JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Jamie Shea: Kosovo – takrat in zdaj

Jamie Shea govori o Natu, Kosovu – in McDonaldsovih hamburgerjih. Glej spodaj, če želiš preskočiti na vprašanje.

Get the Flash Player to see this player.

Jamie Shea, Natov tiskovni predstavnik v času 78-dnevnih napadov za končanje humanitarne krize na Kosovu leta 1999, se vrača v tiskovni center, kjer je vsak dan imel tiskovne konference, in podaja lastna spoznanja o tem, kaj se je naučil Nato – in Kosovo.

Trajanje posnetka: 30,41

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Jamie Shea je bil Natov tiskovni predstavnik med zračnimi napadi na Kosovo leta 1999,

katerih namen je bil zaustaviti humanitarno katastrofo v državi.

78 dni je svetovnim medijem vsak dan razlagal Natove operacije.

Ob bližajoči se 10. obletinici napadov na Kosovo

se je z Revijo NATO vrnil v Natovo tiskovno središče in spregovoril o Kosovu takrat in danes.

KING: Ali ste vedno verjeli, da bodo napadi na Kosovu uspešni?

SHEA: Pravzaprav, da, sem, in sicer iz logičnega razloga,

ker sem bil mnenja, da bodo organizacija, kot je Nato, ZDA

in glavne evropske sile v veliki meri postavile na kocko svojo verodostojnost,

s to operacijo veliko bolj, kot je Nato to naredil kadar koli prej.

In seveda, ko je bila na kocko postavljena verodostojnost zahodnih demokracij,

je to za ljudi, kot so Tony Blair ali Bill Clinton ali Chirac,

postalo povezano tudi s politično verodostojnostjo doma.

Zato sem bil mnenja, da če so se stvari začele, ne glede na to, kako dolgo bodo trajale,

ne glede na to, kako težko bo, bo Nato moral vztrajati do konca.

Prav tako sem menil, da so zaveznice potrebovale dosti časa, da so prišle do odločitve.

Mesece in mesece so potekala pogajanja s Srbi in kosovskimi Albanci.

Mesece in mesece je bilo govora o notranji strategiji,

zračnem načrtu in celotnih napadih.

Zato sem vedel, da bomo težko prišli do odločitve, vendar pa je za Nato tipično,

da ko je odločitev sprejeta, pri njej vztraja v dobrem in slabem.

In prepričan sem bil celo, da bi uporabili kopenske sile,

neradi, ampak to bi bilo neizogibno, če bi zračni napadi ne dali rezultatov.

KING: Ali je kdaj obstajal načrt B?

SHEA: Ne, pravzaprav ga ni bilo, ker je Nato, kot sem prej povedal, v to operacijo

vložil vso svojo verodostojnost, Nato pa konec koncev ni enak kaki drugi organizaciji.

To ni gospodarska ali družbena organizacija.

Je politično-vojaška varnostna organizacija in če hočeš svojim članom reči

»glejte, resno mislimo, ko pravimo, da vas bomo branili, smo resna organizacija,

to, kar rečemo, tudi naredimo, in kar naredimo, tudi povemo,

potem je element verodostojnosti za varnostno organizacijo veliko pomembnejši

kot pa za kako mednarodno grupacijo drugačne vrste.

KING: Kakšne so bile priprave na informacijsko in medijsko vojno?

SHEA: No, tu moram biti pošten, namreč, nismo bili tako pripravljeni, kot bi morali biti.

Morda sem za to odgovoren jaz.

Vse, kar lahko rečem, je, da je bilo Kosovo za Nato nekaj povsem novega.

Nato še nikoli ni bil v vojni, čeprav temu nismo rekli vojna, ampak konflikt.

Vendar pa še nikoli prej nismo bili vpleteni v neposredno vojaško akcijo takih razsežnosti.

Veste, zdaj smo v Afganistanu in streljanje in boji, ki potekajo vsak dan,

so nam postali veliko bolj znani, Kosovo pa je v tem smislu res pomenilo izgubo nedolžnosti,

saj smo prvič prešli od varnosti v bistvu na podlagi odvračanja

in preprečevanja k varnosti na podlagi delovanja in boja in žrtev in prevzemanja tveganja.

In ker je bilo to novo, ne verjamem,

da smo vnaprej domislili, kaj natanko se bo spremenilo,

potem ko bodo zavezniške sile odvrgle prve bombe.

Drugič pa, mislim, da je obstajal pogled, ki se je izkazal za povsem napačnega,

namreč, da bo Milošević vrgel puško v koruzo že po nekaj dneh Natovih bombardiranj,

da se bo takoj obrnil in rekel: »Nočem stopnjevati položaja.

Poskusil sem blefirati pred Natom, ni mi uspelo, zdaj moram nazaj za pogajalsko mizo.«

Tako da se nismo pripravili na dolge napade,

in zato se nismo pripravili na medijske strese,

ki so se po dolgih napadih neizbežno pojavili.

KING: Česa ste se naučili o tem, da so mediji tudi lahko orožje?

SHEA: Pripravite se na najhujše.

Nikar se ne ravnajte po najbolj rožnatih scenarijih, češ, da bo do večera že vse mimo.

Pripravite se na najhujše. In pripravite se na kritike.

Odkrito rečeno, mislim tudi, da smo bili takrat prepričani, da počnemo pravo stvar.

Zavzemali smo se za moralno pravično stvar, poskusili smo s pogajanji. Ravnali smo po pravilih.

Obrnili smo se na ZN, poskusili dobiti resolucijo Varnostnega sveta.

S silo smo najprej grozili, preden smo jo res uporabili.

Poskusili smo priti do pravičnega dogovora za obe strani,

ki bi ga Srbi razumno gledano morali sprejeti,

in zato naj bi bilo javno mnenje močno na naši strani.

Američani bi rekli, da za to niso potrebne posebne možganske sposobnosti.

In zaradi tega, veste, naj bi mediji ne bili problem, ker bi nas morali vsi hvaliti.

(smeh)

Nekoliko naivno, kot se je kasneje izkazalo.

Ugotovili smo, da tudi če ljudje verjamejo, da se boriš za pravično stvar,

se ne strinjajo nujno z bombardiranjem,

ne strinjajo se nujno z vašo taktiko ali vašo strategijo,

ne marajo »postranske škode«, strah vzbujajočega trenutka, ko tudi z najboljšimi načrti

stvari začnejo iti narobe in dejansko ubijete nekatere izmed ljudi, ki jim skušate pomagati.

In tudi, veste, da bodo Srbi proti nam uspešno vodili

nekakšno svojo proti-informacijsko kampanjo.

Zato mislim, da se sedaj zavedamo,

da bo vsaka vojaška operacija v javnosti kontroverzna.

Nekateri hočejo biti pacifisti za vsako ceno.

Drugi, se mi zdi, se bolj ukvarjajo s tem, »ali je to zmagovalna strategija?«.

Spet tretji bodo samo nejevoljni,

da se zadeva vleče tako dolgo, preden lahko vidimo uspeh.

Mediji pa v vsakem primeru razumejo svoje delo ne kot navijanje za nas,

pač pa postavljajo težka, prodorna vprašanja. Zato je prva stvar, ki smo se je naučili,

pripravite se na najhujše in organizacija, organizacija, organizacija.

Pri teh podvigih ne uspete samo zaradi lepo zvenečih

sporočil

ali nadarjenih predstavnikov za tisk, karizmatičnih komunikatorjev.

Ne, ne, ne, potrebujete ustrezne medijske organizacije, ki pripravijo dejstva,

ki raziskujejo, ki posredujejo sporočilo na najbolj učinkovit način.

In medijske plati ne morete jemati manj resno

kot vojaško operacijo samo.

KING: Kaj je bilo močnejše in učinkovitejše: enotnost zavezništva ali njegovi zračni napadi?

SHEA: No, mislim, da zračni napadi niso bili tako uspešni, kot smo upali.

Hočem reči, priznajmo si, to zdaj vemo.

Pri uporabi sile iz zraka je problem ta, da če jo uporabite na zelo odločen način,

povzročite ogromno škodo gospodarstvu, družbi, celo civilnemu prebivalstvu.

To, Paul, ste lahko počeli v 2. svetovni vojni, to vemo.

Zavezniška bombardiranja Nemčije, Japonske, tega ne morete več početi.

Silo iz zraka morate uporabljati na veliko bolj selektiven način,

to zahtevajo predpisi mednarodnega prava.

Ampak bodimo pošteni, zato je tudi manj učinkovita

ali pa vsaj traja dlje, da dosežete učinek.

Tako da smo seveda upali, da bomo uničili več srbskih tankov,

kot smo jih v končni fazi dejansko uničili, ampak zato, kot sem povedal malo prej,

so ljudje, kot je Tony Blair, proti koncu resno razmišljali,

da bo za prevlado potrebno tudi vojskovanje na kopnem in ne le zračni napadi.

Na srečo nam tega ni bilo treba narediti, smo pa o tem proti koncu razmišljali.

Zato mislim, da je bila enotnost zaveznic tista, ki je prinesla zmago.

Milošević je po mojem upal, kot je rekel Napoleon,

»Gospod, če se že moram boriti, naj bo proti koaliciji«.

Koalicije so šibke, zelo hitro privedejo do delitev, ljudje izstopijo.

In mislim, da se je Milošević šele po 78 dneh, ko je spoznal,

da se kljub vsem problemom, ki smo jih imeli,

to ne bo zgodilo in da bo Nato ostal enoten,

obrnil na Združene narode in začel iskati izhod.

KING: Ste razočarani, ker se enotnost zavezništva iz časa napadov ni ponovila,

ko je šlo za priznanje neodvisnosti Kosova?

SHEA: No, razočaran sem v tem smislu, da sem upal,

da bomo s Kosovom prišli veliko dlje, kot smo.

Da bo to zaceljena, ponovno integrirana, spravljena družba s cvetočim gospodarstvom,

na poti v evroatlantsko povezavo,

in seveda je vse to še zelo odmaknjeno v prihodnost.

Zato sem gotovo razočaran, da v zadnjih desetih letih tam nismo dosegli večjega napredka

in da mnoga od temeljnih vprašanj, ki so bila prisotna leta 1999,

zlasti ko gre za odnose med Srbi in Albanci, ostajajo.

In seveda bi bilo lepo, če bi bila mednarodna skupnost povsem enotna glede tega,

kakšna naj bo prihodnost Kosova, vendar pa živimo v realnem svetu. Bi pa rad rekel,

da leta 1999 zračnih napadov seveda nismo začeli izvajati zato, da bi se Kosovo osamosvojilo.

To nikoli ni bil naš cilj, tudi ne znebiti se Miloševića,

četudi, veste, ga morda nismo pretirano marali, pa sprememba režima ni bila naš cilj.

Naš cilj je bil človekoljubni impulz za zaustavitev etničnega čiščenja

in vzpostavitev stabilnega okolja, v katerem bi politika ponovno lahko zavzela svoje mesto.

Politike se namreč ni bilo možno iti medtem ko so srbske sile izvajale čiščenje

in iztrebljale Albance ali pa je Osvobodilna vojska Kosova pobijala srbske policiste.

Zato mislim, da pomeni reči danes, kako je razočaranje, da nimamo neodvisnega Kosova,

v tem smislu, da bi ga priznali vsi,

nerazumevanje razlogov, zaradi katerih smo operacijo Allied Force sploh začeli.

Hočem reči, da če bi bil naš cilj sprememba režima ali neodvisnost Kosova,

potem sploh ne bi dosegli enotnosti za začetek operacije.

Žal pa se seveda morate spopasti z novimi situacijami,

ki izhajajo iz posredovanj. Posredovanja spremenijo politično dinamiko.

Po mojem je tudi za nekatere države neizbežno težje sprejeti Kosovo zdaj,

ko je Srbija demokratična država.

Pošteno povedano bi bilo laže, če bi to naredili, dokler je še bil na oblasti Milošević.

Ki ni bil pripravljen odstopiti niti za ped in se ni hotel pogajati.

Veliko težje je demokratično Kosovo vsiliti Srbiji,

ki je zdaj na poti v Evropsko unijo,

saj je podpisala stabilizacijsko-pridružitveni sporazum in je Natova partnerica.

Kljub temu pa se je mednarodna skupnost dogovorila, po mojem upravičeno,

da Kosovo glede na svojo preteklost ne more priti spet pod neposredno upravo Beograda.

Razglašena je bila neodvisnost, ki so jo priznale številne zaveznice.

Zato preprosto moramo poiskati neko konstruktivno rešitev,

ki bo zadovoljila željo kosovskih Albancev po neodvisnosti,

pa tudi hotenje Srbov,

da še vedno ohranijo tesne stike z Beogradom.

In ni lahko, prepričan pa sem, da bomo sčasoma

našli premišljene rešitve, kako se to da narediti.

Po svetu je mnogo precedenčnih primerov,

kjer je bilo možno doseči take vrste dogovor

in zato moramo samo poskrbeti, da bo politika delala naprej.

To je ključno.

Ne stagnirati, četudi je težko, politika mora iti naprej.

KING: Ali gre pri sedanjem položaju enostavno za to, da Srbija sprejme resničnost na terenu?

SHEA: No, ja, v tem smislu, da moramo nekako presekati gordijski vozel.

Kosovski Albanci hočejo biti neodvisni.

Tu ne gre samo za eno politično stranko ali majhen odstotek prebivalcev.

Gre za prevladujoče mišljenje in razglasili so neodvisnost in vrsta velikih zaveznic,

ZDA, Združeno kraljestvo, Nemčija, Francija, pomembne zaveznice, so to dejstvo priznale.

Če se ne motim, je to naredilo okoli 45 držav po vsem svetu.

Dobro, to še ni večina v Generalni skupščini ZN,

sem pa prepričan, da bo število držav, ki bodo priznale Kosovo, še naprej naraščalo.

Zato mislim, da kosovski Albanci ne bodo preklicali te izjave o neodvisnosti.

Po drugi strani pa mislim tudi, da moramo poiskati, kot sem rekel prej, rešitev,

ki bo priznavala tudi to, da ima Srbija legitimen interes za dogajanje na Kosovu,

zaradi še vedno zelo velike srbske manjšine. In hočemo, da srbska manjšina ostane na Kosovu.

Hočemo, da Kosovo postane večetnična država. Zato, mislim, zdaj se že ponavljam, ampak mislim,

da bomo, ko bo proces napredoval, morali iskati domiselne rešitve.

Seveda je očitna ena rešitev, namreč, da se Kosovo in Srbija nekoč vključita v Evropsko unijo

in morda celo, kdo ve, tudi v Nato,

kajti seveda z vključevanjem v večje strukture, kot je Evropska unija,

vprašanja mej, ozemeljske pripadnosti in tako dalje, postanejo manj pomembna.

Družbe postanejo bolj pretočne, bolj odprte druga do druge.

Zato sem prepričan,

da je rešitev na dolgi rok možno najti le v neke vrste evropskem okviru.

KING: Enega od ostalih intervjujev za to številko smo naredili s Paddyjem Ashdownom.

SHEA: Ja, dobro ga poznam.

KING: V svojem citatu je rekel,

da je neodvisnost Kosova na žalost cena,

ki jo je Srbija preprosto morala plačati za norost Miloševićevega režima. Je to pošteno?

SHEA: Ja, tu lahko govorim zase, ker, kot sem omenil,

imajo različne zaveznice različna stališča,

tako da vam lahko povem le osebno stališče, mislim pa, da je pošteno.

Kosovski Albanci so bili v Rambouilletu,

preden je izbruhnilo nasilje v začetku leta 1999, ali ponovno izbruhnilo v širšem obsegu,

skratka, bili so pripravljeni, neradi, pod določenim pritiskom mednarodne skupnosti,

ampak bili so pripravljeni sprejeti avtonomnost.

Prišli so nazaj v Rambouillet in rekli, v redu, pristali bomo.

Želimo si referendum, posvetovalni referendum glede prihodnosti po treh letih,

vendar pa lahko še naprej živimo s Srbi, če bomo ponovno dobili avtonomnost,

ki naj nam jo je Milošević leta 1989 vzel. In Srbi so bili tisti...

hočem reči neka druga vlada v Srbiji, seveda, to je bil še Miloševićev režim,

ampak oni so to zavrnili in niso bili pripravljeni vrniti široke avtonomnosti.

Tako da, do neke mere, ja, treba je reči,

da takratna srbska vlada nosi odgovornost za uporabo prekomerne sile,

ki je kosovske Albance trajno odtujila,

in za zavračanje poštenega političnega kompromisa.

Takrat so bili zmotno prepričani, da lahko pridobijo več na bojišču

kot za pogajalsko mizo in konflikt, to smo povedali, je ustvaril dinamiko,

po kateri kosovski Albanci niso bili pripravljeni sprejeti nič drugega, razen neodvisnosti,

obenem pa je tudi kontaktna skupina,

skupina mednarodne skupnosti, ki je izpogajala dogovore v ZN,

soglašala, da ni povratka na prejšnje stanje.

In če se ne morete vrniti na prejšnje stanje, potem se morate seveda domisliti česa novega.

KING: Ko govoriva o avtonomnosti, bi vam rad prebral nek citat.

Gre za nekaj, kar ste izjavili takrat. Omenili ste,

da ko nek narod hudo zatirajo v njegovi lastni državi,

ta verjetno vidi edino rešitev v neodvisnosti,

ampak če bi Srbija postala demokratična Srbija, Srbija, ki temelji na pluralizmu,

decentralizirana Srbija s tržnim gospodarstvom,

v kateri bi različne etnične skupine igrale vlogo v politiki,

potem bi bil po mojem položaj drugačen. Kaj menite o tem danes?

SHEA: No, to sem rekel takrat, ampak morda sem se motil

in moram biti dovolj pogumen in povedati, da do neke mere, ja,

mislim, da je veliko ljudi iskreno upalo, da bi potem, ko bo Srbija postala demokratična,

kot se je zgodilo po padcu Miloševića in izvolitvi Koštunice in Tadića,

Albanci in Srbi morda lahko spet prišli skupaj in se pogajali

ter našli rešitev, ki bi v končni fazi zadovoljila obe strani.

In veste, tudi tu moramo priznati, da se je mednarodna skupnost zadeve konkretno lotila.

Martti Ahtisaari, ki je takrat, leta '99, tako zelo pomagal

prepričati Srbe, naj umaknejo svoje sile, se je, kot veste, vrnil na sceno,

s pooblastili ZN, naj pripravi Ahtisaarijev načrt. Začela so se pogajanja.

Druga zadeva pa se je odvijala pod okriljem EU z Wolfgangom Ischingerjem,

kjer so sodelovali Rusi, vpletene strani, ZDA, Evropska unija.

Tako da, resno smo si prizadevali, ampak v končni fazi sta bili obe strani zelo daleč vsaksebi.

Pošteno je treba povedati tudi, da je obstajala, tudi v demokratični Srbiji,

močna nacionalistična struja, ki je prevevala njihov odnos do Kosova.

In to je po mojem razlog, zakaj so se zdaj mnoge članice Nata,

čeprav ne vse, ampak mnoge so se odločile, da je neodvisnost edina možna pot naprej.

Ampak istočasno, zlasti kar zadeva sever Kosova

in tamkajšnjo enklavo s povečini srbskim prebivalstvom,

smo iskali posebne dogovore, ki bi tem Srbom dajali občutek,

da niso na nek način obtičali v tuji državi, da lahko imajo vezi čez mejo.

Veste, tu imamo evropske rešitve. Hočem reči, poglejte si danes Severno Irsko.

Velikopetkov sporazum na Severnem Irskem je bil velik preboj,

ker so katoličani nenadoma dojeli, da lahko živijo na Severnem Irskem,

skupaj s protestanti, v okviru dogovora o delitvi oblasti in še vedno ohranijo

veliko povezav z jugom, z Republiko Irsko čez mejo,

in mnogi od njih so, na primer, imeli dvojno državljanstvo, kar najdete tudi drugod.

Poglejte si nemško govoreče ljudi, ki živijo v Belgiji,

ki živijo v Belgiji zelo srečno in vsak dan prečkajo mejo in hodijo na delo v Nemčijo.

V Evropski uniji najdete veliko neke vrste čezmejnih dejavnosti,

ker so zaradi integracije ta vprašanja meja

in ozemlja postopno izgubila svoj pomen.

Prepričan sem, da bomo na Balkanu nekega dne prišli do take situacije,

vendar pa je problem zdaj, kako ne stagnirati, kar predstavlja frustracijo za obe strani,

namreč da ni dejanskega napredka,

in kar bi lahko vsaj nekatere ljudi zavedlo, da bi se vrnili k nasilju.

Kot sem rekel prej, veste, tudi če je končna rešitev še za obzorjem,

je ključno ohraniti zagon političnega procesa, pogovor med obema stranema, komunikacijo.

Nato in EU, zdaj ko na nek način skupaj prevzemamo odgovornost

za prihodnost Kosova, se moramo tudi pogovarjati med seboj,

tako da bomo ta proces usmerjali čim bolj razumno.

KING: Govorite o tem, da si je mednarodna skupnost zelo prizadevala zagotoviti,

da bi se ta proces nadaljeval

in da bi bilo čim več ljudi zadovoljnih z izidom.

Ni se obneslo. Bil je Kai Eide, bil je Ahtisaari, njegov naslednik.

Kdaj ste začutili, da se lahko položaj na Kosovu izide samo na en način – z neodvisnostjo?

SHEA: No, mislim, da je problem seveda ta, da po letu 1999

Srbija ni več igrala nikakršne vloge na Kosovu,

čeprav je Resolucija 1244 še naprej govorila o srbski suverenosti,

pa je tudi jasno povedala, da Beograd ni tisti, ki bo določal prihodnosti Kosova.

To naj bi bili ZN, mednarodna skupnost. Nato pa je, kot sem rekel, kontaktna skupina soglašala,

da ni možna vrnitev na neposredno vlogo Beograda, na povratek v prejšnje stanje.

Tako smo bili vedno v položaju, ko se preprosto nismo mogli vrniti na preteklost.

Morali smo se domisliti nečesa novega.

In seveda so se kosovski Albanci v desetih letih, odkar na nek način živijo z Natom

in pod okriljem ZN, ne pa pod Beogradom,

navadili, da si sami krojijo svojo usodo.

Postopno je bila nanje prenesena oblast v smislu pokrajinskih ustanov,

samouprave in zato so sebe, še preden je bila razglašena neodvisnost, logično,

psihološko vse bolj videli na poti k neodvisnosti.

In ko je nastal ta psihološki moment,

ko je, če hočete, Beograd izginil iz njihovega vsakdana,

vsaj za kosovske Albance, je postalo zelo težko ljudi prepričati,

da boste nenadoma ustavili čas in šli nazaj.

To so po mojem nedvomno posledice tega, s čimer smo morali živeti.

Seveda pa je druga lekcija ta, da ne morete nekje posredovati, ustaviti nasilje

in nato odkorakati stran in se ne ukvarjati s političnimi posledicami.

Tega smo se naučili v Afganistanu. Tega smo se naučili v Bosni,

namreč, da kdor posreduje, prevzame tudi odgovornost za dolgoročno usodo tega prostora.

Ne morete biti samo vojaška sila, ne da bi se vključili tudi v politiko.

Zato je Colin Powell, ko je bil ameriški zunanji minister,

temu rekel učinek trgovine Pottery Barn. Rekel je, da če nekaj razbiješ, moraš to plačati.

No, nočem reči, da smo Kosovo razbili, nedvomno pa za to plačujemo.

KING: In če si pogledamo današnje Kosovo,

je tu seveda razglasitev neodvisnosti, nova ustava, zastave, himna.

Ena od stvari, ki naj bi se zgodile v kratkem, je ustanovitev kosovskih varnostnih sil.

Nekateri so rekli, da je to dokončno slovo od preteklosti,

saj bodo to nove varnostne sile, ki ne bodo imele nobene povezave s Osvobodilno vojsko Kosova.

Ali menite, da je to tisti ključni trenutek, ko se bo Kosovo postavilo na lastne noge?

SHEA: No, ne, mislim da bo v končni fazi, vsaj po mojem,

ključna stvar gospodarsko preživetje Kosova,

kajti če hočete, da se bodo Srbi na Kosovu počutili doma in da bodo ostali,

morajo imeti občutek,

da ne bodo do konca življenja živeli od nadomestila za brezposelnost

ali bili odvisni od pokojnin in izplačil iz Beograda,

kar si Beograd, mimogrede, glede na lasten program prenove težko privošči.

Čutiti morajo, da je Kosovo kraj priložnosti, kjer se da napredovati

in resnično sem prepričan, da je gospodarska blaginja fantastičen način povezovanja.

Na Balkanu pa je tisto področje, kot sami veste,

za katerega je bilo znano, da so se etnične skupnosti vedno razumele, organizirani kriminal.

Kjer obstaja možnost za zaslužek, razlike zelo, zelo hitro izginejo.

Zato osebno mislim, da so vprašanja kot je boj proti korupciji, upravljanje,

zastopanost etničnih skupnosti v javni upravi, policiji, na primer,

sam občutek, da se ta prostor vzpenja in da hočem biti del tega, pomembna.

Eden od razlogov, zakaj so rusko govoreče manjšine

v baltskih državah zelo rade hotele ostati,

je ta, da so videle dinamično gospodarstvo

in boljši življenjski standard kot bi ga imele drugod.

Zato je to zame ključna stvar. Ampak varnostne sile so zelo pomembne,

ker, priznajmo si, na Kosovu je veliko orožja. Veliko je različnih struktur.

Tu je Korpus za zaščito Kosova, ki je zrasel iz prejšnje Osvobodilne vojske Kosova,

in Martti Ahtisaari je zelo lepo povedal,

da je bolje, če so ti fantje na površju, kjer jih lahko vidite,

in delajo zakonite stvari pod mednarodnim nadzorom, kot pa če bi delovali v podzemlju,

s skrivališči orožja, tajnim urjenjem v gozdovih sredi noči,

z balaklavami in krinkami na glavi, pripravljeni za boj v kakšnih uporniških dejavnostih.

Mislim, da je tudi v interesu Beograda, da je tako.

In seveda, dlje kot Nato odlaša s prevzemanjem vloge mentorja

in pomočjo pri oblikovanju teh sil, bolj bodo kosovski Albanci enostavno nadaljevali

in to vseeno naredili sami ter vzpostavili strukturo,

s katero morda ne bomo zelo zadovoljni,

ki morda ne bo smiselna, s katero pa se bomo morali sprijazniti.

Zato je po mojem to razumna pot, razlog, zakaj moramo na tem področju nadaljevati.

Druga stvar pa je, da veliko novih držav

ali držav, ki razglasijo neodvisnost, kot jo je Kosovo, pogosto razmišlja preveč velikopotezno.

V vojski hočejo 50.000 ljudi...

Morda ne ravno Kosovo, ampak saj veste, kaj mislim, hočejo tanke, hočejo lovce.

Hočejo ves blišč vojaške sile. In reči jim morate,

glejte, počakajte malo, tega si ne morete privoščiti, to ni prioriteta.

To bo veliko breme za vaše gospodarstvo.

S tem boste samo poslali negativne signale svojim sosedom. Stojte.

Potrebujete pomoč, da boste pogruntali nekaj, kar bo gospodarsko sprejemljivo,

kar ne bo negativno vplivale na odnos z vašimi sosedi,

kar bo ustrezalo varnostnim nalogam za boj proti organiziranemu kriminalu,

ali proti čemur koli se že morate boriti. In po mojem je tudi to področje,

kjer je ob vseh svojih izkušnjah z reformami varnostnega sektorja v drugih državah

srednje in vzhodne Evrope Nato lahko za kosovske Albance zelo koristen.

KING: To se dotika naslednjega vprašanja, namreč, kot sami pravite,

je gospodarski razvoj morda največji korenček za to, da Kosovo

postane bolj stabilna in razvita država.

Ampak kot ste rekli, organizirani kriminal je pomemben dejavnik.

SHEA: Absolutno.

KING: Med civilnimi prebivalci je veliko orožja

in tihotapljenje in preprodaja sta na tem območju pomembna dejavnika.

Mislite, da je to najpomembnejše varnostno vprašanje, s katerim se trenutno sooča Kosovo?

SHEA: Ja, to drži. Zato, ker bo seveda zastrupilo državne strukture od znotraj,

če imate skorumpirane politike ali skorumpirane sodnike

in če ne pobirate davkov, ki bi jih morali pobirati za financiranje državnega proračuna,

potem boste vse bolj odvisni od tuje pomoči, ker si ne znate ustvariti lastnih prihodkov.

Ljudje bodo zelo neradi ustanavljali podjetja, če bodo verjeli, da morajo najprej vse izplačati

preden lahko začnejo proizvajati McDonaldsove hamburgerje in jih prodajati javnosti.

Imeli smo nekaj precej slabih izkušenj.

Spominjam se, kako sem pred nekaj leti zajtrkoval z Jacquesom Kleinom,

ki je bil takrat upravitelj ZN v Bosni. In rekel mi je,

veš, Jamie, to je edini kraj v Evropi, kjer ni McDonaldsa.

To je bilo v devetdesetih. Zato, ker se celo McDonaldsu, ki lahko ustvari zaslužek kjer koli,

poslovanje tu zdi preveč tvegano.

Vem, da se je položaj od takrat seveda spremenil,

ampak mislim, da je to primer, kako to postane rakava rana in po mojem

je to problem številka ena, absolutno. Gre pa tudi za vprašanje javne podobe.

Vsi vemo, da se morajo države predstaviti v drugačni luči in posredovati podobo,

da spoštujejo pravno državo, so transparentne, da ščitijo tuje vlagatelje.

Pri poslu gre v veliki meri za zaupanje.

Zato se seveda morajo prebivalci Kosova najprej lotiti tega,

gre pa tu za področja, kjer mislim, da potrebujejo pomoč.

KING: Tudi zadnje vprašanje se nanaša na pravno državo.

Glede na to, da je toliko zločincev,

ki so zagrešili grozodejstva na Kosovu, ušlo roki pravice,

da 2.000 ljudi vseh etničnih pripadnosti na Kosovu še vedno pogrešajo,

glede na vsa ta vprašanja pravice, ki ji na Kosovu ni bilo zadoščeno,

ali si lahko predstavljate, da bi se to kadar koli dokončno uredilo?

Ali si lahko predstavljate, da bi pravna država nekoč dejansko zajela vsa področja Kosova?

SHEA: No, vprašanje vojnih zločincev je seveda

v rokah sodišča v Haagu, znanega kot ICTY.

To je zaradi stvari, ki so se zgodile na Kosovu, vložilo obtožnice proti Srbom,

ampak zaradi stvari, ki so se tam zgodile, je vložilo obtožnice tudi proti kosovskim Albancem,

in kjer je bilo treba, so svoje opravili Kfor, Natove sile na Kosovu,

in tako zagotovili, da bodo ti ljudje prepeljani v Haag.

V tem pogledu smo popolnoma nepristranski.

Obtoženi vojni zločinec je obtoženi vojni zločinec,

ki mora v Haag ali pa mu morajo soditi na domačem sodišču.

In za obe strani je zelo pomembno videti, da ljudje,

ki so odgovorni za ta grozodejstva, pridejo pred roko pravice in dočakajo svoj dan na sodišču.

In ni preprosto ena skupnost tista, ki naj bi bila odgovorna,

ker zelo dobro vemo, da kljub temu, da so bili morda nekateri bolj odgovorni kot drugi,

sta potem, ko so se boji začeli, vojne zločine zagrešili obe strani,

oziroma v primeru Bosne vse strani. In mislim, da je to bistvenega pomena za spravo,

ker ljudje vedno gojijo sovraštvo in frustracije,

če ni občutka, da so ta vprašanja preboleli.

Ne vedo, kaj se je zgodilo njihovim najdražjim.

Imajo občutek, da je odgovorna oseba še vedno na svobodi.

Potem je veliko težje pozivati k spravi. Ja, mislim pa, da je v končni fazi

ena od stvari, ki tako pogosto manjka v tem delu sveta, preprosto beseda »oprosti«,

pripravljenost za... veste, človek se spomni nemškega kanclerja Willyja Brandta,

na rokah in kolenih pred spomenikom varšavskemu getu na Poljskem leta 1972,

kako je v imenu nemškega naroda prosil za odpuščanje.

Ta preprosta sposobnost iti nekam in reči »žal mi je

in razumem tvoje trpljenje« in »pobotajmo se«,

namesto, da krivdo ves čas zvračajo na drugo skupnost.

Tako državniško dejanje je po mojem tisto, kar potrebujemo.

Na koncu pa mislim, da je prav, da se dela lotijo zgodovinarji in pridejo do skupnega dogovora.

Omeniti kaže, da imata Francija in Nemčija zdaj skupni učbenik zgodovine.

Odobrili sta ga obe vladi, govori pa o njunih odnosih v 20. stoletju.

In če se ti dve državi, ki sta bili v letih 1870, 1914, 1939, 1940 druga z drugo v vojni,

veste, lahko lotevata zgodovine tako,

da sta se sedaj dogovorili o odgovornostih,

potem je to neke vrste dober zgled, ki bi mu morali slediti tudi v tem delu sveta.

KING: Jamie Shea, najlepša hvala.

SHEA: Hvala vam.

Jamie Shea je bil Natov tiskovni predstavnik med zračnimi napadi na Kosovo leta 1999,

katerih namen je bil zaustaviti humanitarno katastrofo v državi.

78 dni je svetovnim medijem vsak dan razlagal Natove operacije.

Ob bližajoči se 10. obletinici napadov na Kosovo

se je z Revijo NATO vrnil v Natovo tiskovno središče in spregovoril o Kosovu takrat in danes.

KING: Ali ste vedno verjeli, da bodo napadi na Kosovu uspešni?

SHEA: Pravzaprav, da, sem, in sicer iz logičnega razloga,

ker sem bil mnenja, da bodo organizacija, kot je Nato, ZDA

in glavne evropske sile v veliki meri postavile na kocko svojo verodostojnost,

s to operacijo veliko bolj, kot je Nato to naredil kadar koli prej.

In seveda, ko je bila na kocko postavljena verodostojnost zahodnih demokracij,

je to za ljudi, kot so Tony Blair ali Bill Clinton ali Chirac,

postalo povezano tudi s politično verodostojnostjo doma.

Zato sem bil mnenja, da če so se stvari začele, ne glede na to, kako dolgo bodo trajale,

ne glede na to, kako težko bo, bo Nato moral vztrajati do konca.

Prav tako sem menil, da so zaveznice potrebovale dosti časa, da so prišle do odločitve.

Mesece in mesece so potekala pogajanja s Srbi in kosovskimi Albanci.

Mesece in mesece je bilo govora o notranji strategiji,

zračnem načrtu in celotnih napadih.

Zato sem vedel, da bomo težko prišli do odločitve, vendar pa je za Nato tipično,

da ko je odločitev sprejeta, pri njej vztraja v dobrem in slabem.

In prepričan sem bil celo, da bi uporabili kopenske sile,

neradi, ampak to bi bilo neizogibno, če bi zračni napadi ne dali rezultatov.

KING: Ali je kdaj obstajal načrt B?

SHEA: Ne, pravzaprav ga ni bilo, ker je Nato, kot sem prej povedal, v to operacijo

vložil vso svojo verodostojnost, Nato pa konec koncev ni enak kaki drugi organizaciji.

To ni gospodarska ali družbena organizacija.

Je politično-vojaška varnostna organizacija in če hočeš svojim članom reči

»glejte, resno mislimo, ko pravimo, da vas bomo branili, smo resna organizacija,

to, kar rečemo, tudi naredimo, in kar naredimo, tudi povemo,

potem je element verodostojnosti za varnostno organizacijo veliko pomembnejši

kot pa za kako mednarodno grupacijo drugačne vrste.

KING: Kakšne so bile priprave na informacijsko in medijsko vojno?

SHEA: No, tu moram biti pošten, namreč, nismo bili tako pripravljeni, kot bi morali biti.

Morda sem za to odgovoren jaz.

Vse, kar lahko rečem, je, da je bilo Kosovo za Nato nekaj povsem novega.

Nato še nikoli ni bil v vojni, čeprav temu nismo rekli vojna, ampak konflikt.

Vendar pa še nikoli prej nismo bili vpleteni v neposredno vojaško akcijo takih razsežnosti.

Veste, zdaj smo v Afganistanu in streljanje in boji, ki potekajo vsak dan,

so nam postali veliko bolj znani, Kosovo pa je v tem smislu res pomenilo izgubo nedolžnosti,

saj smo prvič prešli od varnosti v bistvu na podlagi odvračanja

in preprečevanja k varnosti na podlagi delovanja in boja in žrtev in prevzemanja tveganja.

In ker je bilo to novo, ne verjamem,

da smo vnaprej domislili, kaj natanko se bo spremenilo,

potem ko bodo zavezniške sile odvrgle prve bombe.

Drugič pa, mislim, da je obstajal pogled, ki se je izkazal za povsem napačnega,

namreč, da bo Milošević vrgel puško v koruzo že po nekaj dneh Natovih bombardiranj,

da se bo takoj obrnil in rekel: »Nočem stopnjevati položaja.

Poskusil sem blefirati pred Natom, ni mi uspelo, zdaj moram nazaj za pogajalsko mizo.«

Tako da se nismo pripravili na dolge napade,

in zato se nismo pripravili na medijske strese,

ki so se po dolgih napadih neizbežno pojavili.

KING: Česa ste se naučili o tem, da so mediji tudi lahko orožje?

SHEA: Pripravite se na najhujše.

Nikar se ne ravnajte po najbolj rožnatih scenarijih, češ, da bo do večera že vse mimo.

Pripravite se na najhujše. In pripravite se na kritike.

Odkrito rečeno, mislim tudi, da smo bili takrat prepričani, da počnemo pravo stvar.

Zavzemali smo se za moralno pravično stvar, poskusili smo s pogajanji. Ravnali smo po pravilih.

Obrnili smo se na ZN, poskusili dobiti resolucijo Varnostnega sveta.

S silo smo najprej grozili, preden smo jo res uporabili.

Poskusili smo priti do pravičnega dogovora za obe strani,

ki bi ga Srbi razumno gledano morali sprejeti,

in zato naj bi bilo javno mnenje močno na naši strani.

Američani bi rekli, da za to niso potrebne posebne možganske sposobnosti.

In zaradi tega, veste, naj bi mediji ne bili problem, ker bi nas morali vsi hvaliti.

(smeh)

Nekoliko naivno, kot se je kasneje izkazalo.

Ugotovili smo, da tudi če ljudje verjamejo, da se boriš za pravično stvar,

se ne strinjajo nujno z bombardiranjem,

ne strinjajo se nujno z vašo taktiko ali vašo strategijo,

ne marajo »postranske škode«, strah vzbujajočega trenutka, ko tudi z najboljšimi načrti

stvari začnejo iti narobe in dejansko ubijete nekatere izmed ljudi, ki jim skušate pomagati.

In tudi, veste, da bodo Srbi proti nam uspešno vodili

nekakšno svojo proti-informacijsko kampanjo.

Zato mislim, da se sedaj zavedamo,

da bo vsaka vojaška operacija v javnosti kontroverzna.

Nekateri hočejo biti pacifisti za vsako ceno.

Drugi, se mi zdi, se bolj ukvarjajo s tem, »ali je to zmagovalna strategija?«.

Spet tretji bodo samo nejevoljni,

da se zadeva vleče tako dolgo, preden lahko vidimo uspeh.

Mediji pa v vsakem primeru razumejo svoje delo ne kot navijanje za nas,

pač pa postavljajo težka, prodorna vprašanja. Zato je prva stvar, ki smo se je naučili,

pripravite se na najhujše in organizacija, organizacija, organizacija.

Pri teh podvigih ne uspete samo zaradi lepo zvenečih

sporočil

ali nadarjenih predstavnikov za tisk, karizmatičnih komunikatorjev.

Ne, ne, ne, potrebujete ustrezne medijske organizacije, ki pripravijo dejstva,

ki raziskujejo, ki posredujejo sporočilo na najbolj učinkovit način.

In medijske plati ne morete jemati manj resno

kot vojaško operacijo samo.

KING: Kaj je bilo močnejše in učinkovitejše: enotnost zavezništva ali njegovi zračni napadi?

SHEA: No, mislim, da zračni napadi niso bili tako uspešni, kot smo upali.

Hočem reči, priznajmo si, to zdaj vemo.

Pri uporabi sile iz zraka je problem ta, da če jo uporabite na zelo odločen način,

povzročite ogromno škodo gospodarstvu, družbi, celo civilnemu prebivalstvu.

To, Paul, ste lahko počeli v 2. svetovni vojni, to vemo.

Zavezniška bombardiranja Nemčije, Japonske, tega ne morete več početi.

Silo iz zraka morate uporabljati na veliko bolj selektiven način,

to zahtevajo predpisi mednarodnega prava.

Ampak bodimo pošteni, zato je tudi manj učinkovita

ali pa vsaj traja dlje, da dosežete učinek.

Tako da smo seveda upali, da bomo uničili več srbskih tankov,

kot smo jih v končni fazi dejansko uničili, ampak zato, kot sem povedal malo prej,

so ljudje, kot je Tony Blair, proti koncu resno razmišljali,

da bo za prevlado potrebno tudi vojskovanje na kopnem in ne le zračni napadi.

Na srečo nam tega ni bilo treba narediti, smo pa o tem proti koncu razmišljali.

Zato mislim, da je bila enotnost zaveznic tista, ki je prinesla zmago.

Milošević je po mojem upal, kot je rekel Napoleon,

»Gospod, če se že moram boriti, naj bo proti koaliciji«.

Koalicije so šibke, zelo hitro privedejo do delitev, ljudje izstopijo.

In mislim, da se je Milošević šele po 78 dneh, ko je spoznal,

da se kljub vsem problemom, ki smo jih imeli,

to ne bo zgodilo in da bo Nato ostal enoten,

obrnil na Združene narode in začel iskati izhod.

KING: Ste razočarani, ker se enotnost zavezništva iz časa napadov ni ponovila,

ko je šlo za priznanje neodvisnosti Kosova?

SHEA: No, razočaran sem v tem smislu, da sem upal,

da bomo s Kosovom prišli veliko dlje, kot smo.

Da bo to zaceljena, ponovno integrirana, spravljena družba s cvetočim gospodarstvom,

na poti v evroatlantsko povezavo,

in seveda je vse to še zelo odmaknjeno v prihodnost.

Zato sem gotovo razočaran, da v zadnjih desetih letih tam nismo dosegli večjega napredka

in da mnoga od temeljnih vprašanj, ki so bila prisotna leta 1999,

zlasti ko gre za odnose med Srbi in Albanci, ostajajo.

In seveda bi bilo lepo, če bi bila mednarodna skupnost povsem enotna glede tega,

kakšna naj bo prihodnost Kosova, vendar pa živimo v realnem svetu. Bi pa rad rekel,

da leta 1999 zračnih napadov seveda nismo začeli izvajati zato, da bi se Kosovo osamosvojilo.

To nikoli ni bil naš cilj, tudi ne znebiti se Miloševića,

četudi, veste, ga morda nismo pretirano marali, pa sprememba režima ni bila naš cilj.

Naš cilj je bil človekoljubni impulz za zaustavitev etničnega čiščenja

in vzpostavitev stabilnega okolja, v katerem bi politika ponovno lahko zavzela svoje mesto.

Politike se namreč ni bilo možno iti medtem ko so srbske sile izvajale čiščenje

in iztrebljale Albance ali pa je Osvobodilna vojska Kosova pobijala srbske policiste.

Zato mislim, da pomeni reči danes, kako je razočaranje, da nimamo neodvisnega Kosova,

v tem smislu, da bi ga priznali vsi,

nerazumevanje razlogov, zaradi katerih smo operacijo Allied Force sploh začeli.

Hočem reči, da če bi bil naš cilj sprememba režima ali neodvisnost Kosova,

potem sploh ne bi dosegli enotnosti za začetek operacije.

Žal pa se seveda morate spopasti z novimi situacijami,

ki izhajajo iz posredovanj. Posredovanja spremenijo politično dinamiko.

Po mojem je tudi za nekatere države neizbežno težje sprejeti Kosovo zdaj,

ko je Srbija demokratična država.

Pošteno povedano bi bilo laže, če bi to naredili, dokler je še bil na oblasti Milošević.

Ki ni bil pripravljen odstopiti niti za ped in se ni hotel pogajati.

Veliko težje je demokratično Kosovo vsiliti Srbiji,

ki je zdaj na poti v Evropsko unijo,

saj je podpisala stabilizacijsko-pridružitveni sporazum in je Natova partnerica.

Kljub temu pa se je mednarodna skupnost dogovorila, po mojem upravičeno,

da Kosovo glede na svojo preteklost ne more priti spet pod neposredno upravo Beograda.

Razglašena je bila neodvisnost, ki so jo priznale številne zaveznice.

Zato preprosto moramo poiskati neko konstruktivno rešitev,

ki bo zadovoljila željo kosovskih Albancev po neodvisnosti,

pa tudi hotenje Srbov,

da še vedno ohranijo tesne stike z Beogradom.

In ni lahko, prepričan pa sem, da bomo sčasoma

našli premišljene rešitve, kako se to da narediti.

Po svetu je mnogo precedenčnih primerov,

kjer je bilo možno doseči take vrste dogovor

in zato moramo samo poskrbeti, da bo politika delala naprej.

To je ključno.

Ne stagnirati, četudi je težko, politika mora iti naprej.

KING: Ali gre pri sedanjem položaju enostavno za to, da Srbija sprejme resničnost na terenu?

SHEA: No, ja, v tem smislu, da moramo nekako presekati gordijski vozel.

Kosovski Albanci hočejo biti neodvisni.

Tu ne gre samo za eno politično stranko ali majhen odstotek prebivalcev.

Gre za prevladujoče mišljenje in razglasili so neodvisnost in vrsta velikih zaveznic,

ZDA, Združeno kraljestvo, Nemčija, Francija, pomembne zaveznice, so to dejstvo priznale.

Če se ne motim, je to naredilo okoli 45 držav po vsem svetu.

Dobro, to še ni večina v Generalni skupščini ZN,

sem pa prepričan, da bo število držav, ki bodo priznale Kosovo, še naprej naraščalo.

Zato mislim, da kosovski Albanci ne bodo preklicali te izjave o neodvisnosti.

Po drugi strani pa mislim tudi, da moramo poiskati, kot sem rekel prej, rešitev,

ki bo priznavala tudi to, da ima Srbija legitimen interes za dogajanje na Kosovu,

zaradi še vedno zelo velike srbske manjšine. In hočemo, da srbska manjšina ostane na Kosovu.

Hočemo, da Kosovo postane večetnična država. Zato, mislim, zdaj se že ponavljam, ampak mislim,

da bomo, ko bo proces napredoval, morali iskati domiselne rešitve.

Seveda je očitna ena rešitev, namreč, da se Kosovo in Srbija nekoč vključita v Evropsko unijo

in morda celo, kdo ve, tudi v Nato,

kajti seveda z vključevanjem v večje strukture, kot je Evropska unija,

vprašanja mej, ozemeljske pripadnosti in tako dalje, postanejo manj pomembna.

Družbe postanejo bolj pretočne, bolj odprte druga do druge.

Zato sem prepričan,

da je rešitev na dolgi rok možno najti le v neke vrste evropskem okviru.

KING: Enega od ostalih intervjujev za to številko smo naredili s Paddyjem Ashdownom.

SHEA: Ja, dobro ga poznam.

KING: V svojem citatu je rekel,

da je neodvisnost Kosova na žalost cena,

ki jo je Srbija preprosto morala plačati za norost Miloševićevega režima. Je to pošteno?

SHEA: Ja, tu lahko govorim zase, ker, kot sem omenil,

imajo različne zaveznice različna stališča,

tako da vam lahko povem le osebno stališče, mislim pa, da je pošteno.

Kosovski Albanci so bili v Rambouilletu,

preden je izbruhnilo nasilje v začetku leta 1999, ali ponovno izbruhnilo v širšem obsegu,

skratka, bili so pripravljeni, neradi, pod določenim pritiskom mednarodne skupnosti,

ampak bili so pripravljeni sprejeti avtonomnost.

Prišli so nazaj v Rambouillet in rekli, v redu, pristali bomo.

Želimo si referendum, posvetovalni referendum glede prihodnosti po treh letih,

vendar pa lahko še naprej živimo s Srbi, če bomo ponovno dobili avtonomnost,

ki naj nam jo je Milošević leta 1989 vzel. In Srbi so bili tisti...

hočem reči neka druga vlada v Srbiji, seveda, to je bil še Miloševićev režim,

ampak oni so to zavrnili in niso bili pripravljeni vrniti široke avtonomnosti.

Tako da, do neke mere, ja, treba je reči,

da takratna srbska vlada nosi odgovornost za uporabo prekomerne sile,

ki je kosovske Albance trajno odtujila,

in za zavračanje poštenega političnega kompromisa.

Takrat so bili zmotno prepričani, da lahko pridobijo več na bojišču

kot za pogajalsko mizo in konflikt, to smo povedali, je ustvaril dinamiko,

po kateri kosovski Albanci niso bili pripravljeni sprejeti nič drugega, razen neodvisnosti,

obenem pa je tudi kontaktna skupina,

skupina mednarodne skupnosti, ki je izpogajala dogovore v ZN,

soglašala, da ni povratka na prejšnje stanje.

In če se ne morete vrniti na prejšnje stanje, potem se morate seveda domisliti česa novega.

KING: Ko govoriva o avtonomnosti, bi vam rad prebral nek citat.

Gre za nekaj, kar ste izjavili takrat. Omenili ste,

da ko nek narod hudo zatirajo v njegovi lastni državi,

ta verjetno vidi edino rešitev v neodvisnosti,

ampak če bi Srbija postala demokratična Srbija, Srbija, ki temelji na pluralizmu,

decentralizirana Srbija s tržnim gospodarstvom,

v kateri bi različne etnične skupine igrale vlogo v politiki,

potem bi bil po mojem položaj drugačen. Kaj menite o tem danes?

SHEA: No, to sem rekel takrat, ampak morda sem se motil

in moram biti dovolj pogumen in povedati, da do neke mere, ja,

mislim, da je veliko ljudi iskreno upalo, da bi potem, ko bo Srbija postala demokratična,

kot se je zgodilo po padcu Miloševića in izvolitvi Koštunice in Tadića,

Albanci in Srbi morda lahko spet prišli skupaj in se pogajali

ter našli rešitev, ki bi v končni fazi zadovoljila obe strani.

In veste, tudi tu moramo priznati, da se je mednarodna skupnost zadeve konkretno lotila.

Martti Ahtisaari, ki je takrat, leta '99, tako zelo pomagal

prepričati Srbe, naj umaknejo svoje sile, se je, kot veste, vrnil na sceno,

s pooblastili ZN, naj pripravi Ahtisaarijev načrt. Začela so se pogajanja.

Druga zadeva pa se je odvijala pod okriljem EU z Wolfgangom Ischingerjem,

kjer so sodelovali Rusi, vpletene strani, ZDA, Evropska unija.

Tako da, resno smo si prizadevali, ampak v končni fazi sta bili obe strani zelo daleč vsaksebi.

Pošteno je treba povedati tudi, da je obstajala, tudi v demokratični Srbiji,

močna nacionalistična struja, ki je prevevala njihov odnos do Kosova.

In to je po mojem razlog, zakaj so se zdaj mnoge članice Nata,

čeprav ne vse, ampak mnoge so se odločile, da je neodvisnost edina možna pot naprej.

Ampak istočasno, zlasti kar zadeva sever Kosova

in tamkajšnjo enklavo s povečini srbskim prebivalstvom,

smo iskali posebne dogovore, ki bi tem Srbom dajali občutek,

da niso na nek način obtičali v tuji državi, da lahko imajo vezi čez mejo.

Veste, tu imamo evropske rešitve. Hočem reči, poglejte si danes Severno Irsko.

Velikopetkov sporazum na Severnem Irskem je bil velik preboj,

ker so katoličani nenadoma dojeli, da lahko živijo na Severnem Irskem,

skupaj s protestanti, v okviru dogovora o delitvi oblasti in še vedno ohranijo

veliko povezav z jugom, z Republiko Irsko čez mejo,

in mnogi od njih so, na primer, imeli dvojno državljanstvo, kar najdete tudi drugod.

Poglejte si nemško govoreče ljudi, ki živijo v Belgiji,

ki živijo v Belgiji zelo srečno in vsak dan prečkajo mejo in hodijo na delo v Nemčijo.

V Evropski uniji najdete veliko neke vrste čezmejnih dejavnosti,

ker so zaradi integracije ta vprašanja meja

in ozemlja postopno izgubila svoj pomen.

Prepričan sem, da bomo na Balkanu nekega dne prišli do take situacije,

vendar pa je problem zdaj, kako ne stagnirati, kar predstavlja frustracijo za obe strani,

namreč da ni dejanskega napredka,

in kar bi lahko vsaj nekatere ljudi zavedlo, da bi se vrnili k nasilju.

Kot sem rekel prej, veste, tudi če je končna rešitev še za obzorjem,

je ključno ohraniti zagon političnega procesa, pogovor med obema stranema, komunikacijo.

Nato in EU, zdaj ko na nek način skupaj prevzemamo odgovornost

za prihodnost Kosova, se moramo tudi pogovarjati med seboj,

tako da bomo ta proces usmerjali čim bolj razumno.

KING: Govorite o tem, da si je mednarodna skupnost zelo prizadevala zagotoviti,

da bi se ta proces nadaljeval

in da bi bilo čim več ljudi zadovoljnih z izidom.

Ni se obneslo. Bil je Kai Eide, bil je Ahtisaari, njegov naslednik.

Kdaj ste začutili, da se lahko položaj na Kosovu izide samo na en način – z neodvisnostjo?

SHEA: No, mislim, da je problem seveda ta, da po letu 1999

Srbija ni več igrala nikakršne vloge na Kosovu,

čeprav je Resolucija 1244 še naprej govorila o srbski suverenosti,

pa je tudi jasno povedala, da Beograd ni tisti, ki bo določal prihodnosti Kosova.

To naj bi bili ZN, mednarodna skupnost. Nato pa je, kot sem rekel, kontaktna skupina soglašala,

da ni možna vrnitev na neposredno vlogo Beograda, na povratek v prejšnje stanje.

Tako smo bili vedno v položaju, ko se preprosto nismo mogli vrniti na preteklost.

Morali smo se domisliti nečesa novega.

In seveda so se kosovski Albanci v desetih letih, odkar na nek način živijo z Natom

in pod okriljem ZN, ne pa pod Beogradom,

navadili, da si sami krojijo svojo usodo.

Postopno je bila nanje prenesena oblast v smislu pokrajinskih ustanov,

samouprave in zato so sebe, še preden je bila razglašena neodvisnost, logično,

psihološko vse bolj videli na poti k neodvisnosti.

In ko je nastal ta psihološki moment,

ko je, če hočete, Beograd izginil iz njihovega vsakdana,

vsaj za kosovske Albance, je postalo zelo težko ljudi prepričati,

da boste nenadoma ustavili čas in šli nazaj.

To so po mojem nedvomno posledice tega, s čimer smo morali živeti.

Seveda pa je druga lekcija ta, da ne morete nekje posredovati, ustaviti nasilje

in nato odkorakati stran in se ne ukvarjati s političnimi posledicami.

Tega smo se naučili v Afganistanu. Tega smo se naučili v Bosni,

namreč, da kdor posreduje, prevzame tudi odgovornost za dolgoročno usodo tega prostora.

Ne morete biti samo vojaška sila, ne da bi se vključili tudi v politiko.

Zato je Colin Powell, ko je bil ameriški zunanji minister,

temu rekel učinek trgovine Pottery Barn. Rekel je, da če nekaj razbiješ, moraš to plačati.

No, nočem reči, da smo Kosovo razbili, nedvomno pa za to plačujemo.

KING: In če si pogledamo današnje Kosovo,

je tu seveda razglasitev neodvisnosti, nova ustava, zastave, himna.

Ena od stvari, ki naj bi se zgodile v kratkem, je ustanovitev kosovskih varnostnih sil.

Nekateri so rekli, da je to dokončno slovo od preteklosti,

saj bodo to nove varnostne sile, ki ne bodo imele nobene povezave s Osvobodilno vojsko Kosova.

Ali menite, da je to tisti ključni trenutek, ko se bo Kosovo postavilo na lastne noge?

SHEA: No, ne, mislim da bo v končni fazi, vsaj po mojem,

ključna stvar gospodarsko preživetje Kosova,

kajti če hočete, da se bodo Srbi na Kosovu počutili doma in da bodo ostali,

morajo imeti občutek,

da ne bodo do konca življenja živeli od nadomestila za brezposelnost

ali bili odvisni od pokojnin in izplačil iz Beograda,

kar si Beograd, mimogrede, glede na lasten program prenove težko privošči.

Čutiti morajo, da je Kosovo kraj priložnosti, kjer se da napredovati

in resnično sem prepričan, da je gospodarska blaginja fantastičen način povezovanja.

Na Balkanu pa je tisto področje, kot sami veste,

za katerega je bilo znano, da so se etnične skupnosti vedno razumele, organizirani kriminal.

Kjer obstaja možnost za zaslužek, razlike zelo, zelo hitro izginejo.

Zato osebno mislim, da so vprašanja kot je boj proti korupciji, upravljanje,

zastopanost etničnih skupnosti v javni upravi, policiji, na primer,

sam občutek, da se ta prostor vzpenja in da hočem biti del tega, pomembna.

Eden od razlogov, zakaj so rusko govoreče manjšine

v baltskih državah zelo rade hotele ostati,

je ta, da so videle dinamično gospodarstvo

in boljši življenjski standard kot bi ga imele drugod.

Zato je to zame ključna stvar. Ampak varnostne sile so zelo pomembne,

ker, priznajmo si, na Kosovu je veliko orožja. Veliko je različnih struktur.

Tu je Korpus za zaščito Kosova, ki je zrasel iz prejšnje Osvobodilne vojske Kosova,

in Martti Ahtisaari je zelo lepo povedal,

da je bolje, če so ti fantje na površju, kjer jih lahko vidite,

in delajo zakonite stvari pod mednarodnim nadzorom, kot pa če bi delovali v podzemlju,

s skrivališči orožja, tajnim urjenjem v gozdovih sredi noči,

z balaklavami in krinkami na glavi, pripravljeni za boj v kakšnih uporniških dejavnostih.

Mislim, da je tudi v interesu Beograda, da je tako.

In seveda, dlje kot Nato odlaša s prevzemanjem vloge mentorja

in pomočjo pri oblikovanju teh sil, bolj bodo kosovski Albanci enostavno nadaljevali

in to vseeno naredili sami ter vzpostavili strukturo,

s katero morda ne bomo zelo zadovoljni,

ki morda ne bo smiselna, s katero pa se bomo morali sprijazniti.

Zato je po mojem to razumna pot, razlog, zakaj moramo na tem področju nadaljevati.

Druga stvar pa je, da veliko novih držav

ali držav, ki razglasijo neodvisnost, kot jo je Kosovo, pogosto razmišlja preveč velikopotezno.

V vojski hočejo 50.000 ljudi...

Morda ne ravno Kosovo, ampak saj veste, kaj mislim, hočejo tanke, hočejo lovce.

Hočejo ves blišč vojaške sile. In reči jim morate,

glejte, počakajte malo, tega si ne morete privoščiti, to ni prioriteta.

To bo veliko breme za vaše gospodarstvo.

S tem boste samo poslali negativne signale svojim sosedom. Stojte.

Potrebujete pomoč, da boste pogruntali nekaj, kar bo gospodarsko sprejemljivo,

kar ne bo negativno vplivale na odnos z vašimi sosedi,

kar bo ustrezalo varnostnim nalogam za boj proti organiziranemu kriminalu,

ali proti čemur koli se že morate boriti. In po mojem je tudi to področje,

kjer je ob vseh svojih izkušnjah z reformami varnostnega sektorja v drugih državah

srednje in vzhodne Evrope Nato lahko za kosovske Albance zelo koristen.

KING: To se dotika naslednjega vprašanja, namreč, kot sami pravite,

je gospodarski razvoj morda največji korenček za to, da Kosovo

postane bolj stabilna in razvita država.

Ampak kot ste rekli, organizirani kriminal je pomemben dejavnik.

SHEA: Absolutno.

KING: Med civilnimi prebivalci je veliko orožja

in tihotapljenje in preprodaja sta na tem območju pomembna dejavnika.

Mislite, da je to najpomembnejše varnostno vprašanje, s katerim se trenutno sooča Kosovo?

SHEA: Ja, to drži. Zato, ker bo seveda zastrupilo državne strukture od znotraj,

če imate skorumpirane politike ali skorumpirane sodnike

in če ne pobirate davkov, ki bi jih morali pobirati za financiranje državnega proračuna,

potem boste vse bolj odvisni od tuje pomoči, ker si ne znate ustvariti lastnih prihodkov.

Ljudje bodo zelo neradi ustanavljali podjetja, če bodo verjeli, da morajo najprej vse izplačati

preden lahko začnejo proizvajati McDonaldsove hamburgerje in jih prodajati javnosti.

Imeli smo nekaj precej slabih izkušenj.

Spominjam se, kako sem pred nekaj leti zajtrkoval z Jacquesom Kleinom,

ki je bil takrat upravitelj ZN v Bosni. In rekel mi je,

veš, Jamie, to je edini kraj v Evropi, kjer ni McDonaldsa.

To je bilo v devetdesetih. Zato, ker se celo McDonaldsu, ki lahko ustvari zaslužek kjer koli,

poslovanje tu zdi preveč tvegano.

Vem, da se je položaj od takrat seveda spremenil,

ampak mislim, da je to primer, kako to postane rakava rana in po mojem

je to problem številka ena, absolutno. Gre pa tudi za vprašanje javne podobe.

Vsi vemo, da se morajo države predstaviti v drugačni luči in posredovati podobo,

da spoštujejo pravno državo, so transparentne, da ščitijo tuje vlagatelje.

Pri poslu gre v veliki meri za zaupanje.

Zato se seveda morajo prebivalci Kosova najprej lotiti tega,

gre pa tu za področja, kjer mislim, da potrebujejo pomoč.

KING: Tudi zadnje vprašanje se nanaša na pravno državo.

Glede na to, da je toliko zločincev,

ki so zagrešili grozodejstva na Kosovu, ušlo roki pravice,

da 2.000 ljudi vseh etničnih pripadnosti na Kosovu še vedno pogrešajo,

glede na vsa ta vprašanja pravice, ki ji na Kosovu ni bilo zadoščeno,

ali si lahko predstavljate, da bi se to kadar koli dokončno uredilo?

Ali si lahko predstavljate, da bi pravna država nekoč dejansko zajela vsa področja Kosova?

SHEA: No, vprašanje vojnih zločincev je seveda

v rokah sodišča v Haagu, znanega kot ICTY.

To je zaradi stvari, ki so se zgodile na Kosovu, vložilo obtožnice proti Srbom,

ampak zaradi stvari, ki so se tam zgodile, je vložilo obtožnice tudi proti kosovskim Albancem,

in kjer je bilo treba, so svoje opravili Kfor, Natove sile na Kosovu,

in tako zagotovili, da bodo ti ljudje prepeljani v Haag.

V tem pogledu smo popolnoma nepristranski.

Obtoženi vojni zločinec je obtoženi vojni zločinec,

ki mora v Haag ali pa mu morajo soditi na domačem sodišču.

In za obe strani je zelo pomembno videti, da ljudje,

ki so odgovorni za ta grozodejstva, pridejo pred roko pravice in dočakajo svoj dan na sodišču.

In ni preprosto ena skupnost tista, ki naj bi bila odgovorna,

ker zelo dobro vemo, da kljub temu, da so bili morda nekateri bolj odgovorni kot drugi,

sta potem, ko so se boji začeli, vojne zločine zagrešili obe strani,

oziroma v primeru Bosne vse strani. In mislim, da je to bistvenega pomena za spravo,

ker ljudje vedno gojijo sovraštvo in frustracije,

če ni občutka, da so ta vprašanja preboleli.

Ne vedo, kaj se je zgodilo njihovim najdražjim.

Imajo občutek, da je odgovorna oseba še vedno na svobodi.

Potem je veliko težje pozivati k spravi. Ja, mislim pa, da je v končni fazi

ena od stvari, ki tako pogosto manjka v tem delu sveta, preprosto beseda »oprosti«,

pripravljenost za... veste, človek se spomni nemškega kanclerja Willyja Brandta,

na rokah in kolenih pred spomenikom varšavskemu getu na Poljskem leta 1972,

kako je v imenu nemškega naroda prosil za odpuščanje.

Ta preprosta sposobnost iti nekam in reči »žal mi je

in razumem tvoje trpljenje« in »pobotajmo se«,

namesto, da krivdo ves čas zvračajo na drugo skupnost.

Tako državniško dejanje je po mojem tisto, kar potrebujemo.

Na koncu pa mislim, da je prav, da se dela lotijo zgodovinarji in pridejo do skupnega dogovora.

Omeniti kaže, da imata Francija in Nemčija zdaj skupni učbenik zgodovine.

Odobrili sta ga obe vladi, govori pa o njunih odnosih v 20. stoletju.

In če se ti dve državi, ki sta bili v letih 1870, 1914, 1939, 1940 druga z drugo v vojni,

veste, lahko lotevata zgodovine tako,

da sta se sedaj dogovorili o odgovornostih,

potem je to neke vrste dober zgled, ki bi mu morali slediti tudi v tem delu sveta.

KING: Jamie Shea, najlepša hvala.

SHEA: Hvala vam.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink