Nato in Madonnin manever: zakaj nujno potrebujemo nov strateški koncept

© DPA / Reporters

Preoblikovanje Nata je nujno, pravi Peter van Ham.

V tem prispevku trdi, da se mora Natova preobrazba začeti s poskusom izdelave novega strateškega koncepta.

Utiranje poti: podjetja, ki se želijo preobraziti, se zgledujejo po Madonni. Zdaj je na vrsti Nato.

Zdrava podjetja se vsakih nekaj let preobrazijo. Brez novosti izgubijo moč na trgu in postanejo nepomembna.

Nato zato potrebuje podjetne ljudi, ki bodo ustvarili novo politiko, zavezništvu podaljšali življenje in ga usmerili na novo pot.

Danes na Zahodu skoraj ni več izziva, ki ga Nato ni moral dodati svojemu že tako prenatrpanemu seznamu nalog. Poleg tradicionalnih nalog, kot so obramba ozemlja in mirovne operacije, se zavezništvo ubada še s širjenjem orožja za množično uničevanje, protiraketno obrambo in kibernetsko varnostjo.

Kot večfunkcionalna organizacija Nato začenja biti podoben švicarskemu žepnemu nožku z vsemi izvlečenimi pripomočki. Vendar pa vsi vemo, da so zloženi žepni nožki nepripravno orodje. Kljub temu da so pripravljeni na vse, so v bistvu nekoristni. Zato Nato potrebuje nova orodja, začeti pa mora tudi revizijo svojega zastarelega strateškega koncepta.

Sedanji strateški koncept, ki izraža temeljno poslanstvo zavezništva, je bil sprejet aprila 1999, sredi Natove kampanje na Kosovu. Ta ključni dokument je torej nastal pred premikom strateške paradigme zaradi dogodkov 11. septembra in pred prvo Natovo misijo izven evroatlantskega območja v Afganistanu.

V preteklosti so zaveznice redko pisale strateške koncepte in sicer leta 1952, 1967, 1991 in 1999. Vendar pa se zdi, da se kolo zgodovine danes vrti naprej z dvojno hitrostjo. Zato je Natov generalni sekretar Jaap de Hoop Scheffer februarja 2007 pozval k novemu strateškemu konceptu, češ da so operacije, ki potekajo v Afganistanu in na Kosovu, dale zavezništvu “lekcije o varnosti v 21. stoletju, ki jih moramo zapisati v naše glavne dokumente, tako da se bodo uresničile v praksi.”

Miselnost v stilu " če ni pokvarjeno, potem ne popravljaj" podcenjuje strateške izzive, ki jih danes premaguje Nato.

Vendar pa številne funkcionarje v Natovih prestolnicah skrbi, da je taka prenova strateškega koncepta preveč tvegana. Bojijo se, da bi to lahko znova obudilo čezatlantske spore iz let 2002-3 in odprlo rane, ki so se komaj začele celiti. Poleg tega menijo, da so Celovite politične usmeritve, dokument, sprejet na vrhu v Rigi novembra 2006, rešile Nato iz težavnega položaja.

Kljub temu bi naredili veliko napako, če bi težavo enostavno pahnili od sebe. Miselnost v stilu “če nekaj ni pokvarjeno, se ne lotevaj popravil”, podcenjuje strateške izzive, ki jih danes premaguje Nato.

Nemška kanclerka Angela Merkel je danes edina politična voditeljica, ki je jasno izrazila svojo željo, da bi novi strateški koncept sprejeli na Natovem vrhu 2009. To bo težko doseči, če upoštevamo, da bo glede na čas volitev v Združenih državah nova administracija prevzela posle šele januarja 2009, in da bo potrebovala več mesecev, preden bo sestavila novo ekipo.

Če bi na Natovo 60. obletnico predstavili nov strateški koncept, bi bilo to lepo darilo za rojstni dan. Pomembnejše od ugodnega trenutka pa je, da zaveznice na Natovem vrhu v Bukarešti obljubijo, da bodo zagrizle v problem in naredile, kar je treba: sprejele neprijetnosti zaradi prehodnih nesoglasij in se zavzele za nov Natov strateški koncept, ki bo razjasnil politično in vojaško strategijo zavezništva in o tem obvestil preostali svet

Zakaj? In zakaj ravno zdaj?

Trenutne razprave o novem strateškem konceptu so za strateške analitike déjà vu: znova se namreč pojavljajo vsi argumenti za in proti, ki smo jih slišali že v 90-tih letih 20. stoletja. Zakaj bi odpirali Pandorino skrinjico? Zakaj bi trošili diplomatsko energijo, ki bi jo lahko uporabili za bolj pomembne operativne zadeve? Zakaj bi prali Natovo umazano perilo v javnosti in s tem tvegali neuspeh?

Zanimivo je, da sta bila strateška koncepta iz let 1991 in 1999 inovativna in sta Natu pomagala pri pripravah na sprejem novih članic in nalog. Nedavne izkušnje torej ne govorijo v prid previdnemu pristopu, ampak nasprotno kažejo, da zavezništvu koristi pogumnejša drža.

Lahko bi rekli, da je Nato pred lakmusovim testom, ki bo pokazal, ali je organizacija še vedno "zavezništvo", ki temelji na skupnih interesih in vrednotah, ali pa samo opevana varnostna koalicija. Obstajajo štirje nujni razlogi, zakaj Nato potrebuje nov strateški kaliber.

Če želi NATO biti uspešen, potrebuje dogovor v paketu, polnem bolečih kompromisev, kjer mora vsaka članica dati in vzeti.

Prvič, zaveznice morajo najti ustrezno soglasje o legitimnosti uporabe vojaške sile v operacijah izven 5. člena (tj. ne zgolj v samoobrambne namene), v izjemnih primerih pa tudi brez izrecnega mandata Varnostnega sveta ZN. Na nek način je bila to najspornejša nerešena zadeva strateškega koncepta iz leta 1999, ki je postala še pomembnejša z invazijo ZDA na Irak in ameriško doktrino preventivne vojne.

Če se Nato namerava spopasti s terorizmom in širjenjem orožja za množično uničevanje, bosta časovno načrtovanje in legitimnost uporabe vojaške sile ključni vprašanji, o katerih se morajo zaveznice popolnoma strinjati. Pogled v nekatere osrednje strateške dokumente razkriva, da to danes ne drži. Varnostna strategija EU iz leta 2003 se začne z zanesenjaško ugotovitvijo, da “Evropa še nikoli ni uživala take blaginje, varnosti in svobode”. Varnostna strategija ZDA iz leta 2006 pa se začne z zloveščo izjavo, da je "Amerika v vojni." To priča o možnosti, da se bo zavezništvo okužilo z nezdravo in nevzdržno mero strateške shizofrenije.

Sedanja taktika nojevskega tiščanja glave v pesek v upanju, da bo problem izginil, ne zadostuje več. Prevzeti je treba odgovornost in Nato spremeniti v pravo, funkcionalno politično organizacijo, ki bo pripravljena razpravljati o ključnih strateških izzivih zavezništva. Ker se to danes ne dogaja, prihaja do različnega zaznavanja groženj in otežuje skupno delovanje Nata. Severnoatlantski svet, Natovo ključno politično upravno telo, sedaj svoja razmišljanja v veliki meri usmerja v tekoče zavezniške operacije in premalo pozornosti posveča potencialnim krizam, ki prežijo na obzorju. Nov strateški koncept bi moral odpraviti to neravnotežje, na primer tako, da bi spremenil postopke za določitev prednostnih nalog Severnoatlantskega sveta.

Drugič, treba bo sprejeti odločitve glede Natove prihodnosti kot obrambne organizacije. Kolektivna obramba seveda ostaja hrbtenica zavezništva. Vendar kaj to pomeni v času, ko se napadi odvijajo v glavnem v obliki pretrgane oskrbe z energijo in (kibernetskega) terorizma? Po napadih 11. septembra je bila aktivirana klavzula o Natovi kolektivni obrambi iz 5. člena, kar teoretično pomeni, da je Nato kot celota v kvazi vojnem stanju. Dejstvo, da na to preprosto pozabljamo, kaže, da mora zavezništvo ponovno razmisliti o naravi kolektivne obrambe, svojih odzivih in pomenu prenove delovne opreme, da bi lahko bolj učinkovito premagovalo varnostne izzive. Natove vojaške operacije napovedujejo novo strategijo “obrambe v prednjem območju”, po kateri se zavezniški interesi in vrednote branijjo “v Hindukušu.” Vendar pa je treba glede na dejstvo, da je energetska varnost glavna točka dnevnega reda, odnosi z Rusijo pa zamrznjeni, resno skupaj razmisliti o resničnem in morda celo novem pomenu 5. člena.

Vse to pomeni, da mora Nato določiti prioritete. Vrzel med pričakovanji in zmogljivostmi zavezništva se nevarno povečuje. Nato kot organizacija ne more na mizo položiti veliko političnih orodij, ampak je odvisen od pripravljenosti članic za skupno delo in združevanje skupnih sredstev in zmogljivosti. Vendar pa stalna pikrost, povezana s financiranjem in oblikovanjem sil za operacije pod vodstvom Nata, načenja že tako krhko soglasje znotraj zavezništva, zlasti ko gre za Isaf. Nato bi moral začeti krojiti svoje naloge glede na svoj ustroj. Nov strateški koncept bi moral jasno pojasniti, kaj pomeni 5. člen v 21. stoletju in na osnovi nove ocene določiti meje glede obsega in narave nalog pod Natovim vodstvom.

Tretjič, Nato mora pripeljati na novo raven svoje odnose z novimi, pogosto svetovnimi partnerji in ključnimi akterji, kot sta EU in ZN. V Afganistanu v silah Isaf sodelujejo ključne zaveznice, kot je Avstralija, ki je svojih 1000 vojakov poslala v nevarno južno provinco Uruzgan. Ker številne članice Nata še naprej ne želijo tvegati življenj vojakov v teh nevarnih nalogah, je zavezništvo v nevarnosti, da postane "koalicija voljnih", kar bi spodkopalo notranjo solidarnost in Natov raison d'être. Če se Nato odloči za resnično globalno delovanje, mora k sebi pritegniti globalne partnerje in pojasniti njihove pravice in dolžnosti skladno z novimi in preglednimi pravili igre.

Idealnega trenutka za popolno strateško preobrazbo zavezništva ni. Zato je današnji dan prav tako primeren kot kateri koli drugi.

To velja tudi za Natove stike z EU in ZN. Zavezništvo je ponosno na svoj “celovit pristop” k operacijam. V resnici pa je to izvedljivo samo, če se v proces vključijo tudi sredstva glavnih mednarodnih organizacij, kot so EU, ZN in Svetovna banka. Zato so te mednarodne organizacije med neformalnim srečanjem Natovih obrambnih ministrov v Noordwijku oktobra 2007 prvič povabili k razpravi o obnovi Afganistana. Ker je 21 članic EU obenem tudi v Natu, je seveda potrebno izboljšati usklajenost in okrepiti skupno delovanje obeh organizacij.

Dogovor Berlin plus predvideva, da bo EU uporabljala Natova sredstva. Zdaj je čas za obratni Berlin plus, saj bi zavezništvo morda lahko uporabilo orodja EU, kot so Evropska žandarmerija (European Gendarmerie Force — EGF) in civilne zmogljivosti kriznega upravljanja EU. Glede na to, da je pod Oddelkom ZN za mirovne operacije trenutno napotenih 90.000 pripadnikov (na osnovi letnega proračuna v višini 5 milijard ameriških dolarjev), je očitno treba okrepiti in formalizirati sodelovanje med Natom in OZN. Neuradno se govori o različnih načinih, vendar je nujno treba sprejeti odločitve.

Četrič, odkrito soočanje z Natovimi strateškimi odločitvami in dilemami bo imelo očiščevalni učinek za zavezništvo.

Tisti, ki se bojijo, da bo pot do novega strateškega koncepta tlakovana s težavami in medsebojnim obdolževanjem, imajo samo deloma prav. Glavni problem Nata je, da je vzdrževanje statusa quo bolj tvegano od reforme. Ustvarjanje zmešnjave je nabolj zgovoren znak neuspeha. Danes nekatere ključne Natove akterje skrbi, kako združiti svoje različne poglede v en sam, nov strateški koncept. Nekateri si želijo, da bi Nato resnično postal svetovni akter. Drugi se bojijo, da bi to preprečilo oblikovanje močnega evropskega pristopa.

Nedvomno bo ta nasprotja težko premagati, vendar si Nato dolguje, da se resno zavzame za to. Čeprav bi morala biti glavna nagrada inovativen in aktivističen strateški koncept, je za Nato proces doseganja soglasja lahko prav tako koristen kot sam končni rezultat. Morda bi moralo zavezništvo zbrati pogum in se zgledovati po EU, pri kateri nedavna ustavna kriza ni ustavila procesa evropskega povezovanja, temveč je imela nanj katarzični učinek.

Slediti Madonni ali umreti?

Sposobnost prilagoditi se novim nalogam in obenem ostati zvest lastnim načelom so poslovni analitiki označili za Madonnin manever, po legendarni pop divi, ki se je vsakič, ko je njenemu stilu in zvezdništvu grozil neizogiben zaton, preobrazila in s svojo predrznostjo postala še bolj aktualna in se povzpela do še večje slave.

Nato bi moral izvesti Madonnin manever, ne pa čakati, da se njegove polemike razrastejo v javne debate. Argument, da je dovolj, če se bodo zadeve samo malce pokrpale in da je možno premagati samo eno težavo hkrati, preprosto ne zdrži. Če želi Nato biti uspešen, potrebuje dogovor v paketu, polnem bolečih kompromisev, kjer mora vsaka članica dati in vzeti. Za to pa je potrebna obsežna reforma, ki jo lahko ponudi samo nov strateški koncept.

Idealnega trenutka za popolno strateško preobrazbo zavezništva ni. Zato je današnji dan prav tako primeren kot kateri koli drugi.

Spomnimo se, da je sedanji strateški koncept nastal leta 1999, ko je bil Nato prvič v svoji zgodovini udeležen v vojni. To bi moralo zavezništvu dati potrebno mero samozavesti, da mu lahko tudi tokrat uspe, zlasti ob misli na to, da je edina alternativa Madonninemu manevru stalni upad pomena in vrednosti.

Imejmo v mislih, da so Natova dejanja pod drobnogledom preostalega sveta, in da si nekateri očitno želijo, da zavezništvo zaradi izgube smeri in togosti ne bi moglo več delovati. Nov in prodoren strateški koncept bi kritikom Nata pokazal, da se motijo, zavezništvu pa dal dolgoročno moč.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink