JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Javnost na Zahodu se mora začeti zanimati za Afganistan – in to čimprej

Marco Vincenzino meni, da javnost v Natovih državah izgublja interes za vojno v Afganistanu, in trdi, da bi lahko zaradi izgube interesa in podpore javnosti vojno izgubili.

Na koncu bo prihodnost Afganistana v veliki meri odvisna od tega, ali bo afganistanski osrednji vladi uspelo uresničiti ali vsaj ustvariti vtis, da uresničuje visoka pričakovanja navadnih Afganistancev. Če ji to ne uspe, bo morebitna trajna izguba legitimnosti osrednje vlade ena od največjih dolgoročnih nevarnosti, ki bi lahko ogrozila »uspeh« v Afganistanu.

Čeprav se lahko mednarodna skupnost v večini sektorjev še bolj anganžira, si s tem v Afganistanu lahko kvečjemu pridobi več časa. Kljub temu namreč potrebuje afganistanska javnost zagotovila o dolgoročnem, stalnem in zanesljivem sodelovanju mednarodne skupnosti. Veliko Afganistancev se še vedno živo spominja mednarodne pozabe po umiku Sovjetov in vzpona talibanov.

Kako trdna je torej zaveza mednarodne skupnosti do Afganistana? Kljub temu, da se raven podpore spreminja od države do države, na splošno ne kaže najbolje, zlasti za navadne Afganistance.

Že pridobivanje dodatnih finančnih sredstev in oskrbe za Afganistan iz Natovih držav je spominjalo na izdiranje zob. V mnogih parlamentih, medijih in razsodiščih javnega mnenja članic Nata so potekale vroče razprave. Čeprav vseh 40 držav, angažiranih v Afganistanu, prispeva na svoj način, prizadevanja in sredstva kot celota še vedno ne zadostujejo za uspešno izpolnitev naloge. Poleg tega je na vseh frontah treba bolje porazdeliti breme. Tako ameriški, britanski, kanadski in nizozemski vojaki še naprej nosijo levji delež bremena v težkih bitkah v južnem in vzhodnem Afganistanu.

Grožnja, da parlamentom v članicah Nata ne bo uspelo podaljšati mandatov za več kot nekaj naslednjih let, je še vedno prisotna, saj se podpora javnosti v mnogih članicah še naprej zmanjšuje. Velik del krivde za to lahko pripišemo političnim vodjem, ki jim ni uspelo vzpostaviti neposrednega dialoga z javnostjo, in ji pojasniti pomen in obseg misije. Ta neuspeh, ali morda natančneje, pomanjkanje volje, izvira predvsem iz strahu politikov, da bi se jim to maščevalo na volitvah.

Mnoge je treba spomniti, da so napadi 11. septembra v glavnem izvirali iz Afganistana in da prestavlja to območje še vedno regionalno in mednarodno grožnjo.

Če poenostavimo, je glavno vprašanje, ki na kocko postavlja sam obstoj Nata, prav misija v Afganistanu. Na žalost pa tej misiji v članicah Nata še vedno ne posvečajo toliko pozornosti ali kritičnih razprav, kot si jih zasluži. Kljub temu, da so nekatere države v preteklih mesecih naznanile določena povečanja svojih prispevkov, je potrebna večja angažiranost, da bi zagotovili dolgoročno podporo javnosti in s tem trajno in uspešno rešitev za mednarodno misijo v Afganistanu.

V ZDA zaradi notranjih vprašanj, ki še naprej prevladujejo v predsedniških razpravah, Afganistanu namenjajo le malo pozornosti. V primerjavi z Irakom ZDA potrošijo v Afganistanu relativno malo davkoplačevalskega denarja. Ker Afganistanci na splošno podpirajo prisotnost tujcev in so pripravljeni prevzeti svoje odgovornosti na fronti, je afganistanski konflikt veliko manj kontroverzen od iraškega.

Za tiste, ki jih zunanje zadeve ne zanimajo, je konflikt v Afganistanu postal »včerajšnja vojna«. Tisti, ki se zanje vsaj malo zanimajo, ga imajo za »drugo vojno«, tisto, ki se občasno pojavi v udarnih vrsticah kampanj, za razliko od Iraka ali naslovnic, ki poročajo o pretresljivih samomorilskih ali talibanskih napadih.

Voditelji na obeh straneh Atlantika so dolžni doma začeti širšo debato z javnostjo o konfliktu v Afganistanu. Za to pa so potrebne prodorne in utemeljene razprave in ne zgolj prazne besede in retorični vložki.

Preprosto povedano, gre za vprašanje, ki bo vplivalo na nacionalno varnost, mednarodno stabilnost in prihodnje generacije ZDA in njenih zaveznic. Mnoge je treba spomniti, da so napadi 11. septembra v glavnem izvirali iz Afganistana, in da predstavlja to območje še vedno regionalno in mednarodno grožnjo.

Politični voditelji so dolžni pojasniti, do kdaj približno bo trajala misija in kakšen bo njen obseg. Poudariti je treba, da bodo napori v Afganistanu in v drugih delih sveta zahtevali zavezo in sredstva vsaj ene generacije. Premajhna podpora doma, tako v ZDA kot v Evropi, bo močno vzela pogum afganistanski javnosti, ki jo je treba z besedami, zlasti pa z dejanji, prepričati, da podpora javnosti obstaja in da je dolgoročna.

Kratkoročni cilj je pridobiti na času, da bi dolgoročno gledano Afganistanci postali samostojnejši in bi prevzeli nadzor na vseh področjih, zlasti pa na področju varnosti. Po treh desetletjih vojn se ta naloga zdi zelo težka, vendar pa uspeh še zdaleč ni nemogoč.

Informacije … in rezultati

Če si politični voditelji želijo javne podpore, morajo redno in ne samo občasno poročati o napredku, zlasti na nevojaškem področju. Ljudje hočejo videti rezultate svojega davkoplačevalskega denarja.

V ZDA to postaja še težje zaradi sistemskih težav, zlasti prenizke ravni nevojaškega strokovnega znanja vlade ZDA. Poleg tega imenujejo strokovnjake za določene lokacije v tujini samo za kratek čas, kar pomeni, da tudi če najdejo usposobljenega strokovnjaka, ta dolžnost pogosto opravlja samo eno leto, kar ovira dostikrat dobro financirane programe na področjih, kot so kmetijstvo, izobraževanje, zdravstvo in vladavina prava. Pomanjkanje strokovnega znanja in kontinuitete resno ovira možnost poročanja o poteku ali pomanjkljivostih programov.

Na domačem prizorišču je v ZDA prišlo tudi do kratkega stika med ameriško javnostjo in pripadniki oboroženih sil, zlasti kopenske vojske in marincev. Mnogi v vojski menijo, da navadni državljani živijo v čisto drugem svetu, daleč od neposrednega bojevanja, dolgotrajnega opravljanja dolžnosti v tujini in težavnega družinskega življenja.

Po velikih pričakovanjih, ki so jih ustvarili arhitekti iraške vojne, je razumljivo, da so mnogi navadni Američani previdni glede posredovanj v tujini.

Tukaj pa igra bistveno vlogo odgovorno politično vodstvo.

Prvič, razloži lahko resne posledice neuspeha v Afganistanu, in s tem pomaga ponovno pridobiti verodostojnost misije.

Drugič, tako podpornikom oboroženih sil v domači javnosti kot tudi afganistanski javnosti lahko da zagotovila glede dolgoročnih namer Amerike in Nata.

Neuspeh v Afganistanu bi resno ogrozil čezatlantske odnose in mednarodno stabilnost, saj je Nato vezni člen globalne varnosti.

Poleg tega morajo politični voditelji poudarjati, da si ZDA in Nato ne moreta privoščiti, da bi izgubila Afganistan, na vzhodu katerega leži nestabilni Pakistan, na zahodu pa vedno prodornejši Iran.

Za ZDA bi neuspeh v Afganistanu še bolj načel njihovo verodostojnost in prestižen položaj svetovne sile ter jih izpostavil večjim mednarodnim grožnjam.

Za Nato bi neuspeh v Afganistanu lahko pomenil konec najuspešnejšega vojaškega zavezništva v zgodovini, potem ko je prvič napotil svoje sile izven svojega neposrednega perimetra. Poleg tega bi neuspeh v Afganistanu resno ogrozil čezatlantske odnose in mednarodno stabilnost, saj Nato ostaja vezni člen globalne varnosti.

Za prebivalce Afganistana bi neuspeh pomenil še eno tragično izgubljeno priložnost. V zgodovini bi ostalo zapisano, da mednarodna skupnost, ki je preveč obljubljala in premalo storila, ni bila kos njihovi trdoživosti in zavezanosti, da po po 30-ih letih konfliktov svoj narod ponovno prerodijo.

In na koncu bi neuspeh v Afganistanu pomenil skupni poraz za vse, z neprijetno nepredvidljivimi in neracionalnimi posledicami.

Zaradi tega je še bolj nujna večja učinkovitost, popolna angažiranost in dolgoročna zaveza mednarodne skupnosti v Afganistanu, zlasti ZDA in njenih zaveznic v Natu.

Razprave o širitvi Nata so prav gotovo pomembne, vendar pa je stabilizacija Afganistana za zavezništvo daleč bolj kritičen cilj, za katerega bi se morale članice skupno zavzemati.

Nikogar ni treba spominjati na 11. september. Toda, ali je treba nekatere spomniti, da je prišel iz Afganistana?

Marco Vincenzino

Share this:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink