JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Od AMF do NRF

Današnje negotovo mednarodno varnostno okolje je znova vzbudilo pozornost za vlogo sil za hitro posredovanje pri ohranjanju Natovih temeljnih varnostnih interesov. Diego Ruiz Palmer opisuje, kako je potekal razvoj teh sil.

V preteklosti so Natove sile za hitro posredovanje – začenši s premičnimi silami poveljstva zavezniških sil za Evropo (AMF), ustanovljenimi leta 1960, do današnjih Natovih odzivnih sil (NRF) – opravile cel spekter nalog, od odvračanja do obrambe in zavarovanja. Od konca hladne vojne pa jih dopolnjujejo vedno pomembnejše misije kriznega odzivanja. Čeprav ima vsaka od teh vlog poseben politični in operativni namen, ki neizogibno odraža razvijajoče se razmere v dejanskem svetu, v katerem se odvijajo, se te vloge marsikje prekrivajo in medsebojno krepijo.

Trajne značilnosti Natovih sil za hitro posredovanje so: visoka stopnja pripravljenosti, odzivnost, premestljivost in večnacionalnost. Zaradi teh lastnosti so sile za hitro posredovanje primerne tako za ekspedicijske operacije v strateško oddaljenih krajih od Evrope in ZDA kot za okrepitev znotraj območja Severnoatlantske pogodbe.

Prvi zametki Natovih sil za hitro posredovanje segajo v leto 1960, ko je tedanji vrhovni poveljnik zavezniških sil za Evropo (SACEUR) general Lauris Norstad predlagal oblikovanje hitro premestljivih sil za svoje poveljstvo – poveljstvo zavezniških sil za Evropo (ACE) – ki bi pomagale odvračati ustrahovanje, prisilo ali agresijo, brez splošne vojne, naperjene proti zavezniškim državam v severnem in južnem krilu ACE. V miru v teh državah ni bilo zavezniških vojaških sil ali pa je bila njihova prisotnost zanemarljiva, koncept AMF pa naj bil zagotovil večnacionalne sile za odvračanje v kratkem času.

Prispevki držav v AMF so bili razporejeni v različne vnaprej načrtovane, večnacionalne pakete sil, oblikovane tako, da so omogočali optimalno napotitev v pet morebitno nevarnih območij AMF – severno Norveško, danski otok Zelandija, severovzhodno Italijo, severno Grčijo in grško in turško Trakijo ter vzhodno Turčijo. Načrtovanje in vaje je nadziral manjši večnacionalni štab v Zvezni republiki Nemčiji, vendar pa bi v primeru dejanske krize poveljevanje in kontrola napotenih delov AMF prešla v roke lokalnih Natovih poveljnikov kopenskih in zračnih sil, da bi zagotovili nemoteno integracijo domačih sil in okrepitev ter enoten »obraz« Nata.

Čeprav so AMF leta 1960 nastale, da bi zagotovile odvračanje v severnih in južnih predelih ACE, se je zaradi berlinske krize 1961 Natova pozornost preusmerila na obrambo osrednjih delov. Po postavitvi berlinskega zidu so Združene države množično okrepile svoje sile, nameščene v Zahodni Evropi. Herkulski napori, ki so bili potrebni, so še poudarili težave hitrih okrepitev, ki so zahtevale prevoz na tisoče vozil preko Atlantika, in pripeljali do prvega primera obsežne vnaprejšnje postavitve opreme, ko so ZDA v južni Nemčiji shranile opremo za dve diviziji.

Leta 1963 je bila med vajo Big Lift postavljena na preizkušnjo sposobnost ZDA za hitro okrepitev osrednjega območja. Vaja je pokazala stalno naraščajoče zmogljivosti ZDA za strateški zračni prevoz, modrost koncepta vnaprejšnje postavitve opreme in izvedljivost velikopotezne hitre okrepitve.

Leta 1968, po odločitvi ZDA, da bodo nekaj svojih enot kopenske vojske premaknile iz Evrope v kontinentalne dele ZDA in tako pomagale zagotavljati neprekinjeno delovanje ZDA v jugovzhodni Aziji, so v južni Nemčiji shranili opremo še za tretjo divizijo. In od leta 1969 naprej pa vse do konca hladne vojne so ZDA vsako leto preizkušale svoje sposobnosti »vračanja sil v Nemčijo« med vajo strateške premičnosti REFORGER (REturn FORces to GERmany).

Ko je general Alexander Haig leta 1975 postal SACEUR, se je odločil, da bo uskladil ločene Natove in nacionalne načrte okrepitev v enotnem Načrtu hitrih okrepitev SACEUR (RRP) in umestil vaje REFORGER v širši sklop usklajenih vaj, imenovanih Autumn Forge, katerih namen je bil preizkusiti in pokazati Natove sposobnosti okrepiti in braniti vsa tri območja ACE obenem.

RRP je temeljil na do tedaj največji zavezi ZDA do Nata, ki je predvidevala, da bodo ZDA v 10 dneh od odločitve za okrepitev napotile 10 enot velikosti divizije, pripravljene na obrambo Zahodne Nemčije (koncept »10 v 10«). To je zahtevalo shranitev vnaprej postavljene opreme še za tri dodatne divizije na lokacijah v severni Nemčiji, Belgiji, Luksemburgu in na Nizozemskem.

Sile za hitro posredovanje in načrtovanje okrepitev so poosebljali zavezniški slogan kolektivne obrambe – “eden za vse, vsi za enega”.

Glavni cilj RRP – ki je potrjeval politično verodostojnost in vojaško učinkovitost Natovih sil za hitro posredovanje in načrtovanja okrepitev med hladno vojno – je bil ponuditi zagotovila. Zaveznice, nameščene vzdolž evropske razmejitvene črte, da bi zagotavljale trdno obrambo v prednjem območju in bile pripravljene zoperstaviti se ustrahovanju, prisili in agresiji, ne bi mogle imeti boljše motivacije kot je bila obljuba »pomorskih« zaveznic, kot so Kanada, Portugalska in Združeno kraljestvo, da bodo preko RRP priskočile na pomoč v krizi ali vojni. Na ta način so sile za hitro posredovanje in načrtovanje okrepitev poosebljali zavezniški slogan kolektivne obrambe – “eden za vse, vsi za enega”.

Seveda po koncu hladne vojne vsi ti dogovori niso bili več potrebni. Vaje REFORGER so se končale, večina skladišč v Evropi se je zaprla, dolgotrajne in novejše zaveze glede okrepitve pa končale (glej okvir 2). RRP so dosegle svoj namen glede odvračanja in nudenja zagotovil, vendar pa so preživele okoliščine, zaradi katerih so nastale.

Medtem ko se je Evropa vedno bolj razvijala v združeno, svobodno in mirno celino, so se množile nepredvidljive krize na robu Natovega ozemlja, ki so hitro preraščale v konflikte, kot je bil ta na Balkanu. Hitro posredovanje se je tako preusmerilo od okrepitev znotraj območja Severnoatlantske pogodbe v krizno odzivanje izven njega. Nekaj časa je bilo govora o tem, da bi povečali bazen sil AMF iz brigade v divizijo, da bi bile bolj vzdržljive, vendar je čas AMF prišel in odšel.

Že leta 1991 so 1. britanski korpus, ki je štirideset let predstavljal ključni prispevek Združenega kraljestva za obrambo Zahodne Nemčije, preoblikovali v večnacionalni korpus zavezniških sil za hitro posredovanje (ARRC). Hitro posredovanje je sedaj potrebovalo hitrejše in zmogljivejše vojaške sile – na primer za zahtevne operacije uveljavljanja miru, kot sta bili IFOR v Bosni in Hercegovini leta 1995 in KFOR na Kosovu leta 1999, kjer je bil ARRC v obeh primerih začetna vstopna sila.

AMF so delovale vse do razpustitve v letu 2002. V Natovi terminologiji po hladni vojni so AMF in ARRC označili kot Sile za takojšnje posredovanje (IRF) oziroma kot Sile za hitro posredovanje (RRF).

V devetdesetih letih so zaveznice na podlagi izkušenj iz zalivske vojne svoje sile preoblikovale za ekspedicijske operacije v strateško oddaljenih krajih od Evrope in ZDA v kratkem času. Po vzoru ARRC je bilo oblikovanih še osem večnacionalnih korpusov po vsej Evropi, med njimi šest z visoko pripravljenostjo, kot ARRC. Hitro posredovanje ni bilo več posebna oblika vojaških zmogljivosti; postalo je osrednji del Natove nove strukture sil. Sčasoma so kategoriji IRF in RRF opustili, zamenjali pa sta ju novi kategoriji Sil z visoko pripravljenostjo (HRF) in Sil z nižjo pripravljenostjo (FLR).

Od leta 2003 ima zavezništvo v silah NRF zmogljivost za hitro posredovanje v pripravljenosti, sestavljeno iz približno 20.000 pripadnikov za vsako rotacijo.

Brez enotnega koncepta uporabe pa so bili večnacionalni korpus kopenskih sil HRF (HRF(L)) in njegove sestrske pomorske formacije (HRF(M)) osamljeni »otoki« zmogljivosti. Namen koncepta večnacionalnih Natovih odzivnih sil, o katerem so se dogovorili vodje držav in vlad med Natovim srečanjem na vrhu v Pragi leta 2002, je bil povezati sile HRF s skupnim načrtom rotacij in sprejetjem standardizirane taktike, tehnik in postopkov. V bistvu so bile NRF hrbtenica Natovih zmogljivosti za hitro posredovanje, HRF pa njihovo meso. To je bila »sanjska poroka« med naraščajočimi ekspedicijskimi zmogljivostmi in inovativnim konceptom uporabe.

Od leta 2003 ima zavezništvo v silah NRF zmogljivost za hitro posredovanje v pripravljenosti, sestavljeno iz približno 20.000 pripadnikov za vsako rotacijo, česar Nato ni nikoli imel med hladno vojno in kar danes ne obstaja nikjer drugje na svetu, razen v ZDA. Izkušnje, pridobljene v zaporednih rotacijah, so pokazale, da je koncept NRF dober in da dinamika preoblikovanja, nastala z oblikovanjem NRF, sega globoko in po vseh vojaških formacijah zavezništva.

Poleg tega so bila v Afganistan med letoma 2004 in 2007 zaporedno napotena štiri poveljstva HRF(L), ki so tvorila jedro poveljstva Natovih sil Isaf za Mednarodno varnostno pomoč pod mandatom ZN in vodstvom Nata, kar je pomenilo, da so ta poveljstva lahko dobro izkoristila znanje NRF v zahtevnem, resničnem operativnem okolju, obenem pa izkušnje iz napotitev na oddaljena vojskovališča prenesla v NRF.

Res pa je, da je stalno pomanjkanje ključnih zmogljivosti NRF vrglo senco na nanje.

Res pa je, da je stalno pomanjkanje ključnih zmogljivosti NRF, zlasti operativnih sil, katerih razpoložljivost je kritičnega pomena za napotitev in uporabo NRF, kakor tudi stalen neuspeh, iz rotacije v rotacijo, da bi te zmogljivosti zapolnili, vrglo senco na NRF in vzbudilo dvome glede njihove operativne učinkovitosti in dolgoročne sposobnosti preživetja. Pojavili so se predlogi, ki bi lahko pripeljali do znižanja ravni ambicij za NRF, kot je bila dogovorjena ob ustanovitvi.

Kljub temu, da so stalne pomanjkljivosti resnično zaskrbljujoče, pa še ne postavljajo pod vprašaj stabilnosti prvotnega koncepta NRF. Nasprotno, odražajo izziv, s katerim se soočajo mnoge zaveznice, ko poskušajo vzdrževati del svojih najboljših sil v pripravljenosti in hkrati sodelovati v več ekspedicijskih operacijah.

Te pomanjkljivosti odražajo tudi širše, sistemske pomanjkljivosti v načinu, kako Nato oblikuje sile za operacije na začetku 21. stoletja, ki se kažejo kot:

• neuspeh pri usklajevanju Natovega preizkušenega procesa obrambnega načrtovanja in oblikovanja HRF, da bi bilo oblikovanje sil bolj predvidljivo, učinkovito in časovno vzdržno;

• nezadostno opiranje na skupno financiranje, ki bi lahko prevzelo stroške nenačrtovanih, kriznih napotitev NRF, kar odvrača zaveznice, ki bi bile sicer pripravljene prispevati sile v rotacije NRF, vendar jih skrbi, da bi se lahko srečale z visokimi stroški, za katere ne bodo imele kritja, če bi bile te sile dejansko napotene v krizni situaciji;

• preveč togo ločevanje zavezniških sil v razne kategorije, kar Natu onemogoča prožnejšo uporabo vseh razpoložljivih sil in otežuje uporabo NRF in

• pristop k ocenjevanju zmogljivosti posameznih rotacij NRF, ki se je preveč osredotočil na pomanjkljivosti glede na splošne potrebe in premalo na boljši izkoristek dejanskih prispevkov, ki jih dajejo na voljo države članice.

Obstaja širše soglasje, da te pomanjkljivosti negativno vplivajo na verodostojnost in uporabnost NRF, zato bo ena od glavnih prednostnih nalog zavezništva med srečanjem na vrhu v Strasbourgu in Kehlu dogovoriti se o tem, kako se spopasti z njimi in jih odpraviti.

V razširjenem zavezništvu sile za hitro posredovanje s povečano premestljivostjo ohranjajo svoj pomen za odvračanje, obrambo in dajanje zagotovil.

Glede na Natovo delovanje v Afganistanu je glavna naloga NRF in z njimi povezanih HRF krizno odzivanje, ki se lahko odvija v strateško oddaljenih krajih od Evrope in Severne Amerike, da bi zaščitili temeljne zavezniške varnostne interese, pomagali preprečevati, da bi krize prerasle v odprto vojskovanje in pomagali pri izgradnji miru. Hkrati pa v razširjenem zavezništvu sile za hitro posredovanje s povečano premestljivostjo ohranjajo svoj pomen za odvračanje, obrambo in zavarovanje.

V vsakem primeru pa bo zavezniška posebna in edinstvena sposobnost izvajanja večnacionalnih, ekspedicijskih operacij in združevanja različnih zmogljivosti v povezano silo pomagala, da NRF ohranijo dediščino AMF tudi v sedmem desetletju Nata in še naprej.

Častniki razpravljajo o načrtih med vajo Alexander Express.

Lokacija, vrsta in obseg sil za hitro posredovanje se stalno spreminjajo.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink