Razmislek o Natovih partnerstvih za 21. stoletje

Današnje varnostne grožnje so globalizirane in netradicionalne. Čas je, da temu sledijo tudi Natova partnerstva, pravi Ron Asmus.

V devetdesetih letih so bila Natova nova partnerstva ključna sestavina zavezništva, na novo definiranega za čas po hladni vojni. Natova širitev in posredovanje na Balkanu sta bila v več pogledih največja nova strateška koraka zavezništva.

Razvijanje novih partnerskih orodij pa je kljub temu pomagalo preprečiti nastanek novih ločnic neposredno po širitvi, omogočilo Natu, da je vzpostavil odnose z državami, ki so bile strateško pomembne, a se niso potegovale za članstvo, in olajšalo sestavljanje koalicije pod Natovim vodstvom, ki je pomagala ohraniti mir na Balkanu. Partnerstva so bila zato kritičen del Natovega uspeha v devetdesetih letih in celovita strategija projiciranja stabilnosti po vsej celini.

Če se ozremo nazaj, se ta nova partnerstva morda zdijo logična prilagoditev novi strateški realnosti. Vendar pa se takrat zavezništvu ni bilo lahko odpreti in vključiti nove članice.

Mnogi od nas se še zelo dobro spominjamo, kako so nas gledali postrani, ko smo v zgodnjih devetdesetih letih predlagali take korake. To se enostavno ne da, so mi vedno znova govorili ob obiskih na sedežu Nata. Nekaj let kasneje je Nato razvil Partnerstvo za mir, zatem pa še Ustanovno listino zveze NATO in Rusije, Svet zveze NATO in Ukrajine ter Evroatlantski partnerski svet (EAPC). To zgodbo obujam samo v ponazoritev, kako se je šele takrat, ko sta strateška nuja in politični konsenz o spremembah postala jasna, in res šele takrat, navidez nemogoče razblinilo in se je zavezništvo izkazalo za zelo prožno in inovativno.

Danes smo v podobnem položaju. Članice zavezništva so danes negotove in razdeljene glede prihodnjega skupnega namena in strategije Nata. Mnogi izmed novih strateških izzivov, s katerimi se soočamo, se nahajajo izven Evrope in pomenijo angažiranje v potencialno nestabilnih regijah sveta, kamor zavezništvo ni še nikoli prej vstopilo. Vendar pa po mojem mnenju ne bomo rešili vprašanja, kakšna naj bo nova generacija partnerstev, dokler ne dosežemo večje jasnosti glede teh širših strateških vprašanj. Pomembna so zlasti tri.

Članice zavezništva so danes negotove in razdeljene glede prihodnjega skupnega namena in strategije Nata.

Prvo se nanaša na prihodnjo vlogo Natovih partnerstev znotraj sedanje evroatlantske skupnosti. Vse bolj prevladuje občutek, da ta partnerstva in strukture postajajo zastareli. Mnoge bolj zavzete članice EAPC so se bodisi pridružile zavezništvu ali pa so se osredotočile na dvostranska partnerstva na podlagi ANČ in podobnih instrumentov.

Rezultat tega je, da je EAPC načet od znotraj. S tem, ko Rusija postaja bolj samozavestna in protizahodna, bi lahko postala tudi manj kooperativna. Srednja Azija postaja za Zahod vse pomembnejša statično, vendar pa nihče ne ve, kako uporabiti Natova partnerska orodja kot del širše strategije angažiranja. Problem je ponovno v odsotnosti celovite strategije Zahoda, v kateri bi Natovo partnersko orodje lahko igralo kritično vlogo.

Kaj pa Bližnji vzhod?

Drugo vprašanje je prihodnja vloga Nata na širšem Bližnjem vzhodu. Natov Sredozemski dialog in Carigrajska pobuda o sodelovanju sta se znašla v strateški slepi ulici. Obe pobudi se po svojem izvoru seveda zelo razlikujeta. Sredozemski dialog je nastal sredi devetdesetih let kot dopolnilo in način zagotavljanja ravnovesja Natovemu odpiranju proti vzhodu. Kot tak je bil vedno neke vrste slabotnejša sestra širitve in partnerstva – z manj strateškega zagona na strani zavezništva in manj navdušenimi partnerji na drugi strani. Carigrajska pobuda o zmogljivostih, ki je bila dana neposredno po 11. septembru in iraški vojni, je bila prvi korak v Natovem spoznanju, kaj vse je na kocki v Perzijskem zalivu.

Danes obe pobudi trpita zaradi enake premajhne strateške jasnosti v Natu glede naših ciljev na širšem Bližnjem vzhodu. Predstavljata mehanizma, prikrajšana za celovito vizijo ali strategijo. Na širšem Bližnjem vzhodu obstajajo države, ki si želijo tesnejših vezi z Natom in kjer je zavezništvo tisto, ki zavira. Seznam se začne z Izraelom, na njem pa so še druge sredozemske države, pa tudi članice Sveta za sodelovanje v Zalivu. Tudi tu Nato ni uspel izkoristiti te strateške odprtosti, saj ni širše in skupne vizije in strategije Zahoda.

Tretje ključno strateško vprašanje so morebitna prihodnja globalna partnerstva. Tu že uradna raba izraza »kontaktne države« na strani zavezništva nakazuje protislovnost. Operacije, kot je Afganistan, zahtevajo, da Nato zaradi lažje delitve bremena pritegne tudi neevropske akterje. In če te države prispevajo več kot mnoge Natove zaveznice, je logično, da hočejo sedeti pri mizi, kjer se sprejemajo odločitve. To zahteva odpiranje Natovega odločanja na nove načine.

Tudi tu naletimo na neodgovorjeno vprašanje, kaj članice Nata v resnici hočejo. Ali gre pri partnerstvih z Avstralijo ali Japonsko res samo zato, da iz članic iztisnemo še več pripadnikov in denarja za misije pod Natovim vodstvom? Ali pa bi moralo iti tudi za izgradnjo strateških odnosov v novih in pomembnih regijah? Je to eno- ali dvosmerna ulica? Enostavneje povedano, ali gre za delitev bremena ali pa skušamo oblikovati varnostno dinamiko v pomembnih regijah? Ni treba in ni prav, da je Nato prisoten povsod ali da skuša rešiti vse probleme. Vendar pa ena sama pot na Japonsko ali v Avstralijo hitro razkrije, da se te države obračajo k Natu iz bolj zanimivih, četudi bolj zapletenih razlogov, ki jih v naši sedanji razpravi pogosto pozabljamo.

Zavezništvo je spet na strateškem razpotju.

Kaj lahko zaključimo iz vsega tega? Zavezništvo je spet na strateškem razpotju. Potem ko se je v devetdesetih letih ponovno definiralo, da se je lahko soočilo z izzivom vzpostavljanja reda v Evropi po koncu hladne vojne, se zdaj srečuje s potrebo, da se ponovno definira kot varnostni akter, sposoben braniti vrednote in interese svojih članic na bolj globalnem prizorišču. Načeloma je Nato ta preskok naredil z Afganistanom, vendar pa še ni jasno, ali bo uspel. Uspeh Isafa v Afganistanu bi odprl vrata za novo in bolj ambiciozno razmišljanje o partnerstvih ter morebitni širši vlogi pri varnosti v južni Aziji in izven nje. Neuspeh pa bi lahko pod vprašaj postavil prihodnost zavezništva.

Ni treba biti ravno Clausewitz, da napoveš, da krize kot je afganistanska po vsej verjetnosti ne bodo osamljeni dogodki. Prav tako bi lahko precej varno stavili, da se bo naslednji zgodil na širšem Bližnjem vzhodu. Če je prihodnost te regije res primarno strateško vprašanje našega časa, potem gotovo ni prav, da najpomembnejšega zahodnega zavezništva skoraj ni zaslediti v njeni obravnavi, ker pač ni skupne celovite strategije, v kateri bi Nato lahko sodeloval. Bližje domu se izziv ponovnega definiranja ali partnerstva za Evrazijo morda zdi manj zastrašujoč, vendar pa gre tudi tu za resne teme.

Če ta vprašanja danes zastaviš v Bruslju, pogosto naletiš na čudno tišino – podobno kot v zgodnjih devetdesetih letih. Zdi se, da partnerstva ponovno sodijo v kategorijo »prezahtevno za obravnavo«. V resnici pa je potreba po ustvarjalnem razmisleku o partnerstvih kot o novem orodju za svet, v katerem živimo, večja kot kdaj koli prej. Problem, ki ga moramo razrešiti, je najti skupen namen in politično voljo, da se odločimo, kaj želimo doseči v strateškem smislu. Potem pa bo Nato imel dovolj pametnih ljudi, ki nam bodo pomagali posodobiti naš nabor partnerstev, da bomo te cilje lahko tudi dosegli.

Delo je treba opraviti: avstralski vojak išče orožje v Afganistanu.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink