JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Kot na vrtiljaku...

Robert Pszczel nam v branje ponuja osebno pripoved o tem, kako je v svoji poklicni karieri doživljal spremembe v medijih – na obeh straneh železne zavese.

Vsi lahko vidimo, da so se mediji v zadnjih desetletjih hitro spreminjali. Vendar po so mi osebne izkušnje v preteklih dvajsetih letih pokazale skrajnosti teh sprememb – iz novinarja v starih medijih sovjetskega bloka v času hladne vojne sem se prelevil v tiskovnega predstavnika Nata v novih medijih na sedežu v Bruslju.

Primerjajte samo naslednja dva utrinka. Prvi, iz leta 1988, me popelje nazaj v Varšavo. Spominjam se ozračja sicer vse manjše (a še vedno delujoče) cenzure, ki je vladala v poljskih medijih. Moje takratno delo v dnevnem časopisu mi v spomin prikliče burne razprave o možnostih za pravo demokracijo v povezavi s ponovno oživljenim gibanjem Solidarnost – nobena od teh dejansko ni bila možna v uradnih publikacijah, a je bila še kako živa v podzemnem tisku in na tajnih sestankih.

Na nek čuden način se moji najbolj živi spomini na to obdobje vrtijo okoli rutinskih problemov, povezanih z zastarelostjo “medijske infrastrukture”, na primer:

• vonj po svincu v tiskarni, kjer smo pripravljali jutranjo izdajo in kjer se je pogosto uporabljala precej primitivna tehnologija,

• užitek pri tipkanju zgodb tujih dopisnikov, ki so svoje dnevne izdelke narekovali preko hreščeče telefonske zveze,

• in veselja, ko sem pobiral dolg, zavit trak teleks papirja od uradne tiskovne agencije.

Nič interneta, nič mobilnih telefonov, nič blackberryjev.

Kaj pa javna razprava o zunanji in varnostni politiki? No, vsaka omemba Nata, razen če jo je spremljala ostra obsodba tega “vojnega stroja”, je cenzorje razbesnela. Rezultatov glede udeležbe na lokalnih volitvah v mestih, kjer je bila vojska precej prisotna, niso objavili, da "nasprotniku" (Natu) ne bi omogočili vpogleda v vzorce razmestitve oboroženih sil. Novinarjem, ki so se skušali dokopati do pravih številk v obrambnih izdatkih, so rekli, naj si poiščejo drugo temo, saj so taki podatki veljali za uradno skrivnost.

Skratka, poskusi razprave o vsebini zadnjega sporočila Varšavskega pakta so bili brezplodni – in tvegani, če si hotel tudi v prihodnje delati.

Vsaka omemba Nata, razen če jo je spremljala ostra obsodba tega “vojnega stroja”, je cenzorje razbesnela!

Kljub temu pa so se tudi takrat, v tako neprijaznem okolju, informacije vseeno izmenjevale. Nekatere specializirane publikacije so objavljale strokovne ocene najnovejših trendov v obrambni industriji. Kolegi, ki so se vračali s potovanj v tujini, so s seboj prinesli povzetke najpomembnejših člankov iz prestolnic zavezništva. Nekateri pogumni misleci pa so si že začeli živo predstavljati možne izbire na področju varnostne politike po padcu starega režima.

Tisti, ki niso mogli čakati na svobodo, da bi lahko analizirali sedanje in napovedali prihodnje vojaške trende, so se usmerili v…preteklost. Tako je bilo napisanih veliko izvrstnih komentarjev o davnih bitkah in akcijah – z nekaterimi zelo sodobnimi zaključki. Spomnim se zgodovinskega dela o bojih Aleksandra Velikega, ki mu je nekako uspelo zaobiti cenzuro, čeprav je bila njegova ostra kritika presenetljivo podobna taktiki, ki jo je sovjetska vojska uporabljala v osemdesetih letih.

Zavrtimo film na leto 2008 in zdi se, kot da smo pristali na drugem planetu.

Zdaj mi ni treba več skrbeti zaradi državne cenzure mojega pisanja o varnostni politiki ali Natu – pravzaprav me za to še plačajo! Poljska se je skupaj z desetimi drugimi nekdanjimi članicami Varšavskega pakta v celoti vključila v Nato. In kako zelo drugačen je ta Nato.

Zdaj mi ni treba več skrbeti zaradi državne cenzure mojega pisanja o varnostni politiki ali Natu – pravzaprav me za to še plačajo!

Po prizadevanjih za stabilizacijo Balkana (ki se nadaljujejo, zlasti na Kosovu) je zavezništvo zdaj v veliki meri osredotočeno na Afganistan. Tudi mediji so tega mnenja. Izpostave medijev (bodisi lokalne, regionalne ali mednarodne) zelo podrobno poročajo o razvoju dogodkov. Politični komentarji, vojaške analize ali zgodbe posameznih civilistov in pripadnikov na misiji v Afganistanu so stalen vir novic – objavljenih v tisku ali na radiu in televiziji.

Moji sodržavljani, podobno kot v drugih državah, ki prispevajo svoje pripadnike v Isaf, spremljajo te zgodbe z velikim zanimanjem. In seveda sporočila in uradne izjave niso dovolj. Informacije iščejo na spletnih straneh, v člankih, na fotografijah, avdio in video posnetkih tiskovnih konferenc ter v modulih, prijaznih za iPod. Celo blogi ljudi na terenu so nekaj, kar se pričakuje. Novinarji, ki so umeščeni v vojaške enote, pa gledalcem/bralcem omogočijo, da neposredno spremljajo varnostne operacije.

Poseben izziv za tiskovno službo, kot je naša, je hiter tempo odzivanja na vprašanja. Novinarji niso pripravljeni predolgo čakati na informacije in komentarje – pritisk 24-urnih televizijskih kanalov in vse krajši roki (to velja zlasti za mednarodne tiskovne agencije) pomenijo, da imata usklajenost in izmenjava informacij med civilnimi komponentami Nata visoko dodano vrednost .

Natova tiskovna ekipa se na te izzive uspešno odziva. Vemo, kaj vse je na kocki. Davkoplačevalci hočejo vedeti, kako se porablja njihov denar za obrambo. Neresnične informacije lahko vplivajo na podporo misiji. Poleg tega se moramo spopadati še s teroristi, uporniki in talibani, čigar laži in taktiko ustrahovanja najdemo vsepovsod v novih in starih medijih. Treba jih je odločno ovreči.

Še moje zadnje opažanje. Večina ljudi ve, da se Nato ukvarja z varnostnimi misijami, kot so misije v Afganistanu, na Kosovu, pomorska operacija v Sredozemlju in misija usposabljanja v Iraku. Vendar pa se Nato zdaj ukvarja tudi z varnostnimi izzivi, ki segajo precej dlje od zgolj vojaških zadev. Obramba pred kibernetskimi napadi, energetska varnost in boj proti organiziranemu terorizmu zahtevajo precejšnje politične, proračunske in tehnične elemente.

Tako kljub ogromnim geopolitičnim spremembam v Evropi in ne glede na osupljiv tehnološki napredek v svetu medijev v preteklih dveh desetletjih eno načelo ostaja nespremenjeno: poročila o mednarodni varnosti ostajajo ključnega pomena. Veliko je še zgodb, ki jih je treba povedati. Spremljajte nas…

Robert Pszczel

Dobri stari časi: upravljanje medijev danes zahteva veliko več znanja

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink