JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Intervju: norveški minister za zunanje zadeve Jonas Gahr Store

Intervju: norveški zunanji minister Jonas Gahr Store

Get the Flash Player to see this player.

Norveški minister za zunanje zadeve Jonas Gahr Store je veliko časa preživel na Arktiki in drugod ter razlagal, kaj se tam dogaja.

V tem intervjuju opisuje, zakaj si po njegovem mnenju visoki sever zasluži več pozornosti – in kako povezati različne države pri reševanju vprašanj, ki se tam pojavljajo.

Trajanje posnetka: 16,32 min.

 Subtitles: On / Off

Jonas Gahr Støre je norveški minister za zunanje zadeve.

Je eden najbolj gorečih zagovornikov večje pozornosti za dogodke na visokem severu.

Minister, védenje o tem, kar se dogaja na Arktiki in visokem severu, se nenehno spreminja.

Je zaradi tega zelo težko oblikovati politiko?

Ne, menim, da je obratno. Z boljšim védenjem se povečuje tudi sposobnost oblikovanja politike.

Seveda so stvari precej zapletene, saj ko se védenje izboljšuje, spoznavamo zapleteno naravo

izzivov in priložnosti na severu, od podnebnih sprememb do plovnih poti, izkoriščanja energije, pravnih vprašanj

Vendar na splošno mislim, da bi za vsako oblikovanje politike morali pozdraviti višjo raven védenja, konference,

kot je ta, ki izboljšujejo naše kolektivno védenje, tako da imamo vojaške in civilne vidike.

Vse to je treba pozdraviti in to se kaže v pomembnih politikah, ki so jih oblikovali v Rusiji,

Evropski uniji, seveda na Norveškem – mi se namreč s tem ukvarjamo že kar nekaj let – in v ZDA,

s strategijami za Arktiko, in mislim, da je skrajni čas, ampak zdaj se stvari dogajajo in to kaže na splošno pozdraviti.

Na mnogih področjih prihaja do hitrih sprememb, kot so fizične zaradi topljenja ledenih kap,

gospodarske zaradi nihanj cen nafte, in ekološke zaradi spreminjajočih se selitvenih navad rib.

Ste prepričani, da smo sposobni slediti tako hitrim spremembam?

To je veliko, veliko vprašanje. Veste, na splošno mislim, da če seštejete plovne poti,

naravna bogastva, ljudi in pomanjkanje virov, je to prava kombinacija za konflikt.

Vendar pa imamo tudi elemente za napredek. Zato mislim, da je naš veliki izziv, kako ohraniti

sedanji status visokega severa, namreč stanje majhne napetosti.

Napetost mora ostati majhna zaradi vsega, kar bi radi dosegli.

In to v enaki meri velja za Norveško in Rusijo, ZDA in Kanado, ter druge,

namreč, potrebujemo sodelovanje, ki bo produktivno, brez konfrontacij in mislim, da imamo tudi pravo,

mednarodno pravo, namreč Konvencijo o pomorskem pravu,

ki določa pravice in obveznosti obalnih držav, kar je tudi podlaga za premoščanje razhajanj.

Zato mislim, da moramo s tem doseči večjo pozornost za premoščanje razhajanj brez konfrontacij.

In to nam lahko uspe, če pa nam ne uspe, bomo izgubili vsi.

Danes je bilo tu omenjeno, da obstaja zdrava konkurenca in nezdrava konkurenca.

Kako zagotavljamo, da bo konkurenca ostala zdrava?

No, mislim, da vedno... kadar obstajajo prizadevanja za doseganje napredka na strani držav,

družb, zasebnega sektorja, potrebujete pravila in predpise.

In mislim, da smo nedavno videli v mednarodnem gospodarstvu,

da če stvari izpustite iz rok in pustite, da uidejo, se vam obeta nekaj precej dramatičnega.

Zato bi po mojem morala biti prednostna naloga vlad, da postane izhodišče Konvencija o pomorskem pravu,

ki ponuja veliko usmeritev za to, kako premostiti razhajanja,

in kako se lotiti oblikovanja pravil in predpisov.

Nato pa moramo preiti na tista telesa, ki določajo plovne poti, postopke iskanja in reševanja,

postopke upravljanja z ribami v mednarodnih vodah in tako dalje.

In to narediti vnaprej, ne pa, da zgolj tekamo za razvojem dogodkov.

Zato mislim, in to velja za politike, za vlade, da imamo na voljo orodja.

Imamo priložnosti in zdaj gre resnično za to, da ustvarimo skupni zagon za ukrepanje.

In da zagrabimo te priložnosti.

Je po vašem mnenju visoki sever globalno vprašanje?

Dobro vprašanje. No, v Svetu za Arktiko so arktične obalne države, plus Finska, Švedska in Islandija.

Vendar pa gre na Arktiki za globalna vprašanja, kot ste sami rekli. To je najbolj fascinantno.

Veste, v Natu govorimo o nedeljivosti varnosti.

To je bolj zemljepisni pojem, namreč, da smo vsi skupaj povezani v istem »varnostnem loncu«.

Vendar pa mislim, da zdaj začenjamo spoznavati nedeljivost varnosti tudi s tematskega vidika.

Globalno segrevanje v celoti temelji na medsebojni odvisnosti, ne glede na to, kje ste.

Zato moramo po mojem ugotoviti, katera so tista telesa, kjer se sprejemajo ustrezna pravila,

kjer se določajo politike ter oblikujejo in sprejemajo odločitve. In ta se razlikujejo.

Vedeti moramo, da za vprašanja Arktike ni enega svetovnega telesa, ki bi združevalo vse in kjer bi sprejemali pravila.

Obrniti se moramo na IMO glede prometnih zadev, na primer, ali pa na telesa ZN.

Mislim pa, da je Svet za Arktiko zelo pomemben svet za države, ki so najbolj vpletene,

da se lahko dogovorijo o teh postopkih. Nato pa morajo ustrezna telesa začeti konkretno delo.

Dejstvo, da Evropska unija zdaj sprejema svojo strategijo za Arktiko, je dobro in pozitivno,

saj se velik del tistega, o čemer odloča EU, nanaša oziroma je pomembno za Arktiko.

Enako seveda velja za ZDA, Kanado, Rusijo.

Ali obstaja nevarnost, da nekateri problemi izhajajo izključno iz napačnega razumevanja vprašanj visokega severa,

saj so štiri arktične države Natove zaveznice, potem pa je tu še Rusija?

No, mislim, da gre tu za videz in realnost obenem. Sam skušam v svojih nastopih poudariti,

da obstaja star način razmišljanja iz časa hladne vojne, ko je del Arktike res bil v središču konflikta,

kjer sta se srečevala Vzhod in Zahod. V osnovi na naši meji z Rusijo.

Zdaj pa je treba priznati, da živimo v drugačnih časih,

ko večina teh tveganj, ki jih moramo obvladovati, ni stvar ene same države niti ene same vojske.

Gre za civilno-vojaške večdržavne izzive in s stališča Norveške

je Rusija za večino izmed njih del rešitve in ne del problema.

Obenem pa si ne delamo utvar. Naša soseda je Rusija, ki ima velike vojaške zmogljivosti

in je vse bolj vojaško dejavna v regiji, kar je še en razlog več, zakaj potrebujemo Nato.

Vendar pa menim, da moramo spremeniti naš način razmišljanja in priznati,

da so v tej regiji dejansko nastopili novi časi in to moramo narediti,

vsaj sam tako mislim, z razširjenimi postopki sodelovanja z Rusijo.

Zato je bila Norveška zelo skeptična do ideje, da ko pride do razhajanja z Rusijo,

jo na nek način kaznujemo z omejevanjem dialoga in stikov.

Svet zveze NATO in Rusije predstavlja način za obvladovanje razlik in iskanje skupnih stališč,

in z zapiranjem teh kanalov škodujemo le sami sebi.

Zato je to za nas izziv in prav tako je izziv tudi za Rusijo.

Pozdraviti in pričakovati moramo, da se bo tudi Rusija obnašala kot konstruktivna sodobna partnerica.

Pri Arktiki gre dejansko za preizkus in mislim, da smo na tem seminarju slišali, da

gre za preizkus naše sposobnosti uporabe sodobnih politik, narejenih po meri današnjih izzivov.

Kako bi opisali raven sodelovanja z Rusijo?

Z norveškega stališča lahko rečem, da smo z Rusijo vedno imeli korektne dvostranske odnose.

Med Norveško in Rusijo vlada mir že tisoč let. Tega ne smemo pozabiti.

Različne sosede Rusije v Natu imajo zelo različne zgodbe o tem odnosu.

Jaz pa moram v Natu prispevati svoje izkušnje, izkušnje svoje države, in to so izkušnje miru.

V času hladne vojne smo šli skozi zelo hude čase, a smo istočasno

uspeli ohraniti korektne medsosedske odnose.

Skupaj smo upravljali ribe v Barentsovem morju,

namreč trsko, ki jo imamo v lasti nekako 50:50, s pomočjo kvot in upravljanja staleža.

Danes pa upravljamo mejo. Leta 1990 je to mejo prečkalo 3.000 ljudi.

Lani jih je bilo 105.000.

Tako da poteka povezovanje in mislim, da je pomemben prispevek

Norveške k odnosom med Natom in Rusijo ta, da ponudi to izkušnjo.

Potem pa, veste, potrebujemo več kanalov med Natom,

EU, Zahodom in Rusijo.

Tako da mislim, da je to pravi način za povezovanje,

a ne povezovanje brez vzajemnih pričakovanj glede ravnanja in poudarka na politikah.

Mislim pa, da smo prišli že daleč, čeprav je še veliko stvari, ki jih lahko naredimo.

Ustanovili smo... Norveška je leta 1993 dala pobudo za Korporacijo Barentsovega morja,

ki združuje države ob Barentsovem morju in sodeluje z vladami,

pa tudi z lokalnimi skupnostmi najbolj severnih delov naših držav.

To je prvič, da so bile vključene v mednarodno sodelovanje.

Zelo inovativen in produktiven način sodelovanja in vključevanja Rusije.

Ali bi po vašem mnenju znanost morala imeti posebno mesto v tem sodelovanju?

Absolutno. In veste, za Norveško, obalno državo, ki izvaja mnogovrstno

upravljanje z viri, je znanost ključna.

Tako da ko se odločamo, kako bomo raziskovali energetske potenciale, ali vemo dovolj,

ali vemo dovolj o varnosti, da se začnemo raziskovati nove vode?

Veste, Norveška je šla postopno proti severu, od južnega dela

Severnega morja vse do Barentsovega morja.

Zato mislim, da prihajamo na območje, kjer je še veliko stvari, ki jih ne poznamo.

Če vprašate ljudi, ki so strokovnjaki za oceane in podnebne spremembe,

mislim, da dajejo zelo verodostojne odgovore, ko pravijo, da veliko stvari še ne vemo.

V to znanje moramo vlagati.

In ugotavljamo, vsaj s stališča Norveške, da je, na primer,

v Svalbardu, kjer je živela skupnost rudarjev, zdaj le malo rudarstva,

veliko več pa je turizma in kar nekaj raziskovanja.

To območje se razvija v evropsko in svetovno raziskovalno postajo,

ki ima s svojo infrastrukturo edinstven položaj za opazovanje podnebnih sprememb ter

izvajanje vseh vrst podnebnih in drugih opazovanj.

Tako da je to velik izziv in je pravzaprav zelo, zelo zanimivo.

Pred kratkim se je zaključilo Mednarodno polarno leto, leto polarnih raziskav,

in iz njega moramo potegniti velik obseg novega znanja in velik obseg

novih izzivov, ki jih bomo predali našim znanstvenikom, da bodo lahko nadaljevali z delom.

Ste prepričani, da je dovolj opreme in usposobljenosti za reševanje vprašanj visokega severa?

No, kot sem rekel, nobeden od teh izzivov ni samo vojaški.

So civilno-vojaški. Zato si moramo pogledati naše zmogljivosti,

tako po civilni kot vojaški plati.

Recimo, ko gre za opazovanje, ki ga potrebujemo za upravljanje teh prostranih območij oceanov,

ki se zdaj odpirajo, ne moremo računati zgolj na vojaško opazovanje,

vključiti moramo tudi civilno opazovanje, meteorološko opazovanje, na primer, in to združiti.

Ravno zdaj poskusno izvajamo projekt, ki se imenuje Barents Watch, pri katerem gre za to,

kako lahko združimo te opazovalne zmogljivosti, da dobimo celovito

sliko o dejavnostih v tem oceanu, na tem prostranem območju.

Če se zgodi nesreča, kje so najbližje zmogljivosti za iskanje in reševanje?

V katero smer se gibljejo tokovi in tako dalje?

Vojaško gledano, bi rekel... Naj samo še enkrat poudarim,

da za izzive in nevarnosti, s katerimi se srečujemo, ne obstajajo vojaški odgovori.

Odgovori so politični in prikrojiti jih moramo naravi teh izzivov.

Ampak zaradi povečane prisotnosti, povečane dejavnosti in povečanega prometa na teh območjih,

bi se sam tega lotil z norveškega stališča, namreč,

da poskrbimo za ustrezno vojaško prisotnost.

Zato naša nova glavna zmogljivost, pet povsem novih fregat, ki lahko delujejo na obsežnih pomorskih območjih,

povečuje stabilnost v tej regiji, ne zato, ker bi bile vojaške in bi imele vojaške naloge,

pač pa ker imajo zmogljivosti za tako prisotnost.

In mislim, da bi se znotraj Nata morali pogovarjati o tem, kako združujemo svoje vire,

svoja gledišča in svoje zmogljivosti, enostavno zato, da bomo lahko tam in bomo upravljali,

ohranjali stabilnost in zagotavljali to, kar je vedno Natova naloga, to pa je odvračanje.

Da bomo sposobni odvračati od tistega, česar si ne želimo.

Ali obstaja nevarnost, da bi si več vojaške opreme v tej regiji druge države lahko

napačno razlagale in bi to pripeljalo do odziva na tako povečanje?

No, pa začnimo pri tej drugi državi, to je Rusiji.

Rusi imajo velike zmogljivosti na severu.

Rusi so vedno imeli strateške zmogljivosti. Sedaj posodabljajo svojo floto,

posodabljajo svoja letala in spet izvajajo svoje dejavnosti.

Na to ne gledamo primarno kot na nekaj, kar bi bilo usmerjeno proti skupini držav ali eni državi.

Pač pa je to za Rusijo način, da ponovno vzpostavi svojo prisotnost.

Zelo pozorno moramo spremljati dogajanje in se ustrezno odzivati.

Ampak ne z nekim stopnjevanjem možnosti vojaškega spopada,

ker za izzive, s katerimi se soočamo, ni vojaških rešitev,

in sam sem globoko prepričan, da bodo za večino tistega, kar Rusija želi doseči

na svojem delu Arktike, sodelovanje in majhne napetosti prinesli koristi.

Ampak kot ste rekli, veste, če se hočemo izogniti nesporazumom v vseh teh okoljih,

je treba izboljšati komuniciranje. In ne delajmo si utvar, ampak

če izboljšate komuniciranje, dobite boljšo podlago za vašo lastno analizo,

za vaše lastno védenje o tem, kako bi druga stran lahko razmišljala.

Kar zadeva ta dialog, se zdi, da je bil lanski dogovor iz Ilulissata prvi korak,

ampak ali mislite, da je to dovolj za trajno razumevanje?

No, šlo je za enkraten dogodek, na katerem se je pet obalnih držav, ki niso

združene v kaki posebni instituciji, srečalo, pač zato, ker so obalne države.

Je pa pomembno, da se je pet zunanjih ministrov obalnih držav

o tem vprašanju izrazilo usklajeno.

Vendar pa se ne srečujejo v kaki instituciji ali telesu.

Srečali smo se na enkratnem dogodku obalnih držav.

Nato pa smo izjavo iz Ilulissata odnesli s seboj v naše parlamente,

v naše nacionalno politično okolje, pa tudi v Svet za Arktiko, v potrditev.

In veste, sam sem si zelo prizadeval povedati, da ne bo šlo

za izključni forum, v katerem bi sodelovale samo obalne države.

Želimo si ohraniti vlogo Sveta za Arktiko.

Tako da se bo Ilulissat pojavil tudi tam. Pri Ilulissatu smo v osnovi ponovno poudarili pomen

Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu, in tudi zapisali,

da bomo razvijali pravila in predpise ter politike na tej podlagi.

Finski Nobelov nagrajenec za mir, Martti Ahtisaari, je rekel,

da bolj kot greste proti severu, manj problemov imate.

Mislite, da zdaj, ko so ugotovili, da je na visokem severu veliko naravnih bogastev,

to še vedno velja?

Mislim, da je to optimistična izjava, s katero bi se strinjal.

Sam sem vedno previden, ker mislim, da moramo biti pragmatični in realistični obenem.

Brez utvar o tem, kam lahko pripelje tekmovanje med ljudmi.

Vendar mislim, da je Martti Ahtisaari govoril na podlagi izkušenj.

In moja izkušnja pri delu v Svetu za Barentsovo morje,

v Arktičnem svetu, v teh regionalnih okoljih na severu, je vedno bila, da smo zelo napredovali.

Nekako nam uspeva biti pragmatični glede čezmejnih vprašanj,

krepiti gospodarsko, znanstveno, okoljsko sodelovanje in tega ne prenašati

v nekakšne velikopotezne geopolitične spore.

Morda pa je to povezano z dejstvom, da so tam gori na severu zadeve resne, da so hladne.

Če hočete stvari urediti, morate delati z določeno predanostjo.

Take so skupne izkušnje vseh nas. In sam vedno

močno spoštujem Rusijo zaradi njene preteklosti na Arktiki.

Rusija je po dolžini svoje obale največja arktična država,

z dolgo in ponosno zgodovino raziskovanja Arktike.

Zato moramo glede vprašanj Arktike pristopiti k Rusiji s tega vidika.

Ampak ponovno, brez utvar glede njihovega ščitenja lastnih interesov.

Ampak izziv, če se vrnem na vse to, je, kot sem povedal,

da je skrajni čas, da se pogovorimo o visokem severu ob manjših napetostih.

Možnost za vzpostavljanje sodelovanja, dogovorov,

in skupen premik naprej, pa bi pravzaprav morala zadovoljiti interese vseh.

In tega ne pravim zato, da bi zadeve slikal rožnato,

pač pa menim, da je to ustrezen opis stanja stvari.

Minister, najlepša hvala.

Hvala vam.

Jonas Gahr Støre je norveški minister za zunanje zadeve.

Je eden najbolj gorečih zagovornikov večje pozornosti za dogodke na visokem severu.

Minister, védenje o tem, kar se dogaja na Arktiki in visokem severu, se nenehno spreminja.

Je zaradi tega zelo težko oblikovati politiko?

Ne, menim, da je obratno. Z boljšim védenjem se povečuje tudi sposobnost oblikovanja politike.

Seveda so stvari precej zapletene, saj ko se védenje izboljšuje, spoznavamo zapleteno naravo

izzivov in priložnosti na severu, od podnebnih sprememb do plovnih poti, izkoriščanja energije, pravnih vprašanj

Vendar na splošno mislim, da bi za vsako oblikovanje politike morali pozdraviti višjo raven védenja, konference,

kot je ta, ki izboljšujejo naše kolektivno védenje, tako da imamo vojaške in civilne vidike.

Vse to je treba pozdraviti in to se kaže v pomembnih politikah, ki so jih oblikovali v Rusiji,

Evropski uniji, seveda na Norveškem – mi se namreč s tem ukvarjamo že kar nekaj let – in v ZDA,

s strategijami za Arktiko, in mislim, da je skrajni čas, ampak zdaj se stvari dogajajo in to kaže na splošno pozdraviti.

Na mnogih področjih prihaja do hitrih sprememb, kot so fizične zaradi topljenja ledenih kap,

gospodarske zaradi nihanj cen nafte, in ekološke zaradi spreminjajočih se selitvenih navad rib.

Ste prepričani, da smo sposobni slediti tako hitrim spremembam?

To je veliko, veliko vprašanje. Veste, na splošno mislim, da če seštejete plovne poti,

naravna bogastva, ljudi in pomanjkanje virov, je to prava kombinacija za konflikt.

Vendar pa imamo tudi elemente za napredek. Zato mislim, da je naš veliki izziv, kako ohraniti

sedanji status visokega severa, namreč stanje majhne napetosti.

Napetost mora ostati majhna zaradi vsega, kar bi radi dosegli.

In to v enaki meri velja za Norveško in Rusijo, ZDA in Kanado, ter druge,

namreč, potrebujemo sodelovanje, ki bo produktivno, brez konfrontacij in mislim, da imamo tudi pravo,

mednarodno pravo, namreč Konvencijo o pomorskem pravu,

ki določa pravice in obveznosti obalnih držav, kar je tudi podlaga za premoščanje razhajanj.

Zato mislim, da moramo s tem doseči večjo pozornost za premoščanje razhajanj brez konfrontacij.

In to nam lahko uspe, če pa nam ne uspe, bomo izgubili vsi.

Danes je bilo tu omenjeno, da obstaja zdrava konkurenca in nezdrava konkurenca.

Kako zagotavljamo, da bo konkurenca ostala zdrava?

No, mislim, da vedno... kadar obstajajo prizadevanja za doseganje napredka na strani držav,

družb, zasebnega sektorja, potrebujete pravila in predpise.

In mislim, da smo nedavno videli v mednarodnem gospodarstvu,

da če stvari izpustite iz rok in pustite, da uidejo, se vam obeta nekaj precej dramatičnega.

Zato bi po mojem morala biti prednostna naloga vlad, da postane izhodišče Konvencija o pomorskem pravu,

ki ponuja veliko usmeritev za to, kako premostiti razhajanja,

in kako se lotiti oblikovanja pravil in predpisov.

Nato pa moramo preiti na tista telesa, ki določajo plovne poti, postopke iskanja in reševanja,

postopke upravljanja z ribami v mednarodnih vodah in tako dalje.

In to narediti vnaprej, ne pa, da zgolj tekamo za razvojem dogodkov.

Zato mislim, in to velja za politike, za vlade, da imamo na voljo orodja.

Imamo priložnosti in zdaj gre resnično za to, da ustvarimo skupni zagon za ukrepanje.

In da zagrabimo te priložnosti.

Je po vašem mnenju visoki sever globalno vprašanje?

Dobro vprašanje. No, v Svetu za Arktiko so arktične obalne države, plus Finska, Švedska in Islandija.

Vendar pa gre na Arktiki za globalna vprašanja, kot ste sami rekli. To je najbolj fascinantno.

Veste, v Natu govorimo o nedeljivosti varnosti.

To je bolj zemljepisni pojem, namreč, da smo vsi skupaj povezani v istem »varnostnem loncu«.

Vendar pa mislim, da zdaj začenjamo spoznavati nedeljivost varnosti tudi s tematskega vidika.

Globalno segrevanje v celoti temelji na medsebojni odvisnosti, ne glede na to, kje ste.

Zato moramo po mojem ugotoviti, katera so tista telesa, kjer se sprejemajo ustrezna pravila,

kjer se določajo politike ter oblikujejo in sprejemajo odločitve. In ta se razlikujejo.

Vedeti moramo, da za vprašanja Arktike ni enega svetovnega telesa, ki bi združevalo vse in kjer bi sprejemali pravila.

Obrniti se moramo na IMO glede prometnih zadev, na primer, ali pa na telesa ZN.

Mislim pa, da je Svet za Arktiko zelo pomemben svet za države, ki so najbolj vpletene,

da se lahko dogovorijo o teh postopkih. Nato pa morajo ustrezna telesa začeti konkretno delo.

Dejstvo, da Evropska unija zdaj sprejema svojo strategijo za Arktiko, je dobro in pozitivno,

saj se velik del tistega, o čemer odloča EU, nanaša oziroma je pomembno za Arktiko.

Enako seveda velja za ZDA, Kanado, Rusijo.

Ali obstaja nevarnost, da nekateri problemi izhajajo izključno iz napačnega razumevanja vprašanj visokega severa,

saj so štiri arktične države Natove zaveznice, potem pa je tu še Rusija?

No, mislim, da gre tu za videz in realnost obenem. Sam skušam v svojih nastopih poudariti,

da obstaja star način razmišljanja iz časa hladne vojne, ko je del Arktike res bil v središču konflikta,

kjer sta se srečevala Vzhod in Zahod. V osnovi na naši meji z Rusijo.

Zdaj pa je treba priznati, da živimo v drugačnih časih,

ko večina teh tveganj, ki jih moramo obvladovati, ni stvar ene same države niti ene same vojske.

Gre za civilno-vojaške večdržavne izzive in s stališča Norveške

je Rusija za večino izmed njih del rešitve in ne del problema.

Obenem pa si ne delamo utvar. Naša soseda je Rusija, ki ima velike vojaške zmogljivosti

in je vse bolj vojaško dejavna v regiji, kar je še en razlog več, zakaj potrebujemo Nato.

Vendar pa menim, da moramo spremeniti naš način razmišljanja in priznati,

da so v tej regiji dejansko nastopili novi časi in to moramo narediti,

vsaj sam tako mislim, z razširjenimi postopki sodelovanja z Rusijo.

Zato je bila Norveška zelo skeptična do ideje, da ko pride do razhajanja z Rusijo,

jo na nek način kaznujemo z omejevanjem dialoga in stikov.

Svet zveze NATO in Rusije predstavlja način za obvladovanje razlik in iskanje skupnih stališč,

in z zapiranjem teh kanalov škodujemo le sami sebi.

Zato je to za nas izziv in prav tako je izziv tudi za Rusijo.

Pozdraviti in pričakovati moramo, da se bo tudi Rusija obnašala kot konstruktivna sodobna partnerica.

Pri Arktiki gre dejansko za preizkus in mislim, da smo na tem seminarju slišali, da

gre za preizkus naše sposobnosti uporabe sodobnih politik, narejenih po meri današnjih izzivov.

Kako bi opisali raven sodelovanja z Rusijo?

Z norveškega stališča lahko rečem, da smo z Rusijo vedno imeli korektne dvostranske odnose.

Med Norveško in Rusijo vlada mir že tisoč let. Tega ne smemo pozabiti.

Različne sosede Rusije v Natu imajo zelo različne zgodbe o tem odnosu.

Jaz pa moram v Natu prispevati svoje izkušnje, izkušnje svoje države, in to so izkušnje miru.

V času hladne vojne smo šli skozi zelo hude čase, a smo istočasno

uspeli ohraniti korektne medsosedske odnose.

Skupaj smo upravljali ribe v Barentsovem morju,

namreč trsko, ki jo imamo v lasti nekako 50:50, s pomočjo kvot in upravljanja staleža.

Danes pa upravljamo mejo. Leta 1990 je to mejo prečkalo 3.000 ljudi.

Lani jih je bilo 105.000.

Tako da poteka povezovanje in mislim, da je pomemben prispevek

Norveške k odnosom med Natom in Rusijo ta, da ponudi to izkušnjo.

Potem pa, veste, potrebujemo več kanalov med Natom,

EU, Zahodom in Rusijo.

Tako da mislim, da je to pravi način za povezovanje,

a ne povezovanje brez vzajemnih pričakovanj glede ravnanja in poudarka na politikah.

Mislim pa, da smo prišli že daleč, čeprav je še veliko stvari, ki jih lahko naredimo.

Ustanovili smo... Norveška je leta 1993 dala pobudo za Korporacijo Barentsovega morja,

ki združuje države ob Barentsovem morju in sodeluje z vladami,

pa tudi z lokalnimi skupnostmi najbolj severnih delov naših držav.

To je prvič, da so bile vključene v mednarodno sodelovanje.

Zelo inovativen in produktiven način sodelovanja in vključevanja Rusije.

Ali bi po vašem mnenju znanost morala imeti posebno mesto v tem sodelovanju?

Absolutno. In veste, za Norveško, obalno državo, ki izvaja mnogovrstno

upravljanje z viri, je znanost ključna.

Tako da ko se odločamo, kako bomo raziskovali energetske potenciale, ali vemo dovolj,

ali vemo dovolj o varnosti, da se začnemo raziskovati nove vode?

Veste, Norveška je šla postopno proti severu, od južnega dela

Severnega morja vse do Barentsovega morja.

Zato mislim, da prihajamo na območje, kjer je še veliko stvari, ki jih ne poznamo.

Če vprašate ljudi, ki so strokovnjaki za oceane in podnebne spremembe,

mislim, da dajejo zelo verodostojne odgovore, ko pravijo, da veliko stvari še ne vemo.

V to znanje moramo vlagati.

In ugotavljamo, vsaj s stališča Norveške, da je, na primer,

v Svalbardu, kjer je živela skupnost rudarjev, zdaj le malo rudarstva,

veliko več pa je turizma in kar nekaj raziskovanja.

To območje se razvija v evropsko in svetovno raziskovalno postajo,

ki ima s svojo infrastrukturo edinstven položaj za opazovanje podnebnih sprememb ter

izvajanje vseh vrst podnebnih in drugih opazovanj.

Tako da je to velik izziv in je pravzaprav zelo, zelo zanimivo.

Pred kratkim se je zaključilo Mednarodno polarno leto, leto polarnih raziskav,

in iz njega moramo potegniti velik obseg novega znanja in velik obseg

novih izzivov, ki jih bomo predali našim znanstvenikom, da bodo lahko nadaljevali z delom.

Ste prepričani, da je dovolj opreme in usposobljenosti za reševanje vprašanj visokega severa?

No, kot sem rekel, nobeden od teh izzivov ni samo vojaški.

So civilno-vojaški. Zato si moramo pogledati naše zmogljivosti,

tako po civilni kot vojaški plati.

Recimo, ko gre za opazovanje, ki ga potrebujemo za upravljanje teh prostranih območij oceanov,

ki se zdaj odpirajo, ne moremo računati zgolj na vojaško opazovanje,

vključiti moramo tudi civilno opazovanje, meteorološko opazovanje, na primer, in to združiti.

Ravno zdaj poskusno izvajamo projekt, ki se imenuje Barents Watch, pri katerem gre za to,

kako lahko združimo te opazovalne zmogljivosti, da dobimo celovito

sliko o dejavnostih v tem oceanu, na tem prostranem območju.

Če se zgodi nesreča, kje so najbližje zmogljivosti za iskanje in reševanje?

V katero smer se gibljejo tokovi in tako dalje?

Vojaško gledano, bi rekel... Naj samo še enkrat poudarim,

da za izzive in nevarnosti, s katerimi se srečujemo, ne obstajajo vojaški odgovori.

Odgovori so politični in prikrojiti jih moramo naravi teh izzivov.

Ampak zaradi povečane prisotnosti, povečane dejavnosti in povečanega prometa na teh območjih,

bi se sam tega lotil z norveškega stališča, namreč,

da poskrbimo za ustrezno vojaško prisotnost.

Zato naša nova glavna zmogljivost, pet povsem novih fregat, ki lahko delujejo na obsežnih pomorskih območjih,

povečuje stabilnost v tej regiji, ne zato, ker bi bile vojaške in bi imele vojaške naloge,

pač pa ker imajo zmogljivosti za tako prisotnost.

In mislim, da bi se znotraj Nata morali pogovarjati o tem, kako združujemo svoje vire,

svoja gledišča in svoje zmogljivosti, enostavno zato, da bomo lahko tam in bomo upravljali,

ohranjali stabilnost in zagotavljali to, kar je vedno Natova naloga, to pa je odvračanje.

Da bomo sposobni odvračati od tistega, česar si ne želimo.

Ali obstaja nevarnost, da bi si več vojaške opreme v tej regiji druge države lahko

napačno razlagale in bi to pripeljalo do odziva na tako povečanje?

No, pa začnimo pri tej drugi državi, to je Rusiji.

Rusi imajo velike zmogljivosti na severu.

Rusi so vedno imeli strateške zmogljivosti. Sedaj posodabljajo svojo floto,

posodabljajo svoja letala in spet izvajajo svoje dejavnosti.

Na to ne gledamo primarno kot na nekaj, kar bi bilo usmerjeno proti skupini držav ali eni državi.

Pač pa je to za Rusijo način, da ponovno vzpostavi svojo prisotnost.

Zelo pozorno moramo spremljati dogajanje in se ustrezno odzivati.

Ampak ne z nekim stopnjevanjem možnosti vojaškega spopada,

ker za izzive, s katerimi se soočamo, ni vojaških rešitev,

in sam sem globoko prepričan, da bodo za večino tistega, kar Rusija želi doseči

na svojem delu Arktike, sodelovanje in majhne napetosti prinesli koristi.

Ampak kot ste rekli, veste, če se hočemo izogniti nesporazumom v vseh teh okoljih,

je treba izboljšati komuniciranje. In ne delajmo si utvar, ampak

če izboljšate komuniciranje, dobite boljšo podlago za vašo lastno analizo,

za vaše lastno védenje o tem, kako bi druga stran lahko razmišljala.

Kar zadeva ta dialog, se zdi, da je bil lanski dogovor iz Ilulissata prvi korak,

ampak ali mislite, da je to dovolj za trajno razumevanje?

No, šlo je za enkraten dogodek, na katerem se je pet obalnih držav, ki niso

združene v kaki posebni instituciji, srečalo, pač zato, ker so obalne države.

Je pa pomembno, da se je pet zunanjih ministrov obalnih držav

o tem vprašanju izrazilo usklajeno.

Vendar pa se ne srečujejo v kaki instituciji ali telesu.

Srečali smo se na enkratnem dogodku obalnih držav.

Nato pa smo izjavo iz Ilulissata odnesli s seboj v naše parlamente,

v naše nacionalno politično okolje, pa tudi v Svet za Arktiko, v potrditev.

In veste, sam sem si zelo prizadeval povedati, da ne bo šlo

za izključni forum, v katerem bi sodelovale samo obalne države.

Želimo si ohraniti vlogo Sveta za Arktiko.

Tako da se bo Ilulissat pojavil tudi tam. Pri Ilulissatu smo v osnovi ponovno poudarili pomen

Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu, in tudi zapisali,

da bomo razvijali pravila in predpise ter politike na tej podlagi.

Finski Nobelov nagrajenec za mir, Martti Ahtisaari, je rekel,

da bolj kot greste proti severu, manj problemov imate.

Mislite, da zdaj, ko so ugotovili, da je na visokem severu veliko naravnih bogastev,

to še vedno velja?

Mislim, da je to optimistična izjava, s katero bi se strinjal.

Sam sem vedno previden, ker mislim, da moramo biti pragmatični in realistični obenem.

Brez utvar o tem, kam lahko pripelje tekmovanje med ljudmi.

Vendar mislim, da je Martti Ahtisaari govoril na podlagi izkušenj.

In moja izkušnja pri delu v Svetu za Barentsovo morje,

v Arktičnem svetu, v teh regionalnih okoljih na severu, je vedno bila, da smo zelo napredovali.

Nekako nam uspeva biti pragmatični glede čezmejnih vprašanj,

krepiti gospodarsko, znanstveno, okoljsko sodelovanje in tega ne prenašati

v nekakšne velikopotezne geopolitične spore.

Morda pa je to povezano z dejstvom, da so tam gori na severu zadeve resne, da so hladne.

Če hočete stvari urediti, morate delati z določeno predanostjo.

Take so skupne izkušnje vseh nas. In sam vedno

močno spoštujem Rusijo zaradi njene preteklosti na Arktiki.

Rusija je po dolžini svoje obale največja arktična država,

z dolgo in ponosno zgodovino raziskovanja Arktike.

Zato moramo glede vprašanj Arktike pristopiti k Rusiji s tega vidika.

Ampak ponovno, brez utvar glede njihovega ščitenja lastnih interesov.

Ampak izziv, če se vrnem na vse to, je, kot sem povedal,

da je skrajni čas, da se pogovorimo o visokem severu ob manjših napetostih.

Možnost za vzpostavljanje sodelovanja, dogovorov,

in skupen premik naprej, pa bi pravzaprav morala zadovoljiti interese vseh.

In tega ne pravim zato, da bi zadeve slikal rožnato,

pač pa menim, da je to ustrezen opis stanja stvari.

Minister, najlepša hvala.

Hvala vam.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink