Od celovitega pristopa do celovitih zmogljivosti

Friis Arne Petersen in Hans Binnendijk trdita, da bi bilo srečanje na vrhu v Bukarešti lahko pravi trenutek za naslednji korak k boljšemu civilno-vojaškemu sodelovanju.

© NOMAD Photos

Pa poglejmo, kako smo lahko pri tem celoviti....Španski projekt v Afganistanu, katerega namen je izboljšati oskrbo z vodo, utira pot, saj vključuje humanitarne organizacije, špansko in afganistansko vojsko in domačine.

Oblikovanje celovitega pristopa k civilno-vojaškemu sodelovanju je danes eden od največjih izzivov zavezništva. Afganistan je še vedno najboljši dokaz za to.

Zdaj ni več vprašanje, ali Nato potrebuje tak pristop, marveč kako določiti njegovo vsebino.

Glede na zapletenost koncepta to ni lahka naloga. Veliko dela je še potrebnega za dosego skupnega razumevanja obsega, narave in smeri zavezniškega celovitega pristopa. Vrh v Bukarešti bo še eden od pomembnih mejnikov v tem procesu.

Pomembno je, da poleg že utrtih formalnih Natovih poti nadaljujemo z neformalnim dialogom, izmenjavo idej in nabiranjem izkušenj o Natovem civilno-vojaškem sodelovanju. V sklopu čezatlantskih pogovorov sta v Washingtonu potekali dve delavnici, ki sta jih skupaj gostili dansko veleposlaništvo in Center za tehnologijo in nacionalno varnostno politiko Nacionalne obrambne univerze.

Na delavnicah so sodelovali praktiki, akademiki in diplomati z obeh strani Atlantika. Pogovarjali so se o širših razsežnostih civilno-vojaškega sodelovanja in o posebnostih Natovega sodelovanja z mednarodnimi organizacijami. Spodnje točke temeljijo na številnih koristnih zamislih in predlogih za Natov celovit pristop, ki so nastali v tem procesu.

Vsa morebitna razmišljanja zavezništva o tem izzivu kot izhodišče povzema pet predlogov:

  • V tem trenutku Natove sile opravljajo bojne operacije v Afganistanu. Če želi zmagati, potrebuje zavezništvo celovit pristop k civilno-vojaškemu sodelovanju, ki bo zajemal njegova lastna sredstva, sodelovanje z mednarodno skupnostjo, in kar je najpomembnejše, delo z afganistansko vlado. Gre za nujno zadevo, ki je ne moremo preložiti na jutri.
  • Nato ne more uspešno izpolniti dogovorjenih zavezniških političnih ciljev operacij brez dobro usklajenih civilno-vojaških zmogljivosti skozi celoten čas trajanja.
  • Dobro usklajene zmogljivosti je treba načrtovati in uriti; potrebujejo skupno usposabljanje. V programe izobraževanja in usposabljanja je treba vključiti primere najboljše prakse in pridobljene izkušnje, če jih želimo razumeti in uporabiti. Tega ni možno doseči na ad hoc način.
  • Do sedaj nam kot zavezništvu še ni uspelo preseči ad hoc načina dela. Vendar pa je to za zavezništvo pomenilo in še pomeni izgubljena sredstva in daljše napotitve sil.
  • Če se zazremo v prihodnost, so pred Natom nove zapletene naloge pod njegovim vodstvom ali z njegovo podporo. Tudi takrat, ko zaključujemo in uresničujemo predloge za celoviti pristop, je treba vložiti veliko več energije v medsebojno povezanost dejanskih civilno-vojaških operacij ter dogajanja v učilnicah in na vadbiščih. V povezavi s tem je nujno potrebno izboljšati Natovo sposobnost sodelovanja z drugimi akterji, kot so EU in ZN.

Gre za nujno zadevo, ki je ne moremo preložiti na jutri.

Obstajata dva ločena, čeprav povezana bazena sredstev, s katerimi se lahko Nato kot organizacija pripravi na tesno sodelovanje pri delu na celovitem pristopu – vojaške sile in ključne civilne zmogljivosti. Oba sta nepogrešljiva, če želi Nato znotraj organizacije in s partnerji vzpostaviti optimalno civilno-vojaško skupinsko delo.

Prvič, Natova poveljstva morajo določiti vojaška sredstva, potrebna za dosego začetne stabilnosti in ponovno vzpostavitev nujnih služb takoj po vojaških operacijah. To zajema vojaško policijo, civilno-vojaško sodelovanje, gradbene inženirje in vojaško zdravstveno osebje. Naloga teh sil je, da odidejo na območje po konfliktu in sodelujejo z bojnimi silami, ki še vedno varujejo območje. Poskrbeti morajo za javno varnost, začasno vlado in najnujnejše službe. Ti ljudje morajo poznati kulturo in biti navajeni delati s travmatiziranim prebivalstvom in civilnimi akterji, vključno z nevladnimi organizacijami, ki se morda že nahajajo na območju konflikta.

Drugič, Natove vojaške strukture na vseh ravneh morajo biti sposobne pripraviti in izvesti skupne vojaško-civilne naloge, med drugim tudi preko dvosmernih enakopravnih organizacijskih posrednikov. To zahteva vnaprej vzpostavljeno izmenjavo informacij, metode celovitega načrtovanja, povezovanje vlog, zlasti pa operativno podporo. Vojska lahko nudi civilnim službam znatno podporo, za kar so na splošno potrebna sredstva, kot so vozila, zaklonišča, komunikacije, varnost in oskrba, ki presegajo sredstva, potrebna za vojaško enoto samo. Skupne vaje in usposabljanja pred misijo so ključnega pomena za razumevanje različnih organizacijskih pristopov, kultur in ciljev.

V misijah za Stabilizacijo in začetno obnovo, v katerih vojska in civilisti tesno sodelujejo, morajo Natove sile določiti zahteve misije tako, da upoštevajo štiri področja:

  • Vojska mora zagotoviti varno okolje za izvajanje civilnih stabilizacijskih operacij.
  • Varnostne sile morajo zaščititi žrtve konfliktov, obenem pa si morajo enako močno prizadevati za nevtralizacijo povzročiteljev nezakonitega nasilja.
  • Vojska bo morala poskrbeti za fizično varnost in logistično podporo napotenim civilistom in opravljati humanitarne operacije ali pomagati pri obnovi.
  • Vojaško načrtovanje potrebuje nova orodja, da bi zagotovili zmogljivosti za skupno civilno-vojaško načrtovanje.

Nato ima svoj proces obrambnega načrtovanja, s katerim določa zahteve sil za vojaške operacije. Vendar pa se ta proces ni razvijal tako, da bi z njim določali tudi celovite civilno-vojaške zahteve.

Prvič, proces obrambnega načrtovanja mora določiti vojaške zmogljivosti za razmestitev z začetnimi bojnimi silami za stabilizacijo razmer takoj po konfliktu.

Drugič, razviti mora samostojne pakete za stabilizacijo in začetno obnovo za nebojne krizne razmere. Na podlagi teh načrtov bo Nato lahko spremljal oblikovanje sil s sredstvi za stabilizacijo in začetno obnovo na enak način, kot to počne z bojnimi sredstvi.

Prav tako v procesu obrambnega načrtovanja ni zaslediti vzvoda za popis in upravljanje potrebnih civilnih sredstev. Slednja niso nujna Natova, temveč lahko pridejo iz različnih virov (kot opisano spodaj). Vendar pa morajo Natovi politični in vojaški načrtovalci vnaprej vedeti, na katera civilna sredstva lahko računajo, kakšne so njihove zmogljivosti in stopnja pripravljenosti, in kakšno podporo bodo potrebovala od razmeščenih vojaških enot.

Civilne zmogljivosti, ki se lahko povežejo z vojaškimi, so lahko iz dveh glavnih virov.

Prvič, izhajajo lahko iz državnih sredstev Natovih zaveznic in partneric. Pravzaprav velja za civilna sredstva enako kot za vojaška – večina zmogljivosti je v lasti držav. Gre za zmogljivosti, kot so medresorske službe vlad držav članic. Pri nacionalni podpori je postal pomemben dejavnik tudi podpora dobaviteljem. Če bo to resnično glavni in najpomembnejši vir za uresničitev celovitega pristopa, bi bilo smiselno razmisliti o vzpostavitivi manjše Natove službe za usklajevanje nacionalnih prispevkov in načrtovanja.

Drugič pa civilno podporo lahko, in običajno tudi jo, nudijo številne nevladne in večnacionalne mednarodne organizacije. Mnoge med njimi imajo specializirana in zelo iskana znanja. Znano je, da so ključne organizacije, s katerimi sodeluje Nato, ZN, EU in OVSE. Druge potencialne organizacije so regionalne organizacije in pomembnejše nevladne organizacije, kot je Rdeči križ.

© NOMAD Photos

Medsebojna podpora in komuniciranje sodita med ključni načeli za najboljši izkoristek celovitega pristopa.

Poleg sodelovanja, specifičnega za vsako posamezno krizo, od prvih trenutkov načrtovanja pred razmestitvijo, je pri delu s temi organizacijami po možnosti precej vnaprej treba sprejeti memorandum o soglasju, ki omogoča načrtovanje in oblikovanje zmogljivosti. Pri večini operacij primanjkuje civilnih sredstev, zato vojaški poveljniki radi sprejmejo vsa kakovostna civilna sredstva. To zahteva sodelovanje z nevladnimi in večstranskimi domačimi in mednarodnimi partnerji. Vse oblike civilno-vojaškega sodelovanja nujno zahtevajo povezave med institucijami na operativni in taktični ravni, v idealnem primeru pa tudi na strateški ravni.

Za razliko od vojaških zmogljivosti civilna sredstva žal večinoma niso na voljo in pripravljena v množičnem obsegu, ki ga zahtevajo trenutne krize. Preden se določijo in napotijo potrebna civilna sredstva, lahko preteče veliko časa. Zaveznice bi morale razmisliti o uvedbi stalnega civilnega telesa za mednarodno odzivanje na krize. Če bi bilo to telo na voljo obema organizacijama, bi ga lahko uporabljal Nato ali EU. Oblikovanje seznama prostovoljcev in znanj ne zadošča. Poskrbeti je treba za njihovo specializirano izobraževanje in vaje, med katerimi bodo izpostavljeni delovnemu okolju, ki ga bodo morali obvladati.

Vsak morebitni celoviti pristop k civilno-vojaškemu sodelovanju mora upoštevati pravosodje, vladavino prava in upravo. Pokazalo se je, da je brez načrtnega prizadevanja na teh področjih zelo težko doseči trajnostni prehod na razvoj in obnovo po konfliktu.

Naslednji izziv, ki ga je treba premagati pri izgradnji skupnih celovitih zmogljivosti, je prenos sporočil v različne kulture.

Pri tem se je treba nujno dotakniti problema organiziranega kriminala, ki pogosto zapolni vrzeli v delovanju uprave neposredno po večjih spopadih. Civilne zmogljivosti morajo prevzeti vodilo vlogo v spopadu s to resno grožnjo stabilizaciji razmer. Za to potrebujemo specializirano predhodno načrtovanje obveščevalnih dejavnosti in stalen dostop do podatkov mednarodnih policijskih organov in lokalnih vlad. Vojska pa mora skrbno spremljati pretok informacij o kriminalnih dejavnostih in njihovem pregonu na svojem območju delovanja.

Naslednja ključna civilna naloga pri reševanju kriz je usposabljanje policije. Tudi tukaj je za operativno učinkovitost bistvena usklajenost civilnih in vojaških prizadevanj. Nato in EU bi lahko tesneje sodelovala na področju pravosodja in vladavine prava, na primer z oblikovanjem skupnih centrov odličnosti, z namenom okrepiti čezatlantsko razmišljanje in na osnovi pridobljenih izkušenj razviti skupne strategije za rešitev tega zapletenega vprašanja na prihodnjih mirovnih misijah.

Naslednji izziv, ki ga je treba premagati pri oblikovanju skupnih celovitih zmogljivosti, je prenos sporočil v različne kulture. Ravno tako kot obstajajo kulturne razlike med številnimi Natovimi vojskami, ima vsaka civilna organizacija svojo lastno kulturo. Med operacijami v Afganistanu in na Kosovu se je močno zatikalo pri komunikaciji med organizacijami, kar se je pokazalo kot velik problem. Za civilne organizacije, ki sodelujejo z močno, veliko in povsod prisotno vojaško organizacijo, je individualnost pomembna. Nevladne organizacije so posebne združbe, za katere je značilna stroga nepristranost, ki je bistvena za samozaščito in učinkovitost. Vojska ne sme storiti ali izjaviti ničesar, kar bi lahko ogrozilo nepristranost nevladnih organizacij.

Vsak morebitni celoviti pristop k civilno-vojaškemu sodelovanju mora upoštevati pravosodje, vladavino prava in upravo.

Da bi porušil ovire med vojaškimi in civilnimi partnerji, mora Nato izvajati skupna usposabljanja, izobraževanje, vaje in načrtovanje za vojaško in civilno osebje, ki bo morda delalo skupaj. Polega tega mora kot glavno prioriteto poudariti potrebo, da se informacije po omrežju izmenjujejo horizontalno in vertikalno.

Med pripravami na delo z drugimi organizacijami je potreben dogovor o štirih stvareh:

  • avtonomnost odločanja in delovanja. To ne izključuje intenzivnega posvetovanja ali sklepanja neformalnih ali formalnih predhodnih dogovorov, kot je na primer memorandum o dogovoru.
  • Ključnega pomena sta medsebojno povezani načeli enotnosti naporov in enotnosti poveljevanja. V večini situacij so edina pot do uspeha tesno povezane civilno-vojaške operacije.
  • Zaveznice in države partnerice imajo za operacije en sam bazen civilnih in vojaških sredstev.Ta sredstva pripadajo zlasti državam, ki jih dajo na voljo organizacijam, kot so EU, Nato ali ZN. Povečanje zmogljivosti teh sil je v pomoč vsem organizacijam.
  • Če se neka zmogljivost usmeri v en medorganizacijski kanal ali mehanizem, to ne pomeni, da se je ne da preusmeriti. Edini standard je učinkovitost. Nato bo morda moral prispevati k nekaterim omejenim zmogljivostim in navsezadnje dopolniti EU ali z njo sodelovati, kadar je to izvedljivo.

Najučinkovitejši civilno-vojaški organizaciji za čezatlantsko sodelovanje sta EU in Nato. Kot odgovor na razpletajoče se ali obstoječe krize v Bosni, na Kosovu in sedaj v Afganistanu, sta ti organizaciji na kraju samem določili pravila skupnega delovanja. Veliko bolje je, da se v primerih, ko pričakujemo sodelovanje med Natom in EU, načrtuje vnaprej. V naslednjem letu ali dveh bi lahko prišlo do bistvenega napredka pri več medseboj povezanih naporih, vključno z zaključkom priprav EU na vojaške in civilne misije, celotno integracijo Natovih lastnih zmogljivosti in mehanizmom za usklajevanje hitrega medsebojnega načrtovanja in odločanja.

Nato in EU bi si lahko za lažjo uresničitev teh ciljev med drugim prizadevala za naslednje pobude:

  • nadaljnja krepitev EVOP (Evropske varnoste in obrambne politike), kjer je to možno,
  • iskanje soglasja med zaveznicami glede tega, kako izboljšati učinkovitost in hitrost Natovih formalnih in/ali neformalnih procesov sprejemanja političnih odločitev.
  • nadaljnja racionalizacija Natove poveljniške strukture, ki bo omogočala sodelovanje Francije ter boljše poveljevanje in kontrolo, vključno s celovitim pristopom na vseh ravneh
  • povezava celovitega pristopa z zmogljivostmi in delovanji, tako znotraj organizacij kot preko skupnih struktur Nata in EU, kot je stalna načrtovalna skupina Nato-EU.
  • preučitev uvedbe čezatlantske strukture za civilno-vojaško sodelovanje za sistematično zbiranje izkušenj, oblikovanje skupnih konceptov in izvajanje usposabljanja in vaj za uslužbence in vojaško osebje, ki sodelujejo pri obnovi in razvoju v mirovnih misijah.

Če bi te dejavnosti potekale vzporedno, bi lahko sčasoma nastale razmere, ki bi okrepile Nato in EU in vzbudile interes vseh zaveznic. Glavna sestavina, potrebna za uspeh, bi bila, da bi vse zaveznice sprejele razširjen obseg Natovih zmogljivosti in vlog v praksi - večino so jih predsedniki držav načelno že podprli.

Na osnovi te kratke razprave o dejanskih civilno-vojaških zmogljivostih, ki nastopajo v konceptu celovitega pristopa, bi lahko zaključili, da je predhodno skupno civilno-vojaško načrtovanje in usklajevanje nujno za dosego in vzdrževanje uspeha po konfliktu in za zagotavljanje optimalnih razmer za vrnitev v normalno stanje. Nato se že več kot 12 let odziva na krize, da bi zaščitil interese prebivalcev članic Nata. Nič ne kaže, da se bo število teh misij zmanjšalo.

Čim učinkovitejša je civilno-vojaška skupina, tem hitreje se operacija premakne v naslednje faze, torej doseže svoj vrh in razplet, kar skrajša čas razmestitve, zmanjša stroške in število civilnih in vojaških žrtev. To so vsekakor razlogi za nujno oblikovanje stalnih Natovih zmogljivosti in sporazumov glede vnaprejšnjega načrtovanja in učinkovitejše skupno delovanje civilno-vojaških skupin.

Glede na vse to mora Nato podvojiti svoja prizadevanja in preseči obstoječe omejene rešitve ad hoc ter v Bukarešti poskrbeti za to, da bo pobuda o celovitem pristopu bližje celovitim zmogljivostim.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink