Kam gre Nato?
Pot naprej: razglednica, ki jo je izdala delovna skupina za pripravo Natovega vrha v Latviji. (© NATO)
Pierre Lellouche o svojih razmišljanjih pred vrhom v Rigi.
V času mojega predsedovanja Natovi parlamentarni skupščini – telesu, ki je neodvisno od zavezništva samega, tako kot zakonodajna in izvršilna telesa morajo biti – sem si močno prizadeval za izboljšanje dela skupščine in razvoj njenega dosega, tako da bi postopno preoblikovali prvotno omejeno vlogo posvetovalnega foruma za poslance iz posameznih držav v orodje za “demokratični nadzor” znotraj Nata. Menim, da morajo poslanci v skupščini odigrati ključno vlogo, tako kot to velja za Svet Evrope ali Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi. Poslanci so odgovorni ne le za izglasovanje obrambnih proračunov v svojih domačih parlamentih, pač pa morajo podpreti tako širitveni proces z ratifikacijo pristopnih protokolov k Washingtonski pogodbi kot tudi napotitev svojih pripadnikov v operacije za uveljavljanje ali izgradnjo miru pod zastavo ZN ali Nata.

Poleg tega se Natovi poslanci pogovarjajo o vprašanjih v ozračju prijateljstva in poštene razprave, ki je pogosto bolj svobodna in odkrita kot v Natu samem. Skupščina lahko tudi uvrsti nova vprašanja na dnevni red naših zasedanj odborov ali plenarnih zasedanj, pogosto precej preden o njih razpravlja Severnoatlantski svet. Tako je bilo, na primer, v preteklih letih veliko govora o tem, kako naj zavezništvo najbolje ohrani svojo relevantnost. Sam ne dvomim, da Natovi poslanci lahko in hočejo dati dragocen prispevek k tej razpravi. Vrh v Rigi novembra bo pomenil edinstveno priložnost, da nadaljujemo ta dialog z Natovimi voditelji držav in vlad.

Stanje zavezništva

Natov položaj danes je paradoksen. Po eni strani je zavezništvo preživelo geopolitično revolucijo, ki jo je povzročil konec sovjetske grožnje. Naše zavezništvo je odigralo temeljno vlogo pri utrjevanju miru, na primer na evropski celini, z odločilnim prispevkom k reševanju konfliktov na Balkanu in s svojo zelo uspešno zavezo za boj proti terorizmu, zlasti v Afganistanu.

Obenem se je zavezništvo opremilo z novimi zmogljivostmi, kot so Natove odzivne sile. Prav tako je uspešno razvilo partnerstva z Evropsko unijo in njeno varnostno in vojaško razsežnostjo, kot vidimo v Bosni in Hercegovini, pa tudi z Rusijo, Ukrajino in drugimi članicami Partnerstva za mir. Za mnoge ostaja zavezništvo še vedno izredno privlačno: širitvi leta 1999 in 2004 sta pomagali odpraviti delitve v Evropi s tem, da so vanj vstopile nekdanje nasprotnice iz Varšavskega pakta in države, ki so se osvobodile izpod sovjetske prevlade.

Druge države kandidatke so jasno pokazale svojo pripravljenost na vključitev v evroatlantsko skupnost vrednot in so začele odločno izvajati potrebne reforme. Prepričan sem, da moramo tem državam ponuditi več pomoči, spodbude in podpore, saj bo njihova pridružitev pomagala okrepiti stabilnost evropske celine. Na zasedanju maja 2006 v Parizu je naša skupščina znova potrdila, da vrata zavezništva ostajajo odprta za tiste demokratične države, ki so sposobne in pripravljene sprejeti obveznosti članstva, še zlasti v zvezi s težnjami, ki jih je že v preteklosti izrazila Ukrajina, bolj nedavno pa tudi Gruzija.

Naša obveznost je, da podpiramo vrednote zavezništva, zlasti v tistih državah, ki so se odločile stopiti na pot demokracije
Po drugi strani pa se zdi prihodnost zavezništva v marsičem nejasna. Petnajst let po koncu hladne vojne je smisel obstoja naše organizacije odprto vprašanje. Ali je Nato, kot je februarja 2006 v Münchnu dejala kanclerka Angela Merkel, še vedno “primarno prizorišče” za razpravo o vprašanjih skupne varnosti? Ali naj postane “Nato z globalnimi partnerji”, kot je na zadnji konferenci o varnostni politiki v Münchnu dejal Natov generalni sekretar Jaap de Hoop Scheffer? Ali naj “postane globalen” v taki meri, da bodo kot polnopravne članice dobrodošle tudi države kot so Japonska, Avstralija ali Izrael, kot je nedavno predlagal nekdanji španski predsednik José Maria Aznar? Ali pa naj zavezništvo postane drugotnega pomena in prednost dobijo ad hoc koalicije voljnih, o čemer je govoril ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld v svoji slavni formuli, ki pravi, da “misija določa koalicijo”? Takoj po 11. septembru zavezništva niso uporabili ne v Afganistanu in ne v Iraku. Nekateri komentatorji se sprašujejo o trdnosti zavezništva in njegovi sposobnosti za skupno ukrepanje v primeru nove mednarodne krize, na primer v Iranu.

Poleg tega ostajajo na evropski strani nekatere šibke točke in nerešena vprašanja, ki jih je še povečal negativni izid lanskega ustavnega referenduma v Franciji in na Nizozemskem, ki je nenadoma ustavil proces političnega povezovanja znotraj Evropske unije. Vse do danes nič ne kaže, da bi se pojavila kaka evropska vojaška sila, glede na to, da 25 članic EU skupaj nameni za obrambo 40 odstotkov zneska, ki ga nameni Amerika, in da so članice EU sposobne oblikovati le 10 odstotkov napotitvenih zmogljivosti ameriških sil. Bolj kot kdaj koli prej je Evropa zdaj v precepu treh skupin držav: nevtralnih, ki vztrajajo pri svojem nevtralnem statusu tudi po koncu hladne vojne, “evroatlanticistov”, ki zagovarjajo pristop stebrov znotraj Nata, in “evrogaullistov”, ki želijo zgraditi Evropo kot protiutež ameriški moči in svetovni prevladi.

Pojavila pa se je tudi določena “širitvena utrujenost”, ki se zdaj kaže v Evropski uniji (Turčija in Ukrajina) in znotraj Nata, na primer v hladnem odzivu nekaterih evropskih držav na kandidaturo Gruzije. Bolj kot kdaj koli prej Nato očitno potrebuje ponovno korenito oceno svojega smisla obstoja, dolgoročnih ciljev in ravnovesja med svojim ameriškim in evropskim polom. Taka ponovna ocena bi morala biti v samem središču razprav v Rigi, kjer bi se po mojem mnenju voditelji držav in vlad morali dogovoriti o pripravi “poročila skupine modrecev” o tem in drugih vprašanjih, ki so za zavezništvo osrednjega pomena.

Izzivi pred nami

Prvi izziv je jasen in enostaven: če želimo, da bodo naše vrednote prevladale, potem morajo demokratične države v tem nevarnem svetu ostati enotne. Boleče izkušnje v Bosni in Hercegovini, Afganistanu in še zlasti v Iraku so nam dale vrsto lekcij, o katerih bi kazalo razmisliti na obeh straneh Atlantika. Amerika sama ne more narediti vsega in tudi Evropejci sami ne. Globoko sem prepričan, da ostaja močna čezatlantska povezava v interesu tako Evrope kot Amerike. A če hočemo zagotoviti nadaljevanje trdnega in smiselnega partnerstva, moramo izpolniti dva pogoja: ameriška stran se mora jasno zavezati, da bo sprejemala ne le posvetovanja, temveč tudi skupno odločanje o osrednjih strateških vprašanjih. To pomeni spodbujati evropsko obrambno povezovanje, ne pa mu nasprotovati. Drugi pogoj je, da evropsko obrambno povezovanje ne sme biti zastavljeno kot nasprotovanje ZDA, temveč kot prispevek k evroatlantski varnosti. To pa terja resnično ambiciozno partnerstvo, ki od Evropejcev zahteva nenehna obrambna vlaganja, bolj po zgledu Združenega kraljestva ali Francije, ki po obrambnih izdatkih močno prednjačita med evropskimi zaveznicami.

Drugi izziv se nanaša na terorizem in širjenje orožja za množično uničevanje. Terorizem se zadnja leta nezadržno širi povsod, od New Yorka do Washingtona, od Madrida do Londona in od Amana do Šarm el Šejka, in najnovejše izjave voditeljev Al Kaide dokazujejo, da ne smemo pričakovati ničesar in se o ničemer pogajati s tistimi, ki nimajo nikakršnega spoštovanja do človeškega življenja. Najhujša nevarnost se pojavi tam, kjer se srečata terorizem in širjenje orožja za množično uničevanje – ali, kot je dejal moj prijatelj André Glucksmann, ko pride do “trčenja Auschwitza in Hirošime”. V času, ki ga sam imenujem prva jedrska doba – doba medsebojno zagotovljenega uničenja (Mutually Assured Destruction, MAD) – je veljalo, da zaščita prebivalstva povzroča destabilizacijo, saj slabi odvračanje. V današnjem svetu je nemogoče pričakovati, da bo jedrsko orožje odvrnilo teroriste, a enako nerazumno je, da ne bi naredili vsega potrebnega za zaščito naših prebivalcev.

Zato morajo Natove članice bistveno okrepiti svoje zmogljivosti za odzivanje, npr. civilnokrizno načrtovanje in koordiniranje. Obenem bi morale pospešiti mednarodno sodelovanje, da bi preprečili trgovanje s cepljivimi materiali in razbili teroristične mreže. Prav tako bi morale dati nove pobude za preprečevanje širjenja orožja za množično uničevanje, kot je bila tista, ki jo je 19. septembra na Dunaju predstavil nekdanji ameriški senator Sam Nunn in ki se je nanašala na ustanovitev mednarodne banke jedrskega goriva pod okriljem IAEA, s čimer bi tistim, ki bi utegnili širiti orožje za množično uničevanje, odvzeli praktičen izgovor za začetek bogatenja. Samo če bomo te izzive jemali resno, bomo lahko bistveno zmanjšali potencialno smrtonosno grožnjo, ki jo predstavljajo za zahodno civilizacijo in sam naš obstoj.

Naš tretji izziv je urediti naše odnose z muslimanskim svetom, prvim sosedom atlantskega zavezništva. V eni od Natovih najstarejših zaveznic, Turčiji, je večina prebivalcev muslimanov in vloga Turčije pri krepitvi južnega boka zavezništva je neprecenljiva. Zavezništvo je prisotno tudi na vojskovališčih kot so Bosna, Kosovo in Afganistan, kjer je prebivalstvo delno ali povečini muslimansko. Mislim, da smo priča ne toliko trku civilizacij med Vzhodom in Zahodom, temveč boju znotraj muslimanskega sveta samega, med tistimi radikalci, ki skušajo zlorabiti protizahodno tolmačenje islamske vere za doseganje svojih lastnih ciljev (tistega, čemur pravim “zeleni fašizem”), in tistimi zmernimi ali posvetnimi muslimani, ki skušajo uskladiti islamski svet s sodobnostjo. Članice Nata ne morejo ostati brezbrižne do izida tega boja.

Danes je Afganistan za zavezništvo testni primer, ki v različni meri obsega vse tri izzive, omenjene zgoraj. Neuspeh Natovega delovanja v Afganistanu bi pomenil ne le dramatično nazadovanje demokracije in posvetnega razmišljanja v muslimanskem svetu, temveč bi tudi spodbudil fanatike in gibanja džihada po vsem svetu. Zato bi morali vsa naša prizadevanja usmeriti v poraz talibanov in stabiliziranje države. Jasno pa mora biti, da je treba narediti še veliko več, predvsem pri oblikovanju sil in navzočnosti pripadnikov na terenu, da bo uspeh zagotovljen.

Naslednji izziv je reševanje “zamrznjenih” konfliktov v Abhaziji, Južni Osetiji, Gorskem Karabahu ali Pridnestrju. Predsednik Gruzije, Mihail Sakašvili, in njegov sogovornik iz Azerbajdžana, Ilham Alijev, sta spregovorila na našem spomladanskem zasedanju v Parizu. Koristno izmenjavo stališč smo imeli tudi z našimi ruskimi kolegi iz Dume in sicer na skupnem seminarju, ki je preteklega junija potekal v Sočiju. Nato bi moral spodbujati vse vpletene strani, naj okrepijo svoja dobronamerna prizadevanja za doseganje miroljubnih rešitev teh sporov v skladu z mednarodnim pravom in priznanimi načeli OVSE. Obenem so vsi poskusi zlorabe teh konfliktov za ponovno vključitev južnokavkaških držav v konkurenčna vplivna območja obsojeni na propad. Nasprotno pa bi jasni obeti za članstvo v Natu pomagali rešiti te konflikte z okrepitvijo demokracije, gospodarske rasti in pravne države. Ob tesnem sodelovanju z drugimi institucijami kot so EU, ZN ali OVSE, bi morale biti naše vlade pripravljene dati svoj prispevek na terenu v vseh morebitnih operacijah v podporo miru.

Nenazadnje pa mora zavezništvo vlagati v utrditev demokracije. To se danes dogaja v Gruziji, ki si očitno zasluži našo podporo. Naša skupščina je na spomladanskem zasedanju sprejela resolucijo, ki poziva zavezništvo, da “čim prej” začne “intenzivni dialog” z Gruzijo o vprašanjih članstva, in zelo smo bili veseli, ko so naše vlade ta dialog preteklega septembra tudi uradno začele. Strinjam se, da je intenziven dialog o članstvu v Natu “pot in ne danost”, vendar pa ne bomo skoparili pri naših prizadevanjih za to, da bo na tej poti Gruzija lahko računala na odločno podporo naših demokratičnih držav.

V Ukrajini so bili Natovi poslanci, ki so spremljali nedavne ukrajinske parlamentarne volitve marca 2006, prijetno presenečeni nad politično zrelostjo, ki so jo pokazali Ukrajinci. Nato bi moral podpirati prizadevanja, katerih cilj je zagotoviti, da se demokratični dosežki oranžne revolucije ne bodo izgubili zaradi notranjih političnih bojev in korupcijskih škandalov. Drugo vprašanje pa je, ali se bodo ljudje v Ukrajini lahko svobodno odločali o svojih varnostnih dogovorih – tako, kot so upravičeni v okviru sporazumov OVSE.

To pa me pripelje do moje največje skrbi v tem delu sveta. Če je napredovanje demokracije lahko nalezljivo, potem to velja tudi za nazadovanje. Mnoga leta je Natova parlamentarna skupščina poskušala vzpostaviti normalne odnose z ruskimi sogovorniki preko razprav z našimi ruskimi kolegi iz Dume v Komisiji zveze NATO in Rusije, parlamentarni različici Sveta zveze NATO in Rusije. Ne moremo spregledati vse bolj protidemokratičnega in protizahodnega tona izjav, ki so jih dali naši ruski kolegi, kar odraža tisto, kar so nekateri opisali kot vse večji “prepad med vrednotami”. In medtem ko se slabša retorika, prihaja tudi do vse večjega razhajanja interesov pri celi vrsti vprašanj, ki vplivajo na rusko notranjo in zunanjo politiko, vključno z odsotnostjo neodvisnega sodstva, napadi na svobodo tiska, vse večjo zaskrbljenostjo zaradi varnosti oskrbe z energijo, iranskim jedrskim vprašanjem in poskusi Moskve, da bi ponovno vzpostavila svoj vpliv – pogosto na zelo brutalen način – nad nekdanjim imperijem.

Čas je, da se zbudimo in se soočimo z dejstvi, ne glede na to, kako neprijetna so. Zdaj moramo razviti skupno strategijo o tem, kako lahko najbolje spodbujamo in podpiramo demokracijo v Rusiji in njeni okolici, da se bodo te napetosti čim bolj zmanjšale. Ne smemo pozabiti, da je bil Nato ustanovljen leta 1949 kot zavezništvo, ki temelji na demokratičnih vrednotah, in naša moralna obveznost je, da te vrednote podpiramo, zlasti v tistih državah, ki so se odločile stopiti na pot demokracije. Podobno kot v preteklosti se bomo morali soočiti z novimi izzivi, se podati v bitke in zmagati.
...Na začetek...