JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Je boj proti terorizmu dobra vrednost za denar?

Svetovni terorizem je poceni, zahteva malo delovne sile, pritegne pozornost celega sveta in daje šibkim možnost, da ustrahujejo močne. Ga je sploh mogoče premagati? Bjorn Lomborg navaja nekatere stroškovne probleme – in ponuja nekatere možne rešitve.

Materialni stroški samomorilskega bombnega napada znašajo samo 150 USD. Ta skromna naložba v povprečju povzroči 12 smrtnih žrtev in razširi strah med celotnim prebivalstvom, ki je tarča napada.

Razviti svet se na grožnjo fundamentalističnega islamskega terorizma odziva z gradnjo vse večjih in vse močnejših utrdb okoli ključnih ciljev. Vstop na letališča in veleposlaništva je težji; ključne infrastrukturne točke so zavarovane pred potencialnimi bombnimi napadalci.

Po letu 2001 je svet porabil približno 70 milijard USD za poostrene ukrepe na področju domovinske varnosti. Po pričakovanjih je to zmanjšalo število mednarodnih napadov za približno 34 odstotkov. Vendar pa je terorizem vsako leto v povprečju zahteval 67 žrtev več.

Smrtni davek se je povečal zato, ker se teroristi na večja tveganja, ki jih prinašajo poostreni varnostni ukrepi, odzivajo racionalno. Zdaj so se osredotočili na take načrte, ki povzročijo hujše pokole.

Raziskava, ki je bila nedavno naročena za projekt Kopenhagenski konsenz, je prišla do zaključka, da ciljne države preveč trošijo za ukrepe, ki nevarnost napada preusmerjajo, namesto da bi jo zmanjševale.

Avtor raziskave Todd Sandler trdi, da se teroristi obnašajo srhljivo predvidljivo. Dejanja držav za zavarovanje enega kraja teroriste spodbudijo samo, da se preusmerijo na drug cilj.

Namestitev detektorjev kovin na mednarodnih letališčih leta 1973 je privedla do takojšnjega in daljšega upada števila ugrabitev letal. Vendar pa je obenem precej močno naraslo število zajetij talcev in drugih incidentov, ki so povzročili več smrtnih žrtev. Vgradnja detektorjev kovin je tako nenačrtovano povzročila več prelivanja krvi.

Če naj bodo ukrepi boja proti terorizmu uspešni, morajo bodisi otežiti vse načine izvajanja napadov ali pa zmanjšati sredstva, ki so teroristom na voljo.

Podobno je utrditev ameriških veleposlaništev v preteklem desetletju privedla do večjega števila umorov in napadov na uslužbence veleposlaništva na nezavarovanih krajih. Ukrepi za zavarovanje uslužbencev so napade preusmerili na poslovneže in turiste, kot se je zgodilo v napadu na Baliju leta 2005.

Povečanje izdatkov za domovinsko varnost v ZDA, Kanadi in Evropi je povzročilo še več napadov na ameriške interese na Bližnjem vzhodu in v Aziji, kjer najdemo »mehkejše« cilje in kjer se islamski fundamentalisti po pomoč lahko obrnejo na domače prebivalstvo.

Sporočilo oblikovalcem politike je preprosto: če naj bodo ukrepi boja proti terorizmu uspešni, morajo bodisi otežiti vse načine izvajanja napadov ali pa zmanjšati sredstva, ki so teroristom na voljo. Večina današnjih protiterorističnih pobud ne počne ne enega ne drugega.

Oteževanje dostopa do nekaterih ciljev samo spodbudi teroriste, da premaknejo težišče svojega delovanja. Teroristi lahko spremljajo, kako vlade spreminjajo potencialne cilje, in nato temu primerno napadejo. To se je zgodilo tudi 11. septembra 2001, saj so ocenili, da so na letališčih Logan, Newark, in Dulles pregledi manj strogi.

Poostritev zaščitnih ukrepov po vsem svetu za 25 odstotkov bi v petih letih stala dodatnih 75 milijard USD. Po izredno malo verjetnem scenariju zmanjšanja napadov za 25 odstotkov bi svet prihranil približno 21 milijard USD (za izračune gl. stran 50 poročila Kopenhagenskega konsenza o mednarodnem terorizmu). Pa še v tem primeru bi vsak dodatni dolar, porabljen za izboljšanje zaščitnih ukrepov, v najboljšem primeru prinesel približno za 30 centov koristi. Tudi po najbolj optimističnih napovedih tak pristop ostaja slaba naložba.

Zakaj še naprej zapravljati – in zakaj toliko?

Države še naprej porabljajo tako ogromno denarja za področje s tako visokimi stroški in tako malo koristmi zaradi politike in skrajnega odpora do tveganja. Ljudje se že po naravi pretirano odzivamo na katastrofalne dogodke, za katere je zelo malo verjetno, da se bodo zgodili, namesto da bi se pripravili za bolj verjetne dogodke z manjšimi izgubami. Poleg tega države, ki so tarče napadov, z zagotavljanjem varnosti med seboj tekmujejo pri preusmerjanju terorističnih napadov na tuja tla. V tej tekmi na koncu ne bo zmagovalcev.

Teroristi imajo pred državami, ki jih napadajo, strateško prednost. Teroristi se lahko skrijejo med ostale prebivalce in jih je težko izslediti, po drugi strani pa liberalne demokracije ponujajo bogat razpon ciljev. Teroristom se pri svojih napadih ni treba omejevati, medtem ko so vlade podvržene nadzoru. Morda pa je najbolj bistvena nesimetrija med obema v tem, da so teroristi sposobni medsebojnega sodelovanja – države, ki so tarče napadov, pa sodelovanju niso naklonjene.

Od poznih šestdesetih let mednarodne teroristične skupine sodelujejo v ohlapnih mrežah pri usposabljanju, obveščevalnih informacijah, zagotavljanju varnih zatočišč, finančne podpore, logistične pomoči, nabave orožja in celo pri kadrovski izmenjavi. Za učinkovitejšo izrabo svojega skromnega arzenala združujejo svoja sredstva.

V nasprotju s tem države, ki so tarče napadov, pripisujejo veliko vrednost svoji avtonomnosti in jo postavljajo pred varnostna vprašanja. Včasih se med seboj ne strinjajo niti o tem, kdo nasprotnik sploh je – tako še do pred nedavnim Evropska unija Hamasa ni obravnavala kot teroristične organizacije. Kljub različnim načrtom, podpornikom in ciljem, pa ima mnogo terorističnih skupin ista nasprotnika: Izrael in ZDA.

Okoli 40 odstotkov mednarodnih terorističnih napadov je usmerjenih zoper interese ZDA in nekateri opazovalci pravijo, da bi edina svetovna velesila lahko naredila več za uveljavljanje pozitivne podobe in zavračanje teroristične propagande.

To bi delno lahko dosegli s preusmeritvijo ali povečanjem tuje pomoči. Trenutno ZDA namenjajo samo 0,17 odstotka bruto domačega dohodka kot uradno razvojno pomoč, kar je drugi najmanjši delež med državami OECD. Pomoč pogosto konča v državah, ki podpirajo zunanjo politiko ZDA.

Prizadevanja za povečanje človekoljubne pomoči brez kakršnih koli pogojevanj bi ZDA omogočila, da naredijo več za reševanje problema lakote, bolezni in revščine, obenem pa požanjejo precejšnje koristi za svoj ugled in zmanjšajo nevarnosti terorizma.

Poceni rešitev?

Gledano s širšega mednarodnega vidika je boljše sodelovanje težavno zaradi tega, ker države ljubosumno varujejo svojo suverenost pri policijskih in varnostnih zadevah. Sodelovanje je učinkovito le, če je vsestransko. Tudi če vse države razen ene same teroristom odrekajo varna zatočišča, lahko slednja izniči trud vseh ostalih.

Če pa bi zmogli poiskati politično voljo, bi bilo boljše sodelovanje pri ukinjanju financiranja teroristov relativno poceni. To bi pomenilo izročiti večje število teroristov in stopiti na prste dobrodelnim prispevkom, tihotapljenju drog, ponarejenim izdelkom, trgovanju z blagom in nezakonitim dejavnostim, ki jim omogočajo izvajanje njihovih dejavnosti.

Ker je teroristične napade tako poceni izvesti, tak pristop ne bi nujno zmanjšal števila manjših dogodkov, kot so »rutinski« bombni napadi ali politični atentati, bi pa bistveno otežil udejanjanje spektakularnih terorističnih dogodkov, ki zahtevajo veliko načrtovanja in precejšnja sredstva.

Prednosti bi bile velike. Podvojitev Interpolovega proračuna in dodelitev desetine letnega proračuna Mednarodnega denarnega sklada za finančno spremljanje in izgradnjo zmogljivosti za sledenje finančnim sredstvom teroristov bi stala približno 128 milijonov USD letno. Preprečitev enega samega katastrofalnega terorističnega napada pa bi svetu prihranila vsaj 1 milijardo USD. Koristi bi bile skoraj desetkrat večje od stroškov.

Države, ki so tarče napadov, ne smejo pozabiti, da se svet sooča z mnogimi izzivi, ki so v mnogih pogledih bolj žgoči kot terorizem. Po podatkih MIPT in ameriškega zunanjega ministrstva je letno število smrtnih žrtev zaradi mednarodnih terorističnih napadov po letu 2001 v povprečju znašalo 583. Ta številka zbledi ob primerjavi s smrtnim davkom zaradi HIV/aidsa, malarije, podhranjenosti ali celo prometnih nesreč.

Za razliko od drugih globalnih izzivov imajo poskusi boja proti terorizmu pomembne neželene negativne posledice. Močni ofenzivni ukrepi proti teroristom lahko privedejo do povračilnih ukrepov zaradi novih zamer, medtem ko sodelovanje glede njihovih zahtev lahko spodbudi druge, da posnemajo njihovo taktiko.

Teroristično skupino je včasih možno uničiti, vendar pa se bodo pojavile nove. Prizadevanja, da bi ubili vodje neke skupine, imajo lahko za posledico še bolj krute voditelje, ki jih nadomestijo, kar je ugotovil Izrael pri organizacijah Črni september in Hamas.

Teroristični napadi bodo vedno ostali priročna in poceni naložba za skupine, ki hočejo zasejati paniko in preplah. Vsak dolar, ki so ga teroristi porabili za bombne napade v londonskem prometu julija 2005, je povzročil osupljivih 1.270.000 USD škode (ker je škoda, ocenjena v višini 2,5 milijarde USD, nastala zaradi operacije, ki je stala samo 2.000 USD).

Nasprotniki terorizma se morajo odzvati prepričljivo in racionalno ter zagotoviti, da s sredstvi, porabljenimi za boj proti terorizmu, dosežejo kar največ.

Strah žene nekatere države, da za izgradnjo vse višjih ograj okoli potencialnih ciljev namenjajo vrtoglave zneske. Vzpostavitev mednarodnega sodelovanja in daljnosežne politike bi prinesla veliko več.

Najbolj učinkoviti odzivi na terorizem so se izkazali za najcenejše. Žal pa gotovo niso najenostavnejši.

Sadovi strahu: namen letalskih trčenj 11. septembra je bil kmalu zatem zadati udarec tudi borznim trgom.

Se tako začne? Revščina, bolezni in brezup so po mnenju nekaterih plodna tla za novačenje bodočih teroristov.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink