JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Talibani: dvojna osebnost?

Spremenila se ni samo taktika talibanov. Po letu 2001 so se razvili tudi njihova struktura, ideologija in pripadniki. Paula Hanasz ocenjuje novejšo analizo tega, kako in zakaj se je to zgodilo.

Revolucionarne pesmi poveličujejo tiste, ki so nekoč prepovedovali vso glasbo. Video posnetki prikazujejo junaštva pripadnikov veličastne gverile, ki se borijo za to, da bi izkoreninili vse podobe živih bitij. Mobilni telefoni in internet pomagajo organizaciji, ki bombardira telekomunikacijske družbe in jim grozi. Dobrodošli v svetu neotalibanov.

Take prizore živo opisuje zadnja knjiga Antonia Giustozzija, ki se osredotoča samo na uporniško gibanje v Afganistanu med letoma 2002 in 2007. Giustozzi opisuje, kako sam vidi naraščajoče uporništvo kot del mednarodnega džihadističnega gibanja in kako se današnji talibani kot entiteta ideološko in taktično razlikujejo od svojih predhodnikov iz obdobja pred letom 2001.

V svoji knjigi z naslovom Koran, kalašnikovka in prenosnik (»Koran, Kalashnikov and Laptop«) Giustozzi trdi, da se je s tem, ko so neotalibani začeli uporabljati tehnologijo, spremenila taktika njihove propagande in oborožitve. Neotalibani so od svojih tujih džihadističnih zaveznikov prevzeli bolj liberalen odnos do uvoženih tehnologij in tehnik: posnetki in zgoščenke z džihadističnimi pesmimi se kljub vladni prepovedi na trgu dobro prodajajo, v boj jemljejo s seboj video kamere, poveljniki pa so sedaj opremljeni s prenosnimi računalniki, celo med operacijami v Afganistanu, kjer je zanesljiva preskrba z elektriko redkost..

Propagandni video posnetki prikazujejo priznanja in usmrtitve »vohunov«, intervjuje z uspešnimi poveljniki in epizode svetovnih džihadov (zlasti iz Iraka). Po letu 2003 so neotalibani vlagali tudi v na stotine motornih koles, ki jih uporabljajo za prevoz, izvidovanje, komunikacije, koordinacijo na vojskovališču in za napade na cestne zapore. Motorna kolesa so običajno opremljena s polnilci za mobilne telefone.

Pomen vezi s tujino, trdi Giustozzi, je v spremembi ciljev upornikov od preproste osvoboditve k globalnemu džihadu.

Neotalibani še vedno zaostajajo za svojimi iraškimi kolegi pri izdelavi improviziranih eksplozivnih naprav, vendar pa se je leta 2006 zaostanek bistveno zmanjšal.

Podobno so se precej izboljšali tudi tehnologija samomorilskih bomb in znanje prostovoljcev, zaradi česar je stopnja neuspelih napadov s 60-70 odstotkov leta 2004 padla na 10-15 odstotkov leto kasneje. Nesporno je, da nekaj izboljšanega orožja prihaja iz tujine in talibani sami so priznali, da so prejemali tehnično pomoč in finančna sredstva od Arabcev.

Prav ta internacionalizacija je druga značilnost, po kateri se neotalibani ločijo. Medtem ko se »stari« talibani na splošno ne zgrinjajo v novi džihad, pa tega ne bi mogli reči za tujce (zlasti Arabce in Pakistance).

Vendar pa je Giustozzi skeptičen glede tega, v kolikšni meri je to pomagalo uporniškemu gibanju. Poudarja, da poveljniki, ki so vedno Afganistanci, pogosto menijo, da so tuji prostovoljci nedisciplinirani in skrajni po svojem obnašanju – nekatere so celo odslovili, da ne bi odtujili lokalnih prebivalcev.

In prav med tujci, ki ne poznajo terena in nimajo vezi z lokalnimi prebivalci, je smrtni davek najvišji. Pomen vezi s tujino, trdi Giustozzi, je v spremembi ciljev upornikov od preproste osvoboditve k globalnemu džihadu.

»Okupatorji« niso primarne tarče napadov neotalibanov. To je premišljena taktika, izposojena iz Iraka, s katero ohranjajo vpletenost zavezniških sil in jih izčrpavajo. Po tem se strategija neotalibanov razlikuje od klasičnega uporništva. Zmago želijo doseči na svetovni ravni ali pa sploh ne.

Vojna – vendar kakšna?

Giustozzi skuša to spreminjajočo se taktiko in odnos umestiti v razpoznavne vzorce in teorije. Ali se neotalibani borijo v gverilski vojni? So prebirali Mao Ce Tunga? Ali uporništvo ustreza modelu »vojskovanja četrte generacije«? Ali pa je kombinacija vsega trojega?

Giustozzi okvirno zaključi, da je gverilska vojna trajala do leta 2005, ko se je začela pojavljati tendenca mednarodnega džihada. Vendar pa pri tem noče preveč vztrajati in zdi se, da bralca vabi k razpravi, debati in izoblikovanju lastnega mnenja.

Dopušča, da je zaenkrat še nejasno, ali se bo ta tendenca mednarodnega džihada nadaljevala ali pa se bo iz nje izcimilo nekaj, kar bo podobno islamističnim strankam v Pakistanu, ki kljub svojemu nazadnjaštvu sprejemajo tekmovanje na volitvah.

Pa tudi če je uporniško gibanje v Afganistanu del svetovnega gibanja, ostaja dejstvo, da neotalibani še vedno letno porabijo manj kot en odstotek tistega, kar ameriška vojska v Afganistanu porabi v enem mesecu; njihovi terenski radii so komercialnega tipa s fiksnimi frekvencami, ki omogočajo vsakomur prost dostop do njihovih bojnih načrtov. Poleg tega je kljub izboljšavam improviziranih eksplozivnih naprav in samomorilskih bomb ter uvoženemu orožju njihova oborožitev še vedno slabša od Natove. Zakaj potem Giustozzi ugotavlja, da po njegovem mnenju boj proti upornikom doživlja neuspeh?

Uporništvo, trdi, bi bilo zgolj nadloga, če ne bi uspelo izkoristiti notranjih slabosti afganistanske države (pred in po letu 2001).

Giustozzi vidi strateško nedoslednost kot del problema. Pravi, da so prizadevanja ZDA kolebala med tradicionalnim pristopom (nenehno izkoreninjanje talibanskih utrdb, da bi preprečili konsolidacijo moči) in alternativnim preprečevanjem s pomočjo in razvojem. Ni prepričan, da bi katera koli od obeh strategij – tudi če bi jo dosledno uresničevali – lahko prinesla nedvoumen poraz upornikov.

Uporništvo, trdi, bi bilo zgolj nadloga, če ne bi uspelo izkoristiti notranjih slabosti afganistanske države (pred in po letu 2001), zato tehnične rešitve ne bodo rešile problema, ki je v končni fazi političen.

Podobno kot boj proti upornikom je tudi ta knjiga nastala v kratkem času. A čeprav je bila spisana v le nekaj mesecih, je izčrpna, jasna in osredotočena; le mestoma slabo dodelani diagrami in tabele izdajajo naglico, s katero so bili narejeni.

Avtor raziskuje in piše o Afganistanu že več kot desetletje, svoje vire (z bogatimi referencami o literaturi) pa dopolnjuje z lastnimi obsežnimi intervjuji s talibani in člani koalicije. Giustozzi zelo dobro pozna ključne akterje, plemenske sisteme in rivalstva ter zgodovino lokalnih bitk za premoč.

Četudi knjiga ni tako berljiva kot klasično delo Ahmeda Rašida iz leta 2001 z naslovom Talibani (»Taliban«), pa je njena močna stran aktualnost: to ni retrospektivna analiza tistega, kar je šlo narobe in kar bi moralo iti prav. To ni polemično ali normativno znanstveno delo. Knjiga je kratka in napisana v naglici ravno zato, ker govori o sedanjem, nenehno razvijajočem se pojavu. Giustozzi hoče izrecno stimulirati in sprožiti razpravo o politiki, ne pa opraviti obdukcijo.

Giustozzi je na račun pravočasnosti žrtvoval širino pripovedi. Rezultat je neke vrste »delo v teku«, prvi poskus opredelitve neotalibanov in katalogizacije uporništva, da bi s tem spodbudil razpravo o politiki med tistimi, ki bi lahko vplivali na izid boja proti upornikom.

To ni le knjiga o tem, »kdo je kdo« v terorizmu v Afganistanu po letu 2002, pač pa tudi kaj je kaj in kaj je zakaj.

Paula Hanasz

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink