JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Natov generalni sekretar: se opis del in nalog spreminja?

Položaj vodenja Nata je v primerjavi z zgodnjimi časi nerazpoznaven. Ryan Hendrickson razlaga, kako in zakaj se je vloga spremenila.

Danes, ko Nato dopolnjuje 60 let, bi bil njegov prvi generalni sekretar lord Hastings Ismay nedvomno osupel, ko bi videl, kako se je preoblikovala vloga Natovega generalnega sekretarja.

Iz položaja, ki je bil po svoji naravi predvsem upravljavski, namenjen podpori posvetovanjem znotraj zavezništva, se je mesto sodobnega generalnega sekretarja razvilo v položaj z veliko širšimi odgovornostmi pri oblikovanju Natove operativne in strateške vloge v svetu

Ob svojem rojstvu leta 1949 Nato ni imel generalnega sekretarja. Ko se je začela korejska vojna, so zaveznice uvedle položaj vrhovnega poveljnika zavezniških sil v Evropi, da bi izboljšale vojaško integracijo v zavezništvu. Prvi SACEUR (vrhovni poveljnik zavezniških sil v Evropi), ameriški general Dwight Eisenhower, je Natu prinesel nov ugled in spoštovanje. Kmalu pa je postalo jasno, da položaj SACEUR-ja ni dovolj za spodbujanje potrebnega političnega dialoga in sodelovanja med zaveznicami.

Nato se je odzval tako, da je ob tretji obletnici leta 1952 ustanovil urad generalnega sekretarja. V osnovi je naloga generalnega sekretarja pomagati zaveznicam doseči konsenz. Generalni sekretar nima glasu v Severnoatlantskem svetu in je tako v mnogih pogledih zgolj pomočnik zaveznic, ki skuša vzpostaviti sodelovanje in pomembna posvetovanja. Pristojnosti tega položaja so torej po svojem obsegu precej omejene. V svojih prvih letih na položaju generalnega sekretarja je bil lord Ismay bolj v ozadju, ni smel govoriti brez odobritve zaveznic in do leta 1955 niti ni predsedoval zasedanjem Sveta.

A od tedaj se je Natov politični voditelj razvil v ključno in včasih osrednjo osebo pri sprejemanju odločitev med zaveznicami. Sooblikoval je način, kako se je zavezništvo razvijalo in ob tem opredeljeval ključne strateške koncepte, ko se je zavezništvo prilagajalo novim varnostnim okoliščinam.

Čeprav mnogi na sedežu Nata razumejo pomen tega položaja, pa so mnoge zgodbe in pretekle analize Nata namenile zelo malo pozornosti vlogi, ki jo je igralo 11 generalnih sekretarjev. Ta odsotnost je obžalovanja vredna glede na nadvse pomemben vpliv, ki ga Natov politični voditelj lahko ima in ga tudi je imel.

Na primer, med bivšimi generalnimi sekretarji lord Peter Carrington ni bil deležen skoraj nikakršne zgodovinske pozornosti ali zaslug za vodenje Nata, na čelu katerega je bil med letoma 1984 in 1988. Carrington sam v svojih spominih priznava, da je med svojim službovanjem pri Natu občutil frustracije, delno tudi zaradi odsotnosti vsakršne resnične formalne moči ali pristojnosti generalnega sekretarja – kar so Ismay in drugi predhodniki prav gotovo razumeli.

Kljub temu pa je nekdanji pomočnik generalnega sekretarja Nata Robin Beard ob svojem imenovanju za generalnega sekretarja opazil, da je Carrington »izžareval čast« in ustvaril novo raven spoštovanja zavezništva. Bivši ameriški veleposlanik pri Natu David M. Abshire je rekel, da je Carrington vodil zavezništvo s svojim znanjem, dobrim humorjem in milino, ko je imel opravka z različnimi osebnostmi po vsem zavezništvu. Carringtonove osebne diplomatske veščine so bile kritičnega pomena, ko je šlo za pomoč pri iskanju konsenza med zaveznicami v nekaterih zelo težavnih trenutkih.

Tudi Natov deveti generalni sekretar Javier Solana je pokazal, kakšen vpliv ima lahko ta položaj. Njegova zapuščina v vlogi Natovega političnega voditelja je še zlasti pomembna.

Solanova tiha diplomacija in jezikovne spretnosti so stopili v ospredje tudi leta 1998, ko se je znotraj Bruslja vnela razprava o tem, kako se odzvati na nasilje in agresijo na Balkanu.

Na vrhu v Madridu leta 1997, ko je razprava o Natovi širitvi prešla v spor med zaveznicami, je pisec Ronald D. Asmus opazil, da so se zaveznice obrnile na Solano, da bi poiskali izhod iz takega sprtega političnega okolja. Po posvetovanjih z zaveznicami je Solana uspel poiskati končni kompromis, katerega rezultat so bila povabila za članstvo Češki, Madžarski in Poljski.

Solanova tiha diplomacija in jezikovne spretnosti so stopili v ospredje tudi leta 1998, ko se je znotraj Bruslja vnela razprava o tem, kako se odzvati na nasilje in agresijo na Balkanu. Tudi tokrat je bil Solana tisti, ki je ugotovil, da se vse zaveznice lahko strinjajo s tem, da obstaja »zadostna pravna podlaga«, ki Natu omogoča odobritev uporabe sile na Balkanu, kar se je leta 1999 razvilo v operacijo Allied Force.

Tudi ob začetku vojaških napadov leta 1999 je Solana igral ključno vlogo, ko je svetoval SACEUR-ju, generalu Wesleyu Clarku, glede vrst vojaških ciljev, ki bi jih zaveznice podprle. Solana je ponovno odigral ključno vlogo, ko je omogočil, da se je operacija nadaljevala čim hitreje, obenem pa je med takratnimi 19 članicami zavezništva ohranjal politični konsenz za vojaško ukrepanje.

Gotovo si med najbolj vplivnimi generalnimi sekretarji zasluži posebno mesto zapuščina Manfreda Wörnerja. Wörner, Natov prvi in edini nemški generalni sekretar, je v zavezništvo prinesel poseben nabor veščin, ki je v mnogih pogledih vplival na to, kar je zavezništvo sposobno doseči danes.

Prvič, Wörner je kot človek izjemnega intelekta teme in vprašanja umestil v širše strateške interese zavezništva. Delno je njegova sposobnost strateškega razmišljanja pomagala zavezništvu kreniti na pot novega strateškega koncepta, o katerem so se dogovorili na vrhu v Rimu leta 1991. S tem je bil za Nato pripravljen teren za začetek operacij ohranjanja miru in kriznega upravljanja, ki so v mnogih pogledih opredelile Natovo vlogo v današnjem svetu.

Poleg tega je Wörner veliko prej kot nekateri drugi uvidel prednosti Natovega nadaljnjega odpiranja do Sovjetske zveze in kasneje do na novo oblikovanih demokracij v vzhodni Evropi – vse v prizadevanjih, da bi jih vključili v preostali del demokratične Evrope. Na lastno pobudo je uporabil vpliv svojega položaja za krepitev novih odnosov po vsej vzhodni Evropi, kar je postavilo temelje za znatne širitve članstva, ki so sledile na vrhih v Madridu, Pragi, in Bukarešti. Wörnerjeva zgodnja vizija je pomagala vzpostaviti politično osnovo za Natovo širitev proti vzhodu in kasneje za pomoč pri posodabljanju in demokratizaciji številnih izmed teh bivših komunističnih vojsk.

Wörnerjev vpliv je bilo čutiti tudi v Severnoatlantskem svetu, tako da so bili mnogi njegovi sodobniki prepričani, da konsenz ne bo dosežen, če določene politike ne bo potrdil tudi on sam. Neformalna avtoriteta, ki jo je imel, je izhajala iz njegovih širokih diplomatskih stikov med zaveznicami, njegovega obvladanja konkretnih vprašanj in veličine njegove osebnosti.

Zapisi pričajo, da je bila potem, ko je vstal iz svoje bolniške postelje v Aachnu v Nemčiji in pripotoval v Bruselj na ta sestanek, njegova prisotnost v veliko pomoč pri doseganju potrebnega konsenza za vojaško ukrepanje.

Med najbolj znamenitimi dogodki v Severnoatlantskem svetu je bila njegova udeležba na kritičnem zasedanju Sveta aprila 1994. Bolehal je za rakom, ki mu je avgusta 1994 tudi vzel življenje. Očitno shujšan, v spremstvu zdravnika in s cevkami za intravenozno prehranjevanje, ki jih je bilo videti izza ovratnika njegove srajce, je Wörner uspešno lobiral med zaveznicami za Natov vojaški odziv na večkratne napade na bosanske civiliste. Zapisi pričajo, da je bila potem, ko je vstal iz svoje bolniške postelje v Aachnu v Nemčiji in pripotoval v Bruselj na ta sestanek, njegova prisotnost v veliko pomoč pri doseganju potrebnega konsenza za vojaško ukrepanje.

Kot voditelj v novem varnostnem okolju, ko je zavezništvo prevzelo nove vloge boja proti terorizmu v Afganistanu ter izvajalo dejavnosti za ohranjanju miru in humanitarno podporo na Kosovu, v Sudanu in Pakistanu, je tudi Jaap de Hoop Scheffer ustvaril svojo zapuščino kot Natov politični voditelj.

Podobno kot Wörner je tudi de Hoop Scheffer razširil delovanje Nata v smereh, ki so veljale za nemogoče preden je bil izbran za generalnega sekretarja. V svojih prizadevanjih za oblikovanje novih partnerstev za boj proti terorizmu je de Hoop Scheffer ponesel Natovo sporočilo po vsej obli, vključno z obiski Azije, Bližnjega vzhoda in Avstralije, kar je brez primere v preteklosti.

Od svojega prvega dne v vlogi generalnega sekretarja pa vse do 2009 je de Hoop Scheffer izkoristil svoj položaj in naredil vse v njegovi moči za povečanje Natovih možnosti za uspeh v Afganistanu.

Podobno kot njegov predhodnik lord Robertson s svojo mantro »zmogljivosti, zmogljivosti, zmogljivosti« je de Hoop Scheffer pogosto poudarjal potrebo po dodatnih in bolj na sodelovanju zasnovanih obrambnih izdatkih znotraj zavezništva. Njegov cilj, podobno kot Robertsonov, je bilo zavezništvo, ki se lahko hitro odziva na nove in neposredne varnostne izzive in krize. De Hoop Scheffer je vztrajal pri teh vlaganjih, glede katerih se skoraj vsi vojaški analitiki strinjajo, da so v najboljšem interesu zavezništva.

Vendar je bila de Hoop Schefferjeva jasna prioriteta Natov angažma v Afganistanu. Od svojega prvega dne v vlogi generalnega sekretarja pa vse do 2009 je de Hoop Scheffer izkoristil svoj položaj in naredil vse v njegovi moči za povečanje Natovih možnosti za uspeh v Afganistanu. Pri tem je pogosto zahteval več sredstev, civilnih in vojaških, za spodbujanje demokracije in miru v Afganistanu. Čeprav se mora Nato v Afganistanu spopasti s še mnogimi izzivi, kar je de Hoop Scheffer že priznal, pa bosta njegova osredotočenost in zavzetost za uspeh te misije eden najpomembnejših elementov njegove zapuščine v vlogi generalnega sekretarja.

Zavezništvo bo vstopilo v novo dobo z novim vodstvom. Posameznik, ki zaseda ta položaj, lahko močno vpliva na Natovo sposobnost delovanja, razvijanja in odzivanja na nove okoliščine. Vse od Ismaya do de Hoop Schefferja pa so se stvari razvijale tako, da je veličina vloge generalnega sekretarja nenehno rasla.

Manfred Wörner (zgoraj) je kot generalni sekretar prispeval svojo močno osebnost in veliko predanost.

Pogajalske spretnosti so se izkazale za eno ključnih odlik generalnega sekretarja, kot je dokazal Javier Solana.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink