JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Kako ostati v formi pri šestdesetih

Daniel Korski, višji svetovalec za politike pri Evropskem svetu za zunanje odnose, opisuje izzive zavezništva pri šestdesetih – in kako bi se jih lahko lotili.

Če bo Nato hotel napredovati, se bo moral odpreti.

Nato je v obdobju po hladni vojni dosegel veliko več, kot si je kdor koli predstavljal, ko je s padcem berlinskega zidu izgubil svoj navidezni namen. Med njegovimi dosežki so širitev zavezništva in njegove operacije v Bosni ter na Kosovu.

A v času, ko se Natovi voditelji pripravljajo na srečanju v Strasbourgu/Kehlu – ki bo za predsednika Obamo prvo Natovo zasedanje na vrhu, obeležilo pa naj bi tudi popolno ponovno vključitev Francije v Natove stalne vojaške strukture in mehanizme zavezništva za obrambno načrtovanje – ostaja precej izzivov. Med njimi so širitev Nata, njegova operacija v Afganistanu ter njegovo preoblikovanje v »vitkejšo« organizacijo. Za temi izzivi pa se skriva še eno večje vprašanje: kaj se Natu obeta v 21. stoletju?

Nekatere zaveznice se zdaj hočejo vrniti k statični, obrambni drži, ki je v prvi vrsti usmerjena v tradicionalne ozemeljske grožnje; druge se hočejo posvetiti predvsem ekspedicijskim operacijam kot je Isaf (Mednarodne sile za varnostno pomoč) v Afganistanu. To bo po vsej verjetnosti največja strateška dilema pred Natom. Prava izbira je seveda, da na oboje gledamo kot na dve stvari, ki se medsebojno krepita, in da nadaljujemo z dogovorjenim preoblikovanjem zavezniških vojsk, sicer bo Natu še težje priti do potrebnih bojnih sil.

Vendar pa mnogih zaveznic ne bo lahko prepričati v to "in/in" zavezo.

V tej luči bi misija v Afganistanu pravzaprav lahko bila še najmanj sporna izmed Natovih nalog. Vsi vedo, da se misija mora nadaljevati. Malo kdo verjame, da je uspešna. In vsi vedo, da bo predsednik Obama hotel bistveno povečanje evropskih prizadevanj. Vprašanje je, kako to doseči. Če Evropejci ne morejo prispevati več pripadnikov, potem morajo svoje pripadnike bolje izuriti za ključno nalogo – oblikovanje afganistanskih sil.

Bolj problematičen bo Natov odnos z Gruzijo in Ukrajino. Rusija je že povedala, da širitvi nasprotuje.

V ta namen bi na naslednjem vrhu utegnili najaviti ustanovitev Natovega stalnega vojaškega svetovalnega korpusa. Ta ne bo rešil vseh Isafovih problemov, bo pa okrepil evropska prizadevanja in povečal zmogljivosti Isafa. Kot tak lahko zagotovi, da se v času, ko bo Obamova administracija postopno prevzemala vse Natove operacije na jugu in vzhodu Afganistana, ameriški zavezniki ne bodo povsem umaknili in bodo ZDA v Natu še naprej videle koristen instrument.

Bolj problematičen bo Natov odnos z Gruzijo in Ukrajino. Rusija je že povedala, da širitvi nasprotuje. Vendar se je odpreti za Gruzijo in Ukrajino smiselno. Četudi mora Evropa ponovno vzpostaviti ravnovesje v svojih odnosih z Rusijo, ni zelo verjetno, da bi podelitev veta Moskvi glede Natovih odločitev spodbudila drugačno obnašanje Kremlja. In čeprav sem prepričan, da Obamova administracija na letošnjem vrhu ne bo želela ustvarjati konflikta, se verjetno tudi ne bo hotela vrniti na Natovo politiko »odprtih vrat«.

Ključno je torej zagotoviti, da obe komisiji, ki ju je Nato ustanovil za pomoč Ukrajini in Gruziji pri reformah njunih obrambnih struktur, tudi dejansko nekaj pomenita. Iz izkušenj na Balkanu je jasno, da je spremljanje politično občutljivih obrambnih reform bolj zahtevno od tehnične pomoči ali zgolj krovne funkcije za pomoč zaveznic pri reformah.

Tokrat mora biti drugače, če naj Natova ponudba Kijevu in Tbilisiju (ter Moskvi) kaj pomeni.

Natovo osebje je treba pripraviti za delo na reformnih procesih, imenovati višje civilne predstavnike Nata v Kijevu in Tbilisiju, zaveznice pa morajo stopiti skupaj in pripraviti resen sveženj reform.

Ne gre le za vprašanje večjega števila pripadnikov; gre tudi za to, kako jih uporabiti.

Zatem bo Nato moral poiskati poti, da pomiri države, kot so Poljska, Estonija in Litva, ki se počutijo ogrožene s strani Rusije.

V ta namen bi zavezništvo moralo ustanoviti nevojaško Natovo ustanovo v tej regiji, na primer raziskovalni inštitut ali center za usposabljanje. To bi novim Natovim članicam dalo občutek, da je njihovim zaveznicam mar za njihove težave, ne da bi bili provokativni do Moskve. Center za kibernetsko obrambo v Estoniji je dober prvi korak.

Zahodni voditelji bi tudi morali poveljstvu združenih sil (JFC) v Brunssumu – enemu od vojaških poveljstev – dati nalogo spremljanja vojaškega dogajanja v severni Evropi.

V času hladne vojne je bilo vsako Natovo poveljstvo osredotočeno na lastno regijo. Države so se lahko obračale nanja in dobile zadnje informacije o vojaškem dogajanju, npr. premikih sovjetske mornarice. S spreminjanjem vojaških nalog so se poveljstva bolj usmerila na naloge; Brunssum je zdaj v Isafovi liniji poveljevanja in to misijo imenuje svojo »najvišjo prioriteto«. Vendar pa bi bilo glede na obnašanje Rusije pametno JFC zadolžiti tudi, naj budno spremlja razvoj dogodkov v severni Evropi.

Ko je predsednik ZDA Truman pred šestimi desetletji pozdravil ustanovitev zavezništva, bi si le stežka predstavljal svet, v katerem živimo danes.

Tudi poveljstvo združenih sil v Neaplju bi moralo dobiti nalogo, naj spremlja dogodke v južnem delu Evrope, da bi Nato ne dobil preveč protiruskega prizvoka. Kazalo bi razmisliti tudi o izvedbi vojaških vaj omejenega obsega za obrambni scenarij po 5. členu.

Ko je predsednik ZDA Truman pred šestimi desetletji pozdravil ustanovitev zavezništva, bi si le stežka predstavljal svet, v katerem živimo danes. Vendar pa bo danes moč zavezništva izhajala ne le iz razvijanja Natovih zmogljivosti in večanja števila članic, pač pa tudi iz krepitve vezi med Natom in EU. Izkušnje z Balkana in iz Afganistana so pokazale, da vojaške zmogljivosti ne jamčijo uspeha. Potrebna je bolj zapletena kombinacija političnih in razvojnih orodij. Le če bosta Nato in EU sodelovala, bo to obrodilo sadove. Zato morata obe organizaciji preseči ukvarjanje s procesom namesto z vsebino in najti nov način delovanja, začenši v Strasbourga/Kehlu.

Razdalja ne bi smela biti ovira za dobre odnose – v Evropi, Afriki in drugod.

Vse dokler ostaja ciprski konflikt nerešen, je morda najbolje, da opustimo velikopotezne pobude, na katere bi Turčija lahko dala veto.

Vendar pa bi moralo biti možno na delovni ravni oblikovati podlago za približevanje EU in Nata. Ena možna ideja bi bila, da bi EU prevzela odgovornost za obnovo v največjih afganistanskih mestih, Nato bi zagotavljal notranjo varnost, ameriške sile pa bi delovale v zaledju pokrajin.

“Varnostni in razvojni načrt za Kabul” bi lahko bil prvi korak; drugi bi lahko bile evropske žandarmerijske sile – bodisi v okviru Nata ali EU – ki bi pomagale vzpostaviti afganistansko policijo.

Obe organizaciji bi morali razmisliti še o drugih področjih sodelovanja, vključno s podporo Isafa EUPOL-u (policijski misiji EU) na vojskovališču, skupnem usposabljanju in pripravami pred napotitvijo v ekipe za obnovo provinc PRT in skupnimi civilno-vojaškimi vajami. Še bolje bi bilo, če bi lahko ustanovili šolo Nato/EU za obdobje po konfliktu, kjer bi vsaka organizacija lahko prispevala svoje zmogljivosti v korist misij, kjer sta prisotni obe. Kje bi bilo bolje napovedati tako idejo, kot na vrhu v Strasbourgu/Kehlu?

Poleg tekočih zavez ter odnosov med EU in Natom se bosta verjetno pojavila dva dolgoročna izziva. Prvi je morebitna Natova vloga v kakršnem koli reševanju izraelsko-palestinskega spora, vključno z nalogami ohranjanja miru in pomočjo pri izgradnji palestinskih varnostnih ustanov. Drugi, bolj dolgoročen izziv pa je, kako obravnavati Afriko. Mislim, da kljub prošnji, ki jo je AU naslovila na Nato za pomoč pri izgradnji lastnih zmogljivosti, dosedanja prizadevanja še niso bila povsem uspešna.

Sedanjemu generalnemu sekretarju Nata letos poteče mandat; ključno bo poiskati enako ugledno zamenjavo zanj.

Nova Obamova administracija bi morala Natu pomagati proučiti, kako bi lahko sodeloval z Africomom in AU. Lahko bi tudi pomagala raziskati možnosti za nov hibridni koncept, kot je struktura AU/Nato – morda celo z vključitvijo ZN ali EU – ki bi bila stalno prisotna v Afriki, bi postala dolgoročni partner za varnostno pomoč in bi delala na preprečevanju konfliktov.

Reforme so potrebne tudi za izboljšanje tekočih in bodočih operacij, vključno s prilagoditvami Natove poveljniške strukture, tako da bi lahko prenesli več pristojnosti na vojaške poveljnike in na vojskovališču izboljšali povezanost s partnerji, kot so Združeni narodi (ZN).

Prav tako bi morali proučiti spremembe v načinu financiranja Natovih misij, morda preko skupno financiranega Natovega proračuna za operacije.

Potem pa je tu še vprašanje vodenja. Sedanjemu generalnemu sekretarju Nata letos poteče mandat; ključno bo poiskati enako ugledno zamenjavo zanj.

Če bo nova Obamova administracija Natu pomagala izkoristiti močno atlantsko usmerjenega francoskega predsednika in doseči ravnotežje med obrambo in močjo, bo zavezništvo ostalo relevantno za evropsko javnost in ga bodo vse njegove članice sprejemale kot vojaški subjekt širokega spektra.

In to bi lahko bilo najboljše darilo za Natov 60. rojstni dan.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink