Celovite politične usmeritve: pregled
Zelena luč: predsedniki držav in vlad objavljajo CPU na vrhu v Rigi. (© NATO )
Paul Savereux piše o nedavno objavljenem dokumentu temeljnega pomena.
V času zasedanja v Rigi se je pojavila novica, da so predsedniki vlad in držav članic Nata potrdili dokument z naslovom Celovite politične usmeritve, in se dogovorili, da ga bodo objavili. A kaj pravzaprav so Celovite politične usmeritve, oziroma na kratko CPU? Kako je do njih prišlo, katere so njihove glavne točke in kakšen je njihov pomen za zavezništvo danes in v prihodnje?

Pregled CPU

CPU so usmeritveni dokument na visoki ravni, ki predstavlja okvir in politično usmeritev za trajajoče preoblikovanje Nata in ki za naslednjih 10 do 15 let določa prednostne naloge za vsa vprašanja glede zmogljivosti zavezništva, posamezna področja načrtovanja in zbiranje obveščevalnih podatkov. Z drugimi besedami, dokument ponuja usklajeno vizijo in prednostne naloge za Natovo nenehno preoblikovanje. Izvajanje CPU naj bi pripeljalo do oblikovanja bolj uporabnih zmogljivosti za bodoče operacije in misije, s čimer bi zagotovili, da bo zavezništvo v 21. stoletju ostalo učinkovito, verodostojno in relevantno.

CPU v bistvu analizirajo bodoče verjetno varnostno okolje, a hkrati priznavajo tudi možnost, da pride do nepredvidljivih dogodkov. Na podlagi te analize določajo vrste operacij, ki jih mora biti zavezništvo sposobno izvajati v bodoče na podlagi Strateškega koncepta iz leta 1999, ter kot logično posledico te vizije tudi vrste zmogljivosti, ki jih bo zavezništvo potrebovalo. To je zapisano zelo na široko; konkreten način pridobivanja teh zmogljivosti pa ni določen, saj je članicam samim prepuščeno, da se o tem odločajo tako individualno kot kolektivno s pomočjo procesov načrtovanja v Natu.

Kako so nastale CPU

Če hočemo res v celoti razumeti pomen in relevantnost CPU, moramo razumeti kontekst, ki je povzročil njihov nastanek, namreč prizadevanja za revidiranje postopkov obrambnega načrtovanja v Natu konec leta 2003 in v začetku leta 2004.

Namen obrambnega načrtovanja je postaviti okvir, znotraj katerega je mogoče uskladiti načrtovanje držav članic in Nata, kar omogoča čim bolj učinkovito izpolnjevanje dogovorjenih zahtev zavezništva. V bistvu obrambno načrtovanje skuša zagotoviti, da bo Nato imel vse sile, sredstva in zmogljivosti, ki jih bo v bodoče potreboval za izvajanje celotnega spektra svojih nalog.

Čeprav je namen obrambnega načrtovanja precej enostaven, pa se je sam proces skozi leta izkazal za zelo zapletenega in poteka pretežno po sedmih "tradicionalnih" področjih načrtovanja: oborožitev, civilne krizne razmere, posvetovanje, poveljevanje in kontrola, načrtovanje sil, načrtovanje logistike, jedrsko načrtovanje in načrtovanje virov. Vsako od teh področij pa je do danes upravljal poseben odbor ali organ Nata, usmerjale so ga različne direktive, k skupnemu cilju je vsako prispevalo drugače in tudi sledilo različnim postopkom. Poleg tega so tu še druge dejavnosti, na primer zbiranje obveščevalnih podatkov, standardizacija, zračna obramba in operativno načrtovanje, ki prav tako podpirajo obrambno načrtovanje, kar stvari še dodatno zapleta. Zagotavljanje koherentnosti in usklajenosti združenih prizadevanj vseh teh dejavnikov je precejšen izziv, sploh če pomislimo, da ni nobenega organa na višji ravni, ki bi bil odgovoren za vse. Severnoatlantski svet je sicer pristojen za številne med njimi, toda načrtovanje sil in jedrsko načrtovanje, pa tudi nekateri vidiki načrtovanja logistike in virov, se izvajajo v imenu Odbora za obrambno načrtovanje ali Skupine za jedrsko načrtovanje, ki se obe sestajata v sestavi 25 članic (vseh članic Nata razen Francije, ki ni vključena v integrirano vojaško strukturo).

Pretekla prizadevanja za izboljšanje in usklajenost postopkov obrambnega načrtovanja znotraj Nata so bila le delno uspešna, saj so bila običajno osredotočena na posamezna področja načrtovanja. Tako se je v času priprav na vrh v Carigradu in v prizadevanjih za bolj celovit pristop v okviru revidiranja postopkov načrtovanja pojavila želja po tem, da bi te ambicije Nata podprli tudi predsedniki držav in vlad članic zavezništva in jih nato objavili. Veljalo je namreč prepričanje, da bi bil dogovor na visoki ravni koristen za zagotavljanje skupnega pristopa vseh zaveznic, saj bi različna področja načrtovanja usmeril v isti cilj ter olajšal pridobivanje finančne podpore.

Soglasja glede soočanja z zdajšnjo ravnijo ambicij sicer ni bilo, toda prednosti oblikovanja skupnega pristopa za vse zaveznice v bodoče so dobile jasno podporo. Predsedniki držav in vlad članic Nata so na vrhu v Carigradu prepoznali priložnost za pomemben korak naprej, zato so stalnemu zasedanju Sveta naročili, naj pripravi celovite politične usmeritve v podporo Strateškemu konceptu za vsa vprašanja glede zmogljivosti zavezništva in za vsa področja načrtovanja.

CPU so bile usklajene decembra 2005 in so bile vse od takrat podlaga za precej prizadevanj znotraj Nata. Dokument pa je bil objavljen šele novembra 2006 na vrhu v Rigi, potem ko so ga podprli predsedniki držav in vlad, ki so ga tudi naročili.

Glavne točke CPU

Čeprav so CPU zgoščene, so vsebinsko še vedno precej koristne. Med njimi najdemo tudi naslednje ukrepe: CPU določajo celo vrsto podrobnejših zahtev glede zmogljivosti, ki jih morajo zaveznice obravnavati posamično in kolektivno; na primer: Dokument med temi zahtevami opredeljuje glavne prednostne naloge Nata, začenši s skupnimi ekspedicijskimi silami in zmogljivostjo za njihovo napotitev in dolgotrajno logistično oskrbo.

Nenazadnje CPU predstavljajo tudi temelj upravljavskega mehanizma za uresničitev CPU znotraj zavezništva. Mehanizem je bil v praksi vzpostavljen februarja 2006.

Kako CPU vplivajo na zavezništvo

CPU so po statusu pod Strateškim konceptom iz leta 1999, a nad drugimi usmeritvenimi dokumenti, ki se nanašajo na zmogljivosti, kot so na primer ministrske smernice za načrtovanje sil, in kot take zagotavljajo enotno, celovito usmeritev, ki se v zavezništvu uporablja za vsa načrtovanja v zvezi z zmogljivostmi, ne glede na organ ali sestavo, v kateri načrtovanje poteka.

CPU so usmeritveni dokument na visoki ravni, ki predstavlja okvir in politično usmeritev za trajajoče preoblikovanje Nata.
CPU so edinstvene tudi zato, ker odgovarjajo na tisto temeljno vprašanje, ki je povezano z vsemi področji načrtovanja zmogljivosti, namreč kaj zaveznice hočejo od Nata v kakovostnem smislu. V ta namen CPU zagotavljajo skupen nabor zahtev glede zmogljivosti in tudi prednostne naloge.

CPU so že v pomoč različnim področjem načrtovanja zavezništva, drugim organom in agencijam, ki se ukvarjajo z zmogljivostmi, ter tudi samim državam pri določanju usklajenih prednostnih nalog. Tako so na primer ministrske smernice iz leta 2006, o katerih so se junija 2006 dogovorili v Odboru za obrambno načrtovanje, upoštevale CPU, ravno tako kot ministrske smernice za civilnokrizno načrtovanje, ki so bile sprejete januarja 2007. Poleg tega se CPU s praktičnega vidika odražajo tudi v MC 550, smernicah vojaškega odbora za vojaško uresničevanje CPU, in v dokumentih, ki iz njih izhajajo. Poleg tega vse kaže na to, da dokument pomaga tudi posameznim zaveznicam pri njihovih prizadevanjih za preoblikovanje.

CPU so že po svoji naravi osredotočene na zmogljivosti. Njihov namen ni opredeljevati zahtev za specifične platforme ali opremo, na primer vrste ladij ali transportnih letal, temveč ugotoviti, katere vrste zmogljivosti so potrebne in kakšen je njihov predvideni učinek na vojskovališču. S tega vidika so zmogljivosti precej več kot le oprema in vključujejo celo vrsto drugih dejavnikov, na primer doktrine, postopke, organizacijo, usposabljanje, podporo in interoperabilnost.

CPU pa ne ponujajo le vizije zmogljivosti v bodoče, ampak se osredotočajo tudi na podporo operacijam. Dokument je zato praktičen in realističen, usmeritve, ki jih ponuja, pa so relevantne za operacije, ki potekajo danes. Tako na primer zagotavlja politični zagon za razvoj pristopa do operacij, ki bi temeljil na učinkih, kar naj bi zagotovilo, da bodo različni instrumenti, ki jih zavezništvo vnaša v obvladovanje in reševanje kriznih razmer, dejansko združeni na najučinkovitejši način in tudi usklajeni z dejavnostmi drugih akterjev.

Dokument poudarja potrebo po tem, da države razvijejo in napotijo prožne sile, ki bodo sposobne dolgotrajne logistične oskrbe, in da si pravično porazdelijo breme obrambe.

Usmeritve so tudi katalizator preoblikovanja Natovih postopkov. S svojim upravljavskim mehanizmom namreč CPU poudarjajo koristnost enotnega, konsolidiranega seznama zahtev glede zmogljivosti Nata ter prednostnih nalog kot sredstva za čim večjo koherentnost in usklajenost v procesu razvoja zmogljivosti. Poveljstvo zavezniških sil za preoblikovanje je tako s podporo drugih organov in agencij že vključeno v pripravo takega seznama.

Na podoben način, a precej bolj obširno, so CPU in njihov upravljavski mehanizem nedavno sprožili tudi prizadevanja za okrepitev procesa obrambnega načrtovanja v celoti in za proučitev potenciala pri usklajevanju pristojnosti, postopkov, časovnic in poročanja na posameznih področjih načrtovanja glede zmogljivosti.

Kaj ni namen CPU

Po opisu CPU in njihovih ciljev znotraj zavezništva je morda koristno na kratko opisati tudi, kaj ni njihov namen.

CPU ne zamenjujejo Strateškega koncepta iz leta 1999, temveč ga podpirajo in dopolnjujejo. Toda CPU bo treba redno pregledovati, če naj ostanejo relevantne. Vse kaže na to, da bo dokument najverjetneje znova pregledan po tem, ko bo Nato objavil svoj naslednji strateški koncept, najverjetneje leta 2009.

CPU se ne spuščajo v dovolj podrobnosti, da bi lahko ponudile izčrpno usmeritev za vsako specifično področje načrtovanja posebej in za druge organe, povezane z zmogljivostmi, kar pomeni, da še vedno potrebujemo usmeritve na nižji ravni.

CPU ne opredeljujejo količinsko tistega, kar naj bi si zaveznice želele od Nata. Pri načrtovanju sil je za to poskrbljeno v zaupnem dokumentu na nižji ravni (ministrske smernice za leto 2006), ki temelji na CPU in so ga države potrdile junija 2006.

In končno, CPU ne zahtevajo številčnejših sil, temveč zgolj sile, ki bodo bolj uporabne, sposobne hitrejše napotitve in učinkovitejše, ne pa nujno tudi številčnejše.

Pot do preoblikovanja

Za konec naj povem, da Celovite politične usmeritve zagotavljajo zgoščeno, a hkrati temeljno vizijo Natovega nenehnega preoblikovanja. Toda prav uresničevanje CPU, tako znotraj zavezništva kot tudi v samih državah, je nenazadnje najpomembnejše, saj naj bi pripeljalo do razvoja bolj uporabnih zmogljivosti za bodoče operacije in misije ter s tem zagotovilo, da bo zavezništvo v 21. stoletju ostalo učinkovito, verodostojno in relevantno.

Kot je bilo razvidno na vrhu v Rigi, pa tudi pred tem, so zaveznice stopile na pot preoblikovanja, orisano v CPU. Toda ta pot je dolga in naporna. Pravi izziv za zaveznice je, da na njej ostanejo.
...Na začetek...