JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Intervju: Paddy Ashdown

Urednik Revije NATO Paul King je opravil intervju z lordom Ashdownom o tem, kam gre zdaj Balkan – in kakšno vlogo bo pri tem odigrala mednarodna skupnost.

Get the Flash Player to see this player.

Lord Paddy Ashdown, nekdanji vojak, diplomat in, kar je še zlasti pomembno, visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino, razmišlja o dosežkih na Balkanu s posebnim poudarkom na napredku – in težavah – v Bosni in na Kosovu.

Trajanje posnetka: 17,42

NB: ta intervju je bil posnet preden je bil aretiran Radovan Karadžić.

 Podnapisi: Vklopi / Izklopi

Lord Ashdown, ko ste bili v Bosni, ste veliko časa in naporov posvetili področjem, kot so

korupcija, poenotenje ali standardizacija struktur, in pojasnilom.

Katere izkušnje in spoznanja, ki ste jih pridobili na tem območju,

po vašem mnenju danes najbolj veljajo za Balkan?

Menim, da se na Balkanu nič več ne ukvarjamo s stabilizacijo miru.

To obdobje je za nami. Zdi se, da je bilo prvih deset let, let Daytonskega sporazuma,

namenjenih stabilizaciji miru, in mimogrede, pri tem smo bili izjemno uspešni.

Vse smo namreč naredili tako, kot je treba. Imeli smo dovolj pripadnikov, 60.000.

Uspelo nam je, da smo več kot prepričljivo obvladovali varnostni prostor.

Preprečili smo, da bi država znova zapadla v vojno.

To je edinstven dosežek, če upoštevate, da je bilo v vojni, kakršno je doživela Bosna,

polovica prebivalstva pregnana s svojih domov, kakih 250.000 ljudi pa je bilo ubitih.

Mi, Nato, je ustvaril razmere, v katerih se je milijon beguncev vrnilo domov.

Prvič po vojni sploh so begunci lahko zopet dobili v posest svoje domove.

Ta faza je bila torej zelo uspešna.

Sam sem prišel na koncu daytonskega obdobja, obdobja stabilizacije

in na začetku bruseljskega obdobja.

In Evropska unija ni le unija idej,

temveč tudi unija vrednot in unija struktur.

Je unija, ki ustvarja institucije moderne države.

Ne samo, da teh institucij ni bilo in da se s tem niso spopadli, ampak je Daytonski sporazum,

ki je sicer ogromno pripomogel k stabilizaciji, postal ovira,

saj je zakoreninil strukture razdrobljene države.

S tem mislim na 10 predsednikov vlade, 10 notranjih ministrov, in tako dalje.

Moja naloga je torej bila ustvarili funkcionalno, četudi zelo decentralizirano državo.

In kaj to pomeni?

Pomeni imeti institucije, davčno institucijo, v našem primeru DDV,

ki je bil uveden hitreje kot kjer koli drugje, sploh če upoštevamo razklano naravo Bosne.

Institucije pravih sodišč, pravih sodnikov, prave zakonodaje,

institucije za čist politični prostor. Vse to je bila moja naloga.

Lotil sem se je in na nekaterih področjih nam je uspelo.

Tri obveščevalne službe smo združili v eno, ki je pod parlamentarnim nadzorom.

Dve vojski smo združili v eno, ki je pod nadzorom države.

Davčne sisteme smo združili v en sam sistem DDV.

Ustvarili smo Bosno z enotnim pravosodnim sistemom, ki pokriva celotno državo.

Vendar pa je veliko področij še nedokončanih,

in reči moram, da stvari, recimo v zadnjih dveh letih

po mojem mnenju prej nazadujejo kot napredujejo.

V svoji knjigi govorite o priložnostih, ki jih ponuja zlata ura po veliki zmagi.

Ali menite, da je po razglasitvi neodvisnosti in nove ustave sedaj za Kosovo

napočila ta zlata ura?

Ne, ne na enak način. Z zlato uro, ki jo opisujem,

mislim na začetek faze stabilizacije miru.

Ko že hodiš po poti in gradiš politične institucije, je ta trenutek izgubljen.

Zlata ura je, ko tvoje enote zasedejo ozemlje, kot v primeru Kosova.

Takrat hočeš nočeš prevzameš krmilo.

Kaj moraš narediti? Ne smeš zamuditi te zlate ure,

ko moraš narediti to, kar je najprej treba storiti, namreč vzpostaviti varnost.

Mislim, da je bilo za uspeh Nata v Bosni in na Kosovu, čeprav ne brez napak,

odločilno predvsem to, da je ustvaril varnostni ovoj

in začel graditi institucije, ki bodo vzpostavile vladavino prava.

V Iraku nismo bili uspešni, ker v prvih urah,

dneh, tednih in mesecih po zmagi v vojni ni bil vzpostavljen ta varnostni ovoj.

Kosovo je že zdavnaj izven te faze. Sedaj gre skozi precej težji,

dolgotrajnejši in mukotrpen proces, v katerem poskuša izgraditi državne institucije.

Kaj je na Balkanu bolj pomembno: transparentna demokracija ali trajna stabilnost?

Mislim, da nismo v fazi stabilizacije, mislim, da je to že mimo.

Nihče na Balkanu namreč ne govori o tem, da bi se vrnil v vojno.

Če je danes varnostna situacija na Balkanu ogrožena,

potem to ni zaradi možne agresije

ene od strani proti drugi, najsi gre za Srbe, Hrvate ali muslimane, Bošnjake.

Tega ni več in o tem nihče ne govori,

saj je skoraj nepredstavljivo, da bi se kaj takega lahko ponovilo.

Če je varnost ogrožena, je to pravzaprav zaradi endemičnega kriminala

in korupcije na najvišjih ravneh.

Gre bolj za pravno državo kot za stabilnost. Mislim torej, da smo že daleč preko te točke.

Ali bi se lahko vojna na Balkanu ponovila? No, nikoli ne reci nikoli,

vendar je to v bližnji prihodnosti nepredstavljivo.

Ali bi Balkan lahko preprosto nehal napredovati in zdrknil v črno luknjo,

pri čemer ne smemo pozabiti, da je sedaj v Evropi črna luknja kriminala

in brezvladja, kar je resnična grožnja,

in če pogledam Bosno to najbrž, v Srbiji pa prav gotovo drži...

kar se tiče črne luknje brezvladja,

se je zadnja leta in mesece situacija prej poslabšala kot izboljšala.

Ali menite, da se je s Kosovom končala balkanizacija Balkana?

Prepričan sem, da se moramo upreti temu procesu. Prepričan sem, da je tega konec.

Resnica, čeprav malce groba, je, da je bila zadnja cena, ki jo je morala Srbija plačati

za norost in brutalnost Miloševića, Kosovo.

Ali si vi predstavljate nadaljnjo balkanizacijo Balkana? Mislim, da ne.

Edino, kar bi po mojem mnenju lahko Balkan ponovno vrnilo v vojno, bi bilo to,

da bi na primer Republiko srbsko predali Srbiji.

Kaj boste z muslimansko večino, ki se je vrnila v Srebrenico?

To Golgoto, na kateri zopet živijo muslimani?

V Kozarcu, kjer so bila taborišča smrti,

je sedaj večina prebivalcev muslimanov in ima muslimanske svete.

Kaj boste z Brčkim,

ki ima neugodno lego, morda bi nekateri radi videli, da se to zgodi…..

In mimogrede, Brčko je najučinkovitejša večetnična institucija v Bosni,

kljub temu, da leži med Republiko srbsko in Hrvaško.

Torej je to nemogoče, in trdno sem prepričan, da to ne bi bilo prav.

To je edina stvar, ki bi po moje lahko Balkan znova popeljala v vojno.

Jasno sem povedal, da se moramo absolutno upreti vsakemu nadaljevanju procesa balkanizacije.

Kosovo je bilo izjema. Bilo je cena, ki jo je bilo treba plačati za Miloševićeve norosti.

Vendar pa mislim, da morajo Srbi, da mora Beograd spoznati,

da je to zadnja cena, ki jo moramo plačati za neumnosti tega strahotnega režima.

Ali mislite, da je članstvo v Natu in EU obliž za vse rane na Balkanu?

Poglejte, menim da je to edina pot, ki zagotavlja celovit okvir,

znotraj katerega je možno vplivati na izgradnjo institucij evropske države.

Edino, kar sem lahko uporabil za združitev vseh, ne glede na etnično in politično pripadnost

je bila možnost, da postanejo Evropa, da se pridružijo Evropi.

In v resnici je magnetna privlačnost Bruslja v veliko večji meri spodbudila

reformo institucij in vplivala nanjo, kot pooblastila »zategovanja in popuščanja«

in palice in gorjače visokega predstavnika, ki so mu jih dodelili v Bonnu.

Vse te velike stvari, ki so bile narejene, so naredili zato,

ker so bile pogoj za vstop v Nato in v Evropo.

In menim, da je ta magnetna privlačnost za Balkan absolutno bistvenega pomena.

Če me sedaj kaj skrbi, je to pošteno povedano to, da se je s stališča Balkana,

in večina ljudi na Balkanu to razume,

v zadnjih dveh, treh letih ta magnetna privlačnost močno razblinila.

Zato se je moč privlačnosti, moč vzvoda, ki ga je imela Evropa za to,

da so bile narejene potrebne stvari, na Balkanu bistveno zmanjšala,

saj tam mnogi ne verjamejo več v to.

Ne verjamejo, da jih Evropa hoče.

Po moje bo Hrvaška krenila v nasprotno smer,

vendar pa je trenutno eden od najbolj destabilizacijskih dejavnikov na Balkanu

slabitev, očitna slabitev, magnetne privlačnosti Bruslja

in očitno pomanjkanje navdušenja mnogih evropskih prestolnic,

ki bi pokazalo, da mislijo resno, ko je govora o tem, da bi se Balkan pridružil Evropski uniji.

Dokler se bo to nadaljevalo, bodo naše zmožnosti preoblikovati Balkan

bistveno manjše, za kar, mimogrede, mi plačujemo ceno.

Tukaj ne gre za neko oddaljeno državo, kot je nekdo nekoč dejal, od katere nič ne potrebujemo.

To je bistveno. Balkan je prva bojna črta v boju proti kriminalu v mestih v notranjosti,

in če ga pustiš tam kot črno luknjo, potem….veste, oni plačujejo ceno, zelo visoko ceno.

Plačujemo pa jo tudi mi, zato ne smemo pozabiti, da gre zdaj pri tem tudi za lastni interes.

Ali se vam zdi, da je Balkan prišel do stopnje,

ko ima enake probleme kot vse druge običajne evropske države?

Ne. Do tam je še daleč.

Vendar pa ne smemo pozabiti, da sovražnosti iz vojne dolgo ne popustijo.

Včasih pozabimo, kako dolgo to traja.

Miniti je moralo 200 let, da so popustile sovražnosti angleške državljanske vojne.

Če pogledate današnjo ameriško politiko, dogodki ameriške državljanske vojne

še danes, po 150-ih letih, zelo očitno odmevajo.

Sovražnosti desetletnih grozljivih krvavih obračunov na Balkanu

v nekaj tednih ni mogoče izbrisati

Seveda, čez nekaj let, prav gotovo bo trajalo,

vendar sem prepričan o tem, da Balkan sedaj napreduje

proti temu cilju, čeprav ne tako hitro, kot bi si želel in včasih oklevajoče.

Vendar je to zanje edina prihodnost,

v interesu Evrope pa je, da poskrbi za to, da pridejo do cilja.

Obstajajo pa silnice, po mojem mnenju smešne, in nekatere preblizu vrha v Beogradu,

ki nekako verjamejo, da jim Moskva nudi alternativo.

In po moje so neumni, da se pred lastnim narodom skušajo pretvarjati,

da je to alternativa. Ali bo Moskva vlagala v obnovo Srbije

tako visoke zneske, kot jih je za to že namenil Bruselj in jih bo tudi v prihodnje?

Seveda ne, niti približno.

Ali bo Moskva zapustila Beograd, kadar bo to v njihovem interesu,

kot je to že storila za časa Miloševića in Primakova? Najverjetneje da.

Naredite samo naslednji preprost izračun.

V četrtek zvečer stopite do evropskih veleposlaništev v Beogradu. Avstrijskega, nemškega

britanskega, francoskega. Pozanimajte se, koliko ljudi čaka zunaj na vizo za Evropo.

Nato pojdite do ruskega veleposlaništva in poglejte, koliko jih želi v Moskvo. Odgovor je tu.

Resnica je ta, da tisti, ki bi se želeli pretvarjati, da ima Srbija

lahko drugo možnost, kot pa postati del Evropske unije,

tako da postane del vplivnega območja Rusije, se po mojem mnenju ne samo motijo,

ampak tragično motijo, v smislu tega, kaj sporočajo prebivalcem Srbije.

Zakaj, po vašem mnenju, Ratka Mladića in Karadžića niso prijeli in aretirali?

Obstaja zelo preprost odgovor, da se radi posipamo s pepelom, češ da je vse naša krivda.

Res je, da imamo na voljo najmočnejšo vojsko in da bi morali uporabiti

vse naše sile in sredstva za izpolnitev te naloge.

Vendar pa tega ne moremo narediti brez pomoči domačinov.

Najpomembnejši dogodki so ravno v mojem času...Govorili so marsikaj o tem, kaj je bilo prej.

Ali se je Holbrooke pogodil s Karadžićem? Ne vem. Holbrooke mi je rekel, da se ni.

Ali je bil sklenjen dogovor s Francozi, ker niso želeli, da Karadžić pride na oblast,

zato ker se je nekaj zgodilo v času generala Janvierja v Srebrenici?

Ne vem, slišal sem govorice.

Ko sem bil tam, je bil Nato, in vse države Nata,

v celoti predan tej nalogi in je zagotovil sredstva, da bi našli Karadžića in Mladića.

Nato si je dovolj prizadeval in je imel najboljše namene, manjkalo pa je sodelovanje Srbije.

Resnica je ta, da dokler Banja Luka

in Beograd nista ustrezno sodelovala, so bile aretacije skoraj neverjetne.

Zato mislim, da namesto da s prstom kažemo nase,

pa ne da smo brez napak, in govorimo: kaj smo tukaj naredili narobe, zakaj ga nismo ujeli,

bi morali poskrbeti za to, da so tisti, ki se s tem ukvarjajo,

resnično tisti, ki bi se morali ukvarjati s tem.

Na začetku je bil to neuspeh Banja Luke in moram povedati, da nam je takrat,

ko sem bil tam, uspelo to presekati, za kar je bilo potrebno nekaj trde politike,

in mislim da tudi neuspeh Beograda.

Hočem reči, da bi po moje Beograd lahko poslal Mladića v Haag, če bi to hotel.

Sumim, da ga ščitijo odpadniški elementi srbskih varnostnih sil.

Ne pravim, da so pod nadzorom Beograda, vendar pa bi Beograd to lahko ustavil.

In če bi srbska pravoslavna cerkev hotela, da gre Karadžić v Haag,

bi lahko poskrbela za to. To so torej ljudje, na katere moramo tukaj pritisniti.

In če me tukaj kaj boli, je, da sta iz meni težko razumljivih razlogov

tako Evropa in Nato na mojo veliko žalost

zmanjšala pritisk na Srbijo in srbske institucije ter na Banjo Luko,

naj izpolnijo svoje mednarodne obveznosti in obveznosti do Haaškega sodišča.

Zaradi tega menim, da sta Karadžić in Mladić danes dlje

od roke pravice v Haagu kot sta bila na koncu vojne.

Čemu pa pripisujete popuščanje pritiska?

Poglejte, tukaj bom zelo odkrit. Mislim, da so se nekatere zahodne države

večkrat precej nesrečno zakalkulirale, kar tudi Bruslju ni tuje.

Bile so preveč obsedene z vprašanjem Kosova, ki je manj pomembno in bolj časovno omejeno,

da so mislile, da je prav, da pomirijo sile v Srbiji

in s tem situacijo na Kosovu

Kosovo ni dolgoročen problem. Čez pet ali deset let bo Kosovo nenavadna mala enklava,

ki se je bomo spominjali toliko kot smo se Schleswig-Holsteina v 19. stoletju.

Skratka, res je, da je bilo težko in zaostreno,

vendar pa je bila rešitev ena sama in obstaja en sam izid.

Kosovo ni najhujši problem.

Najhujši problem je, kako bomo preprečili, da Srbija in Bosna

ne padeta v temno črno luknjo brezvladja in korupcije.

In tukaj ne bi smeli popustiti.

Na mojo žalost se v zadnjem letu širša politika na Balkanu

vodi kot podsklop kosovske politike,

in naredili smo vse, da smo tačas ko smo se ukvarjali s Kosovom, drugod utišali stvari.

Po moje je to napačna presoja.

To ni pripeljalo, kot so mnogi želeli in trdili,

do okrepitve zmernih sil v Srbiji,

ampak prej, kot se vedno zgodi, ko želiš nekoga pomiriti,

do okrepitve radikalnih sil v Srbiji.

Bojim se torej, da je bila ta politika napačna in obžalujem, da se ni spremenila.

Ali ima izraz Balkan razen geografskega danes še kak drug pomen?

Ima, tako kot Zahodna Evropa.

Ima, tako kot govorimo o galskih narodih.

Gre za pripraven simbol, saj si je konec koncev veliko teh problemov podobnih.

Morda obstajajo različne stopnje napredka, izboljšanja,

na primer na Hrvaškem in v Albaniji.

Vendar pa mislim, da je to pomembno, saj gre za to, da govorimo o regiji,

kar je v Evropi, sestavljeni iz regij, pomembno že samo po sebi.

Pomembno pa je še iz enega razloga, ki je še močnejši.

Če je Evropa na Balkanu naredila kaj narobe,

je bilo to, da je posamezne države na Balkanu

razdrobila na različne politike. Tako imamo bosansko politiko, hrvaško politiko,

srbsko, vendar tudi kosovsko in makedonsko.

Tega ne bi smeli, morali bi imeti regionalni pristop.

Samo če na zadevo gledate kot na regijo, lahko začnete oblikovati regionalno politiko,

v okviru katere postanejo vsi preostali problemi veliko lažje rešljivi.

Pošteno povedano je Balkan preširok izraz, saj zajema tudi

Romunijo, Bolgarijo in Grčijo, tako da mi je bolj pri srcu Zahodni Balkan.

Vendar pa gre za pomembno poimenovanje, pa čeprav le zato, da se Evropi sporoči,

da bi morala imeti politiko za celoten Zahodni Balkan in ne več razdrobljenih politik.

Najlepša hvala za vaš pogovor z Revijo NATO.

Bilo mi je v veselje.

Lord Ashdown, ko ste bili v Bosni, ste veliko časa in naporov posvetili področjem, kot so

korupcija, poenotenje ali standardizacija struktur, in pojasnilom.

Katere izkušnje in spoznanja, ki ste jih pridobili na tem območju,

po vašem mnenju danes najbolj veljajo za Balkan?

Menim, da se na Balkanu nič več ne ukvarjamo s stabilizacijo miru.

To obdobje je za nami. Zdi se, da je bilo prvih deset let, let Daytonskega sporazuma,

namenjenih stabilizaciji miru, in mimogrede, pri tem smo bili izjemno uspešni.

Vse smo namreč naredili tako, kot je treba. Imeli smo dovolj pripadnikov, 60.000.

Uspelo nam je, da smo več kot prepričljivo obvladovali varnostni prostor.

Preprečili smo, da bi država znova zapadla v vojno.

To je edinstven dosežek, če upoštevate, da je bilo v vojni, kakršno je doživela Bosna,

polovica prebivalstva pregnana s svojih domov, kakih 250.000 ljudi pa je bilo ubitih.

Mi, Nato, je ustvaril razmere, v katerih se je milijon beguncev vrnilo domov.

Prvič po vojni sploh so begunci lahko zopet dobili v posest svoje domove.

Ta faza je bila torej zelo uspešna.

Sam sem prišel na koncu daytonskega obdobja, obdobja stabilizacije

in na začetku bruseljskega obdobja.

In Evropska unija ni le unija idej,

temveč tudi unija vrednot in unija struktur.

Je unija, ki ustvarja institucije moderne države.

Ne samo, da teh institucij ni bilo in da se s tem niso spopadli, ampak je Daytonski sporazum,

ki je sicer ogromno pripomogel k stabilizaciji, postal ovira,

saj je zakoreninil strukture razdrobljene države.

S tem mislim na 10 predsednikov vlade, 10 notranjih ministrov, in tako dalje.

Moja naloga je torej bila ustvarili funkcionalno, četudi zelo decentralizirano državo.

In kaj to pomeni?

Pomeni imeti institucije, davčno institucijo, v našem primeru DDV,

ki je bil uveden hitreje kot kjer koli drugje, sploh če upoštevamo razklano naravo Bosne.

Institucije pravih sodišč, pravih sodnikov, prave zakonodaje,

institucije za čist politični prostor. Vse to je bila moja naloga.

Lotil sem se je in na nekaterih področjih nam je uspelo.

Tri obveščevalne službe smo združili v eno, ki je pod parlamentarnim nadzorom.

Dve vojski smo združili v eno, ki je pod nadzorom države.

Davčne sisteme smo združili v en sam sistem DDV.

Ustvarili smo Bosno z enotnim pravosodnim sistemom, ki pokriva celotno državo.

Vendar pa je veliko področij še nedokončanih,

in reči moram, da stvari, recimo v zadnjih dveh letih

po mojem mnenju prej nazadujejo kot napredujejo.

V svoji knjigi govorite o priložnostih, ki jih ponuja zlata ura po veliki zmagi.

Ali menite, da je po razglasitvi neodvisnosti in nove ustave sedaj za Kosovo

napočila ta zlata ura?

Ne, ne na enak način. Z zlato uro, ki jo opisujem,

mislim na začetek faze stabilizacije miru.

Ko že hodiš po poti in gradiš politične institucije, je ta trenutek izgubljen.

Zlata ura je, ko tvoje enote zasedejo ozemlje, kot v primeru Kosova.

Takrat hočeš nočeš prevzameš krmilo.

Kaj moraš narediti? Ne smeš zamuditi te zlate ure,

ko moraš narediti to, kar je najprej treba storiti, namreč vzpostaviti varnost.

Mislim, da je bilo za uspeh Nata v Bosni in na Kosovu, čeprav ne brez napak,

odločilno predvsem to, da je ustvaril varnostni ovoj

in začel graditi institucije, ki bodo vzpostavile vladavino prava.

V Iraku nismo bili uspešni, ker v prvih urah,

dneh, tednih in mesecih po zmagi v vojni ni bil vzpostavljen ta varnostni ovoj.

Kosovo je že zdavnaj izven te faze. Sedaj gre skozi precej težji,

dolgotrajnejši in mukotrpen proces, v katerem poskuša izgraditi državne institucije.

Kaj je na Balkanu bolj pomembno: transparentna demokracija ali trajna stabilnost?

Mislim, da nismo v fazi stabilizacije, mislim, da je to že mimo.

Nihče na Balkanu namreč ne govori o tem, da bi se vrnil v vojno.

Če je danes varnostna situacija na Balkanu ogrožena,

potem to ni zaradi možne agresije

ene od strani proti drugi, najsi gre za Srbe, Hrvate ali muslimane, Bošnjake.

Tega ni več in o tem nihče ne govori,

saj je skoraj nepredstavljivo, da bi se kaj takega lahko ponovilo.

Če je varnost ogrožena, je to pravzaprav zaradi endemičnega kriminala

in korupcije na najvišjih ravneh.

Gre bolj za pravno državo kot za stabilnost. Mislim torej, da smo že daleč preko te točke.

Ali bi se lahko vojna na Balkanu ponovila? No, nikoli ne reci nikoli,

vendar je to v bližnji prihodnosti nepredstavljivo.

Ali bi Balkan lahko preprosto nehal napredovati in zdrknil v črno luknjo,

pri čemer ne smemo pozabiti, da je sedaj v Evropi črna luknja kriminala

in brezvladja, kar je resnična grožnja,

in če pogledam Bosno to najbrž, v Srbiji pa prav gotovo drži...

kar se tiče črne luknje brezvladja,

se je zadnja leta in mesece situacija prej poslabšala kot izboljšala.

Ali menite, da se je s Kosovom končala balkanizacija Balkana?

Prepričan sem, da se moramo upreti temu procesu. Prepričan sem, da je tega konec.

Resnica, čeprav malce groba, je, da je bila zadnja cena, ki jo je morala Srbija plačati

za norost in brutalnost Miloševića, Kosovo.

Ali si vi predstavljate nadaljnjo balkanizacijo Balkana? Mislim, da ne.

Edino, kar bi po mojem mnenju lahko Balkan ponovno vrnilo v vojno, bi bilo to,

da bi na primer Republiko srbsko predali Srbiji.

Kaj boste z muslimansko večino, ki se je vrnila v Srebrenico?

To Golgoto, na kateri zopet živijo muslimani?

V Kozarcu, kjer so bila taborišča smrti,

je sedaj večina prebivalcev muslimanov in ima muslimanske svete.

Kaj boste z Brčkim,

ki ima neugodno lego, morda bi nekateri radi videli, da se to zgodi…..

In mimogrede, Brčko je najučinkovitejša večetnična institucija v Bosni,

kljub temu, da leži med Republiko srbsko in Hrvaško.

Torej je to nemogoče, in trdno sem prepričan, da to ne bi bilo prav.

To je edina stvar, ki bi po moje lahko Balkan znova popeljala v vojno.

Jasno sem povedal, da se moramo absolutno upreti vsakemu nadaljevanju procesa balkanizacije.

Kosovo je bilo izjema. Bilo je cena, ki jo je bilo treba plačati za Miloševićeve norosti.

Vendar pa mislim, da morajo Srbi, da mora Beograd spoznati,

da je to zadnja cena, ki jo moramo plačati za neumnosti tega strahotnega režima.

Ali mislite, da je članstvo v Natu in EU obliž za vse rane na Balkanu?

Poglejte, menim da je to edina pot, ki zagotavlja celovit okvir,

znotraj katerega je možno vplivati na izgradnjo institucij evropske države.

Edino, kar sem lahko uporabil za združitev vseh, ne glede na etnično in politično pripadnost

je bila možnost, da postanejo Evropa, da se pridružijo Evropi.

In v resnici je magnetna privlačnost Bruslja v veliko večji meri spodbudila

reformo institucij in vplivala nanjo, kot pooblastila »zategovanja in popuščanja«

in palice in gorjače visokega predstavnika, ki so mu jih dodelili v Bonnu.

Vse te velike stvari, ki so bile narejene, so naredili zato,

ker so bile pogoj za vstop v Nato in v Evropo.

In menim, da je ta magnetna privlačnost za Balkan absolutno bistvenega pomena.

Če me sedaj kaj skrbi, je to pošteno povedano to, da se je s stališča Balkana,

in večina ljudi na Balkanu to razume,

v zadnjih dveh, treh letih ta magnetna privlačnost močno razblinila.

Zato se je moč privlačnosti, moč vzvoda, ki ga je imela Evropa za to,

da so bile narejene potrebne stvari, na Balkanu bistveno zmanjšala,

saj tam mnogi ne verjamejo več v to.

Ne verjamejo, da jih Evropa hoče.

Po moje bo Hrvaška krenila v nasprotno smer,

vendar pa je trenutno eden od najbolj destabilizacijskih dejavnikov na Balkanu

slabitev, očitna slabitev, magnetne privlačnosti Bruslja

in očitno pomanjkanje navdušenja mnogih evropskih prestolnic,

ki bi pokazalo, da mislijo resno, ko je govora o tem, da bi se Balkan pridružil Evropski uniji.

Dokler se bo to nadaljevalo, bodo naše zmožnosti preoblikovati Balkan

bistveno manjše, za kar, mimogrede, mi plačujemo ceno.

Tukaj ne gre za neko oddaljeno državo, kot je nekdo nekoč dejal, od katere nič ne potrebujemo.

To je bistveno. Balkan je prva bojna črta v boju proti kriminalu v mestih v notranjosti,

in če ga pustiš tam kot črno luknjo, potem….veste, oni plačujejo ceno, zelo visoko ceno.

Plačujemo pa jo tudi mi, zato ne smemo pozabiti, da gre zdaj pri tem tudi za lastni interes.

Ali se vam zdi, da je Balkan prišel do stopnje,

ko ima enake probleme kot vse druge običajne evropske države?

Ne. Do tam je še daleč.

Vendar pa ne smemo pozabiti, da sovražnosti iz vojne dolgo ne popustijo.

Včasih pozabimo, kako dolgo to traja.

Miniti je moralo 200 let, da so popustile sovražnosti angleške državljanske vojne.

Če pogledate današnjo ameriško politiko, dogodki ameriške državljanske vojne

še danes, po 150-ih letih, zelo očitno odmevajo.

Sovražnosti desetletnih grozljivih krvavih obračunov na Balkanu

v nekaj tednih ni mogoče izbrisati

Seveda, čez nekaj let, prav gotovo bo trajalo,

vendar sem prepričan o tem, da Balkan sedaj napreduje

proti temu cilju, čeprav ne tako hitro, kot bi si želel in včasih oklevajoče.

Vendar je to zanje edina prihodnost,

v interesu Evrope pa je, da poskrbi za to, da pridejo do cilja.

Obstajajo pa silnice, po mojem mnenju smešne, in nekatere preblizu vrha v Beogradu,

ki nekako verjamejo, da jim Moskva nudi alternativo.

In po moje so neumni, da se pred lastnim narodom skušajo pretvarjati,

da je to alternativa. Ali bo Moskva vlagala v obnovo Srbije

tako visoke zneske, kot jih je za to že namenil Bruselj in jih bo tudi v prihodnje?

Seveda ne, niti približno.

Ali bo Moskva zapustila Beograd, kadar bo to v njihovem interesu,

kot je to že storila za časa Miloševića in Primakova? Najverjetneje da.

Naredite samo naslednji preprost izračun.

V četrtek zvečer stopite do evropskih veleposlaništev v Beogradu. Avstrijskega, nemškega

britanskega, francoskega. Pozanimajte se, koliko ljudi čaka zunaj na vizo za Evropo.

Nato pojdite do ruskega veleposlaništva in poglejte, koliko jih želi v Moskvo. Odgovor je tu.

Resnica je ta, da tisti, ki bi se želeli pretvarjati, da ima Srbija

lahko drugo možnost, kot pa postati del Evropske unije,

tako da postane del vplivnega območja Rusije, se po mojem mnenju ne samo motijo,

ampak tragično motijo, v smislu tega, kaj sporočajo prebivalcem Srbije.

Zakaj, po vašem mnenju, Ratka Mladića in Karadžića niso prijeli in aretirali?

Obstaja zelo preprost odgovor, da se radi posipamo s pepelom, češ da je vse naša krivda.

Res je, da imamo na voljo najmočnejšo vojsko in da bi morali uporabiti

vse naše sile in sredstva za izpolnitev te naloge.

Vendar pa tega ne moremo narediti brez pomoči domačinov.

Najpomembnejši dogodki so ravno v mojem času...Govorili so marsikaj o tem, kaj je bilo prej.

Ali se je Holbrooke pogodil s Karadžićem? Ne vem. Holbrooke mi je rekel, da se ni.

Ali je bil sklenjen dogovor s Francozi, ker niso želeli, da Karadžić pride na oblast,

zato ker se je nekaj zgodilo v času generala Janvierja v Srebrenici?

Ne vem, slišal sem govorice.

Ko sem bil tam, je bil Nato, in vse države Nata,

v celoti predan tej nalogi in je zagotovil sredstva, da bi našli Karadžića in Mladića.

Nato si je dovolj prizadeval in je imel najboljše namene, manjkalo pa je sodelovanje Srbije.

Resnica je ta, da dokler Banja Luka

in Beograd nista ustrezno sodelovala, so bile aretacije skoraj neverjetne.

Zato mislim, da namesto da s prstom kažemo nase,

pa ne da smo brez napak, in govorimo: kaj smo tukaj naredili narobe, zakaj ga nismo ujeli,

bi morali poskrbeti za to, da so tisti, ki se s tem ukvarjajo,

resnično tisti, ki bi se morali ukvarjati s tem.

Na začetku je bil to neuspeh Banja Luke in moram povedati, da nam je takrat,

ko sem bil tam, uspelo to presekati, za kar je bilo potrebno nekaj trde politike,

in mislim da tudi neuspeh Beograda.

Hočem reči, da bi po moje Beograd lahko poslal Mladića v Haag, če bi to hotel.

Sumim, da ga ščitijo odpadniški elementi srbskih varnostnih sil.

Ne pravim, da so pod nadzorom Beograda, vendar pa bi Beograd to lahko ustavil.

In če bi srbska pravoslavna cerkev hotela, da gre Karadžić v Haag,

bi lahko poskrbela za to. To so torej ljudje, na katere moramo tukaj pritisniti.

In če me tukaj kaj boli, je, da sta iz meni težko razumljivih razlogov

tako Evropa in Nato na mojo veliko žalost

zmanjšala pritisk na Srbijo in srbske institucije ter na Banjo Luko,

naj izpolnijo svoje mednarodne obveznosti in obveznosti do Haaškega sodišča.

Zaradi tega menim, da sta Karadžić in Mladić danes dlje

od roke pravice v Haagu kot sta bila na koncu vojne.

Čemu pa pripisujete popuščanje pritiska?

Poglejte, tukaj bom zelo odkrit. Mislim, da so se nekatere zahodne države

večkrat precej nesrečno zakalkulirale, kar tudi Bruslju ni tuje.

Bile so preveč obsedene z vprašanjem Kosova, ki je manj pomembno in bolj časovno omejeno,

da so mislile, da je prav, da pomirijo sile v Srbiji

in s tem situacijo na Kosovu

Kosovo ni dolgoročen problem. Čez pet ali deset let bo Kosovo nenavadna mala enklava,

ki se je bomo spominjali toliko kot smo se Schleswig-Holsteina v 19. stoletju.

Skratka, res je, da je bilo težko in zaostreno,

vendar pa je bila rešitev ena sama in obstaja en sam izid.

Kosovo ni najhujši problem.

Najhujši problem je, kako bomo preprečili, da Srbija in Bosna

ne padeta v temno črno luknjo brezvladja in korupcije.

In tukaj ne bi smeli popustiti.

Na mojo žalost se v zadnjem letu širša politika na Balkanu

vodi kot podsklop kosovske politike,

in naredili smo vse, da smo tačas ko smo se ukvarjali s Kosovom, drugod utišali stvari.

Po moje je to napačna presoja.

To ni pripeljalo, kot so mnogi želeli in trdili,

do okrepitve zmernih sil v Srbiji,

ampak prej, kot se vedno zgodi, ko želiš nekoga pomiriti,

do okrepitve radikalnih sil v Srbiji.

Bojim se torej, da je bila ta politika napačna in obžalujem, da se ni spremenila.

Ali ima izraz Balkan razen geografskega danes še kak drug pomen?

Ima, tako kot Zahodna Evropa.

Ima, tako kot govorimo o galskih narodih.

Gre za pripraven simbol, saj si je konec koncev veliko teh problemov podobnih.

Morda obstajajo različne stopnje napredka, izboljšanja,

na primer na Hrvaškem in v Albaniji.

Vendar pa mislim, da je to pomembno, saj gre za to, da govorimo o regiji,

kar je v Evropi, sestavljeni iz regij, pomembno že samo po sebi.

Pomembno pa je še iz enega razloga, ki je še močnejši.

Če je Evropa na Balkanu naredila kaj narobe,

je bilo to, da je posamezne države na Balkanu

razdrobila na različne politike. Tako imamo bosansko politiko, hrvaško politiko,

srbsko, vendar tudi kosovsko in makedonsko.

Tega ne bi smeli, morali bi imeti regionalni pristop.

Samo če na zadevo gledate kot na regijo, lahko začnete oblikovati regionalno politiko,

v okviru katere postanejo vsi preostali problemi veliko lažje rešljivi.

Pošteno povedano je Balkan preširok izraz, saj zajema tudi

Romunijo, Bolgarijo in Grčijo, tako da mi je bolj pri srcu Zahodni Balkan.

Vendar pa gre za pomembno poimenovanje, pa čeprav le zato, da se Evropi sporoči,

da bi morala imeti politiko za celoten Zahodni Balkan in ne več razdrobljenih politik.

Najlepša hvala za vaš pogovor z Revijo NATO.

Bilo mi je v veselje.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink