Razmišljanja o vrhu v Rigi
Jaap de Hoop Scheffer (© NATO)
Jaap de Hoop Scheffer piše o temah, ki bodo predmet obravnave v prestolnici Latvije.
28. in 29. novembra se bodo predsedniki držav in vlad članic Nata srečali v Rigi, prestolnici Latvije. To bo prvi vrh, ki bo potekal v eni od držav, ki se je zavezništvu pridružila v zadnjem krogu širitve leta 2004. In nič ne bi moglo jasneje ponazoriti izjemnih sprememb, ki so se zgodile v Evropi v zadnjih petnajstih letih.

Skozi celotno obdobje političnega preoblikovanja Evrope se je preoblikoval tudi Nato in deloval kot katalizator pozitivnih sprememb. Že kratek pogled na vrhe Nata v preteklosti nam razkrije, kako tesno je bil razvoj zavezništva povezan z dozorevanjem Evrope v nerazdeljeno in demokratično varnostno območje. Na vrhu v Londonu leta 1990 je bila dana izjava o koncu hladne vojne in ponujena roka prijateljstva Vzhodu. V Rimu so bili leta 1991 nedvomno zarisani prvi obrisi novega Nata, vključno z novim strateškim konceptom. Bruselj je leta 1994 dal Natu konkretnejšo agendo, tudi glede morebitne širitve in novih mehanizmov za varnostno sodelovanje na celotnem evroatlantskem območju.

Leta 1997 smo odnos med Natom in Rusijo postavili na trdne institucionalne temelje, istega leta pa smo na vrhu v Madridu k članstvu povabili tri nove članice in se odprli proti Ukrajini. V Washingtonu smo leta 1999 naredili inventuro vseh izkušenj iz obvladovanja kriznih razmer, ki smo jih zbrali na Balkanu, ter se v prihodnost zazrli z novim in precej širšim strateškim konceptom, v katerem smo glavni Natovi nalogi o kolektivni varnosti ob bok postavili obvladovanje kriznih razmer in partnerstvo. Na vrhu v Pragi leta 2002 je bilo med članice povabljenih še sedem dodatnih držav, zavezništvo pa se je še bolj spremenilo v svojem prilaganju boju z varnostnimi izzivi 21. stoletja, še posebej s terorizmom. Vrh v Carigradu leta 2004 pa je okrepil Natovo zavezanost izgradnji miru v Afganistanu in odprl novo poglavje v sodelovanju z državami širšega območja Bližnjega vzhoda. Na vseh teh vrhunskih sestankih se je Nato odmikal od statičnega zavezništva in vse bolj postajal dinamičen dejavnik sprememb.

Na vrhu v Rigi se bo ta tradicija nadaljevala. Kot na prejšnjih vrhih tudi na tem ne bo ene same glavne teme, temveč bo delo potekalo na številnih kritičnih področjih. Vrh se bo osredotočil na tri svežnje: politično angažiranje, preoblikovanje obrambe in operacije. Naj povem nekaj besed o glavnih temah znotraj teh treh svežnjev.

Politični angažma

Vrh v Rigi se bo najprej ukvarjal s političnim svežnjem. Vanj spadajo širitev, partnerstva in pobuda za usposabljanje. Natova politika širitve je do danes bistveno prispevala k širitvi varnosti in stabilnosti, še posebej na območju vzhodne in srednje Evrope. V Rigi bomo želeli poudariti, da smo še vedno zavezani politiki odprtih vrat in nadaljnji širitvi zavezništva. Ne pričakujem sicer, da bomo na vrhu izdali kakšno povabilo za članstvo, toda zaveznice bodo spodbudile tri zdajšnje prosilke za članstvo, namreč Albanijo, Hrvaško in Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo*, naj nadaljujejo s svojimi prizadevanji za boljše izpolnjevanje pogojev za članstvo. Zaveznice pa bodo verjetno podale tudi nadaljnje odgovore glede ukrajinskega in tudi gruzijskega interesa za včlanitev v zavezništvo.

Če želimo v današnjem svetu kakršno koli obliko reda in varnosti, mora čezatlantska skupnost sprejeti odgovornost in ukrepati, ko je to potrebno, pa najsi gre za preprečevanje terorizma ali za zagotavljanje humanitarne pomoči.
Natova partnerstva so še ena zgodba o uspehu. Vse od konca hladne vojne namreč gradimo vezi z državami nečlanicami. V Rigi si bomo prizadevali za ohranitev elementov okvira našega Partnerstva za mir, ki dobro delujejo, hkrati pa bomo skušali povečati njihovo vrednost tako za naše partnerice kot za zavezništvo samo. Spregovorili pa bomo tudi o izgradnji tesnejših vezi z izbranimi državami, kot so Avstralija, Nova Zelandija, Južna Koreja in Japonska. Te države delijo naše vrednote in tudi naše skrbi glede varnosti. Pokazale so tudi vse večjo pripravljenost na prevzem odgovornosti za varnost izven svojih lastnih meja in izrazile željo po tesnejšem sodelovanju z Natom. Sodelovanje s tako oddaljenimi partnericami pa Nata ne bo spremenilo v svetovnega policista, temveč nam bo omogočilo izgraditev globalnih partnerstev. To pa je ključna zahteva za projiciranje stabilnosti.

Razmišljamo tudi o dodatni krepitvi našega sodelovanja s partnericami v Sredozemskem dialogu in Carigrajski pobudi za sodelovanje. Zamisel o Natovi pobudi za usposabljanje, ki bi veljala za območje širšega Bližnjega vzhoda, je bila deležna široke podpore in zanimanja, saj bi se osredotočila na področje, na katerem ima Nato edinstveno strokovno znanje.

Prizadevati pa si moramo tudi za nadaljnjo krepitev vloge Nata kot foruma za politični dialog. Med zaveznicami moramo spodbujati dialog, ki bo bolj usmerjen v prihodnost; ne smemo se namreč omejevati zgolj na razprave o neposrednih operacijah, temveč moramo gledati naprej. Nobena tema ne bi smela biti prepovedana. In Nato je začel dobro. Tako smo, na primer, razpravljali o Bližnjem vzhodu, podpori mirovnemu delovanju Afriške unije ter varni oskrbi z energijo. Sčasoma bo to pripeljalo do večje osveščenosti o ključnih vprašanjih našega časa, kar je predpogoj za vsak skupni pristop.

Preoblikovanje obrambe

Predsedniki držav in vlad pa bodo želeli zagotoviti tudi, da ima Nato ustrezne zmogljivosti, kar bo povečalo naše možnosti za uspeh v današnjih in bodočih operacijah in misijah. S tem pa sem prišel do drugega svežnja našega dela v Rigi, namreč preoblikovanja obrambe. Projiciranje stabilnosti zahteva sile, ki se lahko hitro odzovejo, ki so sposobne napotitve na velike razdalje in ki so se sposobne vzdrževati skozi daljša obdobja. Potrebujemo pa tudi sile, ki so usposobljene tako za izvajanje visoko intenzivnih bojnih nalog kot za obnovo v obdobju po konfliktu. Pri razvoju tovrstnih zmogljivosti smo dobro napredovali. Odzivne sile Nata, ki naj bi polno operativno zmogljivost dosegle do vrha v Rigi, nam bodo omogočile še hitrejše odzivanje na nove izzive. Številne pobude za krepitev naših zmogljivosti na kritičnih področjih, kot so zračni in pomorski prevoz, poveljevanje in kontrola ter logistika, so prav tako že dale oprijemljive rezultate.

Vendar pa je treba narediti še več, če želimo, da se bo Nato lahko soočil s tveganji, ki so pred nami. Prav zato bomo v Rigi ne le naredili inventuro opravljenega dela, temveč bomo tudi skrbno proučili naše postopke za načrtovanje in oblikovanje sil, saj želimo bolj uskladiti naše politične odločitve in vojaške zaveze. Spregovorili bomo tudi o tem, kako naj bo naše financiranje pravičnejše, zato da se bodo države lažje zavezale k sodelovanju v operacijah. Z vsemi temi koraki bomo zagotovili boljše načrtovanje, opremljenost in financiranje bodočih misij. To pa bo dodatno okrepilo našo sposobnost za napotitev pravih sil ob pravem času.

Operacije

V preteklosti je bila glavna skrb Nata varovati države članice pred tujim napadom ali političnim ustrahovanjem. Danes pa lahko na našo varnost vplivajo dogodki znotraj meja druge države. Regionalni konflikti, terorizem, propadle države in širjenje orožja za množično uničevanje so izzivi, ki jih ni mogoče odpraviti s tradicionalnimi, vnaprej načrtovanimi in dobro preizkušenimi vojaškimi rešitvami hladne vojne. Prav tako zanje ni mogoče uporabiti izključno reakcijskega pristopa. Proti tem novim grožnjam se je treba boriti na popolnoma nov način, s projiciranjem stabilnosti. Obramba ozemlja ostaja naša glavna funkcija, toda naše varnosti preprosto ne moremo več varovati, ne da bi se ukvarjali s potencialnimi tveganji in grožnjami, ki nastajajo daleč od naših domov. S temi težavami se je treba spopasti, ko in kjer se pojavijo, sicer bodo pristale na našem pragu.

To je tudi logika, ki je v samem osrčju operacij Nata. In prav te operacije, ki segajo od Balkana do Hindu Kuša, so tisto, kar povzroča spremembe. Če imajo države zahodnega Balkana zdaj mir in so na poti v Evropo, je to zato, ker je tam posredovala mednarodna skupnost, še posebej Nato. In če afganistansko ljudstvo zdaj znova nadzoruje svojo lastno prihodnostjo, je to zato, ker so vojaki iz Natovih in partnerskih držav zagotovili varnostno okolje, ki je nujno za vnovično izgradnjo države.

Te operacije so dokaz, da je posredovanje pomembno in da daje oprijemljive rezultate. Toda Nato zdaj ne sme počivati na lovorikah. Dogodki v zadnjih nekaj letih so jasno pokazali, da povpraševanje po Natu raste. Če se želimo s tem dodatnim povpraševanjem spopasti, moramo s prilagajanjem Nata nadaljevati in pri tem graditi na naših operativnih izkušnjah. V Rigi bodo predsedniki vlad in držav razmišljali o situaciji v Afganistanu, kjer je Nato na resni preizkušnji. Prav tako pa bodo razmislili o tem, kako lahko posredovanje Nata prispeva k prihodnosti Kosova po koncu pogovorov o njegovem statusu.

Po Rigi

To so bile ključne teme za vrh v Rigi novembra letos, vendar bi bilo zmotno misliti, da so to za Nato edina vprašanja. Celotna agenda zavezništva je namreč še širša. Neodvisno od vrha bomo nadaljevali s tesnim sodelovanjem z Rusijo in iskali načine za nadaljnjo poglobitev tega ključnega partnerstva. Prav tako si bomo prizadevali za vzpostavitev tesnejših stikov z drugimi institucijami, še posebej EU in ZN, pa tudi z nevladnimi organizacijami. Sodelovanje na terenu je relativno dobro, vendar pa mora biti sodelovanje med institucijami boljše, zato da si bomo vsi prizadevali za isti cilj ter dopolnjevali in medsebojno krepili svoje individualne dejavnosti.

Zaključek

V vse manjšem in soodvisnem svetu bi bilo enačenje varnosti z varnostjo lastnega ozemlja preozka opredelitev nacionalnega interesa. Če želimo v današnjem svetu kakršno koli obliko reda in varnosti, mora čezatlantska skupnost sprejeti odgovornost in ukrepati, ko je to potrebno, pa najsi gre za preprečevanje terorizma ali za zagotavljanje humanitarne pomoči. Prav to razumevanje varnosti je navdahnilo razvoj Nata vse od konca hladne vojne. In ta razvoj se bo nadaljeval v smereh, ki sem jih orisal, ter s pomočjo novih zmogljivosti, več dialoga, več partneric, novih vezi z drugimi institucijami in, sčasoma, novih članic. Vrh v Rigi bo središče teh prizadevanj, hkrati pa še en trden dokaz, da se Nato sooča z izzivom sprememb.
...Na začetek...