JEZIK
Zaradi prevoda je slovenska različica Revije NATO na spletu objavljena približno dva tedna po angleški.
O REVIJI NATO
SPREJEMANJE PRISPEVKOV
AVTORSKE PRAVICE
UREDNIŠKA EKIPA
 RSS
POŠLJI TA ČLANEK PRIJATELJU
NAROČI SE NA REVIJO NATO
  

Get the Flash Player to see this player.

Video izmenjava mnenj – Novi mediji: pomoč ali ovira v konfliktnih situacijah?

Video izmenjava mnenj Revije NATO: Novi mediji in območja konfliktov

Glede na dolgo tradicijo izmenjave mnenj v okviru Revije NATO se je zdelo povsem logično, da jih v tej najnovejši številki preusmerimo na sodobnejši medij.

To je torej prva (od mnogih, upam) video izmenjava mnenj Revije NATO. Povsem primerno je, da prouči učinke novih medijev na konfliktna območja in na operacije.

Izmenjava mnenj se ukvarja z vprašanji o tem, kako svobodni naj bodo vojaki pri objavljanju svojih opisov operacij, katere ljudi tovrstne informacije zanimajo, kako se lahko vojska najbolje odzove na te spremembe v načinu poročanja in ali Zahod zmaguje v internetni vojni z uporniki.

Paul King, urednik Revije NATO, je k razpravi povabil dva predstavnika nasprotnih strani te enačbe: vojske in novih medijev.

Vojaško stran predstavlja general van Loon, načelnik Natovega generalštaba v nemškem Heidelbergu, ki se je lani vrnil iz Afganistana, kjer je bil poveljnik Regionalnega poveljstva za jug države.

Predstavnik novih medijev, Hayden Hewitt, je ustanovitelj liveleak.com in je že več let v ospredju razprav o novih medijih in vojaških vprašanjih.

Če hočete takoj preiti na določeno vprašanje, kliknite nanj v razdelku "Skoči na vprašanje".

Skoči na vprašanje

Uvod v izmenjavo mnenj.

PAUL KING, urednik Revije NATO: Pozdravljeni na prvi video izmenjavi mnenj Revije NATO. Danes bomo govorili o spremembah v medijskem okolju in o tem, kako te vplivajo na zapletene konfliktne situacije, še posebej z vidika vojske. Obstaja kar precejšnje število spletnih strani, blogov in internetnih objav, ki prikazujejo vsakodnevno življenje v konfliktnih situacijah, na primer v Afganistanu. Posti na internetu prihajajo od vseh vpletenih strani – vojakov zahodnih sil, Afganistancev, pa tudi talibanov in upornikov.

Zahodne države namenjajo ogromno sredstev, osebja in drugih virov v te države, ker želijo ustvariti svobodnejšo družbo; zato se danes sprašujemo, ali je večja svoboda izražanja za vojake in osebje na terenu v pomoč ali v oviro tem prizadevanjem.

Sprašujemo pa se tudi, ali poročanje s prve bojne črte škodi vojaškemu načrtovanju ali pa je dober primer svobode v vojaških akcijah.

So za sporočanje o dogajanju v vojnih situacijah primernejši vojaki ali novinarji? In kako vojska gleda na širjenje medijskih tehnik v občutljivih operacijah?

Danes sta z mano v studiu dva odlična predstavnika obeh strani. Najprej je tu general Van Loon, načelnik generalštaba v Heidelbergu, ki se je lansko poletje vrnil iz Afganistana, kjer je bil poveljnik v Regionalnem poveljstvu na jugu države.

Z nami pa je tudi Hayden Hewitt, ustanovitelj LiveLeak.com, ene glavnih spletnih strani s tovrstnimi informacijami, ki so jo omenjali že mnogi, od Tonyja Blaira do Bele hiše.

Začel bi pri vojaški strani. General Van Loon, posti o dejavnostih in konfliktu v Afganistanu – ko ste bili v Afganistanu, ste vedeli, da se to dogaja?

GENERAL TON VAN LOON (načelnik generalštaba v Heidelbergu): Moji otroci uporabljajo enaka orodja, zato seveda vem, da bodo vojaki uporabljali spletne dnevnike in podobne stvari za posredovanje svojih vtisov o Afganistanu. Gre skoraj za življenjsko dejstvo. Na tak način pač komunicirajo. Namesto pisem si ljudje danes pošiljajo elektronsko pošto, vse več pa jih ima danes tudi spletne dnevnike, kamor beležijo svoje izkušnje.

KING: Ali mislite, da bi to lahko bilo dobro za vojsko? Se na visokih ravneh pogovarjajo o tem, kako bi to lahko uporabili?

VAN LOON: To je težko vprašanje. Imamo seveda tako zelo pozitivne kot tudi zelo negativne primere, toda realnost pri vsem tem je, da so informacije danes na voljo in da si jih ljudje izmenjujejo. Ne moreš kar… no, ne moreš spremeniti sveta. Tako pač je.

To je treba proučiti, pogledati, kako bi bilo to možno uporabiti na pozitiven način. Kako je mogoče zagotoviti, da bodo mladi vojaki vedeli, kako te stvari delujejo, kakšne so reakcije na njihove spletne dnevnike doma, kaj si mislijo njihovi starši, ko vidijo na spletnem dnevniku nov zapis, kako poskrbeti, da bodo ti dnevniki boljši, ter kako ravnati z občutljivimi informacijami. Na tak način zagotovite, da informacije, ki so nevarne za vojake same ali pa za enote, v katerih služijo, ne pridejo na spletne dnevnike, vendar to naredite na pozitiven način. S poudarjanjem dobrih strani in z blaženjem manj dobrih strani.

Kakšno vlogo igra cenzura danes v novih medijih?

KING: Torej opažate, da bi se vam v določenih situacijah zdelo prav, da cenzurirate, da nadzirate informacije na teh spletnih dnevnikih?

VAN LOON: Naj povem, da je cenzuriranje po mojem zastarela beseda. Zdaj smo v dobi informacijske tehnologije, v dobi informacij. Cenzuriranje bi moralo potekati bolj v obliki izobraževanja, ko bi skrbeli za razumevanje ljudi. Predstavljam si lahko, da je v nekaterih obdobjih morda koristno za določen čas prekiniti dotok informacij, veliko držav take sisteme tudi ima, tako da če na primer pride do smrtne žrtve in so prekinjene telefonske linije ali satelitske zveze, kar pomeni, da nekaj časa ni mogoče neposredno pošiljati informacij, je s tem omogočeno, da so o dogodku najprej obveščeni najbližji sorodniki žrtve.

A naj ponovim, po mojem je precej bolj pomembno zagotoviti, da mlade vojake ustrezno izobrazimo. Resda živimo v informacijski dobi, toda razumeti morajo tudi, da spletni dnevnik, ki naj bi bil zasebna stvar, to ni, ker je internet že po naravi javen.

KING: Obstajajo programi, ki naj bi vojake izobrazili o tem?

VAN LOON: Mislim, da ima tovrstne programe kar veliko držav. Zdaj pa moramo tudi v okviru Nata pripraviti ustrezen upravljavski sistem, dobro strukturiran pristop do vsega tega. Sam pa bi bil močno naklonjen sistemu, ki bi vojakom dovoljeval uporabo novih medijev, predvsem dobre strani novih medijev.

V uvodnem delu ste omenili, da zdaj obstaja veliko možnosti za izobraževanje širše javnosti, in to je točno to. Tako se da te medije tudi dejansko uporabljati z ogromnimi pozitivnimi učinki.

Kdo uporablja te spletne strani?

KING: Če se smem obrniti na vas, Hayden Hewitt, popravite me, če se motim, toda vaša spletna stran ni bila ustanovljena za izključno vojaške poste, pa vendar se je prav za te izkazala kot zelo popularna.

HAYDEN HEWITT (ustanovitelj LiveLeak.com): Ja, nismo bili povsem prepričani, da se bomo specializirali prav za to, vendar smo vedeli, da bo igralo pomembno vlogo pri spletni strani.

KING: Vas je to presenetilo? Lahko razložite, zakaj vojaki v tolikšni meri uporabljajo vašo spletno stran?

HEWITT: Če oblikujete določeno okolje, za katerega ljudje vedo, da ni spletna stran, posvečena zabavni vsebini, so bolj pripravljeni deliti resnejše stvari, kot so denimo video posnetki z vojnih ali bojnih območij.

KING: Vašo spletno stran uporabljajo tudi talibani in uporniki v Afganistanu. Kako je mogoče primerjati obe strani, namreč zahodno stran in talibansko stran, katera je bolj napredna? Katera objavlja več video posnetkov? In kakšne trende ste opazili?

HEWITT: No, naj rečem, da močno dvomim, da bi talibani dejansko nalagali video posnetke na LiveLeak. Običajno ti posnetki pridejo prek zahodnih virov, ker jih večinoma ti poiščejo.

Če bi o tem govorili kot o vojni propagandi, potem ni nobenega dvoma, da so talibani in uporniki precej bolj učinkoviti pri zelo, zelo hitrem posredovanju svojih sporočil po vsem svetu. Precej hitreje morda, kot omogoča naš sistem za posredovanje informacij s teh območij. In nedvomno so precej bolj plodni pri objavljanju video posnetkov.

KING: Ste opazili kakšne spremembe skozi čas, morda v slogu ali v vsebini? Ali prihaja do tega?

HEWITT: Produkcija – boljši izraz mi ne pade na pamet – se je rahlo izboljšala. Uporabljajo več gibalne grafike, tridimenzionalne grafike, več naslavljanja. Še vedno jih spremlja našid ali pesem.

Rekel bi, da je neposrednega nasilja v teh video posnetkih manj in da se bolj obračajo k vojaškim ciljem, ker je očitno, da se nasilje nad ljudmi enostavno ni obneslo. Ljudi nič bolj ne odvrača kot to. Enostavno ni imelo učinka. Zato so začeli prikazovati vojaške vidike in se bolj posvečati tovrstnim kampanjam.

Kako je mogoče nove medije primerjati s starimi?

KING: Glede objavljenega gradiva ste očitno svobodna organizacija novih medijev, brez omejitev, ki jih imajo druge bolj tradicionalne organizacije, in ti mediji na široko razpravljajo o tem, kaj je sprejemljivo pokazati, saj imajo široko občinstvo. Kakšne pomisleke imate vi, preden kaj objavite na spletni strani, in pa takrat, ko je nekaj že objavljeno, če menite, da bi lahko imelo posledice za vojake na terenu?

HEWITT: No, pogosto so na voljo določene varovalke. Za razliko od tradicionalnih medijev, ki novice prenašajo neposredno v vaše domove, je treba na strani, kot je LiveLeak, prebrati opis, klikniti povezavo, pogledati, če je dovolj stara, tako da že imaš določene varovalke, ker ljudje vedo, kaj bodo videli.

Ko gradivo prihaja od vojakov, pa mislim, da če obstaja zelo realna kršitev operativne varnosti, bodo to zvedeli zelo hitro in nas prosili, naj posnetek umaknemo. Iskreno povedano, pa se zelo redko zgodi, da bi to slišal neposredno od vojaka.

KING: Nam lahko poveste kaj več o vaših povezavah z vojsko? Je bila vojska v stiku z vami glede katerega izmed posnetkov, ki jih imate?

HEWITT: Ameriška vojska, oziroma njihov oddelek za medije, sama objavlja na LiveLeak, imajo celo svoj lasten kanal. Sicer pa stikov ni veliko, razen tega, da smo jim v preteklosti posredovali nekaj video posnetkov za usposabljanje.

Na kakšen način je najbolje nadzirati sporočila?

KING: Z novimi mediji se ukvarjate že od zelo zgodnje faze njihovega razvoja. Kako so vojaški krogi reagirali na samem začetku, ko je bil to nov pojav?

HEWITT: Enako kot vladni krogi – bili so čisto zgroženi. Saj veste, kar naenkrat ni več nadzora nad vsemi informacijami. Na začetku niti niso prihajale na dan ne vem kako občutljive informacije, toda šlo je za dejstvo, da so te stvari sploh prihajale na dan in da niso mogli glede tega narediti ničesar.

Razumljivo je torej, da če si imel tako dolgo določen postopek za neko stvar in se je potem pojavila ta nova tehnologija, je bil to precejšen šok.

KING: General Van Loon, morda lahko vi poveste kaj več o tem, kako se je ta šok odražal v oboroženih silah?

VAN LOON: To je bil samo del šoka. Bodimo realistični. Dejstvo je, da smo se morali spopasti z novimi mediji, s tem, da je posredovanje informacij postalo pomembnejše od varovanja informacij. Enako razpravo imamo, ko govorimo o izmenjavi informacij – izmenjavi občutljivih informacij.

Še vedno obstaja močna tendenca po zadrževanju informacij, ker je lahko kršena varnost, in tu je enaka težava. Možnost, da pride do kršenja operativne varnosti, kar si obupno želimo preprečiti, nam ne bi smelo preprečiti pridobivanja vseh pozitivnih elementov. Zavedati se moramo, da je tukaj toliko priložnosti, namreč na zelo odprtih spletnih straneh, a morda tudi na bolj varnih spletnih straneh.

Sam grem lahko na svojo banko na Nizozemskem, vzamem svojo kartico, jo vstavim v bankomat, odtipkam nekaj številk in dostopim do varne mreže, od koder lahko pošiljam denar na druge konce. Če lahko zaupamo banki, da bo to storila varno, zakaj ne moremo enako narediti pri informacijah?

Naj vam dam primer. Boj proti improviziranim ubojnim sredstvom, grožnja zaradi tovrstnih naprav v Afganistanu je nedvomno največja grožnja, kar jih imamo. In dejstvo, da spoznamo njihovo delovanje, da hitro vidimo, kaj se dogaja, je strašansko pomembno. Če pa govorimo o novih medijih, lahko mlad narednik v Afganistanu sam izkusi kaj takega in gre potem na varno spletno stran, kjer objavi svoje izkušnje, tako da lahko nek narednik na Nizozemskem ali v ZDA ali pa v Združenem kraljestvu takoj dostopi do te varne strani in si reče, glej, to se je zgodilo v Afganistanu. Vključimo to v moje usposabljanje.

To je izjemno močna uporaba novih medijev, ki jo moramo po mojem sprejeti. A tu je tudi toliko sprememb, skozi katere je šla vojska v zadnjih desetih letih, da je včasih prav odpor do sprememb – zaradi odpora do sprememb – glavna težava.

Zapletene operacije, kot je ta v Afganistanu, nas silijo k hitremu učenju. Preoblikovanje Nata zdaj poteka izjemno hitro, zato sem prepričan, da nam bo uspelo to sprejeti. Sam osebno zaradi tega nisem preveč zaskrbljen.

Toda tu je še druga stran, seveda, in to pomeni, da je treba podučiti javnost, ki obišče tovrstne spletne strani, in ji pokazati, s kakšne perspektive so ti spletni dnevniki pisani, ker tu obstaja zelo jasna nevarnost. Nek mladenič, ali pa mlada ženska, ki se prvič v življenju znajde na strelski črti, mora odgovoriti z ognjem in to je tako močna izkušnja, tako vseprisotna, da je seveda vse, kar zapišejo na svoj spletni dnevnik, v celoti osredotočeno na ta tako pomemben dogodek.

In če na to seveda gledate izven konteksta, v svoji državi, potem imate občutek, da je v Afganistanu vojna 24 ur na dan, 7 dni na teden, kar pa ni res. 99 odstotkov dela je opravljenega, na primer obnova in stabilizacija države. So pa tu tudi bojne operacije.

KING: Naj vas vprašam o liniji poveljevanja, saj je v vojski jasno, da je to, kdo bo kaj zvedel in kdaj, strogo nadzorovano. Zdaj pa imate vojake, ki imajo lahko najnižje čine in ki razkrivajo informacije na – kot pravite – nezavarovanih spletnih straneh, tako da jih lahko vidi ves svet; kako je to združljivo z linijo poveljevanja, ki je bila za neko specifično operacijo zelo strogo in razumno vzpostavljena ?

VAN LOON: Prvič, imamo najboljše vojake na svetu. To naj bo popolnoma jasno. Gre za izjemno dobre, zelo, zelo profesionalne vojake. In svojim vojakom zaupam. Nimam razloga, da jim ne bi. Seveda pa gre za tisto, čemur sem prej rekel sistem upravljanja. Proučiti moramo, kako naj jim, če naredijo kakšno napako, rečemo "no, tole ni bilo najbolj pametno, daj to spremeni, naredi naslednjič boljše". S tem se ukvarjamo.

Vendar pa moramo na vseh ravneh poveljevanja zagotoviti poveljevanje misije, kar pomeni, da jaz prevzamem svoje odgovornosti, moji podrejeni polkovniki prevzamejo svoje in vojaki spet svoje. Strateški desetnik, kot se mu včasih reče… zanj vemo, da obstaja, vemo, da imajo njegova dejanja takojšen vpliv, ker je lahko kje v bližini televizijska kamera, politik ali celo odvetnik, ki spremlja njegova dejanja.

Zagotoviti moramo torej, da imajo ti strateški desetniki ustrezno kilometrino, da bodo znali opraviti svoje delo. In to vključuje tudi zaupanje, kadar kaj pošljejo na kakšno spletno stran.

Se te spletne strani uporabljajo za izobraževanje ali za zabavo?

KING: Vprašanje za oba. Ali mislite, da je to, kar v tem trenutku objavljajo in razkrivajo ljudje na terenu, po vašem mnenju namenjeno bolj izobraževanju ali zgolj zabavi?

VAN LOON: Dobro vprašanje. Videl sem spletne dnevnike vojakov, za katere sem menil, da so močno izobraževalne narave, ker so prikazovali zelo dobro sliko o dogajanju, kar je javnosti pokazalo, kako stvari resnično stojijo, kako težavno je v resnici to delo. Videl pa sem tudi nekatere spletne dnevnike, ki so bili… manj učinkoviti z vidika izobraževanja javnosti, bili so bolj namenjeni zabavi. Mislim, da je enako tudi pri internetu. Če greste na internet in začnete iskati, kar vas zanima, bodo nekateri rezultati iskanja ustrezni, nekateri pa ne. In to je nova informacija, ki jo potrebuješ, zato da lahko ustrezno izbereš.

KING: Hayden Hewitt?

HEWITT: Pri teh stvareh ne gre samo za medije ampak tudi za občinstvo. Tako kot pri televiziji – nekdo lahko iz nečesa razbere sporočilo, spet drugi pa samo sedi, kaže s prstom in se smeje.

Vedno se bo torej našel nekdo, ki bo znal nekaj potegniti iz medijskega zapisa, vendar pa ne morete zagotovo reči, ja, to je izobraževalni posnetek, ker se nekateri ljudje pač nočejo ničesar naučiti. Toda zame je najbolj pozitiven vidik pri teh posnetkih to, da učijo našo generacijo in mlajše o tem, za kaj pri vojni resnično gre, ker mislim, da smo to precej izgubili izpred oči.

Kakšen vpliv imajo na misije?

KING: Če naj se navežem na to, kar ste rekli: glede učinkov, ki jih ima gledanje tovrstnih posnetkov ali branje spletnih dnevnikov, ali mislite, da ima realnost vojne kakšen učinek na podporo neki misiji? Mislite, da so ljudje lahko dejansko bolj naklonjeni temu, kar počnemo, kar Nato počne v Afganistanu, ali pa manj, ker pač vidijo realnost tistega, kar vojna pravzaprav je?

HEWITT: Vse je dvorezni meč, se vam ne zdi? Mislim, da imajo ljudje neke vrste prečiščen pogled na bojno delovanje, ki nam ga običajno posredujejo tradicionalni mediji ali kdor koli pač že, potem slišijo, da se borimo proti neučinkovitemu sovražniku, da imamo veliko premoč in vidijo posnetke bomb, ki padajo z velike višine. Toda še vedno izgubljamo vojake in to povzroča nekolikšno zmedo.

Mislim, da ti posnetki dejansko lahko predstavijo kruto resničnost vojne ljudem, ki tega ne morejo izkusiti – ali pa nočejo izkusiti. Tako spoznajo resničnost dogajanja na terenu.

Morda se boste nad tem zgrozili in zaradi tega ne boste več podpirali vojne, ampak zdaj vsaj veste, kakšna je realna situacija. Gre za mlade ljudi, ki so v neposredni smrtni nevarnosti. Ne gre za lasersko vodeno bombo, ki bi jo odvrgli z višine ne vem koliko kilometrov.

KING: General, vaše mnenje?

VAN LOON: Tu sta dva vidika. Po eni strani je treba širši javnosti razložiti, kakšna je realnost za vojake na terenu. Ne gre samo za kruto realnost bojnih operacij, ampak tudi za njihovo delo pri zagotavljanju pomoči afganistanski vojski. Njihov način sodelovanja z afganistansko vojsko, pomoč pri projektih obnove.

Po drugi strani pa je seveda ena od večjih težav v Afganistanu ta, da tamkajšnje prebivalstvo ne more svobodno dobivati informacij. Svojemu občinstvu bi morali omogočiti, da svobodno dobiva informacije in se potem samo odloči. In v našem interesu je zagotoviti, da so te informacije čim bolj jasne in razumljive.

Ni v našem interesu skrivati informacij in potem zgolj… No, mislim, da ne bi smeli prodajati tistega, kar počnemo v Afganistanu, vendar pa moramo zagotoviti, da ljudje razumejo, kako zapletena je situacija, a hkrati tudi kako neverjetno pomembna.

Je publika enaka kot pri tradicionalnih medijih?

KING: Glede publike – oba sta to omenila – bi vaju morda lahko vprašal, komu je ta informacija namenjena? Očitno je to res dvorezen meč – kar smo že prej omenili – na eni strani imamo gledalce v zahodnih državah, državah, ki zagotavljajo svoje enote, davkoplačevalce, ki plačujejo za vojno, na drugi strani pa talibane, upornike, ki si želijo pridobiti čim več borcev na svojo stran.

Če se lahko najprej obrnem na vas, Hayden. Ali mislite, da so javnosti enako razdeljene na vaši strani, ali pa menite, da v nekaterih državah določena javnost prevladuje?

HEWITT: Kar zadeva našo usmerjenost, smo pretežno usmerjeni v zahodno javnost. O tem ni dvoma. Gre za zahodno spletno stran. Predstavljam pa si, da bi našli popolno nasprotje na spletnem mestu nasprotne strani.

Mislim, da imajo vsi mediji določen element propagande. Najsi bo to namenoma ali ne, ta element propagande obstaja in medije z obeh strani lahko uporabite za dokazovanje katerega koli argumenta.

Pri talibanskih medijih bi lahko nekatere dele uporabili in rekli, glejte, kakšni krvoločni morilci, po drugi strani pa bi lahko rekli tudi, glejte, kakšni pogumni borci za svobodo. Za naše zahodne sile bi lahko rekli bolj ali manj isto. Kateri koli medij lahko uporabite za dokazovanje vsega, kar hočete, če hočete stvari malce spreobrniti. In mislim, da se to dogaja daleč prepogosto.

Kot je rekel general, ne opažamo dovolj pozitivnih strani delovanja v Afganistanu. Zakaj ni bliskovitega medijskega napada? Danes doseči kaj takega z uporabo novih medijev ne stane več veliko. Tega bi moralo biti več. In ljudem bi morali resnično dati vedeti, kaj se dogaja v državi, zato ker večina ve le, da je veliko bojev, veliko improviziranih ubojnih sredstev, veliko napadov z granatami na raketni pogon in veliko zelo umazanega neposrednega osebnega nasilja. Pozitivnih vidikov sploh ne vidimo.

KING: Vendar pa imate video posnetke, ki so na spletni strani LiveLeak in so bolj konstruktivni, manj nasilni, manj eksplozivni. Se vam zdi, da so ti enako iskani, da ljudi ravno tako zanimajo take teme?

HEWITT: Bodimo realistični. Če posnetek kaže, kako nekaj raznese, si ga bo ogledalo več ljudi. To je povsem naravno. Tu pa je še tista zanimiva stvar, ki je meni všeč pri bolj pozitivnih video posnetkih, namreč, da sprožajo bolj zanimivo razpravo, vsaj z mojega stališča. Pri video posnetkih oboroženih bojev se zadeve neposredno polarizirajo. Eni za, drugi proti, pač odvisno od tega, katera stran je posnetek pokazala.

Pri prizadevanjih za obnovo in ohranjanje miru razprava običajno razbije to polarizacijo in ljudje bodo mislili, da je zadeva morda nekoliko cinična ali da je to bilo zaigrano, ker tega pač ne vidimo pogosto, potem pa se pojavi ta čuden posnetek in ljudje si mislijo: "Od kod se je pa to vzelo? Se to v resnici dogaja?". Morda gre samo za vojaka, ki deli sladkarije, vendar pa mislim, da potrebujemo boljšo ozaveščenost o teh pozitivnih vidikih dela, ki ga Nato opravlja zlasti v Afganistanu.

KING: General, pogovarjala sva se o tradicionalnih medijih. Ali menite, da so novi mediji komplementarno orodje ali pa nadomestek, in ali vam omogočajo, da obelodanite tudi stvari, za katere morda tradicionalni mediji ne kažejo tolikšnega zanimanja?

VAN LOON: Seveda. To, kar vojaki dajejo v nove medije in na svoje spletne bloge, je dodaten vir informacij. Če se to da uporabiti...zakaj pa ne – ni mi ravno všeč beseda uporabiti, ker gre za nekaj naravnega, to se dogaja, namreč, da izmenjujemo informacije.

Nam pa da vpogled v razmere. S tem omogoča tistim, ki odločajo, da pogledajo, kaj to v resnici pomeni, kaj prestaja vojak, tako da se razumevanje tega zelo zahtevnega poklica izboljšuje. In če to povežemo z drugimi mediji, ki so že nekoliko bolj organizirani, in nato uporabimo nove medije, kjer lahko razložiš, zakaj je tako pomembno, kjer lahko povežeš afganistansko plat zgodbe za Afganistan in zahodno plat. Tako da je dejansko mogoče povezati oboje in nato dobimo zelo učinkovito orodje.

Seveda pa se nikoli ne smemo ujeti v past, da bi skušali zlorabiti nove medije, kot talibani to v nekaterih primerih namenoma počnejo. Nekatere od teh napadov z improviziranimi ubojnimi sredstvi načrtujejo, jih potem posnamejo in za video posnetke dobijo denar. Tako da če uspejo narediti lep krvav video posnetek, lahko z njim veliko zaslužijo, kar izkrivlja resnico o tistem, za kar v tem konfliktu sploh gre.

Seveda pa se moramo zavedati, da to se dogaja. Zato se moramo tudi mi začeti pripravljati na to, kako ovreči take informacije. Kako se odzvati na nekaj, kar se dogaja v novih medijih?

Zelo dobro se znamo odzivati na to, kar se dogaja v običajnih medijih, ampak ko gre za odzivanje na dogajanje v novih medijih, se tu še vedno lovimo.

KING: Hayden Hewitt, lahko razložite, kakšne povezave ste imeli s tradicionalnimi mediji? Kako so vas uporabljali, če so vas uporabljali?

HEWITT: Na podlagi tega, kar so mi povedali ljudje, s katerimi sem govoril v medijih, mnoga pomembnejša medijska središča pogosto preverjajo splet in če najdejo zanimivo zgodbo, bodo verjetno stopili v stik s tistim, ki jo je naložil ali pa jo bodo kar vzeli in objavili.

Mislim, da je pri tradicionalnih medijih tako, da so podvrženi pritiskom, ki jim mi nismo. Zelo lahko jih je naslikati kot veliko hudo pošast, kjer so vsi stoodstotno slabi. Pa enostavno ni tako. Je pa res, da se srečujejo s komercialnimi pritiski, političnimi pritiski, ki jih pri nas preprosto ni. Oni lahko v določenem časovnem obdobju objavijo le toliko in toliko zgodb. Mi te omejitve nimamo.

In za nas je veliko laže, da nas vidijo kot nepristranske, ker nam ni treba nagovarjati nekega konkretnega občinstva, kar oni že zaradi same narave komercialne televizije morajo.

Nekateri so čudoviti. Z nekaterimi smo že sodelovali in bili so resnično v redu. Drugi pa se zaradi interneta in novih medijev počutijo nekoliko ogrožene in to jasno pokažejo z napihovanjem zgodb o spletni strani. Pravzaprav je podobno, kot ko imaš opravka s katero koli veliko korporacijo.

KING: Ali vidite kakšno možnost združitve ali pa gre trenutno še vedno za dve vzporedni stvari?

HEWITT: Mislim, da bodo internet in novi mediji postali bolj organizirani. Veliko spletnih strani bo postalo bolj poslovno naravnanih. Mislim, da bodo morali tradicionalni mediji še veliko narediti, da bodo odstranili ves balast in prišli do točke, ko bodo lahko delovali v svetu novih medijev, če bi si tega res želeli.

Sam nanje gledam bolj kot na dva različna tokova informacij. Po moje ni treba, da bi nanje gledali kot na kakršno koli konkurenco ali kaj podobnega ali celo mislili, da se morajo združiti. Gre enostavno za dva povsem ločena tokova. Tradicionalni mediji so lahko odličen način, kako ljudi opozoriti na nove stvari. Potem pa lahko preidejo na nove medije, če hočejo izslediti določeno podrobnost ali določeno zgodbo.

Ali obstaja nevarnost utrujenosti od informacij?

KING: Oba bi rad povprašal o temi, ki je bila načeta, in sicer, da je informacij sedaj očitno več, da so bolj svobodne in bolj pogoste kot še pred 10, 15 leti. Tu je še vojna v Afganistanu, tako da je to vedno vroča tema za poročanje.

Ali vas skrbi, morda najprej vprašam vas, general, ali vas skrbi, da obstaja nevarnost utrujenosti od informacij in poročanja... ponujanja toliko informacij, da bi lahko v končni fazi prišlo do neke vrste neobčutljivosti za vojno?

VAN LOON: Gotovo. Mimogrede, mislim, da to lahko vidimo na mnogih območjih konflikta, kjer po določenem času tradicionalni mediji zagotovo izgubijo interes. To se dogaja. Mislim, da se to v bližnji prihodnosti ne bo zgodilo v Afganistanu, ker je sedaj gotovo preveč v ospredju.

Poleg tega pa bodo novi mediji tam tudi dodaten vir informacij, še eno mesto, kamor lahko pogledaš.

Menim tudi, da se za odločanje v sedanjem okolju količina informacij, še zlasti pa območje s katerega potrebuješ informacije, vse bolj spreminjata. V starih časih je bilo pravzaprav vse, kar sem moral vedeti, kje je nasprotnik in kje smo mi sami. To ne zadošča več. Vedeti moram vse o prebivalcih, kaj jih motivira. Vedeti moram, kaj naši nasprotniki objavljajo na spletnih blogih, tako da lahko dejansko vidim, kakšen učinek ima to na prebivalce.

Vedeti moram, kaj počnejo NVO , tako da se lahko prepričam, da naše operacije niso v nasprotju s tistim, kar se dogaja. Tako po eni strani obstaja veliko večja potreba po veliko širšem vpogledu v informacije, kar pa avtomatično pomeni tudi, da se bo treba zdaj usmeriti na nas same. Prej sem rekel, da nimamo več tega razkošja, da bi se general lahko ubadal s tem, kaj počne vojak na terenu, ker se mora ukvarjati tudi z drugimi področji.

Zato mora zaupati, da bodo vojaki in poveljniki vodov ravnali pravilno. In da bodo poskrbeli, da svoje delo dobro razumejo. Tako postaja vse skupaj veliko bolj podobno družbi okoli nas, veliko bolj raznoliko.

KING: Hayden Hewitt, nevarnost utrujenosti od informacij?

HEWITT: Mislim, da bi bilo to bolj verjetno, če bi vsak dan objavljali izpiljene in prečiščene izdelke. Po moje je gradivo, ki ga objavljajo vojaki, veliko bolj osebno. Je bolj osebno mnenje, ki prikazuje osebne izkušnje in ljudje to lahko spremljajo vsak dan od nove osebe in z gledišča te druge osebe. Zato me pri novih medijih utrujenost ne skrbi pretirano.

Ali lahko novi mediji prinesejo koristi za Afganistan?

KING: General Van Loon, morda bi vas lahko vprašal glede družbe, o kateri govorimo in ki ste jo tudi vi omenili. Seveda v afganistanski družbi vlada nizka stopnja pismenosti. Oskrba z elektriko je včasih nezanesljiva. Skratka, brskanje po internetu je bolj redek pojav.

Koliko koristi od teh novih medijev, njihovega razvoja , lahko dejansko imajo Afganistanci v državi?

VAN LOON: Trenutno skoraj nobene. Stopnja nepismenosti je 80-odstotna. Najpomembnejša stvar, ki lahko situacijo v Afganistanu dramatično spremeni, je izobraževanje... Ker ljudje potem lahko dejansko iščejo informacije, lahko jih zbirajo. In če lahko sam zbiraš svoje informacije, potem se lahko tudi odločaš, in potem je veliko težje z relativno poceni besedami pripraviti cele skupine ljudi, da postanejo teroristi.

Zato moramo poskrbeti za ta dostop do informacij in prvi korak k temu je seveda izobraževanje. In dokler se to ne bo zgodilo je vse, kar lahko naredimo, da jim pomagamo do informacij, strašansko koristno.

Na primer, razdeljevanje radijev. Enostavni radiji, včasih z majhnim generatorskim pogonom ali baterijami, se izjemno obnesejo. Ker ljudje potem lahko poslušajo druge ljudi, ki izražajo svoje mnenje in se potem lahko odločajo.

Kakšen nasvet lahko damo, da bi bilo še bolje?

KING: Hayden, ta intervju bi rad zaključil z vprašanjem o primerjavi video posnetkov, ki jih najdemu na LiveLeaku. Seveda vidite tiste, ki so jih posneli uporniki, talibani ali njihovi posamezni zastopniki, in vidite tudi tiste, ki jih objavijo vojaki. To vas postavlja v precej dober položaj, da pripadnikom lahko svetujete, kako naj bodo njihovi video posnetki bolj učinkoviti. Kaj bi jim svetovali?

HEWITT: No, zelo težko je primerjati oboje, ker talibani delajo posnetke, ki so povsem prilagojeni ljudem, ki jih hočejo nagovarjati z njimi. Za razliko od propagande starih medijev, tu ne gre za to, da bi hoteli nagovarjati nas ali ustrahovati javnost, pač pa hočejo nagovoriti ljudi, ki jim že verjamejo, in morda to podporo še povečati.

Tako da te posnetke izdelujejo za ciljno publiko.

Če bi mi, veste, če bi zahodne države hotele narediti isto, bi bilo veliko težje. Zahodne države imajo veliko večji dostop do informacij. Bolj se zavedamo, kako deluje celotna propaganda. Bolj se zavedamo, kako deluje propaganda in smo zanjo manj dojemljivi.

Mislim, da znotraj operativne varnosti in podobnih zadev enostavno mora obstajati določena raven transparentnosti in odprtosti, saj ljudje to pričakujejo in vedo, kdaj tega ne dobivajo. In četudi zaradi tega morda ne bi prišlo do revolucije, to samo seje dodatno nezaupanje.

Tako da gre spet samo za odprtost. In transparentnost, kjer je to le možno, bi bila najboljši način za pristopanje k novim medijem, vsaj z Natovega stališča, če hočemo napredovati v, da tako rečem, internetni digitalni vojni.

KING: Kakšen odgovor na to, general?

VAN LOON: Se popolnoma strinjam.

KING: Dobro. General Van Loon, Hayden Hewitt, najlepša hvala.

Posreduj:    DiggIt   MySpace   Facebook   Delicious   Permalink