Zgodbe iz preteklosti, lekcije za prihodnost

Petr Lunak je napisal recenzijo zadnje knjige Lawrenca Kaplana, ki opisuje, kako sta usodi Varšavskega pakta in Nata ubrali različne poti – in zakaj.

Zakaj se Nato po koncu hladne vojne ni pridružil Varšavskemu paktu na smetišču zgodovine?

Če želimo odgovoriti na to vprašanje, je treba najprej razbiti stari mit o tem, da sta bila Nato in njegov vzhodni nasprotnik zrcalni sliki drug drugega.

Leta 1955 je sovjetski voditelj Nikita Hruščov v vzhodni Evropi uvedel Varšavski pakt, domnevno kot odgovor na vključitev Zahodne Nemčije v Nato. Vendar pa je iz pred kratkim objavljenih arhivov razvidno, da je bil pravi razlog za osnovanje Varšavskega pakta Nato. Moskva je menila, da bo lahko Nato, ki je bil takrat že popolnoma razvita varnostna organizacija, nadomestila z Varšavskim paktom, ki je bil do poznih 60-tih let 20. stoletja samo prazna lupina.

Ko so se vzhodnoevropske države končno otresle Leninovega sistema in Stalinovega bloka, so izkoristile prvo priložnost, da so se znebile tudi Hruščovega zavezništva. Veliko napovedovalcev usode je Natu prerokovalo podoben konec, saj je bil oropan svojega sovražnika. Logično bi bilo, da bi brez javkanja zamrl tudi Nato, če bi bil organizacija, ki so jo ZDA vsilile Zahodnoevropejcem, in bi jo bili slednji primorani sprejeti, da bi se ubranili sovjetske vojaške in politične grožnje. Vendar Nato to ni bil.

Kot pojasnjuje Lawrence Kaplan v svoji zadnji knjigi "Nato 1948: Rojstvo čezatlantskega zavezništva", je bila od začetka 19. stoletja zamisel o zavezujočem zavezništvu s katero koli evropsko državo za Združene države nekakšno prekletstvo. Ameriška drža do zahodne Evrope, povzeta v logiki Marshallovega načrta, je bila, da mora zahodna Evropa najprej pokazati, da lahko govori v en glas in deluje enotno. Amerika sicer lahko pomaga, ne pa tudi nujno sodeluje pri ukrepih Evrope, da se postavi na lastne noge. V teh okoliščinah je morala pobuda o oblikovanju čezatlantske varnostne organizacije priti predvsem iz Evrope.

"Josip Stalin je dosegel ravno nasprotno od tega, kar je upal – Natov generalni sekretar, Belgijec Paul-Henri Spaak, se je nekoč pošalil, da bi Nato moral postaviti spomenik Stalinu."

Kaplan nazorno prikazuje, da je po zaslugi zunanjega ministra Združenega kraljestva Ernesta Bevina v celoti doumel občutljive točke in omejitve ZDA. Po propadlem srečanju zunanjih ministrov in Sovjetov v Berlinu decembra 1947 je Bevin uporabil svoje veščine, in pokazal, da je sodelovanje ZDA pri evropskih varnostnih dogovorih ne samo možno, ampak celo neizogibno. Bevin je začel nejasno namigovati, pri čemer morda še sam ni vedel, kam ga bo to pripeljalo, kako zaželena bi bila “Zahodna duhovna unija” okoli Združenega kraljestva in Francije – unija, ki bi se varnostno povezala z ZDA in Kanado.

Izgledi so bili slabi: kljub nekaterim izjemam, kot je bil John Foster Dulles, se je senat, v katerem so prevladovali republikanci, nagibal k izolaciji. Državni sekretar George C. Marshall ni bil navdušen. Medtem ko je številne funkcionarje zunanjega ministrstva na srednji ravni privlačila ideja o čezatlantskem zavezništvu, sta bila oba intelektualna guruja, Charles Bohlen in George Kennan, proti. Trdila sta, da bi izpolnitev britanskih želja po nepotrebnem militalizirala hladno vojno v času, ko se je Zahod spopadal s političnimi, prej kot vojaškimi izzivi. Francoski zunanji minister in junak "la résistance", Georges Bidault, se je pridružil Bevinovim naporom. Pri tem pa se je moral spopasti z obtožbami komunistične levice in de Gaullove desnice, da je ukvarjanje s Sovjeti v nasprotju s francoskim glavnim interesom: poskrbeti za to, da Nemčija ne bo nikoli več pomenila grožnje.

ZDA so naredile odločilen korak šele po nadaljnjem razvoju dogodkov v vzhodni Evropi in ob pogumni državniški drži predsednika Trumana.

Kolektivna volja za kolektivno obrambo

Zahodnoevropejci so pokazali voljo po kolektivni obrambi s podpisom Bruseljske pogodbe o kolektivni obrambi marca 1948, delno kot odgovor na komunistični prevzem oblasti na Češkoslovaškem in samomor češkoslovaškega zunanjega ministra Jana Masaryka. Truman se je odzval tako, da je ta evropska prizadevanja podprl.

London je v resnici razumel Bruseljsko pogodbo kot orodje, ki je omogočilo sodelovanje ZDA pri evropskih varnostnih dogovorih. Britanci so se pravzaprav spraševali, kaj bi zanje pomenilo, če bi obtičali v izključno evropski strukturi brez Združenih držav.

Na njihovo srečo in na srečo ostalih je resolucija senata, nad katero je bdel predsednik Odbora za zunanje zadeve Arthur Vandenberg, napisalo pa jo je zunanje ministrstvo, vsebovala stavek, ki je podprl povezavo Združenih držav z dogovori o kolektivni obrambi. Takrat je že celotno Ministrstvo za zunanje zadeve ZDA odobravalo idejo o čezatlantskem zavezništvu.

Vse to se je dogajalo v času, ko so Sovjeti poskušali prisiliti Zahod v nov krog pogajanj o prihodnosti Nemčije, zlasti z blokado Zahodnega Berlina - razen po zraku. Danes vemo, da je bila Stalinova odločitev, da ne bo preprečil dostopa po zraku, v nasprotju s sovjetskimi vojaškimi priporočili. Stalin, ki je pričakoval, da Zahod ne bo sposoben podpreti Zahodnega Berlina po zraku, se je odločil, da ne bo izzval vojaškega spopada.

"Nastanek Nata je spremenil jasnost zaveze ZDA k obrambi Evrope."

Vendar pa je dosegel ravno nasprotno od tega, kar je nameraval: Berlin je ne samo preživel, ampak z militarizacijo hladne vojne dal še en razlog za oblikovanje čezatlantskega varnostnega zavezništva. Drugi Natov generalni sekretar, Belgijec Paul-Henri Spaak, se je nekoč pošalil, da bi Nato moral postaviti spomenik Josipu Stalinu. Celo danes se lahko vprašamo: ali bi Nato postal tak, kakršen je, če Stalin ne bi šel predaleč z Vzhodno Evropo in Berlinom? Na žalost v Kaplanovi knjigi skoraj ni zaslediti analize sovjetskega obnašanja in napačnih presoj, ki so prispevali k nastanku zavezujočega zavezništva.

Po Vandenbergovi deklaraciji je minilo še eno leto, preden je nastalo besedilo Washingtonske pogodbe. Kaplan prikazuje, da je začetna zamisel o formalnem čezatlantskem zavezništvu sicer prišla od Evropejcev, vendar pa gre Američanom zasluga za to, da so postavili primerno strukturo. Američani so vztrajali pri tem, da nastajajoče zavezništvo ne bo zajemalo samo pet podpisnic Bruseljske pogodbe, torej Francije, Združenega kraljestva in držav Beneluksa, marveč tudi Norveško, Islandijo, Portugalsko, in Dansko, kot polnopravne članice. Obenem je omilitev ključnega 5. člena v zadnjem trenutku, da bi bilo besedilo všečno senatu, samo pokazalo stalne težave ZDA glede vstopanja v obvezujoče razmerje s starim svetom.

Nastanek Nata ni takoj vplival na vojaško ravnotežje med Zahodom in Vzhodom, ki je še vedno užival precejšnjo vojaško prednost na kopnem. Postalo pa je jasno, da so se ZDA zavezale pomagati pri obrambi Evrope. Sovjetsko soglasje k napadu Severne Koreje na Južno je temeljilo na prepričanju, da se ZDA ne bodo spuščale v spopade na Korejskem polotoku. Vendar pa je bilo nepredstavljivo, da bi ZDA ob formalnem zavezništvu, sklenjenem aprila 1949, v Evropi mirno čakale.

Vrnimo se torej k prvotnemu vprašanju. Zakaj so zaveznice Nata za razliko od držav Varšavskega pakta ohranile svoje zavezništvo? Odgovor: ker ga niso imele za orodje za prevlado na tujem, temveč za zavezništvo, ki je 40 let ustrezalo njihovim potrebam in to počne še danes.

Vendar pa bi bilo lahkoverno trditi, da sijajna preteklost zagotavlja veličastno prihodnost. Da bi Nato obdržal svoj pomen, so morale zaveznice med drugim ustaviti spopade na Balkanu, sodelovati v boju proti terorizmu in prevzeti Isaf v Afganistanu. Pripravljene pa morajo biti na nadaljnje naložbe v vojaške zmogljivosti in zahtevne operacije.

Naloga ni lahka. Vendar je to veljalo tudi za ustanovitev zavezništva konec 40-tih let prejšnjega stoletja.

Lawrence S. Kaplan: "Nato 1948: Rojstvo čezatlantskega zavezništva" (NATO 1948: The Birth of the Transatlantic Alliance). založba Rowman and Littlefield, New York, 2007.

Zadnja knjiga Lawrenca Kaplana na zanimiv način opisuje, kako in zakaj je nastal Nato.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink