JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Kako preseliti medijsko bitko k talibanom

Tim Foxley meni, da namenjamo premalo časa, truda in analitičnih virov temu, da bi razumeli, kaj govorijo talibani – in da bi sprememba tega pristopa lahko pripeljala do spremembe vojne.

Nočno pismo talibanov: ta grozilna pisma, namenjena ustrahovanju, so med lokalnimi afganistanskimi prebivalci učinkovito orodje za komuniciranje.

Opravičujem se, ker sem preskočil kar neposredno na bistvo tega članka, vendar pa bi rad vprašal, kaj počnemo, da bi »medijsko« bitko preselili k talibanom?

S tem imam v mislim proaktivne kampanje, v katerih bi soočali in razgaljali izjave talibanov, njihove ranljive točke in njihova protislovja – in ne zgolj serije zgodb s pozitivnimi novicami, ki bi jo kazali Afganistancem in mednarodni skupnosti.

Mislim, da namenjamo premalo časa, truda in analitičnih virov temu, da bi razumeli, kaj talibani govorijo, kako govorijo in zakaj naj bi to govorili. In premalo je poročil, kakršno je bilo poročilo Mednarodne krizne skupine, ki je proučevala talibansko propagando. Zaradi tega je zelo malo razumevanja ali sploh kakršnega koli interesa za proučitev ukrepov, s katerimi bi lahko kljubovali medijskim dejavnostim talibanov.

Čeprav Nato veliko vlaga v strateško komuniciranje, pa je širjenje »zgodb s pozitivnimi novicami« in informacij po vsem Afganistanu le en del medijske bitke. Trdim, da so talibani na tem področju pravzaprav zelo ranljivi in da bi se proaktiven pristop do njih lahko izkazal za uspešnega.

Komuniciranje ni toliko vprašanje dovršenosti, pač pa učinkovitosti.

V fizični ali »kinetični« bitki proti talibanom analitiki radi poudarjajo, da ne gre toliko za to, da bi bili talibani močni, pač pa so na lokalni ravni običajno edini prisotni na terenu. Po mojem to velja tudi, ko govorimo o medijskem prizorišču.

Talibani so dobri oziroma »učinkoviti« na lokalni ravni, kadar s svojo paštunsko skupnostjo na obeh straneh meje komunicirajo na močno poenostavljen način. Tu jim splošno priznane plemenske vrednote in jezik dajejo veliko prednost pred po mojem precej okornim zahodnim pristopom. Talibani se znajo dobro odzivati na lokalne težave, naj gre za strah pred izkoreninjenjem maka in izgubo vira za preživetje, oskrunitev časti s strani nevernikov ali stransko škodo, povzročeno ljudem in njihovemu premoženju.

Čeprav dejavnost talibanov na medijskem področju ni posebej dovršena (po mojem mnenju sta Nato in Isaf včasih uporabljala »dovršenost« talibanskih medijev kot izgovor za lasten neuspeh), moramo biti v tem delu razprave previdni iz več razlogov. Prvič, ker ne gre toliko za vprašanje dovršenosti, pač pa učinkovitosti. In nič ne kaže, da bi bila opravljena kakšna analiza učinkovitosti talibanskih medijev. Drugič, za večji del javnosti, s katero talibani komunicirajo, tudi ni nobene potrebe po dovršenosti.

Kdo dobiva medijsko bitko: Nato ali talibani?

Na medijskem prizorišču bi Nato moral imeti prednost – ima denar, sredstva, moč možganov. Hromi pa ga naslednje:

  • Njegove razprave, dileme in skrbi so prav boleče javne.
  • Zdi se, da je veliko njegovih medijskih prizadevanj vloženih zgolj v to, da njegovi lastni ljudje ostanejo zvesti boju.
  • Njegova publika v prestolnicah posameznih članic je širša, bolj izobražena, zahtevna in skeptična.

Poleg teh težav mednarodni mediji pogosto in nenamerno dajejo talibanom propagandna »darila«. Tako so, na primer, brez težav vztrajno uporabljali frazo »pomladna ofenziva« tako dolgo, da jo sedaj uporabljajo tudi talibani sami. Če pa vprašate tiskovnega predstavnika talibanov: »Ali ste letalsko oporišče v Bagramu napadli, ker ste vedeli, da je tam ameriški minister za obrambo?« je zelo malo verjetno, da bo odgovor ne.

© Reporters / Associated Press

Medijska igra: talibani vedo, da je hitrost in ne točnost informacij eden od načinov, kako pridobiti prednost v medijih.

V prid talibanom govori tudi njihova hitrost odzivanja, namreč, da nemudoma prevzamejo odgovornost za kateri koli incident, ki služi njihovemu namenu. Njihova spletna stran in internetne trditve niso nič drugega kot močno napihnjen seznam števila žrtev, in, kar je še bolj nenavadno, »števila tankov«.

Mislim, da ima Nato na strateški ravni še vedno prednost, saj so prizadevanja talibanov glede širših političnih vprašanj zmedena, naivna in premalo verodostojna. Tako so, na primer, lani talibani trdili, da niso oni tisti, ki uničujejo šole, in da pravzaprav imajo politiko izobraževanja! Vendar pa se zdi, da se počutijo zelo nelagodno, ko govorijo o drugih politikah in ne le o pobijanju nevernikov – predvsem zato, ker je njihovo razmišljanje izven tega zelo plitko. V njihovih izjavah ne zasledimo skoraj nič o temah, o katerih si večina Afganistancev želi kaj izvedeti – obnova, zaposlovanje, razvoj.

Ampak ne glede na to, ali sprejemate ta argument ali ne, je dejstvo, da postaja strateško sporočilo talibanov počasi vse boljše, kar sem opazil tudi sam, odkar sem se konec leta 2006 prvič začel ukvarjati s to tematiko. Napadi, kot je bil letošnji na hotel Serena ali predsednika Karzaja, verjetno kažejo smer, v katero bodo šle dejavnosti talibanov v prihodnje, predvsem ko gre za koordiniranje operacij s strateškim medijskim sporočilom.

V provinci Farjab sem na lastne oči videl incident, ki je razkril, kako talibani omalovažujejo paštunske vrednote, ko jim to ustreza.

Če poznaš slabosti svojega nasprotnika, si že na pol poti, da jih izkoristiš sebi v prid. Že pogled na izjave talibanov veliko pove o tem, kaj jih zanima. Očitno so zelo občutljivi glede naslednjih vprašanj:

  • ogroženost ali vprašljivost njihove verodostojnosti in zaupanja vanje – bodisi paštunskega, afganistanskega, džihadskega ali islamskega izvora,
  • žrtve, ki bi jih utegnili utrpeti,
  • civilne žrtve (med Afganistanci), ki bi jih utegnili povzročiti s svojimi napadi,
  • poročila o notranji razklanosti talibanov,
  • protislovja v njihovih izjavah.
.

Tim Foxley

Priložnosti, da izkoristimo te slabosti, je veliko. Ko sem bil julija v Afganistanu, sem na eno od njih naletel tudi sam.

Bil sem v provinci Farjab, tistem delu Afganistana, ki ga običajno opisujejo kot »relativno neproblematičnega«. Prišlo je do manjšega varnostnega incidenta. Na mejnem območju med provincama Badgis in Farjab je samozvani talibanski »guverner v senci« skupaj z manjšo skupino borcev vstopil v vas in skušal ugrabiti delavce lokalne nevladne organizacije, ki so gradili vodnjak za vas. Vaški starešina je po paštunskem običaju zaščite gostov branil ekipo nevladne organizacije in nazadnje ustrelil vodjo talibanov ter pognal ostale talibane v beg.

Z doslednim delom bi take situacije lahko izkoristili in na primer pokazali, kako talibani omalovažujejo paštunske vrednote, ko jim to ustreza, in kako jim očitno ne uspeva doseči ljudskega džihada, na katerega upajo.

Med drugimi priložnostmi iz preteklosti naj omenim še naslednje:

  • Leta 2005 je Muli Omarju naziv »vodje vernikov« odvzela ista šura, kot mu ga je leta 1996 podelila.
  • Marca 2006 je egipčanski veliki mufti razglasil samomorilske bombne napade za nezakonite. Vsaj en afganistanski časopis je v uvodniku poročal o tem in obžaloval, da te zgodbe niso razširili po vsej državi.
  • Novembra 2006 je Ahmed Rašid v svojem članku citiral paštunska plemena iz provinc na severozahodni meji, ki naj bi dejala: »Talibani utapljajo naše vrednote v morju krvi.«
  • Aprila 2007 je tudi šura provinc na severozahodni meji razglasila nezakonitost samomorilskih bombnih napadov.

Primerov protislovij je mnogo. Naj na tem mestu zadoščata dva:

  • Ugrabitve žensk v nasprotju z Islamom (kot se je zgodilo v primeru južnokorejskih talcev).
  • Prevzemanje odgovornosti za samomorilske napade in nato umik, ko postane jasno, koliko afganistanskih civilnih prebivalcev je bilo ubitih (npr. Spin Boldak januarja 2006). To je izzvalo tudi nenamerno ironično izjavo zdaj že preminulega Mule Dadule: »Naše operacije ne povzročajo žrtev med civilisti«.

Kritiziranje talibanov v medijih ne bo prineslo »čarobne paličice«, s pomočjo katere bi talibani razpadli zaradi lastnih protislovij.

Anthonyju Cordesmanu je treba čestitati za njegovo delu pri CSIS (Center za strateške in mednarodne študije), saj nas opominja ne le na potrebo, da ponovno razmislimo o načinih, kako ocenjujemo in analiziramo vojaški in politični razvoj dogodkov v Afganistanu, pač pa tudi na to, da gre za afganistansko-pakistanski regionalni problem. Medijska kampanja z zelo močnim afganistanskim/pakistanskim/paštunskim obrazom na obeh straneh meje mora pozivati talibane, naj upravičijo to, kar počnejo, in povedo, zakaj.

Afganistanska in pakistanska vlada bi ob pomoči mednarodne skupnosti lahko naredili veliko, da bi ponovno prevzeli medijsko pobudo in sicer tako, da bi razširili razpravo, sodelovali s svojimi mediji in zvabili talibane stran od vprašanj, pri katerih se počutijo lagodno, v razpravo o politiki, gospodarstvu, pravicah manjšin in žensk ter človekovih pravic, izobraževanju in obnovi.

Pred tem pa bo potrebnih še veliko več analiz in razumevanja o tem, kaj, kako in zakaj talibani govorijo – in to ne le analiz z običajnega vidika belih zahodnjakov srednjega razreda. Znanja je v afganistanskih, pakistanskih in paštunskih krogih ogromno.

Kaj je možno ukreniti in kdo naj ukrepa?

Ne delam si utvar, da bo kritiziranje talibanov v medijih prineslo »čarobno paličico«, zaradi katere bi talibani razpadli pod težo lastnih protislovij. Za resnični napredek v boju proti talibanom bo odločilno to, ali bosta afganistanska vlada in mednarodna skupnost uspeli izvesti resnične reforme in obnovo na terenu – konkretno, stalno prisotnost usposobljene, dobro opremljene in zaupanja vredne policije – in ali bodo krhke reforme pognale dovolj močne korenine, ki bodo v naslednjih nekaj desetletjih državo ohranjale skupaj.

Vendar pa je v vsakem primeru najboljša politika ravnati proaktivno in ne reaktivno.

Mednarodna skupnost, mednarodni mediji, afganistanska in pakistanska vlada ter Nato/Isaf bi lahko naredili veliko, da bi se zmanjšala podpora talibanom in bi na svojo stran pridobili neodločene, in sicer z agresivnim razkrivanjem in kritiziranjem protislovij in šibkih točk talibanov. Pripravljenost talibanov, da uničujejo človeška življenja, premoženje in infrastrukturo, ter odsotnost sleherne politične in gospodarske vsebine ponujata prostor za medijsko premoč, ki ga je treba zasesti in izkoristiti.

Share this:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink