V središču
Natova razglednica: Kabul
Zapuščanje ograjenega območja: vojaki Isafa si neutrudno prizadevajo za varovanje demokracije v Afganistanu in za pomoč njegovemu narodu pri izgradnji lastne prihodnosti. (© ISAF)
Medtem ko se zavezništvo bojuje s talibani, nam obisk Jamesa Snyderja na terenu razkriva napredek, ki je bil dosežen za bojnimi črtami.
Pet let po napadih 11. septembra in strmoglavljenju talibanov s strani afganistanskih in koalicijskih sil je Nato na frontnih črtah v Afganistanu. Njegova misija se je hitro širila, tako po obsegu kot po ambicijah. Od oktobra 2006 Nato opravlja svojo misijo z mandatom ZN po celotnem Afganistanu. Z napotitvijo več kot 30.000 vojakov se je več kot 35 držav zavezalo podpori demokratični afganistanski vladi, zagotavljanju nacionalne varnosti in omogočanju obnove države, ki jo je razdejalo 30 let vojne. Zaradi bližajočega se vrha v Rigi sem spremljal skupino vodilnih mož zavezništva, ki je z vrhovnim poveljnikom zavezniških sil generalom Jamesom L. Jonesom obiskala Afganistan, da bi izvedel več o tem, kaj je na kocki v Natovem najpomembnejšem posredovanju do danes.

Na splošno lahko rečem, da so glavni trendi v Afganistanu dobri. Gospodarstvo raste, gradijo se ceste, bolnišnice in šole. Šole obiskuje večje število otrok kot kdaj koli prej in osnovno zdravstveno varstvo zdaj pokriva 80 odstotkov prebivalstva. Toda izzivi ostajajo. Transport in zveze so še vedno precej onemogočeni. Nepismenost je visoka in kritična znanja so redka. Le dva odstotka Afganistancev ima redno oskrbo z elektriko. To pa ima seveda posledice za njihovo zdravje. Oktobra je vreme v Kabulu prijetno in sveže, toda ko sonce zaide, temperatura pade in milijon prebivalcev mesta zakuri peči na drva, kar zrak napolni z dimom. Zvezde izginejo. Do jutra je mesto pokrito s tanko plastjo saj in gore so skrite očem.

Varnost ostaja ena najresnejših skrbi, potem ko je Isaf razširil svojo misijo. Letos poleti so v prvem Natovem obsežnejšem boju v zgodovini združene sile nizozemskih, britanskih, ameriških, kanadskih, afganistanskih in danskih vojakov dosegle odmevno zmago nad talibanskimi uporniki v Kandaharju. Poveljniki so nam povedali, da je bil to kritičen poraz, saj je dokazal Natove vojaške sposobnosti in njegovo zavezanost Afganistancem, ki jih želimo zavarovati.

Toda bojevanje proti talibanom je le del zapletene misije Isafa. Nato si namreč želi pomagati afganistanski vladi pri zagotavljanju lastne varnosti, želi pa pomagati tudi pri obnovi države. V ta namen se je Isaf po celi državi organiziral v ekipe za obnovo provinc (PRT) – gre za novost, ki združuje vojaške enote in civilne strokovnjake pri opredelitvi in koordinaciji projektov obnove v varnem okolju.

S kanadskim transportnim letalom C-130 smo iz Kabula odleteli proti jugozahodu, v približno eno uro leta oddaljeni Tarin Kowt v provinci Uruzgan, kjer smo se pridružili nizozemsko-avstralski PRT. Gre za majhno in špartansko PRT na odmaknjenem in pustem koncu države, obkroženem z gorami. Pristali smo na kratki netlakovani pristajalni stezi, ki jo uporablja PRT. Ko smo se izkrcali, se je letalo hitro spet obrnilo in izginilo v oblaku prahu.

Pogovor s častniki Isafa na terenu je razkril občutljivost dela PRT. Naloga Isafa namreč ni, da sam gradi ceste, koplje vrtine za vodo ter postavlja bolnišnice in šole. PRT Isafa sodelujejo z lokalnimi skupnostmi in organizacijami pri določanju prednostnih nalog in omogočijo izvajanje projektov, ki jih Afganistanci lahko sami uresničijo.

Kabulski center za vojaško usposabljanje, ki temelji na vojaški akademiji Sandhurst, vsako leto usposobi na tisoče vojakov. Opazovali smo oddelek študentov med usposabljanjem s puškami, ki so namesto krogel oddajale laserske žarke.
Tako je na primer britanski častnik, s katerim sem se pogovarjal, opisal, kako je njegova PRT pomagala pri obnovi lokalnega namakalnega omrežja. Čeprav se Afganistan zdi suh, je vode na pretek. Državi primanjkuje edino sredstev za napeljavo vode iz rek do polj ali mest. (Pravzaprav je imel Afganistan pred sovjetsko invazijo leta 1979 enega najbolj dodelanih namakalnih sistemov na svetu.) V sodelovanju z afganistanskimi oblastmi v provinci je PRT namakanje opredelila kot prvo prednostno nalogo. Vojaški inženirji Isafa so pripravili načrt za vnovično izgradnjo sistema kanalov. Potem pa je PRT poiskala finančna sredstva za izvedbo projekta pri osrednji vladi, pri donatorskih organizacijah in pri drugih, ki zagotavljajo pomoč.

Ko so bila sredstva zagotovljena, je PRT za izgradnjo kanalov najela lokalne prebivalce in spremljala napredek in kakovost opravljenih del. Območje bo kmalu imelo stalno oskrbo z vodo, kar bo pomagalo kmetijstvu. Gre za dejanski uspeh, ki si ga talibani ne morejo lastiti, in udarec tihotapcem mamil, ki se zanašajo na pomanjkanje vode v odročnih območjih, zato da lahko izkoriščajo kmete, ki v takem okolju ne morejo gojiti ničesar drugega kot mak.

Po državi se ne uporablja slepo samo en model delovanja PRT. Neke vrste ohlapni vzorec sicer obstaja, vendar je njihovo delovanje prilagojeno lokalnim pogojem. S helikopterjem CH-47 smo odleteli iz Kabula v Bagram, na obisk k še eni PRT. Bagram leži severovzhodno od glavnega mesta in na poti tja smo leteli med visokimi grebeni in nad krpami obdelane zemlje ob majhnih vodnih strujah, ki tečejo skozi pokrajino. Bagram sam je staro letališče iz sovjetskih časov, ki je zdaj prilagojeno za podporo Natovim in koalicijskim operacijam po vsej državi. Ima tudi svojo lastno PRT, ki je bila pred kratkim postavljena pod poveljstvo Nata in ki jo skupaj vodita ZDA in Južna Koreja.

Častniki in vojaki Isafa razumejo, da morajo nujno zapustiti območje znotraj žice, in so zelo ponosni na to, da sodelujejo z lokalnimi prebivalci. Vidijo namreč jasne možnosti za razvoj. Predstavnik ameriškega ministrstva za kmetijstvo (USDA), ki ima v Afganistanu več svojih zaposlenih, nam je povedal, da je Afganistan včasih gojil visokokakovostne pridelke, ki so bili primerljivi z najbolj kakovostnimi na svetovni ravni. Zdaj pa je iz cele vrste razlogov ista zemlja opuščena in neizkoriščena. Strokovnjaki USDA želijo to stanje spremeniti in uporabljajo PRT pri poučevanju lokalnih uradnikov o kmetijskem razvoju in pri spodbujanju politik in projektov, s katerimi bi zemlja spet postala produktivna. Ta osrednja gradnja zmogljivosti bo Afganistanu pomagala pri razvoju in pri postavljanju na lastne noge. Razvoj bo zadušil mamila in pomagal Afganistancem pri njihovih naložbah v prihodnost – kar pa je za talibane resna grožnja.

Grožnja zaradi talibanov in drugih sil, ki povzročajo nestabilnost v Afganistanu, je bila med obiskom vedno prisotna v naših mislih. V Bagramu sta ameriška pripadnika letalskih in kopenskih sil opisovala patruljiranje, pri katerem so jim dvakrat pripravili zasedo. Vsakič so se z bojem izkopali iz situacije in dokončali svojo misijo. Na dan našega pristanka je na jugu države 14 Afganistancev umrlo v eksploziji obcestne mine. V vojaško bolnišnico Isafa pod grškim vodstvom na kabulskem mednarodnem letališču, ki smo jo kasneje tudi obiskali, je bilo evakuiranih pet ranjenih Afganistancev. In na našem povratnem letu nam je general Jones poročal o razširitvi bojev s strelnim orožjem med nizozemskimi vojaki in talibanskimi militantnimi silami na obrobju Tarin Kowta, in to le en dan po tem, ko smo obiskali tamkajšnjo PRT v Uruzganu.

Najpomembnejši pogoj za napredek v Afganistanu je varnost, zaradi česar je misija Nata skrajno pomembna. Vse, kar Afganistan potrebuje za svojo blaginjo – od obnove, razvoja in izobraževanja do gospodarske rasti, zunanje trgovine in naložb – je odvisno od varnega okolja. Za stabilnost Afganistana pa je kritičnega pomena razvoj afganistanskih varnostnih sil.

Odpeljali smo se v predmestje Kabula na ogled Kabulskega centra za vojaško usposabljanje (KMTC), glavne zmogljivosti za oblikovanje nove Afganistanske nacionalne vojske (ANA). KMTC sicer ni pod vodstvom Isafa, vendar pa tamkajšnje usposabljanje podpirajo vojaški pripadniki članic Nata iz Francije, Združenega kraljestva in ZDA.

Vožnja izven mesta nam je dala možnost, da si ogledamo rast Kabula – po cesti vozijo taksiji, avtomobili in tovornjaki, majhne obrti so odprte, stojnice so napolnjene s svežim sadjem in zelenjavo. Vzdolž avtoceste stoji gradbena mehanizacija, v pripravljenosti na gradbene projekte. Ceste so še vedno potrebne popravila in obrobja ni bilo mogoče primerjati z zahodnim predmestjem, vendar je bilo kljub temu jasno, da so Afganistanci aktivni v svojih skupnostih.

KMTC, ki v grobem temelji na britanski vojaški akademiji Sandhurst, vsako leto usposobi na tisoče vojakov. Opazovali smo oddelek študentov med usposabljanjem s puškami, ki so namesto krogel oddajale laserske žarke, z računalnikom pa so preverjali svojo natančnost in izboljševali tehniko. ANA ima že 30.000 pripadnikov, ki so vključeni v praktično vsako operacijo Isafa proti talibanom. Afganistanski vojaki so sposobni in hrabri borci, so nam povedali častniki Isafa, vendar jim primanjkuje osnovne opreme, na primer oborožitve, vozil in težkega orožja. Z dodatnimi naložbami bo ANA lahko prevzela odgovornost za varnost države.

Delo v Afganistanu je brez dvoma nevarno. Toda Nato in mednarodna skupnost sta trdno zavezana varnosti in razvoju države, kar pomeni zaščito pred talibani in drugimi grožnjami. Afganistanci sicer politično niso naklonjeni talibanom, toda nasprotnik, ki je pripravljen uporabiti nasilje in teror, ne potrebuje politike za podreditev in zastraševanje nedolžnih ljudi.

Zlom Afganistana v 90-ih letih prejšnjega stoletja je ustvaril zatočišče za teroriste, ki neposredno ogrožajo našo lastno varnost, kar je dokazal val nasilja al Kaide, ki je vrhunec dosegel 11. septembra 2001. Nato Afganistanu ne bo dovolil, da znova zapade v kaos in nasilje. Mednarodna skupnost se trdno zavzema za zagotavljanje boljše prihodnosti za afganistanski narod in za nas same.
...Na začetek...