JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Lačen človek je jezen človek

José María Sumpsi Viñas, pomočnik generalnega direktorja Organizacije za prehrano in kmetijstvo opozarja na nekatere nove okoliščine, v katerih bi lahko hrana v luči nastajajoče prehrambene krize postala varnostno vprašanje.

Svetovna prehrambena situacija se hitro spreminja. Resni nemiri in demonstracije, od tistih v karibskih mestih pa vse do Daljnega vzhoda, kažejo na to, da bi ta situacija lahko povzročila politično nestabilnost.

Trenutno smo priča trendu podražitev hrane in povečanja stroškov uvoza za najrevnejše države, kakršnega v preteklosti še ni bilo, temu pa se je pridružilo še pojemanje zalog hrane. Zaradi tega so – precej ločeno od nujnih težav z lakoto – nastali številni politični, varnostni, humanitarni, socialno-ekonomski in razvojni izzivi.

V zadnjih nekaj tednih je svet v kratkem času spoznal resnost teh izzivov in se soočil s pravo poplavo različnih predlogov.

Zaradi zapletenosti tega vprašanja so se politiki znašli pred težavno odločitvijo, kako najti ravnotežje med reševanjem nujnih problemov in zagotavljanjem zadostnega časa za pravilno razumevanje in analizo izzivov ter možnih posledic njihovih ukrepov.

V nekaterih primerih je treba pri utiranju nadaljnje poti stvari najprej bolje razjasniti in poiskati sistemsko rešitev. Ponovno moramo oceniti mehanizme ponudbe in povpraševanja, ki vplivajo na podražitve prehrane, njihove vplive in možne nevarnosti.

Najbolj zaskrbljujoča in takojšnja posledica je, da je v mnogih državah naraslo število družbenih in političnih nemirov, povezanih s hrano.

Vendar pa ta situacija hkrati ponuja nekatere izzive, ki so že očitni, in priložnosti, ki to morda še niso.

Najpomembnejši nujni izzivi so naslednji:

  • izbruhi protestov, povezanih s hrano, in ogrožena varnost,
  • večja prehrambena negotovost s povečanim številom primerov hude podhranjenosti, ki zahtevajo nujno posredovanje,
  • višji stroški uvoza hrane, pomoči v hrani in programov za boljšo oskrbo s hrano,
  • možnost, da bi nacionalne vlade lahko začele nadzirati cene, prepovedale izvoz in ukinile uvozne tarife.

Med morebitnimi priložnostmi pa so:

  • potencialne koristi za kmete,
  • razvojne inovacije sistemov pomoči v hrani, in
  • koristni premiki v strategijah trgovanja na področju kmetijstva.

Najbolj zaskrbljujoča in neposredna posledica je, da je v mnogih državah naraslo število družbenih in političnih nemirov, povezanih s hrano. Tveganje je zlasti visoko v državah, ki se izvijajo iz divjih spopadov, in v katerih bi krhek varnostni, politični ali gospodarski razvoj zlahka iztiril.

V nekaterih primerih bi se lahko zamajala stabilizacijska prizadevanja, mirovne misije bi bile pod pritiskom, da morajo podpreti vladna prizadevanja za zadušitev nemirov, mednarodno osebje in njihovi objekti (na primer skladišča hrane) pa bi lahko postali tarče napadov.

Če se bodo težave nadaljevale, kot napovedujejo, bi dodatne potrebe zlahka utegnile doseči milijarde dolarjev samo za humanitarne namene.

Precej ločeno od nujnih varnostnih ukrepov, ki smo jim priča na Haitiju, pa so nujno potrebni tudi ukrepi, ki med drugim obsegajo:

  • upoštevanje nemirov, povezanih s hrano, v sistemih zgodnjega opozorjanja na konflikte,
  • vključitev prehrambene varnosti v mirovne operacije,
  • pripravo kriznih načrtov,
  • spremljanje prehrambenih trgov in cen (zlasti v mestih), in
  • preučitev, kako bi se agencije in mirovne misije lahko lažje spopadle z množičnimi nemiri.

Veljalo bi premisliti tudi o možnosti napotitve skupin za obvladovanje nemirov, ki bi se znale odzvati na te zapletene dogodke.

Hrana, namenjena razdelitvi v izrednih razmerah, ni le nujna, marveč vedno dražja – kar dodatno otežuje mednarodno odzivnost. V okviru Svetovnega programa za hrano so v času pisanja tega članka že zahtevali dodatnih 750 milijonov ameriških dolarjev za izvedbo že ovrednotenih projektov za 2008, znesek pa še kar narašča. Že za ohranjanje obstoječe ravni pomoči bodo morale številne organizacije in agencije prispevati dodatna sredstva za stroške hrane in prevoza.

Če se bodo težave nadaljevale, kot napovedujejo, bi dodatne potrebe zlahka utegnile doseči milijarde dolarjev samo za humanitarne namene. Pri tem se še ne ve, kje bi lahko dobili ta dodatna sredstva, niti kako bi to lahko vplivalo na druge humanitarne potrebe. Prav lahko se zgodi, da se bodo morali mnogi od najbolj prizadetih prebivalcev na svetu, ki so odvisni od zunanje pomoči v hrani, sprijazniti z zmanjšano ali okrnjeno količino hrane. Donatorji morajo biti pripravljeni zagotoviti bistveno večje dodatne vire in se skupaj s tistimi, ki zagotavljajo pomoč v hrani ali pomagajo izboljšati oskrbo, spopasti z resnimi vprašanji določanja prioritet.

Sistem ZN mora nujno izboljšati oceno potreb in analizo ranljivosti ter sodelovati z vladami pri oblikovanju učinkovitih varnih mrež. To bi lahko pomenilo prehrambene bone ali gotovinska nakazila, prehrano v šolah, programe zaposlovanja ali prehrane, zavarovanja – če le ščitijo ranljivo prebivalstvo.

Kratkoročno in dolgoročno je treba pomagati revnim podeželskim proizvajalcem povečevati njihovo proizvodnjo in izkoristiti priložnost, ki jo nudijo višje cene blaga. Razen na Kitajskem in v Indiji se je proizvodnja žitaric v državah z nizkim dohodkom in primanjkljajem hrane v letu 2007 dejansko zmanjšala za 2,2 odstotka, in to ravno ko so mednarodne cene rasle. Donosi v mnogih od teh držav so še vedno veliko nižji od preostalega sveta. Razlog za to je zaostanek pri uporabi gnojil, sort z visokim donosom, namakanja, celovitega upravljanja s hranili in zatiranja škodljivcev ter rahljanja tal.

Organizacija za prehrano in kmetijstvo se je že odzvala na pereč problem rastočih cen hrane. Decembra 2007 je začela izvajati pobudo, s katero želi podpreti vlade najbolj prizadetih držav, da bi izboljšale kmetijsko ponudbo. Delo na tej pobudi poteka v partnerstvu s Svetovno banko, regionalnimi institucijami, drugimi agencijami s sedežem v Rimu in nacionalnimi vladami, da bi skupaj opredelili nujne naložbe v kmetijstvo.

Ravno tako kot ta pobuda pomeni partnersko sodelovanje in pomoč kmetom pri proizvodnji tega, kar želijo in potrebujejo, lahko varnostna skupnost sodeluje tudi z drugimi področji in zagotovi, da se ta problem reši in zajezi.

Na ta način lahko preprečimo, da bi hrana iz velikega humanitarnega problema prerasla v resen varnostni problem.

José María Sumpsi Viñas

Vprašanja in odgovori

Za koliko se je podražila hrana?
Kje je to postalo varnostno vprašanje?
Katera območja so najbolj prizadeta?
Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink