JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Na drugi strani žice

Vaughan Smith je pred 20 leti zapustil britansko kopensko vojsko kot stotnik in postal neodvisen video novinar. Tri mesece kasneje je posnel skupino mudžahedinov, ki so se borili v okolici Kandaharja. Z Revijo NATO je spregovoril o tem, kaj je videl na obeh straneh medijske črte.

Kot novinar sem vedno sovražil vojno, saj sem je videl preveč, vendar sem ostal naklonjen vojakom.

Moj stari oče ni nikoli omenjal 2. svetovne vojne. In opazil sem, da današnji britanski vojaki prav tako neradi govorijo o svojih bojnih izkušnjah v Afganistanu. Ko sem odšel iz oboroženih sil, sem pustil za sabo mirnodobno vojsko, ki je bila na splošno prepričana, da so novinarji neodgovorni in da jih v glavnem ženeta denar ali politika. Novinarji so veljali za grožnjo vojski. Leta 1991 sem že bil neodvisen novinar, zato sem zaprosil za novinarsko akreditacijo za pokrivanje zalivske vojne, a je nisem dobil. Kot neodvisen novinar nisem imel nobene možnosti, večje novinarske hiše pa niso ponujale nobene priložnosti za začetnika. Toda bil sem odločen, da bom poročal o tem konfliktu, zato sem se izdal za britanskega častnika in dva meseca na skrivaj snemal dogajanje. To je pomenilo, da sem na koncu prinesel domov edine nenadzorovane posnetke vojne. Akreditiranim novinarjem so zahodne oborožene sile precej strogo nadzorovale dostop do dogajanja. Dobili so zelo malo od tistega, kar so iskali. Uredniki doma so celoten proces označili za novinarsko katastrofo.

Odločen sem bil, da bom poročal o konfliktu, zato sem se izdal za britanskega častnika in dva meseca na skrivaj snemal dogajanje.

V tistih časih sem snemal z majhno digitalno video kamero in vodil neodvisno tiskovno agencijo, ki je bila za pridobivanje gradiva odvisna od te tehnologije. Bili smo prva skupina novinarjev, ki je za zbiranje novic uporabljala tovrstne kamere. Toda odvisni smo bili tudi od prodaje našega gradiva takratnim najpomembnejšim medijem, zato smo se morali prilagoditi njihovim novinarskim standardom. Nazadnje sem v Afganistan odšel septembra 2007, da bi posnel svojo nekdanjo enoto, namreč grenadirsko stražo, ki je bila mentor enotam Afganistanske narodne vojske v operacijah v provinci Helmand na jugu Afganistana. Takrat sem uporabil celo paleto novih orodij, in nekatera med njimi so popolnoma spremenila moj način komuniciranja s javnostjo. Uporabljal sem bistveno izboljšane prenosne kamere, pa tudi satelitske telefone, kar je pomenilo, da sem svoje posnetke lahko pošiljal na internet in svoje občinstvo dosegel prek spleta. Sam sem si pravil video bloger ali pa spletni delavec; pridružil sem se drugim blogerjem, državljanom-novinarjem in vse večji skupini zunanjih komentatorjev, ki jim večinoma ni bilo treba spoštovati enake poklicne etike.

Glavni razlog, zakaj sem se odpravil v Afganistan, je bila moja zaskrbljenost nad tem, da britanski javnosti očitno ni uspelo sprejeti vojne za svojo.

Javnost ni nikoli podprla napada na Irak in britanski politiki niso nikoli priznali, da bi v tej kampanji naredili kar koli narobe. Posledično je torej tudi britanski narod očitno izgubljal občutek za odgovornost za britansko vojaško delovanje v Afganistanu. Tiskovno predstavništvo britanske vojske je od prve zalivske vojne naredilo precejšen napredek. Danes je na voljo publikacija z naslovom "Zelena knjiga " (The Green Book), ki razlaga tiskovno politiko in določa pravila, s katerimi se morajo "umeščeni" novinarji strinjati, preden prevzamejo svojo nalogo. Zelena knjiga "ustreznemu operativnemu poveljniku" omogoča, da vpetemu novinarju omeji poročanje o informacijah, ki bi lahko bile koristne za nasprotnika, o vojnih ujetnikih in – kar je precej kontroverzno – o smrtnih žrtvah. Obvladovanje dopisnikov na terenu je postalo precej bolj zapleteno delo, nenazadnje tudi zaradi naraščajoče velikosti mednarodnega tiska v zadnjih dveh desetletjih. Za akreditacijo v prvi zalivski vojni je zaprosilo manj kot 500 novinarjev. Leta 1998 jih je bilo za Natovo posredovanje na Kosovu že več kot 2.500. Ogromno povpraševanje po majhnem številu "vpetih" mest, ki so na voljo v okviru britanske vojske v provinci Helmand, britanskemu ministrstvu za obrambo omogoča, da izbere novinarje, ki so jim najljubši. Ko sem bil lani v Afganistanu, me je spremljal britanski vojaški "nadzornik". Veliko tiskovnih predstavnikov britanske vojske poznam precej dobro, saj vodim Frontline Club, klub za mednarodni tisk v Londonu. In ta klub je postal forum za izmenjavo med novinarji in vojsko.

Za akreditacijo v prvi zalivski vojni je zaprosilo manj kot 500 novinarjev. Leta 1998 jih je bilo za Natovo posredovanje na Kosovu že več kot 2.500.

Med vojaškimi tiskovnimi predstavniki, ki spremljajo novinarje kot nadzorniki, vlada neko nelagodje. Ne samo, da opravljajo zahtevno delo, tudi zbližanje z novinarji običajno ne pripelje do pričakovanega prezira. Številni se začnejo spraševati, komu služijo: karieri ministrov v vladi, dobrobiti svojih sovojakov, napredovanju vojaške akcije ali interesu širše javnosti. Če vojaškemu tiskovnemu predstavniku ne uspe obvladovati novic, bo to najverjetneje škodilo njegovi karieri. Kljub temu pa novinarji, ki so "umeščeni" v Afganistan, dobijo tolikšen vpogled v operativne dejavnosti, kot ga je le malokdo izkusil kdaj prej. Vse od Vietnama novinarjem ni uspelo prodreti tako globoko v samo dogajanje. Če dobiš dostop, je to le izjemoma, kot dobro ponazarja eden od mojih novinarskih prispevkov, ki si ga lahko tule tudi ogledate. V tem primeru nisem imel nobenih težav s svojim nadzornikom glede montaže. Če pa bi posnel hudo ranjenega britanskega vojaka, bi jih morda imel. Slišal sem trditve britanskih častnikov, češ da tako snemanje ni v interesu ranjenega vojaka ali njegove družine. Toda osebno sem prepričan, da je glavni razlog za te omejitve dvigovanje morale domače javnosti. To pa je po moje nevarno; nezainteresirana javnost se za tovrstne konflikte ne zavzame in opazil sem precej nepredvidljivo vedenje, ko napačno obveščene ljudi potem preseneti neprijetna resnica. Potlačena resnica lahko tudi glasneje odzvanja, ko pride na dan. Prikazovanje vojne brez trpljenja je preprosto netočno prikazovanje resnice. Pred vojsko so ogromni izzivi glede spopadanja z vse bolj zapletenim medijskim okoljem. Zaenkrat vse kaže, da ima britanska vojska široko podporo v domači javnosti. Toda za Afganistan je napovedana dolga vojna. Nekateri opazovalci menijo, da bi bilo kupovanje prijateljev v tej regiji za nas boljše, kot pa da skušamo pobiti vse sovražnike. Javno mnenje se kaj lahko obrne proti vojni v Afganistanu. Morda bi bila na dolgi rok usklajena prizadevanja za izgradnjo zaupanja boljša strategija kot pa obvladovanje novic.

Skupno delo? Vojska in novinarji si vse bolj prizadevajo za iskanje načinov, kako bi oboji opravili svoje delo istočasno.

Na frontni črti: način poročanja o misijah ima lahko doma precejšen učinek.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink