Razmislek v Rigi
Vaira Vīķe-Freiberga (© Urad predsednice Latvije )
Vaira Vīķe-Freiberga v pričakovanju Natovega vrha v Rigi.
Kot predsednica Latvije bi se rada državam članicam Nata zahvalila za zaupanje v mojo državo, ki bo novembra gostila prihodnji Natov vrh v Rigi. To bo prvo tako zasedanje, potem ko so se Natovi voditelji držav in vlad junija 2004 zbrali v Carigradu. Latvija se veseli, da bo gostiteljica vrha v Rigi, ki bo skušal utrditi preoblikovanje organizacije v strukturo, ki bo lahko odgovorila na današnje varnostne izzive.

Ko so Latvija, Estonija in Litva znova pridobile svojo neodvisnost leta 1991, jih je čakala negotova prihodnost, izvesti pa so morale tudi zahtevne socialne, politične in gospodarske reforme, podobno kot njihove srednje- in vzhodnoevropske sosede. Pred dvema letoma so tri baltske države in štiri druge evropske države dosegle enega od svojih glavnih zunanjepolitičnih ciljev in sicer polnopravno članstvo v najuspešnejšem obrambnem zavezništvu na svetu. Glede na ogromne izzive, ki jih je bilo treba premostiti, je zelo razveseljivo spremljati, kako velik napredek so te države dosegle v tako relativno kratkem času. Članstvo v Natu zdaj zagotavlja raven varnosti brez primere, ki je Latvija in njene sosede v preteklosti nikoli niso imele.

Vendar pa ta pozitiven zasuk dogodkov v zgodnjih devetdesetih letih še zdaleč ni bil zagotovljen. Ko je evroatlantska skupnost razmišljala o posledicah razpada Sovjetske zveze, ji ni bilo povsem jasno, katere od porajajočih se demokratičnih držav v srednji in vzhodni Evropi se bodo vključile v Evropsko unijo in Nato. Ideja, da naj bi delitev Evrope iz časa hladne vojne v spremenjeni obliki ohranili, z nekakšno ‘rdečo črto’, ki bi ustvarila tamponsko območje ali ‘sivo cono’ na vzhodu, ni ustrezala predstavam baltskih držav o prihodnosti celine. Latvija, Estonija in Litva so trdno verjele, da zapuščina Jalte ne more predstavljati podlage za novo Evropo. Te tri države so odigrale pomembno vlogo, ko so pomagale voditeljem zavezništva premostiti sleherno morebitno navezanost na to zastarelo pojmovanje ureditve sveta. Prihodnji vrh v Rigi simbolizira rojstvo nove Evrope brez umetnih in neutemeljenih delitvenih črt.

Zavezništvo mora pustiti odprta vrata za tiste narode, ki so stopili na pot demokracije in ki se izkažejo za sposobne izpolniti Natove pristopne zahteve.
Sredi devetdesetih let so se države članice Nata dogovorile, da če naj mir in stabilnost, ki ju je Zahodna Evropa uživala vse od konca druge svetovne vojne, ohranijo in razširijo na vso celino, potem bo treba enega od stebrov te stabilnosti, namreč čezatlantsko zavezništvo, razširiti proti vzhodu. Nato je leta 1994 ustanovil Partnerstvo za mir kot način za približevanje porajajočih se evropskih demokratičnih držav zavezništvu. Ni treba posebej razlagati, da je Latvija takoj izkoristila priložnost in se vključila v pobudo. V tistem času je bila Latvija še v začetni fazi prenove svojih oboroženih sil. Za razliko od srednjeevropskih držav, ki so morale prestrukturirati svoje vojske s krčenjem, so Latvija, Estonija in Litva morale začeti iz ničle. Kljub izzivom, ki jih je to prineslo, Latvija že od leta 1996 sodeluje v mirovnih operacijah na Balkanu.

Že od samega začetka je Latvija dojela, da članstvo v Natu nikakor ne pomeni biti zgolj pasiven uporabnik varnosti, temveč tudi prevzemanje odgovornosti za aktiven prispevek h kolektivni varnosti zavezništva. Latvija je to odgovornost vzela zelo resno. Še naprej sodeluje v Natovih operacijah na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini in namerava povečati svoje sodelovanje v Mednarodnih silah za varnostno pomoč (ISAF) v Afganistanu. Latvija sodeluje tudi v Natovi pobudi za usposabljanje v Iraku in je članica koalicije v operaciji za zagotavljanje svobode v Iraku. Ko je napočil čas za razpravo o širitvi zavezništva v Pragi leta 2002, je Latvija upala, da si je prislužila pravico do povabila med članice in bila dejansko nagrajena s povabilom k pridružitvi.

Zdaj Latvija kot polnopravna članica Nata trdno verjame, da mora zavezništvo še naprej spoštovati svoja ustanovna načela o kolektivni varnosti in kolektivni obrambi, zapisana v 5. členu Washingtonske pogodbe. Ta globoko ukoreninjen občutek kolektivne solidarnosti med državami članicami Nata predstavlja temelje, na katerih stoji zavezništvo. V tem kontekstu Latvija zelo ceni Natove zračne patrulje, ki opazujejo ozemlje treh baltskih držav, ozemlje, ki je zdaj sestavni del Natovega zračnega prostora.

V vseh desetletjih svojega obstoja je Nato Evropejcem zagotavljal varnost za oblikovanje in širitev skupne gospodarske in politične skupnosti. Obljuba o življenju v takem uspešnem in varnem okolju je vabljiva tudi za druge države vzhodno in južno od meja zavezništva. Latvija trdno verjame, da mora zavezništvo pustiti odprta vrata za tiste narode, ki so stopili na pot demokracije in ki se izkažejo za sposobne izpolniti Natove pristopne zahteve. Cilj celovite, svobodne in mirne Evrope še ni povsem dosežen. V Rigi bi morali voditelji zavezništva poslati ustrezne signale državam, ki si prizadevajo za članstvo – Albaniji, Hrvaški ter Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji*. Zavezništvo bi tudi moralo še naprej spodbujati tesnejše stike z drugimi morebitnimi članicami, kot so Črna gora, Srbija ter Bosna in Hercegovina, saj bo pozitiven razvoj dogodkov v teh državah skoraj zagotovo omogočil projiciranje stabilnosti preko sedanjih meja zavezništva. Pomembno spodbudo bi morali dati tudi Gruziji in Ukrajini, ki sta se zavezali k izvedbi korenitih reform, s tem, da bi jima ponudili široke oblike partnerstva, oblikovanega glede na specifične potrebe in pripravljenost vsake od njiju. Poleg tega bi zavezništvo moralo ohraniti konstruktiven delovni odnos z Rusijo, ki še naprej igra ključno vlogo v mednarodnih zadevah.

Medtem ko so se odnosi z Rusijo – nekdanjo nasprotnico zavezništva – v zadnjih dveh desetletjih dramatično izboljšali, pa je varnostno okolje, s katerim se svet danes srečuje, postalo mnogo bolj zapleteno, kot je bilo v času hladne vojne. Zdaj se srečujemo z novimi izbruhi nasilja v obliki regionalnih in meddržavnih konfliktov, prav tako pa tudi z nenehno grožnjo mednarodnega terorizma. Ta nova vprašanja zahtevajo nove metode za njihovo učinkovito reševanje.

Gotovo je, da se bodo mednarodna prizadevanja za posredovanje morala nadaljevati z vso resnostjo, da bi rešili težko obvladljive konflikte, ki bližnjevzhodno regijo mučijo že desetletja dolgo. Nič ne kaže, da bo to lahka naloga, pri čemer težavnost še povečuje Iran, ki znova vstopa na prizorišče in je odločen pridobiti napredne jedrske zmogljivosti. Tudi vprašanje revščine in bolezni je treba reševati na svetovni ravni, kajti kljub hitri gospodarski rasti, ki je bila značilna za mnoge države, je tempo razvoja neenakomerno porazdeljen med celinami, kar bi lahko imelo usodne posledice za varnost ljudi po vsem svetu. Globoko zakoreninjen občutek nepravičnosti med milijoni ljudi, ki se jih eno ali več teh žgočih vprašanj neposredno dotika, podžiga radikalizem, ki žene teroriste, da vse poprek pobijajo nedolžne civiliste.

Po koncu hladne vojne je prišlo še do drugih sprememb v mednarodnem sistemu, saj včasih skrb za varnost ljudi prevlada nad skrbjo za nacionalno suverenost ali ozemeljsko celovitost. Take skrbi so posledica vse večje pozornosti, ki jo mednarodna skupnost namenja spoštovanju človekovih pravic, in postavljajo mednarodni sistem držav pred vrsto dilem. Kako se mora mednarodna skupnost odzvati, ko pride do genocida in zločinov proti človeštvu? Vlada sicer širok konsenz, da je treba ukrepati, vendar pa ni vedno jasno, s kakšnimi pooblastili, s katerimi sredstvi in v kolikšnem obsegu. Ta negotovost prepogosto vodi v ohromelost in nedejavnost, čeprav se pred našimi očmi preliva kri. V takih okoliščinah je Nato pred težko odločitvijo: strogo upoštevati svoj prvotni mandat ali tvegati in iti dlje, zavedajoč se, da so njegova sredstva in zmogljivosti edinstveni in da bi njihova uporaba lahko odločilno prispevala k razrešitvi oboroženih konfliktov.

Zavezništvo je ugotovilo, da lahko prispeva svoje tudi k uveljavljanju in ohranjanju miru ter obnovi po koncu konflikta. To je storilo v Bosni in Hercegovini, Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji*, na Kosovu, v Afganistanu in v nekoliko manjšem obsegu v Iraku. A če naj bo Nato pri svojih operacijah kar najbolj učinkovit, potrebuje vojaške sile, ki bodo mobilne in sposobne obvladovati oborožene sovražnosti. Zato so se članice zavezništva zavezale ustanoviti Natove odzivne sile, ki bodo v kratkem roku sposobne napotitve na katero koli lokacijo. Pričakujemo, da bodo te sile s približno 25.000 vojaškimi pripadniki na vrhu v Rigi razglašene za operativne.

Nato je vzpostavil različno intenzivne odnose sodelovanja s tako raznolikimi državami, kot so Švedska, Finska, Avstralija in Japonska – prav tako pa tudi z državami v severni Afriki in Aziji. Te nečlanice Nata so pokazale pristno zanimanje, da bi tudi same dale pomemben prispevek k svetovni stabilnosti in miru. Tudi krepitev Natovih partnerstev s temi državami bo na dnevnem redu vrha v Rigi.

V Afganistanu se je Nato obvezal, da bo zagotovil potrebne varnostne sile, dokler država ne bo sama ponovno vzpostavila svoje sposobnosti za zagotavljanje varnosti prebivalstva. Zavezništvo bo svoje operacije razširilo na celotno državo in pomagalo tudi drugim mednarodnim organizacijam pri obnovi afganistanskega podeželja. Zavezništvo bo na vrhu v Rigi nedvomno ponovno potrdilo svojo zavezanost k obnovi Afganistana.

Seveda Nato ne more in ne sme posegati povsod, kjer se pojavijo oboroženi konflikti. Vendar pa bi moral tudi v prihodnje dajati svoj prispevek povsod tam, kjer ima ta lahko resnično vrednost, tako kot se je zgodilo pri zagotavljanju človekoljubne pomoči na tisoče žrtvam potresa v Pakistanu leta 2005. Ni dvoma, da je Natov prispevek k svetovni stabilnosti in miru bistven element v mednarodnem redu. V Rigi bodo Natovi voditelji držav in vlad razpravljali o tem, kako še izboljšati Natovo sodelovanje z drugimi vplivnimi mednarodnimi organizacijami, kot so Evropska unija, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi in Združeni narodi.

Latvija z veseljem pričakuje, da bo lahko pozdravila svoje goste na vrhu v Rigi. Kot država gostiteljica tega pomembnega dogodka si bo Latvija še naprej po najboljših močeh prizadevala za krepitev Nata, glavnega stebra čezatlantske skupnosti.
...Na začetek...