvo ni, ali je taka razhajanja možno preseči, ampak ali jih je možno dopuščati. Če nam je všeč ali ne, postaja Nato vse bolj okoren, doseganje konsenza pa vse težje.

Tako razhajanje pogledov med državami članicami še ne napoveduje Natovega propada, pomeni pa, da mora zavezništvo ustrezno prilagoditi svoj način sprejemanja odločitev. Ni zelo verjetno, da bi se članice odpovedale pravilu konsenza, ko gre za vojno in mir. Vendar pa je pri večini drugih vprašanj napočil čas, da zavezništvo izoblikuje bolj prožen pristop do odločanja. Nato bi moral razmisliti tudi o različnih oblikah izvzetij (t.i. »opt out«), da bi nepopustljivost posameznih članic pri določenih vprašanjih ne bila v napoto učinkovitemu ukrepanju.

Nenazadnje pa bi članice ravnale modro, če bi se začele ukvarjati s pozivi – ki prihajajo v glavnem z ameriške strani – naj se Natov doseg razširi preko meja Evrope in naj se to telo preoblikuje v globalno zavezništvo demokracij. Preobrazba Natovega odnosa z Rusijo in reforma odločanja zahtevata skrben razmislek. Predlog, naj Nato postane globalen, pa ne in ga je treba brez nadaljnjega zavreči.

Nato ima v Afganistanu polne roke dela; pravzaprav je njegova sposobnost zmage pod vprašajem. Ob tem, ko misija v Afganistanu tako obremenjuje Natove vire in odnose, si je težko predstavljati, da bi bilo zavezništvo pripravljeno sprejeti dodatne zaveze za območja daleč stran. Nato bi vsekakor moral izoblikovati strateška partnerstva z državami in regionalnimi povezavami, ki so pripravljene prispevati k skupnemu cilju; tako je pomoč nečlanic v Afganistanu več kot dobrodošla. Da pa bi Nato postal prva inštitucija za obvladovanje konfliktov po vsem svetu, je prevelik zalogaj.

Natova šestdeseta obletnica je prišla v času izzivov in obremenitev za zavezništvo.

Na Balkanu, Kavkazu in daljnem vzhodu Evrope – pa tudi v Afganistanu – ima Nato še veliko nedokončanega dela. Bolje bi bilo, da se osredotoči na dokončanje teh nalog, preden se odpravi na nove misije v Kašmirju ali Gazi. Poleg tega se širitev Natovega članstva na države, kot so Japonska, Avstralija in Izrael, ne bi izkazalo le za močno sporno za zavezništvo, pač pa bi mu naprtilo tudi obveznosti, ki jih verjetno ne bi moglo izpolniti.

Gotovo je, da igra Nato pomembno vlogo tudi izven Evrope; tako že razvija povezave v Sredozemlju. A previdnost zahteva, da se Nato osredotoči predvsem na to, da pomaga drugim, da si bodo sami pomagali – jim zagotovi pomoč in usposabljanje, služi kot institucionalni model, se občasno poveže s tamkajšnjimi državami za omejene misije – vse z namenom vzpostavljanja drugih varnostnih organizacij po vsem svetu, ki bodo v svojih regijah ravno tako uspešne, kot je Nato v Evropi.

Natova šestdeseta obletnica je prišla v času izzivov in obremenitev za zavezništvo. V luči misije v Afganistanu bi bilo pametno, če bi Nato konsolidiral svoje pridobitve in se odprl Rusiji, posodobil svoje odločanje in tako odrazil širše članstvo ter priznal meje lastne uspešnosti.

Srečanje na sedežu Nata.

Charles A. Kupchan, profesor mednarodnih zadev na Univerzi v Georgetownu in višji član Sveta za zunanje odnose.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink