JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Ali znate nosorogščino?

Nicholas Lunt, nekdanji predstavnik Isafa (Mednarodnih sil za varnostno pomoč) za stike z javnostjo, se je nedavno vrnil v Združeno kraljestvo iz Afganistana. Z nami je spregovoril o jasnem komuniciranju nasploh ter še zlasti o izzivih Afganistana.

V filmu ‘Dr. Doolittle’ iz leta 1967 se skuša izmišljeni istoimenski junak naučiti jezika živali. Pravi, da bi mu to odkrilo povsem nov svet.

‘Pogovarjal bi se v severni medvedščini in pitonščini.

In preklinjal bi v tekoči kengurujščini.

Če bi me kdo vprašal: "Ali znaš govoriti nosorogščino?",

bi mu odgovoril: "Seveda! Ti ne?"’.

Dr. Doolittlu se uspe naučiti ‘govoriti nosorogščino’. Ker je to čarobna veščina, začnejo v kraljestvu živali prvič zaupati človeku. Doktor vsepovsod zdravi bolne živali in popravlja krivice med živalmi in ljudmi.

Morala? Uporaba pravega jezika je prvo načelo vsakega učinkovitega komuniciranja. Vendar pa so odtenki in ton glasu, alegorije in metafore tisto, kar je značilno za pristno medčloveško ustno in pisno interakcijo. Resnični ljudje med sabo ne komunicirajo v takem jeziku, kot ga najdemo v slovnicah in jezikovnih učbenikih. Kako učinkovito torej NATO ‘govori nosorogščino’?

Aprila 2007 so v južnem Afganistanu znova začeli izvajati program izkoreninjenja maka. Isafov mandat glede zahtevnega vprašanja maka je zapleten in ima mnogo odtenkov. Uradno stališče je, da mora zlasti izkoreninjenje maka, in boj proti mamilom nasploh, voditi vlada Islamske republike Afganistan.

Za to je več razlogov. Zlasti pomembna za pripadnike Isafa je razumljiva želja, da bi se izognili sovraštvu med že tako nestanovitnim in vse preveč ranljivim prebivalstvom na podeželju. Isafa ne smejo videti kot vpletenega v dejavnosti, ki škodijo sposobnosti lokalnega prebivalstva, da preživi v skromnem in povsem kmetijskem gospodarstvu.

Do sedaj so se pripadniki Isafa uspeli izogniti neposredni vpletenosti v najkonkretnejše dejavnosti boja proti mamilom. Aprila 2007 je Isaf začutil potrebo, da podkrepi to stališče. Izvajali so kampanjo, s katero so želeli razložiti lokalnim prebivalcem, da bodo izkoreninjenje maka v pokrajini v prihodnjih mesecih izvajali ustrezni afganistanski varnostni organi, ne pa pripadniki Isafa. Čeprav se je Isaf želel nekoliko distancirati od izkoreninjenja, pa je to obenem moral narediti ne da bi zmanjšal svoj ugled zaupanja vrednega partnerja, ki skrbi za varnost.

Že na podlagi te omejene razlage ugank, s katerimi se Isaf srečuje, bralec verjetno lahko vidi, da morajo biti jezik in prispodobe pri posredovanju sporočila na pravi način zelo prefinjeni. Poleg tega stvari še dodatno zapleta dejstvo, da je pismenost prebivalcev zelo nizka.

Pri tako zelo občutljivem vprašanju najboljša praksa narekuje, da morajo biti kanali in orodja za posredovanje potrebnih sporočil vedno zaupanja vredni lokalni viri. Žal pa so kraji, kjer je proizvodnja maka najbolj intenzivna, obenem tudi tisti kraji, kjer je vpliv afganistanske vlade trenutno šibek ali pa ga praktično ni.

Če želimo določeno sporočilo posredovati na pravi način, mora biti komunikacija s pomočjo jezika in prispodob polna odtenkov. Da so zadeve še bolj zapletene, pa je stopnja pismenosti ciljnega prebivalstva zelo nizka.

Dobra stran je bila ta, da je Isaf pripravil serijo informacijskih orodij, vključno z ilustriranimi letaki, ki so jih odmetavala letala, in radijskimi spoti. Afganistanski sodelavci so pomagali pripraviti gradiva, ki so jih preizkusili na reprezentativni skupini lokalnih prebivalcev. Na podlagi povratnih informacij so gradiva ustrezno prilagodili, preden so jih posredovali ciljni javnosti.

Nekaj dni kasneje je glas dosegel poveljstvo Isafa daleč na severu v Kabulu. Stvari so se zapletale.

Zaradi Isafove informacijske kampanje so prebivalci pokrajine Helmand dojeli, da se bo Isaf izogibal neposrednemu sodelovanju pri izkoreninjenju maka. To je bilo dobro.

Vendar pa so lokalni prebivalci sklepali tudi, da pripadniki Isafa ne bodo branili afganistanskih varnostnih sil za boj proti mamilom, če bi jih med izvajanjem njihovih nalog izkoreninjenja napadli. To je dejansko pomenilo, da so Isafova sporočila gojiteljem maka v pokrajini Helmand nenamenoma dala vtis, da bodo napade na afganistansko policijo, ki bi posegla v njihov pridelek, mirno gledali!

To je le eden od najhujših primerov še veliko manjših in manj eksplozivnih situacij, ko si Isaf in druga mednarodna telesa po najboljših močeh prizadevajo komunicirati z Afganistanci, pa potem ugotovijo, da ne znajo ‘govoriti nosorogščine’. Resnica je ta, da tujci v Afganistanu nikoli ne morejo prepričljivo ‘govoriti nosorogščine’. Mislim, da bi se morali nehati truditi.

Seveda ima Nato legitimen mandat, da to, kar počne, razloži javnosti v državah, ki prispevajo pripadnike. Verjetno potrebuje več in boljša sredstva, da bi to lahko uspešno počel. Vendar pa sem trdno prepričan, da Isafovo misijo Afganistancem lahko razložijo le Afganistanci sami v Isafovem imenu.

Isaf spoznava, da njegove kinetične operacije lahko najbolje vodijo afganistanske sile, oziroma da mora vsaj prevladovati občutek, da je tako. Enako bi moralo veljati za njegova prizadevanja na področju komuniciranja.

V preteklih 12 mesecih sem bil priča pomembnemu premiku v pogledu Isafa na njegove prihodnje operacije v Afganistanu. Ključna razlika je v poudarku na izgradnji avtohtonih zmogljivosti. Na splošno velja, da je strateško komuniciranje (ki med drugim vključuje informacijske, medijske in psihološke operacije) eno od najpomembnejših orodij v protiuporniški operaciji oz. operaciji za vzpostavitev miru. Ali ne bi trudu in energiji, vloženima v oblikovanje ‘kinetičnih’ zmogljivosti, moral ustrezati tudi trud, usmerjen v zmogljivosti za strateško komuniciranje?

Usposabljanje afganistanskih strokovnjakov za strateško komuniciranje, da bodo učinkoviti v okolju, kot je Afganistan, bo za Isaf predstavljajo izziv. Strateško komuniciranje za večino oboroženih članic Nata ni ena od osrednjih disciplin, kar pomeni, da bi utegnil biti krog potencialnih inštruktorjev precej ozek.

Usposabljanje afganistanskih strokovnjakov za strateško komuniciranje, da bodo učinkoviti v okolju, kot je Afganistan, bo za Isaf predstavljajo izziv.

Krog afganistanskih kadrov, sposobnih načrtovati in izvesti učinkovito strateško komuniciranje, pa je še ožji. Afganistanska družba je nagnjena k avtokraciji, ki sta jo utrdili skoraj dve desetletji komunistične vladavine. To otežuje prizadevanja za izvajanje prepričljivega in verodostojnega komuniciranja, za katerega se trenutno trudi Isaf.

Zato je ključ do uspeha v pomoči afganistanskim varnostnim silam, da bodo bolje izkoriščale tradicionalne in močno lokalizirane komunikacijske zmogljivosti – plemenske mreže, vodenje na ravni vasi in versko vodenje. Uporaba tradicionalnih kanalov pa še ne pomeni, da k nalogi ni treba pristopiti profesionalno in disciplinirano.

Podrobno načrtovanje je ključ do uspešnega strateškega komuniciranja. To vključuje naročanje in tolmačenje raziskav ter razvijanje medsebojno prepletenih in večplastnih načrtov. Nato pa je treba uporabiti obsežna tehnična sredstva in veščine za izvajanje celostnih kampanj in merjenje njihovega učinka.

Nekaj časa bo trajalo, preden bodo ta sredstva in veščine na voljo. Prej, kot se sistematičen pristop do izgradnje te zmogljivosti lahko začne, toliko bolje.

Morda je prepozno, da bi se Nato naučil ‘nosorogščine’. Ni pa prepozno, da bi ‘govorcem nosorogščine’ pomagal učinkoviteje komunicirati.

Naše gore list: ali naj bo posredovanje sporočila domači javnosti domena domačinov v tej državi?

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink