JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Bosna: nov model vojske?

Bosanske oborožene sile danes veljajo za resnične ponudnike varnosti - in še zdaleč niso več varnostna grožnja. Kako je prišlo do tega?

Get the Flash Player to see this player.

Po konfliktu v državi je bilo nujno treba preobraziti bosanske oborožene sile. Kljub mnogim oviram je preobrazba uspela nad pričakovanji. V tem video posnetku nekaj akterjev, ki so bili v središču dogajanja, pojasnjuje, zakaj je proces potekal tako uspešno.

Trajanje posnetka: 11,55

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

© NATO Review

Oborožene sile so igrale osrednjo vlogo,

ko je Bosna in Hercegovina v vojni v 90-ih letih skoraj razpadla.

Po vojni je bila ena od nujnih, vendar zastrašujočih nalog

oblikovati oborožene sile za novo državo.

To je pomenilo združiti vojake, ki so se še nedavno borili drug proti drugemu.

Ta reforma ni bila niti hitra niti lahka

vendar pa po mnenju mednarodne in domače javnosti uspešna.

Mislim, da je reforma šla dlje kot smo mislili, da je možno.

Popolnoma se strinjam, da je šlo za največji politični uspeh po Daytonskem sporazumu.

Obrambna refroma je dosegla presneto dosti.

Nedvomno je to za sedaj zgodba o uspehu.

Za obrambno reformo lahko rečemo, da je to eden od uspehov

domačih voditeljev in predstavnikov mednarodne skupnosti v državi.

Obrambna reforma je dosegla veliko več kot to,

da je nekdaj vojskujoče se vojake pripravila k sodelovanju.

Merilo doseženega napredka je to,

da so bosanski vojaki danes mirovni pripadniki v državah, kot sta Irak in Kongo.

Zgodilo se je to, da so se tri oborožene sile

na koncu združile v skupno vojsko Bosne in Hercegovine.

In to je dejansko velikanski premik.

Poleg tega gre tudi za profesionalizacijo vojske, masovno zmanjšanje.

Prvotni mandat obrambne reforme je bil oblikovati enotno kadrovsko,

finančno in logistično strukturo.

Poleg tega je bila predvidena tudi ukinitev ministrstev za obrambo

obeh entitet v državi, Republike srbske in bosansko-hrvaške federacije.

Štiri mesece po začetku procesa pa je postalo jasno, da obstaja interes,

da bi šli tako rekoč do konca, do ustanovitve resnično enotnih vojaških sil,

vsaj kolikor je to možno v Bosni in Hercegovini.

In to nam je uspelo.

Tako smo šli veliko dlje od pisnega mandata,

ki nam ga je podelil Nato in visoki predstavnik.

Rezultat so skupne oborožene sile. Vendar pa je ključna beseda "skupne" in ne "združene".

Format bosanskih oboroženih sil v bistvu temelji na strukturi polkov,

podobno kot v Veliki Britaniji in Kanadi.

Kadrovska struktura oboroženih sil bo v bistvu odražala tukajšnje končne politične strukture.

In imamo skupne oborožene sile in ne združene oborožene sile

kakor imamo tudi skupno državo in ne združeno.

Sedanja raven integracije oboroženih sil je največ, kar trenutno zmoremo.

Menim, da nadaljnja integracija trenutno pravzaprav ni potrebna, saj

menim,da oborožene sile v osnovi delujejo kot ena sama oborožena sila.

Kako se je torej Komisija za obrambno reformo,

zadolžena za izvedbo potrebnih sprememb, lotila te naloge?

Kot vedno, se vse začne in konča pri denarju in ljudeh,

in na začetku smo se spopadli s tem praktičnim izzivom.

Vendar pa lahko rečem, da smo imeli veliko srečo,

saj so nam bile takrat politične sile v tej državi zelo naklonjene.

Razumele so pomen tega procesa za državo.

In imeli smo smo zelo dobro podporo mednarodne skupnosti,

vključno z visokim predstavnikom, OVSE in Natom samim.

Z lokalnimi partnerji smo oblikovali koncept obrambne reforme.

Ni bilo tako, da smo kar prišli z modelom, in jim ga skušali vsiliti.

Ravno nasprotno.

Pravzaprav mislim, da smo najprej spoznali,

da moramo najprej določiti in ustvariti politični kontekst in šele nato oblikovati proces,

v katerem se bodo ljudje sami v tej državi našli.

Brez občutka domačinov, da so udeleženi, nam ne bi nikoli uspelo.

Najpomembneje ali odločilno je bilo razložiti širši kontekst

in opredeliti interese ključnih akterjev v procesu,

nato pa pojasniti, kako se njihovi interesi lahko uresničijo z reformami.

Na tej poti je bilo nekaj kriznih trenutkov.

No, bilo je nekaj malenkosti. Ena od njih je bila, da sem staknil pljučnico.

Druga stvar, ki me nekoliko čudi, čeprav je to za Revijo NATO,

pa je dejstvo, da Natu ni uspelo prepoznati svojega največjega uspeha tukaj.

18. julija 2005 smo s tukajšnjimi političnimi voditelji napisali in podpisali,

en teden po deseti obletnici Srebrenice,

besedilo sporazuma, ki je odpravil vojsko, ki je zagrešila genocid v Srebrenici.

To je bilo storjeno prostovoljno in... tega ni prepoznal niti Nato sam

niti mednarodni mediji,

ki so bili tako osredotočeni na to, kaj se je dogajalo v preteklosti,

da so zamudili največjo zgodbo o prihodnosti Bosne in Hercegovine.

Bili pa so tudi vrhunci.

Bil sem celo na nekem sestanku,

na katerem je predsednik Republike srbske preostalim politikom,

bošnjaškim in hrvaškim politikom, razlagal, za kaj gre pri sistemu polkov.

To se mi je nekako zdel eden od vrhuncev.

Obrambna reforma je popolnoma spremenila podobo vojakov v Bosni in Hercegovini.

Vojska je na primer pred kratkim prvič oglaševala za nove vojake.

Za 300 začetniških delovnih mest se je prijavilo več kot 3.000 kandidatov.

Približno polovica z univerzitetno diplomo.

Ti ljudje vedo, da se bodo pridružili večetnični vojski.

O tem ni dileme.

In omenil sem že, kako se prijavljajo za delovna mesta na drugi strani.

To dejstvo kaže, da ni varnostnih tveganj,

da nimajo težav s tem, da stanujejo in delajo v drugih delih svoje lastne države,

na način, ki ga pri drugih večjih reformah ni bilo zaslediti.

Zaradi zmanjšanja števila pripadnikov na približno 9.000

s sto tisočev nekdaj zaposlenih

je bilo treba poskrbeti za tisoče mož in žena,

ki so ostali brez dela.

Sem sodi tudi Natov skrbniški sklad,

ustanovljen kot pomoč pri prehajanju na nova znanja in delovna mesta.

Od samega začetka procesa obrambne reforme

smo bili zelo pozorni na to, da je treba poskrbeti za tiste vojake in obrambne uslužbence,

ki so postali presežna delovna sila, tako da smo pripravili programe,

s katerimi so dobili finančno spodbudo, ki je ublažila ta prehod,

ali pa smo zagotovili izobraževanje in usposabljanje,

ki ga potrebujejo, da lahko postanejo koristni člani civilne družbe.

Vendar pa se vsi ukrepi, zlasti nekateri, ki so jih sprejele entitete,

niso nujno izkazali za najboljše.

Skrbi me to, da količina denarja,

porabljenega za odpuščene vojake, vojne veterane in vojne invalide,

daleč, vsaj dvakrat ali trikrat, presega dejanski obrambni proračun.

V Federaciji imajo težave zato,

ker so pred zadnjimi splošnimi volitvami sprejeli zakon,

ki je v osnovi vsem vojnim invalidom in odpuščenim veteranom brez službe obljubil

mesečno nadomestilo, ne da bi se morali usposabljati za novo službo, iskati novo zaposlitev

ali pomagati pri gradnji infrastrukture.

In glej ga, število brezposlenih veteranov se je v mesecih

po sprejemu tega zakona dejansko povečalo za približno 40-50 tisoč.

Poleg tega so ugotovili, da je sedaj več vojnih veteranov

kot jih je bilo ob samem koncu vojne.

Pri oblikovanju svojih varnostnih sil si mora Bosna postaviti ključno vprašanje:

"Katera je zdaj največja varnostna grožnja za državo?"

Povedal bom nekaj, kar bo morda mnoge presenetilo.

Osebno menim, da je ena od največjih varnostnih groženj v tej državi

v prihodnje njen izobraževalni sistem.

Če samo pogledamo generacijo, ki prihaja,

vojna se je začela pred 16 leti,

tako da se je veliko ljudi izobrazilo v ločenih šolah.

In še danes imamo ločeno šolanje.

Če odraščaš v različnih sistemih in se učiš različne verzije zgodovine,

v bistvu ustvarjaš težave za prihodnost.

Pred kratkim, pravzaprav ne tako pred kratkim, je neka raziskava agencije PRISM pokazala,

da je vedno več ljudi, ki bi šli v vojno,

bodisi da bi zaščitili Bosno in Hercegovino ali jo v bistvu razdrli.

Kljub tem nesoglasjem pa je le malo ljudi pričakovalo,

da bi lahko pripeljala do česa takega, kot je bil pretekli konflikt v Bosni.

Tega ni. Tukaj ni "gonilne sile" za novo vojno.

Vedno pa obstaja možnost za nove, manjše konflikte.

Vsaka uspešna zgodba je pomembna za socialno povezanost in integracijo družbe.

In v tem pogledu menim, da je ta proces zelo pozitiven za integracijo.

Za obrambno reformo v Bosni velja, da jo je podprla mednarodna skupnost,

hkrati pa je bila na nek način usmerjena vanjo.

V kolikšni meri jim je uspelo prepričati mednarodno skupnost,

da se je Bosna pripravljena vključiti v mednarodne organizacije?

Če bi o tem odločala minister za zunanje zadeve

in minister za obrambo te države, bi bili do naslednjega leta v Natu.

Vsi se zavedamo, da bo trajalo dlje.

Vendar pa sem glede na tako politično podporo in podporo Natovega poveljstva v Sarajevu

prepričan, da bodo šli naprej po tej poti, ki vodi k članstvu v Natu,

in upam, da bodo povabljeni, naj se pridružijo Natu takoj, ko bo to politično možno.

Imamo srečo, da trenutno mislim, da

članstvo v Natu podpira večina prebivalstva.

Z obrambno reformo napredujejo tako dobro,

da ni nerealistično pričakovati, da bo na primer

naslednje leto ali leta 2010 sprejet Akcijski načrt za članstvo.

V primerjavi z ostalimi državami v regiji stvari potekajo precej dobro.

Za nekatere se stvari vseeno odvijajo prepočasi.

Kot mlad moški sem neučakan.

Nočem biti del Evropske komisije ali Nata ko bom že v pokoju.

V EU in Nato bi rad užival že malo prej.

Oborožene sile so od prvih dni obrambne reforme prehodile dolgo pot.

Kaj je naslednji korak?

Zdi se mi, da smo prispeli do prelomnice,

na kateri bomo dobili ene združene oborožene sile

ali pa se bomo vrnili na razdeljene vojske.

In v naslednjih...prihajajočih mesecih,

bo to vprašanje, vsaj po mojem mnenju, vedno bolj prihajalo na površje.

Naslednji korak, o katerem govorijo... ali so govorili določeni politiki

in mednarodni funkcionarji, je popolna demilitarizacija države.

Vendar pa pošteno povedano do tega najverjetneje ne bo prišlo,

dokler imajo sosednje države svoje redne vojske.

Ne glede na to, kaj se bo zdaj zgodilo, so bosanske sile velikopotezno pokazale,

kako se država lahko dejansko oddalji

od preteklosti in se usmeri v svetlejšo prihodnost.

Oborožene sile Bosne in Hercegovine imam za eno samo vojaško silo, ki je

nastala in še nastaja kot glasnik družbenih sprememb v Bosni in Hercegovini,

čeprav imajo vsi različne etnične korenine

in so med nedavnimi konflikti služili na različnih straneh,

danes ponosno nosijo enako uniformo.

Tako me navdajajo z veliko zaupanja in optimizma

glede prihodnosti Bosne in Hercegovine.

Oborožene sile so igrale osrednjo vlogo,

ko je Bosna in Hercegovina v vojni v 90-ih letih skoraj razpadla.

Po vojni je bila ena od nujnih, vendar zastrašujočih nalog

oblikovati oborožene sile za novo državo.

To je pomenilo združiti vojake, ki so se še nedavno borili drug proti drugemu.

Ta reforma ni bila niti hitra niti lahka

vendar pa po mnenju mednarodne in domače javnosti uspešna.

Mislim, da je reforma šla dlje kot smo mislili, da je možno.

Popolnoma se strinjam, da je šlo za največji politični uspeh po Daytonskem sporazumu.

Obrambna refroma je dosegla presneto dosti.

Nedvomno je to za sedaj zgodba o uspehu.

Za obrambno reformo lahko rečemo, da je to eden od uspehov

domačih voditeljev in predstavnikov mednarodne skupnosti v državi.

Obrambna reforma je dosegla veliko več kot to,

da je nekdaj vojskujoče se vojake pripravila k sodelovanju.

Merilo doseženega napredka je to,

da so bosanski vojaki danes mirovni pripadniki v državah, kot sta Irak in Kongo.

Zgodilo se je to, da so se tri oborožene sile

na koncu združile v skupno vojsko Bosne in Hercegovine.

In to je dejansko velikanski premik.

Poleg tega gre tudi za profesionalizacijo vojske, masovno zmanjšanje.

Prvotni mandat obrambne reforme je bil oblikovati enotno kadrovsko,

finančno in logistično strukturo.

Poleg tega je bila predvidena tudi ukinitev ministrstev za obrambo

obeh entitet v državi, Republike srbske in bosansko-hrvaške federacije.

Štiri mesece po začetku procesa pa je postalo jasno, da obstaja interes,

da bi šli tako rekoč do konca, do ustanovitve resnično enotnih vojaških sil,

vsaj kolikor je to možno v Bosni in Hercegovini.

In to nam je uspelo.

Tako smo šli veliko dlje od pisnega mandata,

ki nam ga je podelil Nato in visoki predstavnik.

Rezultat so skupne oborožene sile. Vendar pa je ključna beseda "skupne" in ne "združene".

Format bosanskih oboroženih sil v bistvu temelji na strukturi polkov,

podobno kot v Veliki Britaniji in Kanadi.

Kadrovska struktura oboroženih sil bo v bistvu odražala tukajšnje končne politične strukture.

In imamo skupne oborožene sile in ne združene oborožene sile

kakor imamo tudi skupno državo in ne združeno.

Sedanja raven integracije oboroženih sil je največ, kar trenutno zmoremo.

Menim, da nadaljnja integracija trenutno pravzaprav ni potrebna, saj

menim,da oborožene sile v osnovi delujejo kot ena sama oborožena sila.

Kako se je torej Komisija za obrambno reformo,

zadolžena za izvedbo potrebnih sprememb, lotila te naloge?

Kot vedno, se vse začne in konča pri denarju in ljudeh,

in na začetku smo se spopadli s tem praktičnim izzivom.

Vendar pa lahko rečem, da smo imeli veliko srečo,

saj so nam bile takrat politične sile v tej državi zelo naklonjene.

Razumele so pomen tega procesa za državo.

In imeli smo smo zelo dobro podporo mednarodne skupnosti,

vključno z visokim predstavnikom, OVSE in Natom samim.

Z lokalnimi partnerji smo oblikovali koncept obrambne reforme.

Ni bilo tako, da smo kar prišli z modelom, in jim ga skušali vsiliti.

Ravno nasprotno.

Pravzaprav mislim, da smo najprej spoznali,

da moramo najprej določiti in ustvariti politični kontekst in šele nato oblikovati proces,

v katerem se bodo ljudje sami v tej državi našli.

Brez občutka domačinov, da so udeleženi, nam ne bi nikoli uspelo.

Najpomembneje ali odločilno je bilo razložiti širši kontekst

in opredeliti interese ključnih akterjev v procesu,

nato pa pojasniti, kako se njihovi interesi lahko uresničijo z reformami.

Na tej poti je bilo nekaj kriznih trenutkov.

No, bilo je nekaj malenkosti. Ena od njih je bila, da sem staknil pljučnico.

Druga stvar, ki me nekoliko čudi, čeprav je to za Revijo NATO,

pa je dejstvo, da Natu ni uspelo prepoznati svojega največjega uspeha tukaj.

18. julija 2005 smo s tukajšnjimi političnimi voditelji napisali in podpisali,

en teden po deseti obletnici Srebrenice,

besedilo sporazuma, ki je odpravil vojsko, ki je zagrešila genocid v Srebrenici.

To je bilo storjeno prostovoljno in... tega ni prepoznal niti Nato sam

niti mednarodni mediji,

ki so bili tako osredotočeni na to, kaj se je dogajalo v preteklosti,

da so zamudili največjo zgodbo o prihodnosti Bosne in Hercegovine.

Bili pa so tudi vrhunci.

Bil sem celo na nekem sestanku,

na katerem je predsednik Republike srbske preostalim politikom,

bošnjaškim in hrvaškim politikom, razlagal, za kaj gre pri sistemu polkov.

To se mi je nekako zdel eden od vrhuncev.

Obrambna reforma je popolnoma spremenila podobo vojakov v Bosni in Hercegovini.

Vojska je na primer pred kratkim prvič oglaševala za nove vojake.

Za 300 začetniških delovnih mest se je prijavilo več kot 3.000 kandidatov.

Približno polovica z univerzitetno diplomo.

Ti ljudje vedo, da se bodo pridružili večetnični vojski.

O tem ni dileme.

In omenil sem že, kako se prijavljajo za delovna mesta na drugi strani.

To dejstvo kaže, da ni varnostnih tveganj,

da nimajo težav s tem, da stanujejo in delajo v drugih delih svoje lastne države,

na način, ki ga pri drugih večjih reformah ni bilo zaslediti.

Zaradi zmanjšanja števila pripadnikov na približno 9.000

s sto tisočev nekdaj zaposlenih

je bilo treba poskrbeti za tisoče mož in žena,

ki so ostali brez dela.

Sem sodi tudi Natov skrbniški sklad,

ustanovljen kot pomoč pri prehajanju na nova znanja in delovna mesta.

Od samega začetka procesa obrambne reforme

smo bili zelo pozorni na to, da je treba poskrbeti za tiste vojake in obrambne uslužbence,

ki so postali presežna delovna sila, tako da smo pripravili programe,

s katerimi so dobili finančno spodbudo, ki je ublažila ta prehod,

ali pa smo zagotovili izobraževanje in usposabljanje,

ki ga potrebujejo, da lahko postanejo koristni člani civilne družbe.

Vendar pa se vsi ukrepi, zlasti nekateri, ki so jih sprejele entitete,

niso nujno izkazali za najboljše.

Skrbi me to, da količina denarja,

porabljenega za odpuščene vojake, vojne veterane in vojne invalide,

daleč, vsaj dvakrat ali trikrat, presega dejanski obrambni proračun.

V Federaciji imajo težave zato,

ker so pred zadnjimi splošnimi volitvami sprejeli zakon,

ki je v osnovi vsem vojnim invalidom in odpuščenim veteranom brez službe obljubil

mesečno nadomestilo, ne da bi se morali usposabljati za novo službo, iskati novo zaposlitev

ali pomagati pri gradnji infrastrukture.

In glej ga, število brezposlenih veteranov se je v mesecih

po sprejemu tega zakona dejansko povečalo za približno 40-50 tisoč.

Poleg tega so ugotovili, da je sedaj več vojnih veteranov

kot jih je bilo ob samem koncu vojne.

Pri oblikovanju svojih varnostnih sil si mora Bosna postaviti ključno vprašanje:

"Katera je zdaj največja varnostna grožnja za državo?"

Povedal bom nekaj, kar bo morda mnoge presenetilo.

Osebno menim, da je ena od največjih varnostnih groženj v tej državi

v prihodnje njen izobraževalni sistem.

Če samo pogledamo generacijo, ki prihaja,

vojna se je začela pred 16 leti,

tako da se je veliko ljudi izobrazilo v ločenih šolah.

In še danes imamo ločeno šolanje.

Če odraščaš v različnih sistemih in se učiš različne verzije zgodovine,

v bistvu ustvarjaš težave za prihodnost.

Pred kratkim, pravzaprav ne tako pred kratkim, je neka raziskava agencije PRISM pokazala,

da je vedno več ljudi, ki bi šli v vojno,

bodisi da bi zaščitili Bosno in Hercegovino ali jo v bistvu razdrli.

Kljub tem nesoglasjem pa je le malo ljudi pričakovalo,

da bi lahko pripeljala do česa takega, kot je bil pretekli konflikt v Bosni.

Tega ni. Tukaj ni "gonilne sile" za novo vojno.

Vedno pa obstaja možnost za nove, manjše konflikte.

Vsaka uspešna zgodba je pomembna za socialno povezanost in integracijo družbe.

In v tem pogledu menim, da je ta proces zelo pozitiven za integracijo.

Za obrambno reformo v Bosni velja, da jo je podprla mednarodna skupnost,

hkrati pa je bila na nek način usmerjena vanjo.

V kolikšni meri jim je uspelo prepričati mednarodno skupnost,

da se je Bosna pripravljena vključiti v mednarodne organizacije?

Če bi o tem odločala minister za zunanje zadeve

in minister za obrambo te države, bi bili do naslednjega leta v Natu.

Vsi se zavedamo, da bo trajalo dlje.

Vendar pa sem glede na tako politično podporo in podporo Natovega poveljstva v Sarajevu

prepričan, da bodo šli naprej po tej poti, ki vodi k članstvu v Natu,

in upam, da bodo povabljeni, naj se pridružijo Natu takoj, ko bo to politično možno.

Imamo srečo, da trenutno mislim, da

članstvo v Natu podpira večina prebivalstva.

Z obrambno reformo napredujejo tako dobro,

da ni nerealistično pričakovati, da bo na primer

naslednje leto ali leta 2010 sprejet Akcijski načrt za članstvo.

V primerjavi z ostalimi državami v regiji stvari potekajo precej dobro.

Za nekatere se stvari vseeno odvijajo prepočasi.

Kot mlad moški sem neučakan.

Nočem biti del Evropske komisije ali Nata ko bom že v pokoju.

V EU in Nato bi rad užival že malo prej.

Oborožene sile so od prvih dni obrambne reforme prehodile dolgo pot.

Kaj je naslednji korak?

Zdi se mi, da smo prispeli do prelomnice,

na kateri bomo dobili ene združene oborožene sile

ali pa se bomo vrnili na razdeljene vojske.

In v naslednjih...prihajajočih mesecih,

bo to vprašanje, vsaj po mojem mnenju, vedno bolj prihajalo na površje.

Naslednji korak, o katerem govorijo... ali so govorili določeni politiki

in mednarodni funkcionarji, je popolna demilitarizacija države.

Vendar pa pošteno povedano do tega najverjetneje ne bo prišlo,

dokler imajo sosednje države svoje redne vojske.

Ne glede na to, kaj se bo zdaj zgodilo, so bosanske sile velikopotezno pokazale,

kako se država lahko dejansko oddalji

od preteklosti in se usmeri v svetlejšo prihodnost.

Oborožene sile Bosne in Hercegovine imam za eno samo vojaško silo, ki je

nastala in še nastaja kot glasnik družbenih sprememb v Bosni in Hercegovini,

čeprav imajo vsi različne etnične korenine

in so med nedavnimi konflikti služili na različnih straneh,

danes ponosno nosijo enako uniformo.

Tako me navdajajo z veliko zaupanja in optimizma

glede prihodnosti Bosne in Hercegovine.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink