Bukarešta: Načrtovanje in partnerstvo za varnostni učinek v 21. stoletju

Bukarešta bo pravi trenutek, da si zastavimo nekatera težka vprašanja, pravita Julian Lindley-French in James Townsend. Brez ustreznih odgovorov pa se zavezništvo ne bo ustrezno prilagajalo zahtevam varnostnih groženj novega stoletja.

© James McLoughlin / Van Parys Media

Boljša osredotočenost za večji strateški učinek.

Natov vrh v Bukarešti je pomemben. Dogaja se v trenutku, ko sta kolektivna volja in odločenost zavezništva na hudi preizkušnji.

V vsaki razpravi o Natu se pojavlja preprosto, temeljno vprašanje: ali ima zavezništvo strateško domišljijo, da se loti mnogih novih groženj in izzivov, ki se pojavljajo v Natovem svetu?

Tekmovanje za energijo, širjenje orožja za množično uničevanje, terorizem globalnega dosega, pandemije, globalno segrevanje, obramba pred kibernetskimi napadi, motenje in uničevanje kritične infrastrukture in, seveda, Afganistan – vse to ponuja trezno izhodišče za vrsto srečanj na vrhu, ki bodo potekala v obdobju 2008-2010. Skupaj bi ti izzivi lahko pokazali, ali zavezništvo načrtuje uspeh ali pa se pripravlja na neuspeh.

Gre za strateško prelomno točko in kljub svojim mnogim razhajanjem Nato, kot edina resnično strateška organizacija Zahoda, ostaja najboljše upanje Zahoda za doseganje strateškega učinka v 21. stoletju.

V ta namen je treba v tem obdobju izoblikovati nov strateški koncept, ki ponovno vzpostavlja odnos med strategijo in učinkom kot podlago za načrtovanje zavezništva. Le tako se bo Nato preoblikoval v strateško varnostno in obrambno središče, ki bo bistvenega pomena, če želi zavezništvo služiti svojim ljudem v novi strateški dobi.

Program vrha v Bukarešti potrjuje pomen tega trenutka. Zadeve, ki so nam ostale iz 90-ih let, bodo neposredno trčile na izzive novega tisočletja – morebitno nadaljnjo širitev na »jadranske tri«, celosten politično-vojaški načrt za Afganistan, prihodnost Kosova, prihodnost NRF, kaj narediti glede zamrznjenega konflikta Nato-EU, protiraketno obrambo in morda celo prvo razpravo o novi vrsti strateškega koncepta.

Struktura sledi moči, vendar pa morajo moč narekovati vizija in ideje – to pa zahteva resnično drznost in vizijo.

Za problem ni kriv Nato kot tak. Navsezadnje je Nato le tako dober, kot to omogočata kolektivna volja in ambicioznost njegovih članic. Reforma poveljstva in nov proces integriranega obrambnega načrtovanja kažeta, v kolikšni meri se Nato sam premika v pravo strateško smer.

Vendar pa še vedno obstaja globoka dilema zaradi odločno regionalnega in taktičnega razmišljanja vse prevelikega števila Natovih držav. Zato je na vrhu v Bukarešti treba obravnavati Natovo ambicioznost. Vendar pa vse kaže, da se bodo tej temi verjetno izognili. Žal dilema o ambicioznosti zakriva temeljno vprašanje za zavezništvo: kaj načrtovati? Kakšne oborožene sile potrebujejo Natove članice glede na širok razpon groženj in izzivov, s katerimi se sooča zavezništvo, kako jih organizirati in financirati?

Glede na omejenost finančnega in človeškega kapitala, ki je na voljo za obrambne naložbe, najsi gre za Nato ali EU, bo celoten Zahod moral šele razmisliti, kakšne institucije in sile bodo najverjetneje ustvarile stroškovno učinkovito varnost po celotnem spektru varnostnih nalog, s katerimi se bodo zahodne varnostne sile (ne le vojaške) morale soočiti – in med njimi je obramba le en del.

Problem je naslednji: neposrečeno imenovane »vojne izbire« so vojne preteklosti. Izpolnjeni so vsi pogoji, da v dveh ali celo enem samem ciklu obrambnega načrtovanja znova pride do tekmovanja glede strateškega položaja med velesilami. To liberalno podžiga tudi temna stran globalizacije, ki bi utegnila vse revnejšim državam ali radikalnim skupinam preveč zlahka dati na voljo vse bolj uničujočo moč. Kljub temu pa strateška stabilizacija ostaja dejstvo v strateškem življenju Zahoda.

Nato se mora pripraviti za ustvarjanje učinka na kar najbolj strateški in intenziven način. Istočasno pa mora ohraniti verodostojno upravljanje varnosti na območjih, kjer je temno plat globalizacije treba brzdati. Rezultat je precep med zmogljivostmi in zmožnostmi, v katerem potreba po mrežno povezanih vojakih navidezno odpravlja potrebo po kritični masi blatnih škornjev.

Reševanje precepa med zmogljivostmi in zmožnostmi: Natova potreba po drznosti

Reševanje precepa med zmogljivostmi in zmožnostmi zahteva odziv, ki je po Natovih standardih radikalen. Ko je Eisenhowerjev načelnik generalštaba Walter Bedell Smith govoril o bitki v gozdu Huertgen leta 1944, je dejal: »Nikoli ne naredimo nič drznega. Opravka imaš z vsaj 17 ljudmi, kar pomeni, da moramo sklepati kompromise – kompromisi pa nikoli niso drzni.«

© Akg-Images / Reporters

Gulliver: nevarno je, da se bomo zapletli v malenkosti.

V današnjem svetu obstajata dve primarni zahtevi, na katerih temelji strateška verodostojnost: učinkovita celostna strategija ter povezana in stroškovno učinkovita organizacija moči na strateški in regionalni ravni varnosti vzdolž dveh osi: celovitih in povezanih prizadevanj držav članic ter učinkovitih in razširjenih partnerstev. Struktura sledi moči, vendar pa morajo moč narekovati vizija in ideje, topa zahteva resnično drznost in vizijo.

Če pa naloge eksponentno razširjajo strukturo brez strategije ali vizije, to vodi v razraščanje birokracije, kar neizogibno pripelje do upočasnitve, podaljševanja in zmanjšanja strateškega učinka. Premnogi v zavezništvu so pozabili na umetnost strategije in jo nadomestili z birokratskim pristopom do varnosti, ki nas ne pripravlja za strateško uspešnost, pač pa za ohranjanje in širjenje birokracije same.

Žal Natova zgodovinska odgovornost za svobodno in celovito Evropo pogosto ni v skladu s potrebo po Natu, ki bo deloval in razmišljal velikopotezno. Sam proces upravljanja širitve je pomenil angažiranje precejšnjega števila vojaških in civilnih kadrov, ki bodo seveda potrebovali nekaj časa, da v celoti dojamejo Natovo strateško vlogo. Ta proces razraščanja so dodatno podkrepili še vsi tisti mnogi Evropejci, ki so vedno pripravljeni prepoznati toliko groženj, kot si jih lahko privoščijo, da lahko tako opravičijo svoj umik v »evro-osamitev«.

Zdaj, ko se bliža 60. obletnica ustanovitve Nata, se mora zavezništvo kot celota vrniti v preteklost in proučiti temeljne strateške razloge za svoj obstoj.

Mnoge članice zavezništva govorijo jezik strateškega učinka in hitrega odzivanja tudi, ko sam proces priprav nanj vodi k zamudam in izgovorom. O učinku se govori tudi, ko moč slabi in se duši. Kot vselej, je žrtev lastnih utvar dobro načrtovanje ter vsakršen resnični napredek pri ključnih temah, kot so zadostni strateški dejavniki in skupno financiranje delovanj.

V odsotnosti strateškega konsenza je politično-varnostna zanka oziroma povezava med dogodki, ki jih mora zavezništvo sooblikovati, silami in sredstvi, namenjenimi zanje, ter zahtevnim načrtovanjem, ki jih ustvarja, postala nevarno šibka. Posledica tega je le majhna povezanost med, na primer, misijami in nalogami zavezništva, zapisanimi v Celovitih političnih usmeritvah iz novembra 2006, ter sredstvi, metodami in mehanizmi, s katerimi jih je mogoče uresničiti. Skratka, strategija zavezništva izgleda dobro na papirju, vendar pa ne narekuje potrebne posodobitve razmišljanja ali sil v zadostnem številu članic, da bi lahko bila učinkovit nabor izhodišč za načrtovanje.

V tem vakuumu je dobro načrtovanje oteženo, saj članice delujejo v svojih lastnih in različnih smereh, zaradi česar razhajanja v strateškem razmišljanju znotraj zavezništva postajajo nevarno velika. Posledično se zavezništvo vse prepogosto zateka v pretežno brezplodne razprave o organizaciji neustreznih zmogljivosti.

Brez učinkovitih meril za načrtovanje obrambe in sil taka »nestrategija« nalaga majhnim silam na videz neskončen seznam nalog na zelo obsežnih in oddaljenih območjih ter za vse daljši čas. Pravzaprav dandanes Natove sile zelo redko počnejo tisto, čemur so namenjene, prav tako pa nimajo ustrezne opreme za svoje misije. S tem se povečujejo tveganja ne le za pripadnike same, pač pa tudi za ljudi, ki jim skušajo pomagati.

Državam, kot so Avstralija, Indija, Japonska in Južna Koreja, bi morali ponuditi dostop do ključnih standardov za načrtovanje, ki bi lahko pripomogli k temu, da Zahod ponovno postane temeljni kamen »trde« varnosti v negotovem času.

Zdi se, da po občutljivi, če ne celo travmatični, kolektivni izkušnji iz Afganistana nobena članica Nata ni sposobna ponuditi odgovora na najbolj ključna vprašanja – kakšno varnostno sliko si članice zavezništva želijo ustvariti čez deset let? Kako najbolje pripraviti družbo za sprejemanje stroškov prihodnjih varnostnih obveznosti? Kakšne sile Natove članice v zapletenem varnostnem okolju v resnici potrebujejo? Če nič drugega, se mora zdaj, ko se bliža šestdeseta obletnica ustanovitve Nata, zavezništvo kot celota vrniti v preteklost in proučiti temeljne strateške razloge za svoj obstoj.

Natovo iskanje strateškega učinka

Kljub nedvomni moči članic Nata je rak rana nedoseženega konsenza poslabšala odzivnost, plahost in negotovost v času, ko mora edina organizacija Zahoda za strateško varnost pokazati, da o velikem svetu, v katerem mora delovati, razmišlja velikopotezno. Rezultat je neke vrste strateško zanikanje in nevroza, v kateri vodenje zamenjajo nepomembnosti, neodločenost pa zakrije besedičenje. Napredek pri najbolj postranskih stvareh veliko prepogosto pozdravljajo z besedami kot so »zgodovinski«, »mejnik« in/ali »ključni«. Rezultat je nadomestek strategije, kjer velja, da bolj prazen kot je pomen neke zaveze, bolj imeniten je naslov. Zato ne preseneča, da je v takem okolju »strategija« postala najbolj prepogosto uporabljena beseda v angleškem jeziku. Pogledati si je treba le borno uspešnost večine članic Nata pri izpolnjevanju Praške zaveze o zmogljivostih, da spoznamo obseg lastnih utvar. V dobro državljanov članic zavezništva se mora tako stanje nehati in to hitro.

Nato se mora soočiti z najglobljo dilemo načrtovanja, medtem ko skuša razrešiti notranja nasprotja glede širitve svojega članstva, namreč okrepitev zmogljivosti in projiciranje učinka.

Če potegnemo črto: čeprav je nov Natov strateški koncept nujno potreben za posodobitev prizadevanj zavezništva, pa izdelava take strategije tvega, da postane le še en primer birokracije in v končni fazi brezplodnosti, kot se je to dogajalo s strateškim konceptom iz leta 1999. Žal se morajo članice Nata soočiti ne le z grožnjami samimi, pač pa tudi s kulturo, ki se je izoblikovala, da smo se izognili soočenju z njimi.

Da ne bo pomote: Nato potrebuje posodobljen strateški koncept, a takega, ki bo ustrezno usmerjal zbliževanje načrtovanja obrambe in sil ter enotnost prizadevanj na podlagi želenih učinkov, vse v podporo ciljem na ravni celotnega zavezništva. Če želimo to narediti, je sedaj pravi čas, da se soočimo z nami samimi.

Potrebe so velike. V Afganistanu se breme tveganja iz prestolnic prenaša na operativne poveljnike, ki pa nimajo dovolj pristojnosti, orodij in sredstev, da bi bili uspešni, in jih potem krivijo, če niso. To je seveda nepošteno in povsem nesmiselno. V dobi popolne varnosti, v katero Nato vstopa in v kateri bo država vse lastne sile morala mobilizirati tudi izven svojega ozemlja, so take strateške zahteve ne samo neposrečene, pač pa se bodo sčasoma izkazale celo za nevarne.

Zato mora Bukarešta začeti proces strateške prenove, ki jo zavezništvo obupno potrebuje. Taka prenova pa bi morala imeti štiri glavne sestavine.

Prvič, treba je ponovno ugotoviti, da so podlage za načrtovanje iz Celovitih političnih usmeritev osnova za novi strateški koncept. To bo vključevalo posodobitev 5. člena kot dela nove arhitekture strateške obrambe (vključno s protiraketno obrambo, obrambo pred kibernetskimi napadi in vlogo jedrskih sil zavezništva v novem konceptu odvračanja) ter vlogo oboroženih sil zavezništva (oboroženih tako z zmogljivostmi za strateški učinek kot tudi zmožnostjo vzdrževanja operacij) pri obravnavi terorizma globalnega dosega in širjenja orožja za množično uničevanje.

Drugič, za začetek razprave o strateškem konceptu je potrebno zaledje političnega vrha. Vendar pa tu naletimo na problem. Potrebo po ohranjanju zagona pri posodabljanju zavezništva bi lahko ogrozila časovna umestitev volitev v ZDA. Zato bi bilo ne le koristno, temveč tudi izvedljivo, če bi se vsaj dogovorili in ponovno ugotovili temeljna načela za zavezništvo v 21. stoletju. V idealnem primeru bi lahko oblikovali Atlantsko listino in jo pripravili za vrh ob šestdeseti obletnici v začetku leta 2009.

Tretjič, proces reforme načrtovanja je treba pospešiti, tako da bo lahko do leta 2010 Nato izvedel vsaj dve večji skupni operaciji in šest manjših na podlagi razvoja finančno dostopnih zmogljivosti in zmožnosti. V ta namen bo model preoblikovanja treba prilagoditi za zmanjšanje stroškov na vojaka, zaradi katerih so evropske sile veliko premajhne, precep med zmogljivostmi in zmožnostmi pa se poglablja. Take sile bodo zahtevale poenoten integriran proces obrambnega načrtovanja na ravni zavezništva, ki bo štabe za obrambno načrtovanje in obrambne naložbe združeval v osrednjo načrtovalno funkcijo.

Četrtič, veličastna doba Natove širitve se bliža koncu. Upajmo, da bo Bukarešta prinesla pomembne korake in da se v prihodnjih nekaj letih lahko konča Natova zgodovinska misija in izpolni obljuba o odprtih vratih za nove članice, dana v času hladne vojne ljudem na obeh straneh železne zavese. Vendar pa se mora celotni koncept partnerstva spremeniti. Če naj Nato postane strateško varnostno središče, kar nedvomno mora postati, potem mora partnerstvo pomeniti strateški učinek in regionalno stabilnost. To pomeni odpiranje vrat za partnerstva s podobno mislečimi državami po vsem svetu, ki se želijo vključiti v Natovo misijo strateške stabilizacije. Države, kot so Avstralija, Indija, Japonska in Južna Koreja, so le nekatere izmed tistih, ki si ne želijo postati članice, pa bi jim morali ponuditi dostop do ključnih standardov za načrtovanje, ki bi lahko pripomogli k temu, da Zahod ponovno postane temeljni kamen »trde« varnosti v negotovem času.

Učinkovita varnost bo pomenila verodostojno sposobnost Nata, da se v partnerstvu z drugimi ključnimi institucijami in državami partnericami vključi v vse oblike pridobivanja na svojo stran in vse ravni prisile. Pravzaprav varnost v 21. stoletju pomeni partnerstvo. Vendar pa bo oblikovanje novega strateškega partnerstva pomenilo drznost od zgoraj navzdol, ne pa postopne rasti od spodaj navzgor. Druga možnost je, da načrtovanje enostavno postane upravljanje propadanja, česar pa si nihče od nas ne more privoščiti.

Le prava strategija – in ne birokracija – lahko resnično opredeli prednosti, oblikovanje take strategije pa bo zahtevalo dobro podkovano politično vodenje, politični pogum in nov strateški konsenz zavezništva, ki se zavzema za (in je pripravljeno vlagati v) vlogo strateškega učinka, za katero je bil Nato ustvarjen.

Zato je nov strateški koncept »z zobmi in kremplji« v novi strateški dobi življenjskega pomena.

Zato je treba prenoviti 5. člen kot temelj vojaške verodostojnosti, ki bo v središču nove arhitekture strateške obrambe.

Zato morajo članice Nata podkrepiti pogodbe o vojaškem ravnovesju in neširjenju s sposobnostjo delovanja proti širitvi orožja za množično uničevanje, vključno s potrebno protiraketno obrambo.

Zato mora zavezništvo ustvariti sile, ki se bodo sposobne in pripravljene spopasti s seznamom strateških nalog jutrišnjega dne in skozi civilno-vojaško vodenje uravnotežiti vse oblike zagotavljanja varnosti.

Bukarešta mora sprožiti oblikovanje resnične strateške varnosti, varnosti, ki temelji na verodostojni vojaški moči in je sposobna prevladati v vseh pogledih varnostnega angažiranja. To je glavni izziv za načrtovanje.

Winston Churchill je nekoč dejal: »To ni konec. To ni še niti začetek konca. Je pa morda konec začetka«. Če bo Bukarešta dorasla Churchillovim besedam, potem bi resnično lahko rekli, da se Nato pripravlja za še eno veliko varnostno stoletje. Potem bo Bukarešta opravila svojo nalogo.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink