JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Povezanost energije in hrane: kako jo obravnavati?

V ozadju prehrambene krize se skrivajo visoke cene. Ampak zakaj so tako visoke? V spodnjem prispevku David G. Victor s stanfordske univerze, član Sveta za zunanje zadeve trdi, da vzrokov ni mogoče v celoti razumeti ne da bi si ogledali spremembe na energetskem trgu.

© Xavier Subias / Van Parys Media

V samo nekaj letih je svetovno gospodarstvo zapadlo v dve blagovni krizi. Obe sta imeli pomembne posledice za varnost.

Prvič, cena nafte je dosegla svojo najvišjo zgodovinsko vrednost, pri čemer se je večina podražitev zgodila v zadnjih 18 mesecih. Drugič, v zadnjih nekaj mesecih je naslovnice časopisov preplavila kriza prehrambenih izdelkov, ki se je kuhala že dolgo časa. Cene trgovanja s skoraj vsemi prehrambenimi izdelki dosegajo najvišje vrednosti vseh časov. Pomanjkanje hrane, redkost, za katero je večina vlad mislila, da jo je z »zeleno revolucijo« odpravila, se sedaj pojavlja v vse večjem številu držav. Temu sledijo nemiri, spopadi in nestabilnost.

Razrešitev temeljnih problemov bo od vlad zahtevala, da se v večji meri oprejo na tržne sile in da zlasti na področju energije vlagajo v zmanjšanje povpraševanja.

Doslej so vlade naredile zelo malo, da bi prišle do dna vzrokom, in najbolj verjetne politične posledice bodo stvari samo še poslabšale. Pri hrani nekatere vlade pod hudim pritiskom, naj naredijo nekaj, da nahranijo svoje prebivalce, uvajajo nadzor nad trgovino in cenami, zaradi katerega bo pomanjkanje po vsej verjetnosti postalo še bolj pereče . Pri energiji je najbolj osupljivo dejstvo, da so vlade – zlasti ZDA, največja svetovna porabnica energije – naredile bore malo, da bi spodbudile potrošnike, naj bodo bolj varčni.

Priprava ukrepov za reševanje te dvojne krize zahteva najprej oceno tega, kako je svet sploh zašel v te težave. Visoke cene nafte izhajajo iz dejstva, da nafta ni običajno blago. Veliko nafte se porabi v transportu, kjer je zelo dragocena zaradi svoje visoke energetske gostote in dejstva, da je tekočina, ki jo je lahko prevažati in skladiščiti. Transportni sistemi niso zelo odzivni, ko gredo cene nafte navzgor, ker nimajo nobenega pravega nadomestka zanjo. Zato se je kljub ogromni rasti cen nafte povpraševanje še naprej večalo. (Sčasoma bodo kupci ugotovili, da se izplača varčevati in to bo nekoliko ublažilo povpraševanje. Letalski prevozniki in vozniki avtomobilov, na primer, sedaj kupujejo bolj učinkovito opremo, ki bo znižala porabo nafte, potem ko bodo te naprave prešle v splošno rabo.)

Natančen učinek cen nafte in biogoriv na stroške hrane je težko ugotoviti, verjetno pa niti ni odločilnega pomena.

Z vidika ponudbe pa je nafta še težje obvladljiva, saj večino naftnih zalog nadzorujejo državna podjetja, ki se ne odzivajo kot običajna podjetja in ne avtomatično povečajo proizvodnje, ko cene zrastejo. Nekatera izmed teh podjetij in njihovi državni lastniki se zadovoljijo z dodatnim dobičkom zaradi visokih cen. Spodbude za pridobivanje še večjega dohodka so šibke, saj komajda lahko naložijo in porabijo tisto, kar že imajo. To je del razloga, zakaj sta Savdska Arabija in Katar, skupaj z mnogimi drugimi državami, najavili, da bosta upočasnili oziroma ustavili projekte širitve.

Drugi, zlasti tisti, nad katerimi visi »prekletstvo virov«, ugotavljajo nenavadno dejstvo, da se proizvodnja dejansko zmanjša, ko priteče več denarja. Zakaj? Zato, ker se politiki borijo za denar in tako izkrivljajo poslovno okolje, ki je bistvenega pomena za dolgoročne naložbe. Tako v Rusiji in Venezueli proizvodnja dejansko upada, četudi imata ti dve državi veliko naravnih bogastev.

Zato so cene danes tako visoke: višji stroški nafte ne vplivajo kaj dosti na povpraševanje, v nekaterih državah pa pravzaprav zavirajo ponudbo. Globalno gledano imata krivulji ponudbe in povpraševanja skoraj navpičen naklon, zaradi česar manjša nihanja preraščajo v velike spremembe cen. (Zasebna sredstva te temeljne silnice še krepijo, nenazadnje tudi zato, ker sta nafta in hrana zdaj postali gonilna sila naložb – glede na slabo uspešnost drugih trgov in obete za višje cene blaga so se te naložbe močno povečale).

Težje je razložiti, zakaj so tako visoke cene hrane. Mnogi strokovnjaki iščejo vzrok zanje v visokih cenah energije, ker nekatere prehranske poljščine uporabljajo za proizvodnjo biogoriv – predvsem koruzo in sladkor za etanol (ki se dodaja bencinu) ter sojo za biodizel. Učinek na cene hrane izvira iz preusmeritve žita v biogoriva, pa tudi iz zagotavljanja močnih spodbud za spremembo vzorcev poljedelstva in prehod od hrane na bolj dobičkonosna biogoriva.

David G. Victor

Čeprav je taka zgodba zelo popularna, ker s prstom pokaže na krivca – energetski trg – pa je natančen učinek cen nafte in biogoriv na cene hrane težko ugotoviti, verjetno pa niti ni odločilen. Podrobnosti se od ene poljščine do druge razlikujejo, vendar pa natančne študije kažejo, da je morda med 10 in 30 odstotkov sedanjega porasta cen hrane mogoče pripisati naložbam v biogoriva.

Vpliv na cene hrane skoraj ne more biti glavni razlog za to, da ponovno razmislimo o naložbah v biogoriva. Nekatera najbolj priljubljena biogoriva – zlasti etanol iz konvencionalne koruze pa tudi biodizel iz ogrščice – so zelo drag način zmanjševanja odvisnosti od nafte, ne prispevajo veliko k zmanjšanju globalnega segrevanja in puščajo za sabo veliko ekološko sled.

Energetsko in prehrambeno krizo povezujejo ne toliko biogoriva kot temeljne predpostavke. Povpraševanje po gorivih in hrani narašča skupaj – zlasti ob rasti ogromnih azijskih gospodarstev Kitajske in Indije. Tudi ponudba je omejena in nedinamična zaradi silnic, ki nastopajo v tandemu. Enkratni dejavniki, ki so osiromašili ponudbo, povzročajo na že tako omejenih trgih s hrano in gorivi še dodatno zmedo. Tako so suše v Avstraliji, na primer, zmanjšale ponudbo nekaterih prehranskih poljščin. Pomanjkanje usposobljenih inženirjev in naftnih vrtin dobaviteljem nafte otežuje delo, saj se ne morejo odzvati z načrtovanjem in usposobitvijo novih naftnih polj.

Teoretično dvojna kriza hrane in goriva prinaša izjemno priložnost za reforme... V praksi pa nobena pomembnejša država ni izkoristila te priložnosti za resne reforme.

Nekateri izmed teh enkratnih dejavnikov bi utegnili postati trajnejši. Podnebne spremembe lahko v naslednjih desetletjih prizadanejo kmetijsko proizvodnjo z vse večjimi šoki (vsaj dokler kmetje ne najdejo načinov za večjo produktivnost); omejen trg inženiringa in težke opreme pa bo v bližnji prihodnosti, kot vse kaže, tak tudi ostal.

© AP / Reporters

Teoretično dvojna kriza hrane in goriva prinaša izjemno priložnost za reforme. Višje cene zagotavljajo boljši dohodek kmetom, ki so pogosto najmočnejša sila pri zaviranju občutljivih reform v kmetijski politiki. V praksi pa nobena pomembnejša država ni izkoristila te priložnosti za resne reforme.

ZDA, na primer, ravno sedaj potrjujejo svojo kmetijsko politiko, ki daje kmetom izkrivljajoče subvencije, in to kljub dejstvu, da v zadnji generaciji nikoli ni bilo obdobja, ko so kmetje manj potrebovali to darilo. Tudi osnovni kmetijski programi v Evropi in na Japonskem, ki izkrivljajo položaj na trgu, se skoraj niso spremenili.

V nekaterih primerih vlade počnejo stvari, zaradi katerih so kmetje celo v slabšem položaju. Tako je Indija prepovedala izvoz riža, kar bo znižalo ceno, ki jo kmetje dobijo, in zmanjšala spodbude, da bi s tem povečala proizvodnjo. Edini pravi način za zagotavljanje varne preskrbe s hrano je, da se kmetje in potrošniki vključijo na svetovni trg, ki ponuja najrazličnejše vire preskrbe.

Na področju energije višje cene zagotavljajo močno spodbudo za varčevanje. Kljub temu pa mnoge vlade zatirajo te tržne sile. Mnoge države, ki so med najbogatejšimi z nafto, določajo cene za naftne proizvode veliko pod cenami svetovnih trgov, tako kot na primer v Iranu in večini ostalega dela Perzijskega zaliva. (To, skupaj z večjim bogastvom, razloži, zakaj so z nafto bogate države med najhitreje rastočimi viri novega povpraševanja po nafti.) Kitajska delno regulira cene nafte in s trdo roko določa cene elektrike, kar je delno vzrok za prekinitve oskrbe z elektriko v začetku letošnjega leta. Proizvajalci elektrike so se spopadali z vse višjimi cenami premoga, vendar pa dodatnih stroškov niso mogli prenesti na odjemalce. Stisnjeni v kot so skrčili zaloge premoga, zaradi česar so postali bolj ranljivi za motnje v dobavi – kar se je pokazalo, ko so snežni viharji ohromili železniški sistem te države.

Rešitev teh problemov zahteva rešitev temeljnih predpostavk, kruta resnica o hrani in energiji pa je, da delno tudi zaradi globalizacije zahodne vlade nimajo dosti neposrednih vzvodov.

Kruta resnica o hrani in energiji je, da delno tudi zaradi globalizacije zahodne vlade nimajo dosti neposrednih vzvodov.

Pri hrani njihove politike vplivajo tako na povpraševanje kot na ponudbo, ker pa je trg postal globalen, nobena posamezna vlada nima odločilnega vpliva. Vlade bi lahko imele določen vpliv na povpraševanje po hrani, vendar pa je veliko večji svetovni vzvod v povečevanju ponudbe na podlagi visokih donosov poljščin.

Pri nafti je za zahodne vlade značilno to, da nimajo veliko neposrednega vpliva na ponudbo, čeprav bi kot veliki potrošniki lahko pomembno vplivale na povpraševanje. Vendar pa spreminjanje povpraševanja zahteva spremembo načina uporabe energije v gospodarstvu, take spremembe pa so odvisne od inovacij in uporabe novih tehnologij.

Eden ključnih načinov za povečanje ponudbe hrane in umiritev povpraševanja po nafti so tehnološke spremembe. Vendar pa je pametna tehnološka politika eno od tistih področij, kjer se vlade najteže mobilizirajo.

Tehnologija zahteva dolgoročne in potrpežljive naložbe: rezultati so negotovi, najboljše naložbe pa so tiste v portfelje, s katerimi upravljajo bistri upravljavci, ki so seznanjeni z realnostjo na trgih, in kjer državni birokrati pogosto še zlasti težko uspejo. Politiki ob nastopu krize, kot je sedanja z visokimi cenami hrane in goriv, namesto tega hlastajo po hitrih simboličnih rešitvah z zagotovljenimi rezultati – tako so naklonjeni nadzoru nad cenami, ugodnostim za politično favorizirane skupine, kot so proizvajalci biogoriv, in trgovinskim omejitvam.

Skrb vzbuja dejstvo, da dejanske naložbe v tehnologijo daleč zaostajajo za tistim, kar bi bilo potrebno za ureditev temeljnih predpostavk. Nekatere zahodne vlade pa skušajo celo zmanjšati javne naložbe v mednarodne inštitute za raziskovanje poljščin, ki so prinesli »zeleno revolucijo« in ki so na najboljši poti, da v prihajajočih desetletjih ta uspeh ponovijo, če bodo imeli na voljo sredstva, ki jih potrebujejo. Kaže sicer, da se dolgotrajni trend upadanja naložb v nove tehnologije od zgodnjih osemdesetih letih obrača navzgor, vendar pa so te naložbe še vedno daleč pod tistim, kar bi potrebovali.

Naložbe zasebnega sektorja so na nekaterih področjih spodbudne, kot na primer pri naprednih biogorivih ter pri boljših akumulatorjih, ki bodo pri napajanju avtomobilov prihodnosti omogočili prehod z naftnih produktov na elektriko.

Vendar pa je na področjih, kjer so državne naložbe najbolj potrebne – kot na primer pri uvajanju naprednih termoelektrarn z nizkimi emisijami, ki bodo potrebne, če se pri bodoči oskrbi z elektriko želimo izogniti izpustom ogljikovega dioksida, ki je vodilni vzrok za globalno segrevanje – sedanja raven naložb bolj borna. Na svetovni ravni bodo današnji naložbeni načrti držav podprli morda peščico teh naprednih termoelektrarn, medtem ko jih bo v naslednjem desetletju potrebnih več deset, če bomo želeli ustrezen portfelj tehnologij.

Današnjo krizo hrane in goriv smo v osnovi povzročili ljudje. Je namreč posledica vse večjega povpraševanja in omejene ponudbe. Tudi rešitev zanjo je v rokah človeške iznajdljivosti. Vendar pa bo to zahtevalo veliko boljšo organiziranost držav – zlasti pri njihovem vlaganju v nove tehnologije.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink