JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  
 

Ko sem bil zelo mlad, sem velikokrat pisal o svetu – svojem svetu in tistem okrog mene. Z dostopom do novih tehnologij in svetovnega spleta pa sem se začel učiti o številnih novih stvareh.

Spomnim se, da sem zelo kmalu med urami angleščine slišal besedo blog. Poiskal sem prvo storitev za bloganje v jeziku farsi. In eden od starih prijateljev mi je pokazal svoj blog. Name je to naredilo ogromen vtis.

Leta 2004 sem že imel svojo lastno revijo satire in karikatur, ki pa so jo fundamentalistični islamisti kasneje prepovedali. Nisem več mogel pisati pod svojim pravim imenom. Nekaj mesecev sem bil v resnih težavah in sem se moral stalno seliti naokrog.

Vendar nisem mogel molčati. Znova sem začel blogati. V prvih nekaj tednih sem dobil odlične povratne informacije od ljudi izven Afganistana, ki so brali moj blog. Všeč jim je bil zato, ker je bilo težko najti neodvisne novice iz Afganistana.

Pisal sem v jeziku farsi in angleščini in kmalu je veliko bralcev začelo obiskovati oba bloga. Leta 2005 sem dobil nagrado poročevalcev brez meja (Reporters Without Borders) za blog svobode izražanja.

K bloganju sem začel spodbujati tudi druge mlade Afganistance. Ustanovil in organiziral sem Afganistansko združenje piscev blogov na www.afghanpenlog.com (v farščini) in na http://afghanpenlog-en.blogspot.com (v angleščini), ker sem želel spodbuditi bloganje v Afganistanu. V tem času se je Afghan Penlog spremenila v mrežo afganistanskih blogerjev.

V Kabulu bom kmalu organiziral prvo poučevalno blogovsko delavnico za študente in novinarje. Moj cilj je z bloganjem razviti afganistanske digitalne medije. Naši mediji niso v celoti svobodni in menim, da lahko vrzeli zapolnimo z blogi. Z njimi lahko izražamo svobodo govora in gradimo pot v demokracijo.

Hkrati z bloganjem pa sem začel tudi pisati za številne časopise in revije, tako v Afganistanu kot v tujini. Pisal sem o diskriminaciji, neenakosti in nepravičnosti, za katerimi trpimo jaz in milijoni drugih ljudi tukaj. Dežela, kjer sem se rodil, je bila zaradi vojnih samodržcev desetletja dežela trpljenja in nepravičnosti.

Bloganje ni bilo vedno enostavno. Najprej sem si delal zapiske; ko je prišla elektrika, sem jih natipkal in nato shranil na prenosni disk. Na koncu sem šel v eno od internetnih kavarn v mestu in besedilo naložil na svoj blog.

Vse to je bilo seveda dolgotrajno, toda zame je bilo pomembno svetu povedati, da afganistanska mladina trpi zaradi vojne in da potrebujemo pomoč. Pomembno je bilo tudi objavljati novice, ki niso bile povezane s političnimi skupinami ali strankami, kar je v moji domovini precej redko.

Strašansko rad blogam; mislim, da sem odvisen od tega. Kadar imam redno oskrbo z elektriko, včasih objavljam nove stvari trikrat na dan. Prepotoval sem ves Afganistan ter popisal in fotografiral vse kotičke svoje domovine.

Veliko bralcev me sprašuje, katere so prednosti bloganja in zakaj zanj trošim toliko časa in energije. Odgovarjam jim, da to počnem zato, ker sem hotel zvedeti več o svoji domovini in pokazati drugim, kakšna je in kako drugačno je življenje na vsakem njenem koncu. Preostalemu delu sveta sem hotel pokazati resnične obraze svojega ljudstva in domovine.

Vse to pa sem hotel zabeležiti tudi za bodoče generacije, da jim ne bi bilo treba izkusiti mojega trpljenja. Prikazati hočem lepoto, ljubezen, sovraštvo, nasmeh, jezo, zanimanje in mir na obrazih svojega naroda. Pokazati hočem včerajšnji dan, zato da bo jasno, kako je drugačen od jutrišnjega dne.

Skušal sem prikazati del trpljenja svojega naroda. Na primer, afganistanske ženske, ki vsak dan trpijo zaradi nasilja doma. Predstavil sem otroke, našo bodočo generacijo, ko tavajo po ulicah. Danes jih gledam, kako beračijo.

Zame je blog ne le kraj, kjer objavljam svoj dnevnik, ampak hkrati tudi okno v svet. S pisanjem in objavljanjem člankov o otrocih in njihovih pravicah na svojem blogu sem uspel zbrati sredstva za afganistanske otroke. Tako sem jeseni 2007 dobil veliko otroških čevljev iz ZDA. Razdelil sem jih med tiste otroke, ki so se bali bližajoče se ostre zime.

V vsem tem času pa sem se skušal tudi sam česa naučiti in danes sem zelo srečen. Prek svojih blogov sem odkril in spoznal veliko krasnih ljudi. Velikokrat si predstavljam, kako bi se bilo nekoč srečati z njimi. Ne morem opisati, kako močno mi je bloganje spremenilo življenje. Te izkušnje vedno delim s svojimi prijatelji in jih spodbujam k pisanju blogov.

Eden glavnih razlogov, zakaj sem začel pisati blog, je bila želja, da bi delil svoje znanje in se česa naučil od svojih bralcev. Ti so me naučili številnih stvari. V državi, kjer so več kot dve desetletji potekali boji, kjer ni bilo usposobljenega medija in je bilo zato treba začeti iz nič, je to mogoče edino s samoizobraževanjem. In prepričan sem, da je pisanje bloga eden najučinkovitejših načinov za to.

V zadnjih štirih letih sem se od svojih bralcev naučil veliko stvari. Toda kot sem napisal na svojem farskem blogu: "Več kot se naučim, bolj se zavedam, da ničesar ne vem."

Ko sem bil zelo mlad, sem velikokrat pisal o svetu – svojem svetu in tistem okrog mene. Z dostopom do novih tehnologij in svetovnega spleta pa sem se začel učiti o številnih novih stvareh.

Spomnim se, da sem zelo kmalu med urami angleščine slišal besedo blog. Poiskal sem prvo storitev za bloganje v jeziku farsi. In eden od starih prijateljev mi je pokazal svoj blog. Name je to naredilo ogromen vtis.

Leta 2004 sem že imel svojo lastno revijo satire in karikatur, ki pa so jo fundamentalistični islamisti kasneje prepovedali. Nisem več mogel pisati pod svojim pravim imenom. Nekaj mesecev sem bil v resnih težavah in sem se moral stalno seliti naokrog.

Vendar nisem mogel molčati. Znova sem začel blogati. V prvih nekaj tednih sem dobil odlične povratne informacije od ljudi izven Afganistana, ki so brali moj blog. Všeč jim je bil zato, ker je bilo težko najti neodvisne novice iz Afganistana.

Pisal sem v jeziku farsi in angleščini in kmalu je veliko bralcev začelo obiskovati oba bloga. Leta 2005 sem dobil nagrado poročevalcev brez meja (Reporters Without Borders) za blog svobode izražanja.

K bloganju sem začel spodbujati tudi druge mlade Afganistance. Ustanovil in organiziral sem Afganistansko združenje piscev blogov na www.afghanpenlog.com (v farščini) in na http://afghanpenlog-en.blogspot.com (v angleščini), ker sem želel spodbuditi bloganje v Afganistanu. V tem času se je Afghan Penlog spremenila v mrežo afganistanskih blogerjev.

V Kabulu bom kmalu organiziral prvo poučevalno blogovsko delavnico za študente in novinarje. Moj cilj je z bloganjem razviti afganistanske digitalne medije. Naši mediji niso v celoti svobodni in menim, da lahko vrzeli zapolnimo z blogi. Z njimi lahko izražamo svobodo govora in gradimo pot v demokracijo.

Hkrati z bloganjem pa sem začel tudi pisati za številne časopise in revije, tako v Afganistanu kot v tujini. Pisal sem o diskriminaciji, neenakosti in nepravičnosti, za katerimi trpimo jaz in milijoni drugih ljudi tukaj. Dežela, kjer sem se rodil, je bila zaradi vojnih samodržcev desetletja dežela trpljenja in nepravičnosti.

Bloganje ni bilo vedno enostavno. Najprej sem si delal zapiske; ko je prišla elektrika, sem jih natipkal in nato shranil na prenosni disk. Na koncu sem šel v eno od internetnih kavarn v mestu in besedilo naložil na svoj blog.

Vse to je bilo seveda dolgotrajno, toda zame je bilo pomembno svetu povedati, da afganistanska mladina trpi zaradi vojne in da potrebujemo pomoč. Pomembno je bilo tudi objavljati novice, ki niso bile povezane s političnimi skupinami ali strankami, kar je v moji domovini precej redko.

Strašansko rad blogam; mislim, da sem odvisen od tega. Kadar imam redno oskrbo z elektriko, včasih objavljam nove stvari trikrat na dan. Prepotoval sem ves Afganistan ter popisal in fotografiral vse kotičke svoje domovine.

Veliko bralcev me sprašuje, katere so prednosti bloganja in zakaj zanj trošim toliko časa in energije. Odgovarjam jim, da to počnem zato, ker sem hotel zvedeti več o svoji domovini in pokazati drugim, kakšna je in kako drugačno je življenje na vsakem njenem koncu. Preostalemu delu sveta sem hotel pokazati resnične obraze svojega ljudstva in domovine.

Vse to pa sem hotel zabeležiti tudi za bodoče generacije, da jim ne bi bilo treba izkusiti mojega trpljenja. Prikazati hočem lepoto, ljubezen, sovraštvo, nasmeh, jezo, zanimanje in mir na obrazih svojega naroda. Pokazati hočem včerajšnji dan, zato da bo jasno, kako je drugačen od jutrišnjega dne.

Skušal sem prikazati del trpljenja svojega naroda. Na primer, afganistanske ženske, ki vsak dan trpijo zaradi nasilja doma. Predstavil sem otroke, našo bodočo generacijo, ko tavajo po ulicah. Danes jih gledam, kako beračijo.

Zame je blog ne le kraj, kjer objavljam svoj dnevnik, ampak hkrati tudi okno v svet. S pisanjem in objavljanjem člankov o otrocih in njihovih pravicah na svojem blogu sem uspel zbrati sredstva za afganistanske otroke. Tako sem jeseni 2007 dobil veliko otroških čevljev iz ZDA. Razdelil sem jih med tiste otroke, ki so se bali bližajoče se ostre zime.

V vsem tem času pa sem se skušal tudi sam česa naučiti in danes sem zelo srečen. Prek svojih blogov sem odkril in spoznal veliko krasnih ljudi. Velikokrat si predstavljam, kako bi se bilo nekoč srečati z njimi. Ne morem opisati, kako močno mi je bloganje spremenilo življenje. Te izkušnje vedno delim s svojimi prijatelji in jih spodbujam k pisanju blogov.

Eden glavnih razlogov, zakaj sem začel pisati blog, je bila želja, da bi delil svoje znanje in se česa naučil od svojih bralcev. Ti so me naučili številnih stvari. V državi, kjer so več kot dve desetletji potekali boji, kjer ni bilo usposobljenega medija in je bilo zato treba začeti iz nič, je to mogoče edino s samoizobraževanjem. In prepričan sem, da je pisanje bloga eden najučinkovitejših načinov za to.

V zadnjih štirih letih sem se od svojih bralcev naučil veliko stvari. Toda kot sem napisal na svojem farskem blogu: "Več kot se naučim, bolj se zavedam, da ničesar ne vem."

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink