Intervju
General SACT Lance L. Smith (© ACT)

General James L. Jones, vrhovni poveljnik zavezniških sil za Evropo

Kot vrhovni poveljnik zavezniških sil za Evropo (SACEUR) je James L. Jones, general korpusa ameriških marincev, pristojen za poveljstvo zavezniških sil za operacije pri vrhovnem poveljstvu zavezniških sil v Evropi (SHAPE) v belgijskem Monsu. Ob koncu svoje ugledne vojaške kariere, v kateri se je med drugim bojeval v Vietnamu in poveljeval korpusu marincev Združenih držav, nam general Jones ponuja nekaj razmišljanj o svojih štirih letih kot SACEUR.

Revija NATO: Kaj pričakujete od vrha v Rigi?

General James L. Jones: Do vrha prihaja v strateško pomembnem trenutku v zgodovini zavezništva. Nato se še vedno preoblikuje, saj se odmika od koncepta množičnih statičnih sil iz časa hladne vojne, uperjenih proti potencialnemu sovražniku. Če je bilo zavezništvo včasih nespremenljivo in statično vzdolž jasne ločnice med Vzhodom in Zahodom, pa danes zagotavlja novo vojaško zmogljivost, ki je precej bolj okretna, pripravljena na hitro napotitev in ekspedicijska. Danes imamo na treh celinah nameščenih več kot 38.000 pripadnikov, ki sodelujejo v širokem spektru misij. Zavezništvo pa se še vedno ni izjasnilo o samem sebi, predvsem o tem, kdo smo, kaj počnemo, za kaj se zavzemamo, zakaj bi nas naše javnosti – na obeh straneh Atlantika – morale podpirati in zakaj je zavezništvo pomembno za našo kolektivno varnost.

Če si pogledamo razpon misij, v katerih Nato sodeluje v tem trenutku, bomo tako znotraj zavezništva kot v javnosti opazili vse večje zavedanje, da se zavezništvo spreminja in počenja stvari, ki so pomembne za našo bodočo kolektivno varnost. Zavezništvo se bo še naprej razvijalo in raslo kot ena najpomembnejših institucij na svetu. Medse bo sprejemalo nove članice in še naprej delovalo na strateških razdaljah.

RN: Bo na vrhu prevladal Afganistan?

General Jones: Afganistan je nedvomno Natova najpomembnejša operacija, toda zavezništvo je vključeno v pomembne operacije na več koncih. Kfor, denimo, je misija kritičnega pomena in na Kosovu imamo precej številne Natove sile, ki zagotavljajo varnost in stabilnost. Tu je tudi operacija Active Endeavour (v Sredozemlju), ki je v zelo zanimivi fazi zbliževanja članic in nečlanic Nata, kot so Rusija in Ukrajina, nekatere države Sredozemskega dialoga - Alžirija in Maroko - ter druge države Severne Afrike, ki se bodo prvič skupaj ukvarjale z vprašanji kolektivne varnosti. Za tovrstne nove odnose je prihodnost izjemno svetla.

RN: Kakšen je pomen 4. faze širitve Natovih Mednarodnih sil za varnostno pomoč (ISAF)?

General Jones: V bistvu to pomeni, da je 37 suverenih držav prevzelo kolektivno odgovornost za varnost, stabilnost in obnovo v Afganistanu. To je za zavezništvo zgodovinski trenutek, ki ga je omogočila nedavna odločitev ameriških oblasti o prenosu okoli 12.000 vojakov na Nato. To je zbudilo nov občutek zavezanosti, nedvomno pa tudi povečalo enotnost poveljevanja, enotnost prizadevanj in osredotočenost 37 suverenih držav, ki si prizadevajo za to, da bi v Afganistanu uspeli.

RN: S kakšnimi izzivi se sooča Nato v Afganistanu?

General Jones: Nikoli ne smemo izgubiti izpred oči dejstva, da je Nato v Afganistanu zato, da zagotavlja varnost in stabilnost, medtem ko poteka obnova. In Natove sile počnejo prav to, po skoraj vsem Afganistanu.

V tem trenutku imamo v južni regiji sicer opravka z malce drugačnim taktičnim izzivom, toda prepričan sem, da bomo uspešno premagali odpor in nadaljevali z obnovo v tej regiji. Pomembno je vedeti, da je južni Afganistan območje, na katerem ni nikoli bilo stalnih enot. Območje je osrčje in duhovni dom talibanov, če kaj takega sploh obstaja. Je pa tudi osrčje pridelave maka. Preden je Nato svoje delovanje razširil v to regijo julija letos, so bili zanjo značilni kriminalni elementi, podkupljeni uradniki in praktično nič omembe vredne obnove.

To območje je odročen del Afganistana, vendar za nas ta misija ni nemogoča naloga. Po mojem mnenju bomo ugotovili, da se moramo bolj osredotočiti na ključne vidike obnove s strani mednarodne skupnosti. Potrebne so policijske reforme, vključno z ustrezno plačo, ter celovita prenova pravosodnega sistema, tako da bodo tožilci lahko dejansko sprožili primere pred sodiščem. Sodišča je treba očistiti podkupljenih uradnikov, tako da bodo tisti, ki si to zaslužijo, tudi šli v zapor. Mislim pa, da bi moral biti naš uspeh – ali pa neuspeh – v vprašanjih, povezanih z razvojem, deležen večje medijske izpostavljenosti in pozornosti.

Nujno pa potrebujemo več uspeha v boju proti drogam. Stanje na področju drog v Afganistanu vpliva na vse vidike vsakodnevnega življenja in tudi na varnost v državi. Prepričan sem, da nekaj energije, ki jo imajo talibani in drugi kriminalni elementi v tem trenutku, izvira iz prihodkov od drog, s katerimi zdaj financirajo svoje delovanje. Pred dvema ali tremi leti ni bilo tako in zato stvar ni bila tako problematična. Pridelek ni bil tako velik in odnosi med posameznimi nasilnimi elementi niso bili tako jasno opredeljeni. Danes je situacija drugačna in če se z njo ne bomo soočili, bo to Afganistanu povzročilo dolgoročne težave pri doseganju njegovih želja v prihodnosti.

RN: Ste optimistični glede prihodnosti Afganistana?

General Jones: Da. Afganistanci so pripravljeni na obljube demokracije. Svoj pogum so dokazali na parlamentarnih in predsedniških volitvah. Trgovanje z drogami bi morali spraviti pod nadzor in Karzajeva vlada mora pokazati, da vodi tovrstna prizadevanja. To pa pomeni pošiljanje ljudi v zapor, aretacije, odprto družbo, ki bo pokazala, da sodni sistem deluje. To so stvari, za katera je po mojem mnenju afganistanska vlada lahko in mora biti odgovorna, medtem ko si preostalih 37 sodelujočih držav prizadeva za to, da ljudem v Afganistanu jasno nakažejo, da so pred njimi boljši dnevi.

RN: Boste lahko še pred vrhom razglasili polno operativnost Natovih odzivnih sil (NRF)?

General Jones: Z NRF smo bili v začetnih operacijah in pri doseganju začetnih operativnih zmogljivosti uspešni. Pred kratkim smo imeli tudi uspešno vajo enot in poveljstev na Zelenem rtu. Prav tako smo vzpostavili zmogljivosti za poveljevanje in kontrolo in vse je delovalo dobro. Težave pa se pojavijo pri oblikovanju sil za NRF in po mojem zato, ker se nismo dovolj uspešno soočili s finančnimi reformami pri podpori NRF. Oblikovanje sil za NRF 7 ima še vedno precejšnje logistične pomanjkljivosti, pa tudi NRF 8 in 9 nista popolnjeni.

V bistvu gre za vprašanje nacionalne volje. Če države naredijo, kar so obljubile, da bodo, potem morajo imeti tudi dovolj volje za zagotavljanje ustreznih virov. Ne moremo imeti situacij, ko od zavezništva zahtevamo vedno več brez zadostnih nacionalnih zavez.

RN: Kakšen je vaš odnos s poveljstvom zavezniških sil za preoblikovanje?

General Jones: Odnos med strateškima poveljstvoma je odličen. Skupaj smo se zavzemali za Center za združevanje obveščevalnih podatkov, Natove odzivne sile, Natove sile za posebne operacije in večnacionalno logistiko. Vse to so odmevni tekoči koncepti znotraj poveljstev zavezniških sil za operacije in za preoblikovanje.

RN: Pričakujete, da bo na vrhu prišlo do napredka glede programov za skupne zmogljivosti, kot so zavezniško opazovanje kopnega (AGS), protiraketna obramba vojskovališča in strateški prevoz?

General Jones: Vse, kar je povezano z industrijo, vedno prinaša prekomerne zamude. AGS je dober primer, vendar mislim, da pri kratkoročnem zapolnjevanju vrzeli v zmogljivostih strateškega zračnega prevoza počasi le napredujemo.

RN: Se bo vloga Nata na Balkanu nadaljevala tudi po koncu pogovorov o statusu Kosova ali pa bo takrat vse naloge v celoti prevzela EU?

General Jones: To je predvsem politično vprašanje. Verjetno je odgovor da, vendar bomo morali enostavno počakati in videti, kakšna bo politična volja – kaj bo želela početi EU in kaj bo želel početi Nato. Počakati moramo, da se situacija izkristalizira, opraviti svojo misijo, vztrajati in se šele kasneje vrniti k tej razpravi.

RN: Kaj je vaš najpomembnejši dosežek kot SACEUR?

General Jones: V veliko čast mi je bilo, da sem se lahko vrnil v Evropo, saj sem tu odraščal. Že kot najstnik sem bil izpostavljen Natu in sem vedno podpiral tisto, kar je Nato takrat predstavljal za svobodni svet. V svojem preoblikovanem stanju pa ima zdaj Nato možnost, da isto stori tudi za prihodnost številnih drugih držav, kar je zelo zanimivo. Zame je bila to čudovita dogodivščina in velika čast. Delovno mesto zapuščam poln upanja in z najboljšimi željami za to pomembno organizacijo.

Ne morem pa izbrati ene same stvari, ki bi po mojem izstopala. Mislim, da je bilo vse pomembno. Verjetno pa mi največ upanja vliva "kulturno" preoblikovanje zavezništva. To področje smo šele dobro načeli in prepričan sem, da imamo dovolj prostora za razvoj intelektualnih možnosti in potenciala za Natovo smer delovanja v prihodnje. Zelo zanimivo je spremljati razprave, ki se pomikajo naprej in nazaj, od enega argumenta k drugemu. Bomo hoteli, da je Nato reakcijski, ali pa lahko Nato več prispeva na večje strateške razdalje? Sam sem prepričan, da lahko Nato bistveno prispeva h kolektivni varnosti svojih članic in prepreči bodoče konflikte, če demokracijam v nastajanju v slabše razvitih delih sveta pomaga pri njihovem razvoju. Proaktivne misije so vedno cenejše od reakcijskih. Samo na Balkan se je treba ozreti in verjetno tudi na prihodnost Afganistana, da vidimo, kako to drži.

Nato bi moral biti kot zavezništvo bolj okreten in tesno sodelovati tudi z državami, ki niso naše partnerice. Zelo, zelo sem ponosen na Sredozemski dialog in na številna prijateljstva, ki smo jih sklenili na severu Afrike. Te vezi ne bodo nujno pripeljale do članstva v Natu, vendar vodijo v dialog o skupnih izzivih za varnost. Zanimivi obeti, ki se bodo lahko uresničili v bodoče, pa so tudi partnerstva v drugih delih sveta, recimo z Avstralijo, Južno Korejo, Japonsko in drugimi.

Z zanimanjem bom opazoval Nato pri doseganju njegovega celotnega potenciala v 21. stoletju in pomagal pri opredeljevanju potrebe po nadaljnjem delu v tej smeri, čeprav bo za doseganje celotnega neverjetnega potenciala potrebno še dodatno notranje preoblikovanje.

RN: Kaj boste počeli zdaj?

General Jones: Svoje delo bom opravljal vse do vrha v Rigi. Preveč stvari se dogaja v tem trenutku, da bi se ukvarjal s svojimi načrti po upokojitvi. Nameravam narediti vse, kar je v moji moči, da bom svojemu nasledniku omogočil popolno in celovito predajo. Po zamenjavi poveljnika pa bom najprej nekaj časa preživel z družino, saj smo bili narazen kar dolgo časa. Potem pa si bom vzel nekaj časa za razmislek o tem, kje bi bil lahko koristen v bodoče in kako lahko zavezništvu pomagam v drugačni vlogi.
...Na začetek...