JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Reforma bosanske policije: nedokončana misija ali misija nemogoče?

Revija NATO išče razloge za zastoj reforme bosanske policije in preučuje, kako daleč gre lahko reforma v resnici.

Get the Flash Player to see this player.

Reforma policije se morda ne zdi tako nujna kot preoblikovanje oboroženih sil. Vendar pa se je zdela v Bosni ravno tako pomembna - če ne še bolj. V tem videu ključni akterji govorijo o tem, zakaj je to tako pereča tema in zakaj ni nikoli prišlo do take reforme, kot bi bila v resnici potrebna.

Trajanje posnetka: 12,32

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

© NATO Review

Preoblikovanje ločene policije Bosne in Hercegovine

je bila vedno kočljiva naloga.

Različne entitete v državi so imele različno policijo,

z različno vero in različno preteklostjo.

Najbolj pomembno pa je to, da je policija igrala bistveno vlogo v državljanski vojni.

Na koncu vojne je bila skoraj vsa moška populacija v tej državi mobilizirana,

veliko jih je bilo v policijskih strukturah.

In policija je bila v bistvu del oboroženih sil.

Policija v Bosni in Hercegovini predstavlja veliko več kot v drugih zahodnih državah.

Predstavlja državnost. Predstavlja oboroženo silo.

In predstavlja najtrdovratnejše probleme v državi.

Reforma policije Bosne in Hercegovine je bila nujna, da bi zavarovali

večmilijonski sporazum o evru, ki je državo približal EU,

tako imenovani stabilizacijsko-pridružitveni sporazum z EU. Ta sporazum je sedaj podpisan.

Že nekaj časa sodelujemo z bosanskimi voditelji.

Bilo je nekaj težavnih trenutkov, ki pa smo jih na srečo prebrodili.

In danes imamo ta akt sprejet in potrjen v parlamentu.

Menim, da to odpira pot k poglobljenemu sodelovanju

med Bosno in Hercegovino in Evropsko unijo.

Na prvi pogled se zdi, da policija v Bosni in Hercegovini dobro opravlja svoje delo.

V Bosni se kadar koli počutim varneje kot v mnogih drugih bolj razvitih zahodnih državah.

Srečko Latal je bosanski novinar, ki je poročal o vojni v svoji in v drugih državah.

Bil je strokovnjak za komunikacijo za Svetovno banko in mendarodne raziskovalne ustanove.

Šest let sem hodil v Washington.

In veste, ljudje tam vedo, da če prestopiš določeno nevidno črto v modernih copatih Nike,

obstaja zelo velika možnost, da se ti bo zgodilo nekaj slabega.

V Sarajevu se lahko zjutraj in zvečer svobodno sprehajaš,

prav tako v Banja Luki, Foči, Mostarju, kjer koli.

Brigadni general Vincenzo Coppola je vodja policijske misije Evropske unije

v Bosni in Hercegovini.

V Evropi v ožjem smislu, v Evropski uniji v ožjem smislu,

poznam na stotine krajev, ki so veliko nevarnejši od Sarajeva.

In napredek, dosežen z reformami, ni omejen samo na varnost ljudi.

Imeli smo tajne službe, razdeljene med Srbe, Hrvate, muslimane, ki so

vse so očitno vohunile druga za drugo.

In sedaj imamo tajne službe, ki dejansko delajo skupaj.

Kljub temu napredku pa se večini opazovalcev policijska reforma ne zdi uspešna.

V Bosni in Hercegovini se to vprašanje v bistvu postavlja na stran.

In to se bo dogajalo, dokler ne bomo imeli nekakšne širše, morda tudi ustavne ureditve,

saj je bilo veliko vprašanj, povezanih z reformo policije, v

bistvu povezanih tudi z ustavnimi zadevami.

Tako mislim, da gre tukaj za dolgoročne zadeve, zopet povezane

s strukturo te države.

Mednarodna skupnost se je zelo napačno lotila policijske reforme.

In to je bil eden od ključnih elementov,

ki je omogočil podpis stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z EU.

Vendar pa reforma policije v bistvu že vse od leta 2003-2004 stagnira. Poleg tega...

hočem reči, da tistih nekaj sprejetih zakonov, zakonov, ki so jih sprejeli lokalni parlamenti,

kar je bil pogoj za podpis SPS, ne pomenijo bolj ali manj nič.

Sead Numanović je namestnik urednika Dnevnega Avaza, glavnega bosanskega časopisa.

Sedaj imamo ruševine, ki so ostale od ostankov ruševin prvotne reforme.

Zdi se, da je šlo pri reformah bolj za njihov simbolični pomen kot za vsebino.

Paddy Ashdown, ki je začel s to reformo, je razložil bistvo, pomen te reforme.

Tukaj ne gre za policijo. Gre za državnost. Kdor ima policijo, ima državo.

Menim, da je bil koncept policijske reforme napačen. Mislim, da je veliko ljudi mislilo,

da je policija nadomestek za ustavne spremembe, da če bi se....

na primer Republika srbska strinjala s prenosom policijskih pristojnosti

z entitete na državo,

da bi to nekako onemogočilo obstoj entitete same.

Tako da je bilo veliko odpora glede tega vprašanja in ne glede tehničnih zadev.

Pri reformi policije smo videli isto, kar smo izkusili že prej pri obrambni reformi.

V resnici gre za politično in ne za tehnično vprašanje.

Celo najbolj radikalni politiki v državi niso mogli zagovarjati ideje

o treh vojskah, ki bi temeljile na narodnostih. Tega ni bilo mogoče zagovarjati.

Imeli pa so zelo dobre razloge, vsaj na papirju, da so se zavzemali za to,

da bi vsaka institucija, entiteta, kanton, država Brčko, imela svojo lastno policijo.

Tako je namreč v veliko drugih državah.

Bilo je tudi nekaj dvomov o odločitvah, sprejetih med reformo, kot o njeni časovni umeščenosti.

Razloge za neuspeh te reforme je treba iskati v letih 2002, 2003 in 2004.

Paddy Ashdown je izbral eno od treh možnosti policijske reforme, kot je predlagala EU sama,

in menim, da je izbral najtežjo, pri čemer je dejal:

"No, to bo pogoj za EU."

In že vse od takrat, hočem reči, že takrat so bosanski Srbi zavračali to možnost.

Policijska reforma je trajala zelo dolgo, ker je bila predlagana v slabem trenutku.

Policijska reforma kot projekt je bila izredno zahtevna.

Ne pravim, da ni bila potrebna, vendar je bila izredno zahtevna.

Predlagana je bila v času, ko ni bilo dovolj političnega soglasja

med političnimi voditelji, tistega pravega, močnega, resnega in trdnega političnega soglasja.

Tako smo pravzaprav izgubili tri leta.

Sead Numanović pravi, da je bila policijska reforma v celoti na dosegu roke,

vendar pa je vsaj dvakrat spolzela iz rok.

V tem procesu sta bili narejeni dve glavni napaki.

Eno je naredil Paddy Ashdown v Vlašiću junija 2005, tik pred sklenitvijo sporazuma,

pa je pustil Srbe na kratek oddih. In ko so se vrnili, so rekli:

"Ne, ne bomo podpisali." To napako je priznal. Ko sem ga pred kratkim srečal, je rekel,

da je bila njegova največja napaka med službovanjem v Bosni, da je takrat pustil Srbe oditi,

saj so bili pripravljeni podpisati dokument. Drugo največjo napako

so naredili bosanski politiki 13. marca 2006.

In bošnjaški politiki so nasprotovali zaradi nečesa zelo neumnega.

Rekli so:"Ne sprejmemo ničesar, kar vsebuje ime Republika srbska."

Če se ozrete nazaj, kaj bi lahko naredili drugače?

Želel bi si tesnejšega sodelovanja države, državnih agencij,

ministrstva za varnost, agencije SIPA in obmejne policije pri varnostnih operacijah.

Želel bi, da entitete in kantoni prenesejo nekaj več pristojnosti na državo,

tako da bi bile vsaj glavne dejavnosti glede organiziranega kriminala

in terorizma samo v rokah države, kar pa trenutno niso.

Poleg tega bi morali številne projekte izpeljati hitreje,

na primer policijsko podatkovno bazo, policijski sistem komunikacij in sistem prestrezanja.

Kar se tiče kriminala je junijsko poročilo Združenih narodov

pokazalo, da so ulice v Bosni varnejše od ulic v večini zahodnih držav.

Katera so torej glavna varnostna vprašanja ljudi tukaj v Bosni in Hercegovini?

Zame osebno največji problem v Bosni ni nacionalizem

niti separatistična gibanja, temveč korupcija in pomanjkanje vladavine prava.

Raven običajnega kriminala je zelo zadovoljiva.

Zdi se, da organiziran kriminal narašča, vendar pa moram povedati tudi to, da so

policijske inštitucije dosegle številne zelo dobre rezultate glede organiziranega kriminala.

Verjetno bo treba povečati zmogljivosti policije in tožilcev, da bodo delovali kot sistem,

če želimo doseči dobre rezultate. Sicer lahko organizirani kriminal uide izpod nadzora.

Trenutno je to torej naš glavni problem.

Vendar pa vsi ne mislijo, da je to vprašanje

tako zelo pomembno za vsakdanje življenje Bosne in Hercegovine.

Ne pravim, da korupcije ni. In ne pravim, da organiziranega kriminala ni.

Vendar pa je moj splošni vtis po toliko letih, ki sem jih preživel v Bosni, v tej regiji

in spričo tega, kar se dogaja drugod po svetu,

bi rekel, da v bistvu delamo iz muhe slona.

Ali je možno, da so nekateri problemi povezani s tem, da je v Bosni toliko policistov?

Policistov, ki zaslužijo samo povprečno plačo.

Policijska plača ni zelo visoka.

In to lahko včasih pripelje do korupcije,

ki sicer ni vsesplošno razširjena, vendar obstaja.

Imamo veliko število policistov, ravno tako kot smo imeli zelo številno vojsko.

V tej državi je veliko več policistov kot v zahodnoevropskih državah.

Tudi po novih reformah brigadni general Coppola meni,

da bi se dalo stvari v obstoječih policijskih vrstah v Bosni in Hercegovini še izboljšati.

Prvi problem, ki ga je treba rešiti, je dobra koordinacija policije.

Drugi problem pa je, da morajo seveda upoštevati številne različne zakone.

Vendar pa opravljajo isto delo.

Drug glavni vidik naše strategije je torej uskladiti zakonodajo,

tako da bodo različne policijske sile delale v skladu z isto zakonodajo.

Pred začetkom reforme je obstajala možnost,

da bi reforma policije morda lahko zbližala državo ali vsaj zmanjšala medetnične delitve.

Imamo celovito zakondajo,

ki bi primorala oblasti, da bi v policiji upoštevale etnične kvote.

Vendar kot pravi brigadni general Coppola to ni bilo nikoli načrtovano.

Namen policijske reforme ni bil.... ni združiti državo.

Namen policijske reforme je izboljšati tukajšnjo varnost,

kar pomeni, da se bodo ljudje povsod počutili bolj varne,

tudi tisti, ki se selijo iz enega območja na drugo.

In to bo prav gotovo povečalo zaupanje v državo Bosno in Hercegovino.

V letih 95 in 96 ljudje sploh niso potovali skozi Bosno in Hercegovino.

Na vseh cestah so bile postavljene kontrolne točke, itd, itd.

Hočem reči, da je prišlo do dramatičnih sprememb. Vendar pa so stvari sedaj zastale.

Jasno pa je, da bosta zaupanje in vera v policijo igrala ključno vlogo

pri zaupanju prebivalcev Bosne v prihodnost svoje države.

Če nisi bogat, ali če ne poznaš koga, ki bi te zaščitil, si izgubljen.

Če... In večina ljudi ni v takem položaju. Če je večina ljudi torej izgubljena,

če zato ne zaupajo inštitucijam sistema,

začnejo sovražiti državo.

Ljudje, ki sovražijo državo, delajo proti njej, in ta država je obsojena na propad.

Če obstaja pravosodni sistem, resnični pravosodni sistem,

je vse veliko lažje.

Preoblikovanje ločene policije Bosne in Hercegovine

je bila vedno kočljiva naloga.

Različne entitete v državi so imele različno policijo,

z različno vero in različno preteklostjo.

Najbolj pomembno pa je to, da je policija igrala bistveno vlogo v državljanski vojni.

Na koncu vojne je bila skoraj vsa moška populacija v tej državi mobilizirana,

veliko jih je bilo v policijskih strukturah.

In policija je bila v bistvu del oboroženih sil.

Policija v Bosni in Hercegovini predstavlja veliko več kot v drugih zahodnih državah.

Predstavlja državnost. Predstavlja oboroženo silo.

In predstavlja najtrdovratnejše probleme v državi.

Reforma policije Bosne in Hercegovine je bila nujna, da bi zavarovali

večmilijonski sporazum o evru, ki je državo približal EU,

tako imenovani stabilizacijsko-pridružitveni sporazum z EU. Ta sporazum je sedaj podpisan.

Že nekaj časa sodelujemo z bosanskimi voditelji.

Bilo je nekaj težavnih trenutkov, ki pa smo jih na srečo prebrodili.

In danes imamo ta akt sprejet in potrjen v parlamentu.

Menim, da to odpira pot k poglobljenemu sodelovanju

med Bosno in Hercegovino in Evropsko unijo.

Na prvi pogled se zdi, da policija v Bosni in Hercegovini dobro opravlja svoje delo.

V Bosni se kadar koli počutim varneje kot v mnogih drugih bolj razvitih zahodnih državah.

Srečko Latal je bosanski novinar, ki je poročal o vojni v svoji in v drugih državah.

Bil je strokovnjak za komunikacijo za Svetovno banko in mendarodne raziskovalne ustanove.

Šest let sem hodil v Washington.

In veste, ljudje tam vedo, da če prestopiš določeno nevidno črto v modernih copatih Nike,

obstaja zelo velika možnost, da se ti bo zgodilo nekaj slabega.

V Sarajevu se lahko zjutraj in zvečer svobodno sprehajaš,

prav tako v Banja Luki, Foči, Mostarju, kjer koli.

Brigadni general Vincenzo Coppola je vodja policijske misije Evropske unije

v Bosni in Hercegovini.

V Evropi v ožjem smislu, v Evropski uniji v ožjem smislu,

poznam na stotine krajev, ki so veliko nevarnejši od Sarajeva.

In napredek, dosežen z reformami, ni omejen samo na varnost ljudi.

Imeli smo tajne službe, razdeljene med Srbe, Hrvate, muslimane, ki so

vse so očitno vohunile druga za drugo.

In sedaj imamo tajne službe, ki dejansko delajo skupaj.

Kljub temu napredku pa se večini opazovalcev policijska reforma ne zdi uspešna.

V Bosni in Hercegovini se to vprašanje v bistvu postavlja na stran.

In to se bo dogajalo, dokler ne bomo imeli nekakšne širše, morda tudi ustavne ureditve,

saj je bilo veliko vprašanj, povezanih z reformo policije, v

bistvu povezanih tudi z ustavnimi zadevami.

Tako mislim, da gre tukaj za dolgoročne zadeve, zopet povezane

s strukturo te države.

Mednarodna skupnost se je zelo napačno lotila policijske reforme.

In to je bil eden od ključnih elementov,

ki je omogočil podpis stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z EU.

Vendar pa reforma policije v bistvu že vse od leta 2003-2004 stagnira. Poleg tega...

hočem reči, da tistih nekaj sprejetih zakonov, zakonov, ki so jih sprejeli lokalni parlamenti,

kar je bil pogoj za podpis SPS, ne pomenijo bolj ali manj nič.

Sead Numanović je namestnik urednika Dnevnega Avaza, glavnega bosanskega časopisa.

Sedaj imamo ruševine, ki so ostale od ostankov ruševin prvotne reforme.

Zdi se, da je šlo pri reformah bolj za njihov simbolični pomen kot za vsebino.

Paddy Ashdown, ki je začel s to reformo, je razložil bistvo, pomen te reforme.

Tukaj ne gre za policijo. Gre za državnost. Kdor ima policijo, ima državo.

Menim, da je bil koncept policijske reforme napačen. Mislim, da je veliko ljudi mislilo,

da je policija nadomestek za ustavne spremembe, da če bi se....

na primer Republika srbska strinjala s prenosom policijskih pristojnosti

z entitete na državo,

da bi to nekako onemogočilo obstoj entitete same.

Tako da je bilo veliko odpora glede tega vprašanja in ne glede tehničnih zadev.

Pri reformi policije smo videli isto, kar smo izkusili že prej pri obrambni reformi.

V resnici gre za politično in ne za tehnično vprašanje.

Celo najbolj radikalni politiki v državi niso mogli zagovarjati ideje

o treh vojskah, ki bi temeljile na narodnostih. Tega ni bilo mogoče zagovarjati.

Imeli pa so zelo dobre razloge, vsaj na papirju, da so se zavzemali za to,

da bi vsaka institucija, entiteta, kanton, država Brčko, imela svojo lastno policijo.

Tako je namreč v veliko drugih državah.

Bilo je tudi nekaj dvomov o odločitvah, sprejetih med reformo, kot o njeni časovni umeščenosti.

Razloge za neuspeh te reforme je treba iskati v letih 2002, 2003 in 2004.

Paddy Ashdown je izbral eno od treh možnosti policijske reforme, kot je predlagala EU sama,

in menim, da je izbral najtežjo, pri čemer je dejal:

"No, to bo pogoj za EU."

In že vse od takrat, hočem reči, že takrat so bosanski Srbi zavračali to možnost.

Policijska reforma je trajala zelo dolgo, ker je bila predlagana v slabem trenutku.

Policijska reforma kot projekt je bila izredno zahtevna.

Ne pravim, da ni bila potrebna, vendar je bila izredno zahtevna.

Predlagana je bila v času, ko ni bilo dovolj političnega soglasja

med političnimi voditelji, tistega pravega, močnega, resnega in trdnega političnega soglasja.

Tako smo pravzaprav izgubili tri leta.

Sead Numanović pravi, da je bila policijska reforma v celoti na dosegu roke,

vendar pa je vsaj dvakrat spolzela iz rok.

V tem procesu sta bili narejeni dve glavni napaki.

Eno je naredil Paddy Ashdown v Vlašiću junija 2005, tik pred sklenitvijo sporazuma,

pa je pustil Srbe na kratek oddih. In ko so se vrnili, so rekli:

"Ne, ne bomo podpisali." To napako je priznal. Ko sem ga pred kratkim srečal, je rekel,

da je bila njegova največja napaka med službovanjem v Bosni, da je takrat pustil Srbe oditi,

saj so bili pripravljeni podpisati dokument. Drugo največjo napako

so naredili bosanski politiki 13. marca 2006.

In bošnjaški politiki so nasprotovali zaradi nečesa zelo neumnega.

Rekli so:"Ne sprejmemo ničesar, kar vsebuje ime Republika srbska."

Če se ozrete nazaj, kaj bi lahko naredili drugače?

Želel bi si tesnejšega sodelovanja države, državnih agencij,

ministrstva za varnost, agencije SIPA in obmejne policije pri varnostnih operacijah.

Želel bi, da entitete in kantoni prenesejo nekaj več pristojnosti na državo,

tako da bi bile vsaj glavne dejavnosti glede organiziranega kriminala

in terorizma samo v rokah države, kar pa trenutno niso.

Poleg tega bi morali številne projekte izpeljati hitreje,

na primer policijsko podatkovno bazo, policijski sistem komunikacij in sistem prestrezanja.

Kar se tiče kriminala je junijsko poročilo Združenih narodov

pokazalo, da so ulice v Bosni varnejše od ulic v večini zahodnih držav.

Katera so torej glavna varnostna vprašanja ljudi tukaj v Bosni in Hercegovini?

Zame osebno največji problem v Bosni ni nacionalizem

niti separatistična gibanja, temveč korupcija in pomanjkanje vladavine prava.

Raven običajnega kriminala je zelo zadovoljiva.

Zdi se, da organiziran kriminal narašča, vendar pa moram povedati tudi to, da so

policijske inštitucije dosegle številne zelo dobre rezultate glede organiziranega kriminala.

Verjetno bo treba povečati zmogljivosti policije in tožilcev, da bodo delovali kot sistem,

če želimo doseči dobre rezultate. Sicer lahko organizirani kriminal uide izpod nadzora.

Trenutno je to torej naš glavni problem.

Vendar pa vsi ne mislijo, da je to vprašanje

tako zelo pomembno za vsakdanje življenje Bosne in Hercegovine.

Ne pravim, da korupcije ni. In ne pravim, da organiziranega kriminala ni.

Vendar pa je moj splošni vtis po toliko letih, ki sem jih preživel v Bosni, v tej regiji

in spričo tega, kar se dogaja drugod po svetu,

bi rekel, da v bistvu delamo iz muhe slona.

Ali je možno, da so nekateri problemi povezani s tem, da je v Bosni toliko policistov?

Policistov, ki zaslužijo samo povprečno plačo.

Policijska plača ni zelo visoka.

In to lahko včasih pripelje do korupcije,

ki sicer ni vsesplošno razširjena, vendar obstaja.

Imamo veliko število policistov, ravno tako kot smo imeli zelo številno vojsko.

V tej državi je veliko več policistov kot v zahodnoevropskih državah.

Tudi po novih reformah brigadni general Coppola meni,

da bi se dalo stvari v obstoječih policijskih vrstah v Bosni in Hercegovini še izboljšati.

Prvi problem, ki ga je treba rešiti, je dobra koordinacija policije.

Drugi problem pa je, da morajo seveda upoštevati številne različne zakone.

Vendar pa opravljajo isto delo.

Drug glavni vidik naše strategije je torej uskladiti zakonodajo,

tako da bodo različne policijske sile delale v skladu z isto zakonodajo.

Pred začetkom reforme je obstajala možnost,

da bi reforma policije morda lahko zbližala državo ali vsaj zmanjšala medetnične delitve.

Imamo celovito zakondajo,

ki bi primorala oblasti, da bi v policiji upoštevale etnične kvote.

Vendar kot pravi brigadni general Coppola to ni bilo nikoli načrtovano.

Namen policijske reforme ni bil.... ni združiti državo.

Namen policijske reforme je izboljšati tukajšnjo varnost,

kar pomeni, da se bodo ljudje povsod počutili bolj varne,

tudi tisti, ki se selijo iz enega območja na drugo.

In to bo prav gotovo povečalo zaupanje v državo Bosno in Hercegovino.

V letih 95 in 96 ljudje sploh niso potovali skozi Bosno in Hercegovino.

Na vseh cestah so bile postavljene kontrolne točke, itd, itd.

Hočem reči, da je prišlo do dramatičnih sprememb. Vendar pa so stvari sedaj zastale.

Jasno pa je, da bosta zaupanje in vera v policijo igrala ključno vlogo

pri zaupanju prebivalcev Bosne v prihodnost svoje države.

Če nisi bogat, ali če ne poznaš koga, ki bi te zaščitil, si izgubljen.

Če... In večina ljudi ni v takem položaju. Če je večina ljudi torej izgubljena,

če zato ne zaupajo inštitucijam sistema,

začnejo sovražiti državo.

Ljudje, ki sovražijo državo, delajo proti njej, in ta država je obsojena na propad.

Če obstaja pravosodni sistem, resnični pravosodni sistem,

je vse veliko lažje.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink