JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Črna gora, Nato in varnost novonastale države

Črna gora je ena od najmlajših držav v Evropi. Eno od prvih vprašanj, s katerim se je ukvarjala, je bilo če – ali kako – ustanoviti oborožene sile. Obrambni minister te države opisuje, kako se je ta proces odvijal in vlogo Nata v njem.

Z referendumom maja 2006 je Črna gora ponovno dosegla neodvisnost, ki jo je prvič pridobila na Berlinskem kongresu leta 1878.

Zasluga ljudi in vlad Črne gore in Srbije je, da je proces osamosvajanja potekal brez nasilja. Normalno je, da tako resen dogodek spremljajo močna čustva, vendar pa smo ponosni, da se ta čustva niso prelila v konflikt in prepričani smo, da se bo nov odnos med našima državama poglobil in uspešno razvil.

Kot številne članice Nata in Pzm zelo dobro vedo, je delovanje novonastale države polno izzivov, od katerih mnoge odkrijete šele med procesom samim.

Pri eni od najpomembnejših odločitev, kar jih je vlada Črne gore sprejela v letu 2006, je šlo za to, ali imeti oborožene sile ali ne. Glede na to, da ima naša država skoraj 700.000 prebivalcev, da se njeno gospodarstvo šele razvija, čeprav se stalno izboljšuje, in da ni neposredne zunanje grožnje, so se upravičeno pojavljali dvomi o tem, ali oborožene sile potrebujemo in ali si jih lahko privoščimo. Vendar pa prevladuje soglasje, da varnost in stabilnost v naši regiji ostajata krhka – pa tudi prepričanje, da oborožene sile lahko vzpostavimo.

Kdor ima koristi od kolektivne varnosti, mora k njej tudi prispevati. Življenje v varnem domu ni možno brez stroškov za najemnino ali vzdrževanje.

Mnogi v vladi in izven nje so prepričani, da Črna gora ne sme biti le prejemnica varnosti, temveč da je dolžna prispevati k varnosti in stabilnosti, tako znotraj regije kot izven nje. Kdor ima koristi od kolektivne varnosti, mora k njej tudi prispevati. Življenje v varnem domu ni možno brez stroškov za najemnino ali vzdrževanje.

Zato je bila sprejeta odločitev, da bo črnogorska obrambna struktura zagotavljala element, namenjen ne le nacionalni obrambi in kriznemu odzivanju, pač pa tudi obrambnemu sodelovanju znotraj regije in izven nje, s čimer bo prispevala k okrepljeni varnosti in stabilnosti.

Bilo bi nepošteno, pa tudi skregano z realnostjo v kateri koli vladi, če bi rekli, da je vladalo soglasje glede odločitve o vzpostavitvi obrambne strukture s skromnimi oboroženimi silami (okoli 2.400 pripadnikov), vendar pa je bila odločitev sprejeta, navdih zanjo pa je bila uspešnost obrambnega sodelovanja med članicami Nata že vrsto desetletij. Zastavljen je bil cilj učiti se iz njihovih uspehov in prispevati k ohranjanju te uspešnosti.

V obdobju takoj po referendumu je manjše število vodilnih vojaških častnikov, prej pripadnikov oboroženih sil Državne skupnosti Srbije in Črne gore, začelo izvajati nalogo vzpostavljanja oboroženih sil Črne gore. Do novembra 2006 je Črna gora že ustanovila svoje prvo ministrstvo za obrambo.

Ministrstvo je bilo v osnovi nepopisan list. Potrebovalo je vse bistvene pravne in regulativne podlage, prav tako pa tudi sisteme za obrambno načrtovanje in oblikovanje proračuna, skupaj s povezanimi politikami in postopki.

Izraz »obrambna reforma« je postal tako pogost, da ga skoraj vsakdo uporablja, ko govori o našem obrambnem ministrstvu, vendar pa je resnica ta, da se v Črni gori to ministrstvo šele »formira« in ne »reformira«.

To pa v celoti ne velja za vojsko; tam potekajo reforme vzporedno z ustanavljanjem oboroženih sil. Številne regulativne podlage, sistemi in politike oboroženih sil temeljijo na tistem, kar se je uporabljajo v oboroženih silah Državne skupnosti Srbije in Črne gore. Naše oborožene sile intenzivno prilagajajo te podedovane sisteme in začenjajo prehod na najboljše demokratične prakse.

Ko nadaljujemo proces vzpostavitve profesionalnih oboroženih sil začenjamo opažati rezultate v boljšem vodenju, učinkovitejšem usposabljanju in enotah z višjo moralo. Ponos oboroženih sil narašča, in kar je zelo pomembno, tudi sami Črnogorci postajamo vse ponosnejši na svoje oborožene sile. Pričakujemo, da se bo ta trend nadaljeval, ko se bo povečala naša angažiranost v procesu Partnerstva za mir (Pzm) ter ob pomoči Nata in drugih mednarodnih partnerjev

.

Kar zadeva varnost in stabilnost se zavedamo, da naša regija še ni na zeleni veji.

Razumemo tudi, da je uspeh katere koli organizacije v veliki meri odvisen od njenih ljudi. Ministrstvo je zaposlilo številne mlade, ki skoraj vsi zelo dobro obvladajo angleščino. Kar najbolje smo izkoristili tudi naše vojaške častnike in mnoge izkušene vključili med zaposlene na ministrstvu. Tam poleg svojih osnovnih nalog tudi pomagajo zaposlenim, ki doslej niso imeli priložnosti spoznati zahtev obrambne strukture.

Vzpostavljanje demokratičnega nadzora nad oboroženimi silami in uvajanje najboljših demokratičnih praks znotraj ministrstva se medsebojno krepita.

Letos je ministrstvo parlamentu predložilo svoje prvo letno poročilo, v katerem je podrobno navedlo svoje dejavnosti v prvem letu obstoja. Ministrstvo sedaj uvaja še dodatne pobude, kot je na primer oblikovanje učinkovitih mehanizmov za krepitev rednega komuniciranja med ministrstvom za obrambo in parlamentom.

Ravno tako kot mora ministrstvo poznati – in se odzivati – na potrebe parlamenta po informacijah, mora tudi parlament razviti svoje poznavanje obrambne strukture: kam gremo, kako nameravamo priti do tja, katera sredstva potrebujemo in zakaj. Z našimi pobudami želimo zajeti obe ti potrebi.

Da bi se lotili vprašanja izboljšanja podpore članstvu v Natu med prebivalci Črne gore, je konec leta 2007 nastala komunikacijska strategija, namenjena obveščanju javnosti o stroških in prednostih članstva. Zdaj že začenjamo opažati pozitivne rezultate dejavnosti, povezanih s to strategijo in še stopnjujemo naša prizadevanja na tem pomembnem področju.

Ne delamo si utvar. Nalog, ki so pred nami, ne bo mogoče uresničiti enostavno ali hitro.

Črnogorska vlada se je že od najzgodnejših dni razmišljanja o neodvisnosti odločila, da bo odigrala določeno vlogo v prizadevanjih za oblikovanje trajnih rešitev za varnostne izzive v Črni gori, regiji in širše – seveda v obsegu, ki ga bodo dopuščala sredstva.

Prav tako nam je bilo jasno, da v Natu države sodelujejo, združujejo sredstva in razvijajo politiko na podlagi konsenza za krepitev varnosti vseh članic. Naša odločitev, da si prizadevamo za povabilo v Pzm in kasneje polnopravno članstvo v Natu, ni bila zgolj trenutne narave.

Zelo dobro smo se zavedali prispevka zavezništva k miru, varnosti, stabilnosti in blaginji v Zahodni Evropi. Prav tako smo vedeli, da so kljub številnim pomembnim razhajanjem, ki so se v teh letih pojavljala med članicami Nata, uspeli doseči kompromise in razhajanja premostiti. Zdi se, da je ta proces še okrepil kolektivno obrambo in varnost.

Videli smo, da varnost in stabilnost zagotavljata potrebno podlago za gospodarski razvoj, večja tuja in domača vlaganja ter za stalen trend socialne blaginje v državah članicah.

Vlada Črne gore si želi boljšo prihodnost za svoje prebivalce, prihodnost miru, varnosti in stabilnosti ter večje socialne in gospodarske blaginje. Čeprav še nismo popolnoma prepričani o sleherni podrobnosti stroškov, ki jih bo prineslo članstvo v Natu, pa se boleče zavedamo stroškov odsotnosti varnosti, nestabilnosti in divjanja vojne v naši regiji. Zagotoviti želimo, da teh stroškov nikoli več ne bodo nosili naši ljudje.

Kar zadeva varnost in stabilnost se zavedamo, da naša regija še ni na zeleni veji. Vendar pa skupaj s podobno mislečimi v regiji menimo, da najbolj obetavna pot vodi k članstvu v Natu.

Natov vrh v Bukarešti aprila 2008 je za Črno goro pomenil pozitiven mejnik v naših prizadevanjih za mir in stabilnost v regiji. Zadovoljni smo bili, da so voditelji Nata priznali dosedanjo uspešnost Črne gore v Pzm.

Pzm je Črni gori ponudilo priložnost, da izkoristi skoraj dve desetletji Natovih izkušenj pri pomoči državam, ki prehajajo na demokratične sisteme vladanja, vključno z izkušnjami Nata in držav Pzm. Vse, česar smo se naučili v tem procesu, je bilo za Črno goro neprecenljivo pri osredotočanju naših prizadevanj – ne le pri reformah, ki potekajo v vojski, pač pa tudi pri razvoju našega novega ministrstva za obrambo.

Pripravljenost Nata, njegovih članic in drugih držav v Pzm, da skozi resnično partnerstvo pomagajo Črni gori, je bistvo uspešnosti zavezništva. Naš izziv je uspešno upravljati s pomočjo glede na naše prednostne naloge, ne da bi preobremenili zmogljivosti naših zaposlenih za sprejemanje te pomoči.

Ne delamo si utvar. Nalog, ki so pred nami, ne bo mogoče uresničiti enostavno ali hitro.

Vendar pa smo za ta prizadevanja močno zavzeti in trdo prepričani, da ima Črna gora ne glede na svojo majhnost potencial, da zagotovi svoj prispevek, in ta potencial nameravamo uresničiti za doseganje pozitivnih sprememb.

Boro Vučinić med sestankom na sedežu Nata.

Končni rezultat: razprave, ki so jim sledile odločitve in nato ukrepi, so privedli do tega, da ima Črna gora svoje lastne, novoustanovljene oborožene sile.

Share this:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink