JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Nato mora dvakrat premisliti o svoji prihodnosti

Xinghui Zhang, novinar enega od največjih kitajskih časopisov, opisuje lastno zgodbo o tem, kako se je podrobneje seznanil z Natom; in kako se mu zdi, da bi se Nato moral bolj osredotočiti na svoj prihodnji razvoj.

Na začetku bi vam rad povedal, kaj mi je Nato pomenil nekoč. Zame je bil operativno skrivnostna, geografsko oddaljena in nasprotniška organizacija. To je veljalo med hladno vojno – in v določenih obdobjih po njej.

Zakaj? No, “operativno skrivnostna” predvsem zaradi svojega nerazumljivega procesa oblikovanja politike in dejstva, da Natove aktivnosti niso imele skoraj nič skupnega s kitajskim političnim, gospodarskim ali družbenim življenjem. “Geografsko oddaljena” zato, ker so vse članice zahodnoevropske in severnoameriške države. “Nasprotniška” pa zato, ker je bil Natov glavni namen konfrontacija z nekdanjim komunističnim blokom Sovjetske zveze.

Iz teh razlogov je bil Nato zame nekoč “veliki tujec”, ki sem ga imel za orodje, ki ga ZDA uporabljajo za širjenje svoje “globalne hegemonije”. Tako je bilo razumljivo, da Kitajska in Nato nista imela nikakršnih odnosov.

Potem pa je Nato leta 1999 med zračnimi napadi na Miloševićev režim bombardiral kitajsko veleposlaništvo v Beogradu. Umrli so trije kitajski državljani. Le malo ljudi si je predstavljalo, da bo do prvega neposrednega stika med Natom in Kitajsko prišlo v tako strašnih okoliščinah.

Takrat sem delal kot novinar na sedežu časopisa “China Youth Daily” v Pekingu. Bil sem ravno tako zagrenjen kot moji razjarjeni kolegi. Na ulicah Kitajske sem videl številne demonstracije in proteste različnih razredov kitajskih prebivalcev.

To bombardiranje veleposlaništva je zasejalo seme sovraštva v srca Kitajcev – in zdelo se je, da so zaradi tega kakršni koli stiki med Kitajsko in Natom nemogoči.

Kitajci pravimo, da si v življenju lahko uspešen, če se znaš odpovedati stvarem, ki niso nujne. Mislim, da to velja za Nato.

Pa preskočimo na konec leta 2007, ko sem prišel v Bruselj kot vodja dopisništva svojega časopisa. S tem sem dobil priložnost slediti Natu do vhodnih vrat in podrobno razmisliti o vprašanjih, kot so: “Kakšen je resnični namen Nata?”, “Kam gre Nato?” in “Kako se Nato preoblikuje?”.

Današnji svet doživlja velikanske spremembe in prilagajanja. Vsi akterji v svetovnem sistemu bi morali biti v celoti seznanjeni z glavnimi usmeritvami in si na njihovi podlagi ustvariti lastna stališča.

Osebno vidim tri glavne smernice.

Prvič, konfrontacijo je nadomestilo sodelovanje. Nato je organizacija, ki je rasla v sovražnem okolju. Od tega, ali se bo Nato znal popolnoma znebiti te konfrontacijske ideologije, je odvisno, ali se lahko uspešno preoblikuje znotraj mednarodne skupnosti.

Drugič, mir je že postal skupni splošni cilj. Nato je kot najmočnejše vojaško združenje na svetu nesporno odgovoren za to, da svetu pokaže, da sporov ni treba reševati z vojaškimi sredstvi.

Tretjič, nadaljnji gospodarski in socialni razvoj je v skupnem interesu državnih in nedržavnih akterjev. Nato mora (poleg svojega lastnega razvoja) dati svoj edinstven prispevek k razvoju miru za celotno človeštvo.

Na podlagi teh treh glavnih smernic spreminjajočega se sveta bo Nato jasno določil strateške usmeritve svojega preoblikovanja. Določil bo svoje dolgoročne naloge, pri čemer ga ne bodo zmotile kratkoročne težave. Kot pravi kitajska pesem: “naj te ne skrbijo oblaki na nebu, ki zastirajo pogled, saj si že na vrhu gore”.

Od razpada Sovjetske zveze in njenega komunističnega zavezništva se Nato stalno spreminja s štirih vidikov.

Prvič, Nato povečuje število članic. V dveh glavnih krogih širitve na vzhod se je Natu pridružilo deset nekdanjih komunističnih držav ali republik Sovjetske zveze, ki so postale države članice. Leta 2009 se bo seznam podaljšal še za dve državi.

Drugič, Nato je začel delovati izven svojega območja. Prvotni namen ustanovitve Nata je bil obvladovati širjenje komunističnega vpliva in braniti Zahodno Evropo. Ustanovitelji Nata so jasno določili geografske meje Natovih misij. Vendar pa se je v obdobju po hladni vojni Nato neposredno vključil v vojne v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in v Afganistanu ter pomagal Afriški uniji pri širitvi svoje mirovne misije v Darfurju. Obenem pa še vedno igra vlogo pri tranziciji Iraka.

Tretjič, Nato je z različnimi partnerskimi programi ustvaril svojo mrežo, ki sega po vsem svetu. Da bi povečal svoj globalni vpliv, je oblikoval različne partnerske programe za različne države po svetu, kot so Partnerstvo za mir, Sredozemski dialog in Carigrajska pobuda o sodelovanju. S temi programi Natove tipalke lahko dosežejo veliko število držav na vseh celinah.

Četrtič, mislim, da si Nato prizadeva, da bi se prelevil v vsemogočnega velikana. Po vsebini je Nato vojaška obrambna organizacija. Če pa pogledate njegove aktivnosti v kosovski vojni leta 1999 in sedanji protiteroristični vojni v Afganistanu, se je po mojem mnenju v resnici obnašal ravno nasprotno. Po drugi strani pa Nato stalno širi svoje interese na mnoga področja, kamor se obrambne organizacije običajno ne podajajo. Tako se je Nato na primer začel ubadati z vprašanji kot so podnebno segrevanje, energetska varnost, programi izobraževanja in usposabljanja in podobno.

Kitajci imamo pregovor, ki v bistvu pravi, da si v življenju lahko uspešen, če se znaš odpovedati stvarem, ki niso nujne. Mislim, da to velja za Nato. Zato verjamem, da bi bilo pametno, če bi Natovi snovalci politike izdelali ožji seznam prednostnih nalog, ki jih Nato lahko najbolje opravi.

Ni težko ugotoviti, da je Kitajska ena od glavnih svetovnih velesil, ki nima nobenih uradnih odnosov z Natom.

Terorizem predstavlja pomembno svetovno grožnjo. Po terorističnih napadih na Združene države 11. septembra se je Nato hitro preusmeril na protiteroristično delovanje. Od avgusta 2003 Nato vodi mednarodna mirovna prizadevanja v Afganistanu. Vendar pa do sedaj še ni nobenih jasnih znakov, da bo Natu v dogledni prihodnosti uspelo doseči te zastavljene cilje. Neuspeh Natovih operacij v Afganistanu bi neizogibno poglobil dvome v nujnost njegovega obstoja. Zato trdim, da bi moral Nato svojo misijo v Afganistanu vzeti za svojo najpomembnejšo nalogo in se posvetiti izpolnitvi te naloge.

V skupnem interesu vseh držav je, da se v Afganistan vrneta varnost in stabilnost. Vojna v Iraku je pokazala, da se izvažanje zahodne svobode in demokracije ne obnese. Če želi biti Nato uspešen v Afganistanu, se mora naučiti iz izkušenj, pridobljenih v Iraku. Menim, da je ključna izkušnja ta, da mora Nato pridobiti razumevanje in sodelovanje preostalega sveta, vendar pa mora obenem spoštovati posebno tradicijo, zgodovino in kulturo.

Kar zadeva širitev, mislim, da bi se Nato moral ustaviti in najprej “prebaviti sadove prejšnjih širitev”. Po hladni vojni se je število članic s 16 povečalo na 26, naslednje leto pa se bo verjetno na 28. Povečanje števila članic bi lahko pripeljalo do notranjih razhajanj in oslabilo Natovo zmožnost oblikovanja politike s konsenzom. Vodstvo Nata mora preprečiti, da bi Nato postal dvotirna organizacija.

Natova Ahilova peta se je pokazala z ukrepi, ki jih je Nato sprejel, ko se je spoprijel z Rusijo med gruzijsko krizo in po njej: Francija in Nemčija nista hoteli, da bi Nato igral večjo vlogo, Nato pa je imel zelo malo vzvodov, da bi postal protiutež Rusiji.

Na zunaj je Natovo neprekinjeno širjenje na vzhod prispevalo k poslabšanju odnosov z Rusijo in spodbudilo opreznost Kitajske. Če si pogledamo odnose, ki jih je Nato zgradil po svetu, ni težko ugotoviti, da je Kitajska ena od glavnih svetovnih velesil, ki nima nobenih uradnih odnosov z Natom.

V zadnjih šestih letih sta Nato in Kitajska vzpostavila določene uradne stike in akademske izmenjave, ki so obema stranema utrli pot iz sence, ki jo je vrglo bombardiranje beograjskega veleposlaništva. Če bosta Nato in Kitajska še poglobila obojestransko razumevanje, je zelo verjetno, da bosta vzpostavila neke vrste uradnih odnosov. Vendar pa sta “za ples potrebna dva”, zato si morata Nato in Kitajska skupaj prizadevati za napredek.

Konfucij pravi: “Po 60. letu starosti sem lahko v besedah drugih ločil med tem, kaj je prav in kaj narobe.” Leta 2009 bo Nato star 60. let. Upam, da bodo Konfucijeve besede veljale tudi v tem primeru.

Eno od glavnih pobud, katere namen je bil približevanje Zahoda in Kitajske, je v 70-ih letih vodil predsednik Richard Nixon.

Šanghaj danes: ali naj se Kitajska s spreminjajočo se podobo približa tudi Natu?

Share this:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink