Misija Nata v Afganistanu: izvajanje teorije v praksi
Veleposlanica Victoria Nuland (© Ameriško zunanje ministrstvo)
Victoria Nuland piše o tem, kako so praktične zahteve Natovih operacij v Afganistanu popeljale zavezništvo še dlje od njegovih teoretičnih omejitev.
Ameriški načrti za vrh v Rigi niso nobena skrivnost. V prvi vrsti ZDA upajo, da bodo z zaveznicami in partnericami Nata zgradile zavezništvo, ki zagotavlja varnost z obrambo naših vrednot, in to ne samo doma temveč vsepovsod, kjer obstajajo grožnje za našo varnost in naše vrednote, in vedno, kadar je Nato pravi instrument za soočanje z novimi izzivi.

Sestavni del tega projekta je naša želja po razširitvi političnega dialoga znotraj Nata. Varnostni izzivi, kjer koli se z njimi spopadamo, bi morali biti in so predmet razprav za veliko okroglo mizo Nata. Nedavno so zaveznice razpravljale o težavah, povezanih z Iranom, Irakom, Severno Korejo, varno oskrbo z energijo ter Afriko. Ko se bodo predsedniki držav in vlad srečali v Rigi, pa bo njihov pogovor ob večerji prvega dne odražal solidarnost skupnosti, ki jo združuje soočanje s skupnimi grožnjami.

Drugič, upamo, da bomo lahko še naprej gradili partnerstva po vsem svetu; to pa ne pomeni Nata, ki ima članice po vsem svetu, temveč Nato, ki enostavno in učinkovito sodeluje s tistimi partnericami širom po svetu, ki imajo enake interese in ki si želijo sodelovati v Natovih misijah ali delati na skupnih projektih.

Tretjič, zavezništvo mora pustiti odprta vrata za tiste čezatlantske države, ki so pripravljene opraviti trdo delo, potrebno za doseganje Natovih standardov za članstvo.

Po operativni plati mora zavezništvo dokazati, da lahko izvaja celoten spekter misij in se hkrati odziva na vse grožnje in sooča z vsakim sovražnikom, ne glede na to, kje ta grožnja ali sovražnik je. Operacije, kot so Mednarodne sile za varnostno pomoč (ISAF) v Afganistanu, od zavezništva zahtevajo visokointenzivne vojaške zmogljivosti, na primer strateški zračni prevoz, ki nam omogočajo, da pridemo na kraj bojevanja, ki ustvarjajo enotnost v naših prizadevanjih in zaradi katerih si take misije sploh lahko privoščimo.

Zavezništvo se je s takimi težavami že srečevalo v preteklosti in jih uspešno premagalo. Na Kosovu smo na začetku imeli 15 različnih obveščevalnih celic in več različnih poveljstev. Danes imamo eno samo misijo, ker si ločenega delovanja enostavno ne moremo privoščiti. V Afganistanu pa je upoštevanje tovrstnega modela delovanja dandanes še bolj nujno.

In nazadnje ZDA upajo, da bodo lahko razširile sposobnost Nata kot izvoznika usposabljanja za globalno varnost. Zavezništvo je prevzelo usposabljanje afganistanskih vojakov in policistov, iraških vojaških častnikov in pripadnikov mirovnih sil Afriške unije v Darfurju. Na naši poti do Rige bomo zagovarjali krepitev ukrepov za usposabljanje in sodelovanje, ki jih imajo na voljo naše partnerice v Sredozemlju in v Zalivu, naš cilj pa je sčasoma vzpostaviti center za sodelovanje z Natom v tem delu sveta.

Onstran teorije

Afganistan danes ponuja razloge za vse zgoraj omenjene pobude in za nadaljnje preoblikovanje Nata. Še celo pred petimi leti bi zelo malo ljudi lahko napovedalo, da bo vseh 26 članic in 11 partneric podpiralo več kot 30.000 pripadnikov 5.000 kilometrov stran od ozemlja zavezništva in se tako dolgoročno zavezalo miru in stabilnosti v tej državi. In še pred tremi leti smo le razmišljali o izjavi ameriškega senatorja Richarda Lugarja, namreč da mora Nato začeti z delovanjem izven ozemlja svojih članic ali pa prenehati z delovanjem, saj če zavezništvo ne bi bilo pripravljeno na izziv Afganistana, potem bi bilo zelo težko najti razlog za njegov obstoj.

Čeprav je sam koncept Natovih globalnih partnerstev sporen, pa so ta partnerstva danes na terenu že realnost.
S tem izzivom se je Nato uspešno spopadel. Zdaj smo tam in ne bomo odšli, dokler ne bomo odpravili razlogov, zaradi katerih smo prišli. Ko se bodo predsedniki držav in vlad zaveznic srečali v Rigi, bodo razmišljali o zavezništvu, ki se je tako politično kot operativno okrepilo, v pretežni meri zaradi Natove zavezanosti Afganistanu.

To pa je pripeljalo do precejšnje ironije. Medtem ko dokumenti Severnoatlantskega sveta še naprej odražajo nestrinjanje glede narave in obsega moči zavezništva, so zahteve vsakodnevnih operacij prisilile Nato, da se na svojih misijah razvija dlje od teoretičnih omejitev.

Tako je, na primer, koncept Natovih globalnih partnerstev, oziroma že njegovo ime samo, dolgo časa sporno. Toda globalna partnerstva so danes na terenu realnost. Naši maroški partnerji so na Kosovu namestili 400 svojih pripadnikov. Pa tudi v Afganistanu Avstralci in Južnokorejci delujejo ob boku z Britanci, Francozi, Nizozemci in številnimi drugimi.

Spoštovati moramo zavezanost tistih držav nečlanic, ki so pripravljene dati svojo kri in denar v boju za skupne cilje. Dolžni smo jim namreč zagotoviti, da so njihova politična, obveščevalna in operativna prizadevanja brez večjih težav združljiva z našimi.

Odnos Nata z drugimi večjimi mednarodnimi organizacijami, na primer Združenimi narodi, Evropsko unijo in Afriško unijo, je bil prav tako vir polemik v sejnih sobah na sedežu Nata. Toda v Afganistanu, na Kosovu in v Darfurju smo že njihovi partnerji.

V Afganistanu danes vojaška misija sama po sebi ne bi bila dovolj za uspeh; to pravijo naši poveljniki in to je dejal tudi predsednik Hamid Karzaj sam. Varnost moramo povezati z dobrim upravljanjem in razvojem, kar pomeni, da morajo EU, ZN in Nato delovati usklajeno z Afganistanci, bodisi na državni ali mednarodni ravni ali pa na terenu z ekipami za obnovo provinc (PRT).

Nato neposredno sodeluje tudi z nevladnimi organizacijami, afganistanskimi voditelji in plemenskimi starešinami. V PRT imamo vojake in strokovnjake za civilno obnovo, ki delujejo drug ob drugem. Zavezništvo zdaj namreč žanje izkušnje iz Afganistana in s Kosova in civilno-vojaško sodelovanje postavlja v samo središče svojih operacij.

Naša vključenost v Afganistanu pa je neposredno pripeljala tudi do spremembe v načinu razmišljanja zavezništva o vojaških zmogljivostih. Med hladno vojno je bila naloga večine držav članic, da v primeru dejanske vojne poskrbijo za svoje nacionalno ozemlje, dokler jim druge članice ne bi priskočile na pomoč. Danes pa je naša kolektivna naloga, da projiciramo moč na oddaljena območja, od koder vemo, da prihajajo grožnje. V Rigi se bo 14 zaveznic in ena partnerica, namreč Švedska, zavezalo k nakupu letal C-17, druge države pa bodo kupile dele teh letal in tako tudi same pokazale svojo zavezanost strateškemu prevozu.

Še en vir polemik je skupno financiranje, na primer pri projektih mobilnih komunikacijskih sistemov in logistike za Natove odzivne sile. Naj zavezništvo skupaj zbere sredstva, ali pa naj prevlada staro načelo, da stroške nosi tista država, na katero ti padejo?

Dejstvo je, da naši vojaki v Afganistanu že zdaj uporabljajo skupne logistične in komunikacijske sisteme, saj 26 zaveznic in 11 partneric brez njih ne more usklajeno delovati. Zavezništvo je to spoznalo in na tem so vztrajali tudi poveljniki.

Zaveznice pa že leta dolgo razpravljajo tudi o potrebi po skupni rabi obveščevalnih podatkov, a smo šele letos odprli Center za združevanje obveščevalnih podatkov v podporo Natu (pri Centru za skupne analize v okviru evropskega poveljstva ZDA v bližini britanskega Moleswortha), ker ga zaveznice v Afganistanu potrebujejo. Ta center že zdaj prinaša konkretne koristi na terenu.

Nazadnje pa je treba omeniti še posebne enote, ki so prihodnost bojevanja v 21. stoletju. Majhne in prožne enote lahko namreč delujejo brez prevelike količine napotkov in se pri svojem delovanju enostavno opirajo na močne mobilne zmogljivosti, kot so na primer zračne sile. Zaveznice razumejo, da mora biti sodelovanje med posebnimi enotami znotraj Nata večje. Naše izkušnje v Afganistanu so nas naučile, da moramo imeti skupno doktrino, skupno usposabljanje in skupne komunikacije, in upam, da bo ena od posledic vrha v Rigi ustanovitev Centra za koordinacijo posebnih enot.

Na žalost pa je Afganistan prinesel tudi slabe novice za zavezništvo. Večina zaveznic je danes pod pritiskom po povečanju svojih sposobnosti za napotitev sil, saj kolektivno ne namenjamo dovolj sredstev za obrambo. Če iz enačbe odštejemo ZDA, potem zaveznice v povprečju porabijo 1,8 % BDP za obrambo in le sedem od 26 zaveznic jih nameni 2 % BDP, kolikor je neuradni Natov minimum.

Čeprav smo po hladni vojni vsi dobili svoje dividende od miru, pa se svet iz Washingtona ne zdi miren. Če zaveznice ne bodo še naprej vlagale v našo skupno varnost in obrambo, tvegamo, da bomo izgubili visoko stopnjo civilizacije v naših državah, ki jo vse prepogosto jemljemo za samoumevno.

Nato lahko pomaga zaveznicam pri učinkovitejši porabi obrambnih evrov, in to tudi počne, vendar pa brez povišanja sredstev ne moremo narediti vsega, kar bi morali. Danes je situacija taka, da se morajo nekatere zaveznice odločiti, ali naj prispevajo k operacijam v Afganistanu ali pa v Natove odzivne sile.

Težava pa je seveda v tem, da nimamo izbire. Moramo razviti zmogljivosti, ki bodo primerne za napotitev, in logistično oskrbovati vse tekoče operacije ter tako držati obljube, ki smo jih dali ne le samim sebi in našim državljanom temveč tudi ranljivim državam, ki potrebujejo našo pomoč, našo politično podporo in varnost, ki jo lahko zagotovimo le mi.

Po Rigi

Vrh v Rigi bo dokaz, da imamo danes zavezništvo, ki je prevzelo globalne odgovornosti skupaj s partnerji po vsem svetu. Zaveznice bodo obnovile svojo zavezanost soočanju z izzivi za našo varnost in naše vrednote.

Prvo vprašanje, ki si ga bo treba zastaviti po vrhu v Rigi, bo, ali lahko svoja trenutna prizadevanja vzdržujemo na dolgi rok s pomočjo investicij in internacionalizacije dobrih varnostnih navad. Po Rigi bomo torej morda proučili, kaj lahko zaveznice še naredijo na področju, ki mu Američani pravimo domovinska varnost, nekatere zaveznice pa nacionalna obramba ozemlja. S skupnimi napori lahko zaveznice Nata pomagajo druga drugi pri obrambi domovine. V naših prizadevanjih, da boj prenesemo k sovražniku, pa ne smemo pozabiti, da je treba zagotoviti tudi našo lastno varnost doma.
...Na začetek...