JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Zaliv in Nato: čas za ponoven pregled odnosov

Glede na to, da vsa ključna varnostna vprašanja, kot so Iran, Irak in nafta, trkajo na njihova vrata, morajo zalivske države razmisliti o novi smeri svojih varnostnih dogovorov, trdi Abdulaziz Sager. V tem prispevku podaja lastne poglede na to, zakaj bi bilo lahko tesnejše sodelovanje z Natom ena od rešitev.

Način, kako je sedanja finančna kriza zajela svet, jasno kaže na to, da nobena regija na svetu ne more ostati izolirana.

Poglejmo na primer območje Zaliva. Zadnje poročilo Zalivskega raziskovalnega centra o Vplivu finančne krize ZDA na države GCC (Svet za sodelovanje v Zalivu) kaže, da se morajo države GCC (ki zajemajo Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar, Savdsko Arabijo in Združene arabske emirate) polega tega, da imajo v Združenih državah precej premoženja, ki je v kratkem času izgubilo vrednost, spopadati še z vprašanji financiranja in likvidnosti, ki so se sedaj poglobila in posledično prizadela njihov lasten gospodarski razvoj.

Od začetka 2008 so na trgu lastniških vrednostnih papirjev GCC nekatere borze izgubile več kot 40 odstotkov svoje vrednosti. To ni le poudarilo velike medsebojne prepletenosti obstoječih odnosov, temveč tudi pričakovano vlogo držav GCC pri ustvarjanju ponovnega občutka stabilnosti na svetovnih finančnih trgih.

To je jasno povedal britanski ministrski predsednik Gordon Brown med svojim obiskom zalivskih držav v začetku novembra 2008, ko je pozval države, kot so Savdska Arabija in druge vodilne arabske proizvajalke nafte v Zalivu, naj prispevajo v nov finančni instrument, ki ga oblikuje Mednarodni monetarni sklad.

Sedanja kriza kaže tudi to, da gre pri območju Zaliva, že tako strateško najpomembnejšem delu sveta, tako za gospodarska kot tudi za varnostna vprašanja, ki so tesno povezana in močno prepletena z regionalnimi in mednarodnimi dogodki.

Vendar pa nekateri pogosto ne razumejo, da vpliv deluje v obe smeri.

Pomembno je spoznati, da je vloga, ki jo igrajo zalivske države GCC, sestavni del gibanja za rešitev vprašanja regionalne varnosti.

Posledice dogodkov na območju Zaliva segajo daleč preko regionalnih meja. Lahko se odražajo v cenah sodčka nafte, naraščajoči vlogi zalivskih investicij v Zahodnih državah, nestabilnosti Iraka, terorističnih grožnjah ali možnosti iranske militarizacije njihovega jedrskega programa.

Rezultat tega je, da tako kot se Zaliv ne more uspešno izolirati od pretresov, ki se dogajajo drugod po svetu, si tudi ključni akterji mednarodne varnosti in stabilnosti ne morejo privoščiti, da bi ignorirali Zaliv ali se pretvarjali, da lahko zajezijo tamkajšnje dogajanje.

Na nedavne dogodke na varnostnem in gospodarskem področju je treba gledati prav s tega stališča.

V bolj neposrednem varnostnem smislu je pomembno spoznati, da je vloga, ki jo igrajo zalivske države GCC, sestavni del gibanja za rešitev vprašanja regionalne varnosti.

Do sedaj je bila glavna strategija za zagotavljanje varnosti v Zalivu zanašanje na veliko zunanjo velesilo, Združene države, ki je ohranjala obstoječe stanje, upravljala odnose med državami v regiji in zagotavljala vsaj minimalno varnost ali občutek varnosti. Zaradi pogosto sovražne nastrojenosti svojih sosedov so arabske zalivske države varnost svoje lastne države in režima vedno bolj povezovale z vojaško močjo in zaščito Združenih držav.

To ni bilo nujno zaradi tega, ker bi ZDA rešile vse obstoječe in temeljne varnostne dileme, ampak zato, ker bi vsaj preprečile, da bi glavna regionalna antagonista, Iran in Irak, začela izvajati svoje načrte in dosegla svoje cilje. Tako so ZDA postale regijska sila in se trdno zasidrale v regionalne strateške razprave.

Vendar pa se je pokazalo, da poglobljena odvisnost od ZDA ni pot za dosego trajne varnosti v Zalivu.

ZDA so poskusile zagotoviti regionalno varnost z različnimi pristopi. Zaradi svoje politike dvojnih stebrov iz 70-ih let so se naslonile na Savdsko Arabijo in Iran. Njihov pristop ravnotežja moči v 80-ih je okrepil Irak v razmerju do revolucionarnega Irana. V 90-ih je bil namen dvojnega omejevanja istočasno izolirati Iran in Irak. In leta 2003 je pristop ZDA končno pripeljal do odkritega posredovanja in invazije v Iraku.

Vendar pa nobenemu od pristopov ni uspelo dati regiji usmeritev za boljše varnostno okolje. Vsaka politika je le zasejala seme za novo krizo.

Tudi z ameriškega stališča je položaj postal nevzdržen, saj vojska ZDA nosi vse večje breme v času, ko je njena vojaška in politična vloga postala tarča regionalnih frustracij in skrajnih gibanj. Po osmih letih enostranske politike, ki jo je zasledovala Busheva administracija, in ob sedanji finančni krizi, ki se je začela v ZDA, mi je jasno, da so ZDA v enaki meri problem in rešitev za regionalna vprašanja.

Zaradi vsega tega bi morale arabske zalivske države drugače gledati na svojo varnost. Odnosi med ZDA in državami GCC ostajajo nedvomno trdni. Glede na lastna zelo realna varnostna vprašanja si vlade GCC ne morejo privoščiti, da bi nenadoma pretrgale svoje povezave in poiskale alternativne varnostne dogovore.

Vendar pa prihaja do sprememb, ki že vodijo k povečani internacionalizaciji Zaliva, in ki zajemajo večjo vključenost sil iz Evrope in Azije poleg spremenjene usmeritve arabskih Zalivskih držav glede svojega položaja v mednarodnem sistemu in vloge, ki jo igrajo Združene države v tem kontekstu.

Idejo in koncept Carigrajske pobude o sodelovanju (ICI) in njeno udejanjanje na območju Zaliva je treba umestiti v to splošno razpravo. Ko je Nato začel s svojo pobudo glede regije v času vrha v Carigradu leta 2004, so idejo in koncept, ki sta stala za tem, pogosto opisovali kot preveč nejasno ali preveč ambiciozno.

Po eni strani so imeli ICI za veliki načrt, ki bo rešil vse težave, povezane s prisotnostjo ZDA, in obenem priskrbel državam GCC varnost, ki jo potrebujejo, da bi si zagotovile dolgo življenje in stabilnost.

Po drugi strani pa so drugi trdili, da ni ICI nič drugega kot prisotnost ZDA, preoblečena v ovčjo kožo, in da to, kar ponuja ICI, ni nujno tisto, kar regija potrebuje.

Najbolj pomembno pa je to, da je manjkal koncept večstranskosti v tem pomenu, da je bila, medtem ko se je Nato približeval regiji kot večstranska organizacija, pobuda ICI v bistvu dvostranski program, ki se je uporabljal posamezno za vsako državo GCC.

Čas je, da države GCC pošljejo Natu močan signal o svoji želji, da bi se sodelovanje poglobilo in razširilo.

V luči dejstva, da ostaja zalivska varnostna dilema nerešena, da se države GCC še naprej spopadajo z dvojnim izzivom grožnje Irana in nestabilnega Iraka ter nedavnih pretresov, ki so še poglobili medsebojno odvisnost med GCC in preostalim svetom, je treba pobudo ICI ponovno preučiti, da bi bolje razumeli njeno dejansko vrednost.

Za to je najprej potrebna ocena, po kateri ICI ne bo več nekaj sumljivega, polnega skritih namenov, ampak prvi korak k razvijajočemu se odnosu na osnovi boljšega in globljega sodelovanja.

ICI ni samodejna rešitev zalivske regionalne varnostne dileme – vendar to nikoli niti ni bil njen namen.

Namesto tega je del postopnega procesa, ki lahko izpostavi možna področja sodelovanja in še naprej vzpostavlja konkretna področja obojestranskih interesov in skupnih ciljev. Nenazadnje ICI ponuja tisto, kar si od nje želijo države prejemnice, države GCC pa se morajo odločiti, kaj želijo dobiti od zveze Nato.

Pomembnejše je boljše zavedanje o tem, da je ICI mehanizem, s katerim lahko države GCC najbolje zastopajo svoje varnostne probleme, zato morajo države GCC poglobiti svoje odnose z Natom.

Kar se tiče varnosti v Zalivu, Kitajska, Rusija, Indija in druge azijske države niso alternative in nanje ne moremo gledati kot na zamenjavo za ZDA v regiji. Čeprav je vojaška vloga ZDA v regiji povezana z določenimi težavami in zapleti, ostaja sestavni del zagotavljanja neodvisnosti in suverenosti držav GCC v nevarni in nepredvidljivi soseščini.

Hkrati pa se lahko zgodi, da se bo Washington pod vodstvom nove ameriške administracije znašel v položaju, ko se bo zaradi notranjih pritiskov ali iz finančnih razlogov odločil, da bo zmanjšal vojaško prisotnost na celotnem območju Zaliva ter internacionaliziral svojo prisotnost v Iraku. V takih okoliščinah bi tesnejši stiki med Natom in GCC postali možna alternativa, ki bi regiji lahko pomagala do stabilnosti, ki jo potrebuje, obenem pa ohranjala povezave z nujno prisotnostjo ZDA.

Poleg tega je ICI ustrezno orodje za poglobitev regionalnega sodelovanja in koordinacije.

Zaradi tega je nastopil čas, da države GCC pošljejo Natu močan signal o svoji želji, da bi se sodelovanje v okviru ICI poglobilo in razširilo.

In medtem ko se Savdska Arabija in Oman še nista pridružila ICI, bi tako zastavljena smer lahko pospešila razvoj dogodkov in proces, v katerem bi razmislila o pridružitvi.

Tudi zalivske države so bile tarče terorističnih napadov. Na sliki je savdska naftna rafinerija Abqaiq, ki je bila predmet več kot enega poizkusa napada.

Abdulaziz Sager

Share this:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink