JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Afganistanci, zavezništva in amaterji

Patrick Stephenson je napisal recenzijo knjige Škrlatni sneg (Crimson Snow) avtorja Julesa Stewarta, ki opisuje izkušnje 'prvega britanskega poloma v Afganistanu' – pred skoraj 200 leti.

Star vojaški rek pravi: “Amaterji govorijo o strategiji, strokovnjaki govorijo o logistiki.” To je ne ravno prefinjena zbadljivka za civilne poveljnike, za katere vojaki pogosto pravijo, da se preveč ubadajo s strategijo in premalo z logistiko.

Vendar pa v demokratičnih družbah civilni voditelji nujno dajejo navodila svojim vojskam. Civilno-vojaške napetosti, ki izhajajo iz tega, so stara zgodba, ki se je pogosto ponavljala. Oddaljen odmev te dileme najdemo tudi v poučni knjigi Julesa Stewarta, Škrlatni sneg, kruti pripovedi o prvi afganistanski vojni in uničenju britanske vojske, nameščene v Indiji.

Do katastrofe je prišlo zaradi strahu, da bi vse večji ruski vpliv v srednji Aziji ogrozil britansko prevlado. Ta strah ni bil povsem neupravičen. Caristična vojska je napredovala do meje z Afganistanom. Vojaško je pomagala perzijskemu šahu, ki je imel ozemeljske apetite v tej regiji.

Nato je novembra 1838 perzijska vojska ob podpori ruskih svetovalcev vdrla v Afganistan in začela oblegati Herat. Veljalo je, da bi uspešna zasedba tega mesta pomenila predajo celotnega Afganistana Rusom, najverjetnejši naslednji korak pa bi bil ta, da bi se mnogoštevilna ruska vojska pojavila na bregovih Inda. Afganistanski vodja Dost Mohamed, načeloma naklonjen Britancem, je ostal ujet med tema dvema zavojevalcema in kolebal, koga podpreti.

Takratni generalni guverner v Indiji, aucklandski grof, je izrabil to omahovanje in obleganje Herata kot opravičilo za odvzem oblasti Dostu Mohamedu. Zamenjal ga je z bolj uklonljivim emirjem šahom Šujo, s čimer je Afganistan dejansko postal britanska marionetna država.

Če sovražnik ne obstaja, si ga je treba izmisliti; če pa obstaja, je treba njegovo nevarnost čim bolj poudarjati.

1. oktobra 1838 je Auckland predstavil svoje razloge za vojno v Manifestu iz Simle, dokumentu, polnem sprevračanja in čistih izmišljotin, katerih namen je bil okrepiti podporo vojni. Med njimi je bila trditev, da se je Dost Mohamed dogovoril o zavezništvu z Rusi, česar v resnici nikoli ni storil.

Vredno je omeniti tudi Aucklandovo trditev, da perzijsko obleganje Herata praktično pomeni ruski prevzem Afganistana in da je zaradi tega britanska invazija nujna. Aucklandova analiza je nedoločen in rešljiv problem opisovala kot neposredno in eksistenčno grožnjo. Zaradi tako popačenega razmišljanja se je zatrjevanje o želji po obrambi Afganistana spremenilo v odločenost, da ga je treba osvojiti.

Nasprotnikov Manifesta iz Simle je bilo veliko – največ v vojaških vrstah. Sir Henry Marion Durand, vzkipljiv, a sposoben vojak, ki se je pogosto prepiral s svojimi nadrejenimi, je zapisal, da “so zaradi pretiranih strahov pred rusko močjo in spletk … pripisovali Heratu namišljen pomen, ki je povsem nesorazmeren z ... njegovim položaju v razmerju do Kandaharja in Inda.”

Lord Salisbury je prepoznal bistvo problema: “Ali morate popolnoma nehati verjeti v obstoj Rusov ali pa morate biti prepričani, da bodo v Kandaharju naslednje leto. Javno mnenje ne priznava srednje poti.”

S to izjavo je Salisbury ugotovil, da demokratična vojna zahteva absolutnega in nespravljivega sovražnika. Če ne obstaja, si ga je treba izmisliti, če pa obstaja, je treba njegovo nevarnost čim bolj poudarjati.

Vidno vlogo so odigrale tudi slabe obveščevalne informacije, ki so jih enako misleči podporniki vojne sprejeli za sveto resnico. Politikanti so pogosto slabo razumeli plemensko pripadnost, ki je bila podlaga afganistanskega političnega življenja. Poleg tega se je tudi geografija te regije obrnila proti Britancem – še zlasti gorata območja, kjer so bile dolge kolone vojakov izpostavljene ostrostrelskemu ognju.

Prevladovalo je tudi mnenje, da bo afganistansko prebivalstvo z navdušenjem sprejelo vrnitev šaha Šuje na prestol. Resnica je bila veliko manj enoznačna. Ob zavzetju Kandaharja je odposlanec Sir William MacNaughten zagotovil Aucklandu, da so Afganistanci “pozdravili britanske častnike kot osvoboditelje”. Čeprav se je morda res zdelo tako, pa so močno podcenili zamere Afganistancev do okupatorskih sil.

Zdi se, kot da bi zagovorniki vojne razumeli sodobno vojskovanje kot velikansko igrico osvajanja sveta.

V resnici pa je bilo le malo dokazov, ali jih sploh ni bilo, da je Dost Mohamed kdaj koli resno razmišljal o zavezništvu z Rusi. Glede na težave, ki so jih imeli sami Britanci, je bila že sama zamisel, da bi ogromna ruska vojska preprosto odkorakala skozi Afganistan v Indijo, močno vprašljiva.

Zdi se, kot da bi zagovorniki vojne razumeli sodobno vojskovanje kot velikansko igrico osvajanja sveta: premikaš svoje figurice in ko ozemlja označiš s svojo barvo, postanejo tvoja. To je močno olepšan pogled, ki ne upošteva tako banalnih stvari, kot so oskrbovalne poti in razpoloženje lokalnih prebivalcev. Je pa tak pogled tudi precej amaterski.

Zadeva je bila postavljena na laž, ko se je britanska vojska pripravljala na pohod proti Afganistanu in so Perzijci prenehali oblegati Herat ter šli domov. Čeprav zdaj deklariranega opravičila za vojno ni bilo več, so Britanci vseeno korakali dalje. Preveč ljudi je bilo mobiliziranih in preveč denarja porabljenega, da bi zavladal mir. Vojna je postala opravičilo sama zase.

Zato je presenetljivo, da so Britanci osvojili Kabul relativno lahko. A problem ni bila vojna, pač pa mir, ki je sledil.

Zaradi upora domačih prebivalcev in slabega vodenja je življenje v Kabulu za preostale pripadnike okupatorske vojske kmalu postalo nevzdržno. Ob posledičnem umiku iz Kabula v Džalalabad je bila dokončno uničena vojska, ki je štela 5.000 evropskih in indijskih pripadnikov.

G. Stewart spretno prehaja med vlogami stratega, taktika, zgodovinarja in pogrebca, pri čemer pa uravnoteženo niza podrobnosti z bojišča in strokovne razprave o politiki tistega časa. Gre za prvovrsten politični komentar: tak, ki se spretno pritaji kot zgolj zgodovina, čeprav se v besedilu skriva kritika bolj sodobnih neuspehov.

Stewartova knjiga nas z zamikom opominja na nevarnosti, ki se pojavijo, ko civilni amaterji ne prisluhnejo svojim generalom, ali ko se generali preveč bojijo užaliti svoje civilne nadrejene. Zdi se, da se nekaterih stvari nočemo naučiti.

Share this:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink