JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Get the Flash Player to see this player.

Talibani, televizija, telefoni – in terorizem

Nick Grono, namestnik predsednika Mednarodne krizne skupine, opisuje elemente medijske vojne talibanov v Afganistanu, vključno s prednostmi in slabostmi – in predlaga, kako vrniti udarec.

Skoči na vprašanje

PAUL KING (urednik Revije NATO): Boj za srca in razum je na splošno veljal za eno od ključnih področij bojev v Afganistanu.

Nedavno poročilo Mednarodne krizne skupine z naslovom "Talibanska propaganda: kako zmagati v besedni vojni" je obravnavalo tehnike talibanov na tem področju. Poročilo govori o tem, kako se je talibanska taktika razvijala in kaj to pomeni za boj v Afganistanu.

O ugotovitvah poročila se bova danes pogovarjala z namestnikom predsednika Mednarodne krizne skupine Nickom Gronom.

Nick Grono, vaše poročilo pravi, da talibani komunicirajo v več različnih jezikih. V angleščini za mednarodno javnost, v arabščini za globalna vprašanja, financiranje in novačenje ter v lokalnih jezikih za nabiranje podpore v Afganistanu.

Katera izmed teh javnosti je po vašem za talibane v tem trenutku najpomembnejša?

NICK GRONO (namestnik predsednika Mednarodne krizne skupine): Mislim, da so vse enako pomembne. Mednarodna javnost je ciljna publika zato, ker želijo oslabiti voljo mednarodne skupnosti, da ostane v Afganistanu na dolgi rok, in to je seveda kritičnega pomena za talibane, saj tako lahko pokažejo, da lahko zdržijo dlje od mednarodne skupnosti.

Afganistanska javnost je še zlasti pomembna, ker so to seveda tista srca in razum, za katere se borijo, in pri približevanju Afganistancem in posredovanju svojega sporočila so veliko boljši kot mednarodna skupnost.

Morda arabska javnost ni tako pomembna, čeprav je še vedno kritičnega pomena za financiranje in tako dalje, mislim pa, da sta še zlasti prvi dve javnosti tisti, pri katerih skušajo talibani doseči največji učinek.

Omenili ste, da ima pomanjkanje nujnih jezikovnih znanj za komuniciranje na Zahodu določen vpliv. V kolikšni meri to velja v Afganistanu in ali se zavzemate za več komuniciranja v teh jezikih oziroma s strani lokalnih prebivalcev?

Začel bom na koncu. Veste, treba se je zavzemati za oboje. Razumeti morate sporočila, cilje vaših nasprotnikov in to nam ne uspeva najbolje. Mednarodna skupnost se ni ravno izkazala pri analiziranju njihovih sporočil. Delo, ki smo ga opravili v zvezi s talibansko propagando, je bilo na naše presenečenje eno od prvih vsebinskih del na to temo. Kljub temu pa je bogat vir informacij.

Čeprav so informacije izkrivljene, pa se iz sporočil, ki jih pošiljajo vaši nasprotniki, še vedno lahko naučite ogromno. In kritičnega pomena je tudi, da ovržete ta sporočila tako, da komunicirate z njihovimi lastnimi ciljnimi javnostmi, kar so v tem primeru Afganistanci sami. Zato morate znati učinkovito komunicirati v paštunskem in darijskem jeziku.

Ena od tem, ki se pojavlja v poročilu, je premajhna odgovornost afganistanskih oblasti in neizpodbijanje legitimnosti talibanov, kar seveda gre na roko talibanom. V kolikšni meri morajo ta vprašanja prevzeti Afganistanci sami kot izziv komuniciranja?

Da, seveda morajo, čeprav seveda ta izziv, ko se morate lotiti odgovornosti in korupcije, recimo v afganistanski vladi, ni samo vprašanje komunikacije. Gre za samo bistvo upravljanja v Afganistanu. Vendar pa morate to razumeti in se s tem spopasti.

Talibani to gotovo razumejo, saj velik del svoje propagande usmerjajo v sprožanje teh vprašanj in nasprotovanje legitimnosti osrednje vlade. Zato se morata mednarodna skupnost in afganistanska vlada veliko bolje izkazati pri sporočanju, kaj počneta, ter dejansko narediti prave korake, ki so potrebni za reševanje tega, in to je pravi izziv.

Afganistanski mediji seveda nimajo lahke vloge. Nanje pritiska tako talibanska kot tudi vladna stran. Kako lahko najbolj pomagamo afganistanskim medijem, da postanejo bolj zanesljivi in svobodni?

Kot pravite, medijem je resnično težko in človek kar sočustvuje z njimi. Če objaviš nekaj, kar je kritično do talibanov, ti grozijo talibani. Če kritiziraš vlado, si podvržen močnim pritiskom.

Vlada mora razumeti, da so svobodni mediji v njenem najboljšem interesu. Nekatere zgodbe bodo kritične, ampak pošteno povedano, če hočete zmagati v informacijski kampanji, ne morete vsiljevati takih omejitev glede tega, o čem smejo mediji poročati.

Mediji pa imajo kritično vlogo tudi ko gre za pomoč vladi pri reševanju vprašanj odgovornosti in korupcije. Zato mora biti vlada veliko bolj odkrita glede svojega odnosa do medijev. Mednarodna skupnost pa se ne sme izmikati, ko je treba izpostaviti neprimerne omejitve, ki jih afganistanska postavlja medijem.

Kako lahko objektivno poročanje uspeva v okolju, kot je Afganistan, kjer se dogodki pogosto odvijajo v oddaljenih regijah, kjer je težko priti do dejstev in kjer novinarjem, kot smo povedali, pogosto grozijo. Kako lahko Zahod pomaga novinarjem, da bodo postali bolj objektivni pri svojem poročanju v takem okolju?

No, to je nezrelo medijsko okolje. Hočem reči, ni vajeno svobodnega delovanja. Vendar pa k sodelovanju in pomoči medijem pri razvijanju teh znanj sodi tudi to, da omogočimo svobodno delovanje. Nekaj podobnega srečamo v Pakistanu. Ena od zelo pozitivnih potez Mušarafove vlade, potem ko je prišla na oblast, je bila ta, da je občutno odprla medijski prostor in tako ste dobili celo množico glasov, ki so tekmovali med seboj. Veliko je bilo skrajnih ali teatralnih, a sčasoma so razvili veliko objektivnejše in veliko boljše razumevanje svoje publike. In mislim, da mora Afganistan bolje razumeti potrebo medijev, da dobijo prostor, v katerem lahko delujejo in se tako razvijajo.

Ali mislite, da je kljub vsej uporabi sodobne tehnologije in tehnik komuniciranja na strani talibanov, njihovo najmočnejše orodje še vedno ustno izročilo?

Gre za kombinacijo orodij. Ustno izročilo je zelo pomembno in pri proučevanju propagandnih tehnik je bila zanimiva dodelanost in nabor metod, ki jih talibani uporabljajo pri posredovanju svojega sporočila: ustno izročilo, nočna pisma, melodije zvonjenja na mobilnih telefonih. V Afganistanu so mobilni telefoni močno razširjeni in zato imajo za melodije zvonjenja nastavljene domoljubne pesmi. Imajo MP3-je, zato so zelo uspešni pri doseganju svoje publike.

Pravzaprav pa je zanimivo, da radio ni zelo razširjen, saj talibani še vedno težko postavijo radijske oddajnike, ki bi lahko delovali določen čas. Vendar pa zelo učinkovito uporabljajo vsa druga sredstva komuniciranja.

Talibani so v času, ko so bili na oblasti, prepovedali televizijo, glasbo, internet in celo fotografije katerega koli živega bitja. Zdaj pa uporabljajo ravno te iste tehnike, ki so bile prepovedane, za napade na Zahod. Ali v Afganistanu obstaja občutek, da gre za licemerstvo ali hinavščino, ker to počnejo?

Zdi se mi, da ne. Hočem reči, zdi se mi, kot pravite, da je hinavsko, če uporabljaš taka sredstva proti svojim sovražnikom, prepričan pa sem, da v glavah talibanov obstaja neke vrste opravičilo glede vojne, v kateri je dovoljeno uporabiti ta sredstva.

Kar pa zadeva prebivalce, no, oni se osredotočijo na informacije, ki pridejo do njih, in zdi se mi, da jih hinavščina talibanov ne skrbi preveč.

Ali mislite, da so zahodne vojaške operacije v Afganistanu komunikacijski problem same po sebi, ali pa je problem le to, kako te operacije izkoriščajo talibani?

Tudi tu drži oboje. Če v bombnih napadih umirajo civilisti, potem so smrti civilistov realno vprašanje. Tudi komunikacijska plat zgodbe je velik problem. Ugotovili smo namreč, da se talibani veliko bolj odzivajo, delno zato, ker jih ne skrbi preveč točnost njihovega odzivanja. Vendar pa je talibanski predstavnik za medije dosegljiv 24 ur na dan preko satelitskega telefona, tako da se lahko odzove na vsak incident, medtem ko so mednarodne sile in afganistanski mediji veliko bolj počasni pri svojem odzivanju.

Delno so za to kriva prizadevanja, da bi preverili dejstva in tako dalje, delno pa gre tudi za to, da enostavno niso pripravljeni delovati na tako odziven način. Tako da je treba upoštevati obe plati.

Kolikor vemo, se vlaga veliko dela v reševanje vprašanja civilnih žrtev in podobno, a treba je narediti še veliko več, kot ugotavljamo v tednih in mesecih, ko je žrtev veliko.

Vendar pa je posredovanje sporočila in poročanje o grozodejstvih talibanov in o tem, kaj talibani počnejo v nasprotju s svojo propagando, zelo pomembno.

V poročilu Mednarodne krizne skupine piše, da so talibani izjemno uspešni, ko se prikazujejo za močnejše, kot pa dejansko so. Ali to nakazuje, da talibani zdaj obvladajo psihološke operacije in ali menite, da bi ta vtis, ki jim ga je uspelo ustvariti, lahko bil časovno omejen?

Mislim, da ni časovno omejen. Po mojem zelo dobro razumejo, kako sebe učinkovito prikazati in seveda ne delujejo v vakuumu. Videli so, kaj se je zgodilo v Iraku, kjer so bili internet in drugi mediji uporabljeni zelo prefinjeno. Veste, to začenjajo razumeti. In razumejo, da je za asimetrično vojskovanje zelo pomembno, da se projicirajo, in to lekcijo so zelo dobro obvladali in bodo tako tudi nadaljevali.

Mednarodna skupnost in afganistanska vlada sta nekoliko bolj počasi na nek način dojemala pomen ne samo sporočanja svojih lastnih ciljev, ampak tudi nasprotovanja tej propagandi in upamo, da bo to poročilo prineslo boljše razumevanje nekaterih vprašanj, ki jih je treba obravnavati.

Poročilo navaja tudi, da so mnogi problemi, s katerimi se srečujemo v Afganistanu danes, nastali zato, ker mednarodna skupnost na začetku ni poslala zadostnega števila enot v celotno državo, kjer bi nastopali kot nevtralni mirovni pripadniki.

Ali tu govorite tudi o problemih s komuniciranjem?

Ne, gre za veliko širšo stvar kot le probleme s komuniciranjem. Od začetka leta 2003, konca 2002, smo bili zelo kritični do strategije pošiljanja enot na relativno varni sever, pri čemer pa je jug, še zlasti Helmand, ostajal brez mirovnih pripadnikov ali mednarodnih sil.

Mislim, da je bilo pred prihodom Britancev leta 2006 na jugu prisotnih morda 500 pripadnikov specialnih sil in zato ni bilo presenečenje, da so talibani dobili priložnost, da tam poženejo korenine, vzpostavijo mreže in močno, močno otežijo nalogo afganistanske vlade, ko je napočil čas za premik proti jugu.

Tako da vidik komuniciranja ni vsebinski del. Gre bolj za dejanska ravnanja, za to, da pošljemo enote tja, kjer jih res potrebujejo.

V zadnjem času se je veliko govorilo o tem, da Afganistan potrebuje regionalni pristop in v vašem poročilu pravite, da del proizvodnje revij, ki jih delajo talibani ali so namenjene talibanom, del studijske obdelave za video vsebine in del nadzorovanja spletnih strani očitno poteka v sosednjem Pakistanu. Kakšne so torej možnosti za boj proti tej propagandi, če se dejansko širi, nadzoruje in proizvaja v drugi državi in ne v Afganistanu?

No, Pakistan je pomemben za Afganistan in tega se večina opazovalcev zaveda. Zaradi dejstva, da Pakistan nudi zatočišča upornikom, da se uporniki lahko v Pakistanu prerazporejajo, proizvajajo propagando in ga uporabljajo kot svojo bazo, so vsa prizadevanja v Afganistanu izjemen izziv. Zato se mora mednarodna skupnost najprej zavedeti razsežnosti problema. To se dogaja. V zadnjih 12-ih do 18-ih mesecih je prišlo do dramatičnega premika, zlasti v Washingtonu, glede vloge, ki jo igra Pakistan.

Naslednji korak pa je sodelovati s pakistansko vlado in ji jasno predstaviti, da je za mednarodno skupnost najpomembneje, da Pakistan sam obvladuje plemenska območja in problem tamkajšnjih upornikov. Veliko se že dela na tem, da pa se narediti še veliko več. Mednarodna skupnost bi lahko bila veliko bolj usklajena pri posredovanju svojega sporočila pakistanski vladi in zagotavljanju podpore njenim prizadevanjem na plemenskih območjih, v severozahodni obmejni provinci. Zato spodbujamo k temu, da bi bilo takih širokih razprav več in da bi pokazali Pakistanu, da je v njegovem interesu, da se tega loti.

Vsako civilno žrtev v Afganistanu talibani s pridom izkoristijo. Kljub temu pa se vaše poročilo sklicuje na neodvisne podatke, ki kažejo, da so protivladne sile v prvih treh mesecih leta 2008 ubile več kot štirikrat toliko civilnih prebivalcev kot mednarodne sile.

Ali mislite, da se ta izkrivljena slika pojavlja ne le zaradi talibanske propagande, pač pa zato, ker mednarodne sile ne posredujejo svojega sporočila na dovolj jasen način?

Po mojem... Po mojem je to pomembno vprašanje. Mislim, da gre tudi tu za vsebinsko vprašanje in ne zgolj za vprašanje komuniciranja, da pa je komuniciranje kritičnega pomena pri poudarjanju sporočila. Pogosto je tega premalo, in domnevam, glede na to, da iz prve roke nimam vpogleda v način posredovanja sporočil, da je med obema vidikoma prišlo do kratkega stika.

Talibani so zelo jasno pokazali, da kratkega stika dejansko ni in se zelo hitro odzivajo na te incidente, medtem ko se po mojem mnenju mednarodna skupnost odziva veliko bolj počasi.

Poleg tega pa je potrebno temeljno razumevanje. Nato vlaga veliko truda v komunikacijsko plat stvari. Zaveda se, da je treba narediti še veliko več in da se je treba veliko bolj posvetiti afganistanskemu delu enačbe, s sodelovanjem z Afganistanci in krepitvijo afganistanskih zmogljivosti. Zato bi se Nato moral osredotočiti ne zgolj na mednarodno stran enačbe in krepitev svojih operacij, pač pa tudi zagotoviti, da bo številna vprašanja mogoče obravnavati in se nanja odzivati na domači ravni.

Ali je pošteno reči, da povprečen Afganistanec na ulici ne pozna tega neravnovesja?

Ja, domnevam, da je to problematično. In domnevam, da gre pri veliko teh stvareh, kot sem povedal, za zmogljivosti afganistanskih medijev. Obstajala je zanimiva anekdota iz časa te raziskave, namreč, da je bilo veliko tujih novinarjev za Reuters in druge akreditiranih pri regionalnem poveljstvu za jug z bazo v Kandaharju. Afganistanski novinarji pa ne.

Kako boste zdaj posredovali svoje sporočilo, če se Afganistanci ne morejo pogovarjati z mednarodnimi silami, da bi jim lahko povedali kaj več o dogajanju in o žrtvah med Afganistanci zaradi talibanskih operacij?

Tendenca, zlasti med mednarodnimi predstavniki, je, da se pogovarjajo z drugimi mednarodnimi predstavniki in tu smo spet pri vprašanju, o katerem sva govorila, namreč, da je treba usposobiti Afganistance, da je treba več sredstev nameniti za medijske operacije v Afganistanu, kar pomeni delati z novinarji, ki morda ne delajo tako, kot novinarji, s katerimi smo vajeni sodelovati, in morda ne poznajo tako podrobno komunikacijskega sporočila, kot bi si želeli, vendar pa so oni ljudje, ki se pogovarjajo z Afganistanci, zato moramo veliko bolj učinkovito komunicirati z njimi.

Vaše poročilo poudarja, da sta izčrpavanje Zahoda in opisovanje korupcije v Afganistanu dve od glavnih področij, o katerih talibani radi govorijo v svoji propagandi. Katero se vam zdi pomembnejše?

No, v Afganistanu gre za korupcijo in pretekle zamere. Vedeti morate, da če naj afganistanska vlada pridobi legitimnost, mora prepričati ljudi, da je kredibilna, da dela to, kar je zanje najboljše in če obstaja globoko zakoreninjena korupcija in zaščiteni krogi, ki smo jih priča, to med Afganistanci naleti na zelo slab odmev. Za sabo imajo preteklost. Hočem reči, v zadnjih 30-letih je za njimi preteklost ... paradigme oblastnikov, ki so zlorabljali svojo moč. In delno je razlog, da so bili talibani tako uspešni v svojih zgodnjih dneh, v devetdesetih letih, ta, da so veljali za nekoga, ki se loteva korupcije in pogostega ščitenja, do katerega je prihajalo. In veliko podobnih vzgibov najdete tudi zdaj.

Zato se je treba dogovoriti, kako se lotiti bistva teh vprašanj in to je velik, velik izziv.

Kako dobro se džihadska sporočila prodajajo v Afganistanu? Na primer, trditve talibanov, da če ubiješ tuje pripadnike ali si ubit v bojih proti njim, prideš v nebesa, čeprav je to seveda kult mučeništva, ki ga v Afganistanu prej ni bilo; kako torej tam sprejemajo taka sporočila?

Naše analize kažejo, da so to nova sporočila, ki jih morda širijo džihadisti, ki so delovali drugod. Irak je najbolj očiten primer, so pa tu še drugi konflikti. In to je zelo moteč trend.

Je pa to tudi nekaj, kar s svojimi dejavnostmi madrase na plemenskih območjih še zaostrujejo s propagiranjem sporočil skrajnežev in to je eno od vprašanj, kjer je po našem mnenju potrebnih veliko več prizadevanj, da se ta sporočila ovržejo in da se ovržejo vsebinske trditve madras in upornikov, ki imajo svojo bazo v Pakistanu.

In končno, kakšna bi bila vaša priporočila državam, ki prispevajo svoje pripadnike, in tudi Natu kot mednarodni organizaciji v Afganistanu?

Mislim, da bi bilo glavno sporočilo, da je treba razumeti pomembno vlogo afganistanskih medijev. Kot sem povedal, se je mednarodnim predstavnikom lahko osredotočiti na mednarodno sporočilo, ki je zelo pomembno. Vendar pa ni dovolj pozornosti ... mednarodno plat zadev lahko opravimo bolje in za to imamo ustrezne zmogljivosti. Vendar pa ni bilo dovolj pozornosti namenjene afganistanski plati vprašanja, razvijanju afganistanskih talentov.

Konec koncev, če hočete doseči srca in razum Afganistancev, se bo to zgodilo preko afganistanskih medijev in zato se moramo veliko bolj posvetiti temu, da bomo naša sporočila preko teh medijev posredovali veliko bolj učinkovito.

KING: Nick Grono, najlepša hvala.

GRONO: Hvala vam.

Share this:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink