Analiza
Trajen vpliv operacij na Natovo preoblikovanje
Zasedanje Sveta: v Natu, ki je bil v času hladne vojne vojaška obrambna organizacija, se zadnja leta vojaško in politično preoblikovanje tesno prepletata. (© ISAF)
Diego A. Ruiz Palmer razmišlja o vse tesnejšem odnosu med Natovimi operacijami in preoblikovanjem zavezništva po koncu hladne vojne.
Pred petnajstimi leti, na vrhu v Rimu leta 1991, je Nato resno začel svoje preoblikovanje po hladni vojni s sprejetjem novega strateškega koncepta. Čeprav zavezništvo takrat še ni začelo nobene operacije, pa so manj kot leto kasneje njegova letala s sistemi za opozarjanje in nadzor iz zraka (AWACS) že patruljirala na nebu nad Bosno in Hercegovino, mobilno poveljstvo sedaj že ukinjene Severne skupine kopenske vojske pa so posodili Združenim narodom in je postalo poveljstvo Zaščitnih sil Združenih narodov. Ta dva koraka sta Nato povedla v vse bolj raznoliko in zahtevno serijo operativnih nalog v Evropi in izven nje, sprva na Balkanu in v Sredozemskem morju, kasneje pa še v Afganistanu, Iraku in v sudanski regiji Darfur. Te naloge so tudi vzpostavile vzorec vse tesnejšega političnega in operativnega sodelovanja med Natom in ZN, ki ima svoj temelj v odločitvi Natovih zunanjih ministrov iz decembra 1992, namreč, da bo Nato pripravljen podpreti operacije za ohranjanje miru z mandatom Varnostnega sveta ZN.

Danes so Natove operacije in njegovo politično in vojaško preoblikovanje tesno prepleteni. Operacije so postale primarna gonilna sila za nenehno prilagajanje Natovih vojaških zmogljivosti, struktur sil in poveljstev ter procesov za posvetovanje, načrtovanje in odločanje. Istočasno pa sta politično in vojaško preoblikovanje – ki se kažeta skozi širitev, vse večje število partnerstev in razvijanje ekspedicijskih sil, kot so Natove odzivne sile (NRF) – neizmerno prispevala k sposobnosti zavezništva, da operativno prispeva k širšim prizadevanjem v imenu mednarodnega miru in varnosti. Nato zdaj pomembno prispeva k ohranjanju varnega okolja na Kosovu in k širši stabilnosti na zahodnem Balkanu, zagotavlja varnostno pomoč vladi v Afganistanu, pomaga usposabljati iraške varnostne sile in podpira Afriško unijo v Darfurju. Poleg tega zavezništvo vodi protiteroristično pomorsko varnostno operacijo – operacijo Active Endeavour – v Sredozemlju, jeseni 2005 pa je izvedlo tudi obsežno operacijo odpravljanja posledic nesreč v Pakistanu, potem ko je južno Azijo prizadel potres.

Le malokdo bi v Rimu lahko napovedal, da bo zavezništvo z neprekosljivim strokovnim znanjem pri načrtovanju operacij, a brez izkušenj pri izvajanju samih misij, čez petnajst let tako obsežno angažirano v Evropi in izven nje. Priznati pa je treba tudi, da velik del Natovih vse širših operativnih odgovornosti odraža spremembe v mednarodnih okoliščinah in ne kakega velikega notranjega načrta. Kljub temu pa je eden glavnih razlogov, zakaj so se po vrhu v Rimu Natove operacije in preoblikovanje odvijali z roko v roki, ta, da je taka prilagodljivost vsebovana v ‘genetskem zapisu’ političnega in vojaškega sodelovanja vse od Natove ustanovitve leta 1949. Ta zapuščina sodelovanja bo verjetno še naprej dajala zagon za uspešno odzivanje na operativne in preoblikovalne izzive, ki so pred nami.

Zapuščina operacij na Balkanu za preoblikovanje

Natovi posredovanji v konfliktih v Bosni in Hercegovini leta 1995 in na Kosovu leta 1999 sta imeli trajen vpliv na naravo zavezništva po hladni vojni, saj sta opredelili parametre skupnega ukrepanja izven meja Natove tradicionalne zaveze o kolektivni obrambi. Natovo vključevanje je v vsakem od obeh primerov dokazalo njegovo sposobnost izvajanja večnacionalnih operacij v zapletenih političnih in operativnih okoliščinah brez dobro utečenih, vnaprej pripravljenih operativnih načrtov. Napotitev Sil za uresničitev (IFOR) in Stabilizacijskih sil (SFOR) v Bosno ter Sil za Kosovo (KFOR) je vključevala tudi kontingente iz partnerskih držav in nečlanic Nata. Te operacije so pomagale vzpostaviti vzorec političnega in vojaškega sodelovanja v takoimenovanih operacijah odzivanja na krizne razmere izven 5. člena med članicami in nečlanicami Nata, ki je sedaj postal pravilo za večje operacije zavezništva.

Poleg Iforja, Sforja in Kforja je v Natovi zgodovini operativnega vključevanja na Balkanu tudi vrsta zračnih in pomorskih operacij, ki so se začele v zgodnjih devetdesetih letih in se nadaljevale tudi v času kosovske vojne leta 1999. Poleg operacije Sky Monitor z AWACS je Nato vodil tudi zračno operacijo za uveljavljanje prepovedi letenja Deny Flight, zračne napade Deliberate Force in Allied Force ter zračno izvidniško operacijo Eagle Eye v podporo verifikacijski misiji Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi na Kosovu, prav tako pa tudi operaciji za opazovanje na morju in uveljavljanje prepovedi v Jadranskem morju Maritime Monitor oziroma Sharp Guard (slednja v sodelovanju z Zahodnoevropsko unijo). Nato si je v teh operacijah nabral precej operativnih izkušenj, a se je tudi naučil nekatere pomembne stvari v zvezi z manjkajočimi zmogljivostmi in s pomanjkljivostmi pri interoperabilnosti, kar obravnava Praška zaveza za zmogljivosti, sprejeta na Natovem vrhu v Pragi leta 2002.

Natovo angažiranje na Balkanu je sprožilo celovito reformo Natovih notranjih postopkov za obvladovanje kriznih razmer. Skoraj vse iz Natovih dobro utečenih praks iz časa hladne vojne, kar se je nanašalo na politično posvetovanje in vojaško načrtovanje, je bilo treba zastaviti na novo, da bi omogočili operacije, v katerih ne gre za izvajanje zaveze o kolektivni obrambi. Reforma je segala od tega, da so Natovim vojaškim organom posredovali podrobne politične usmeritve, ki so odražale spreminjajoče se politične in vojaške okoliščine na balkanskih tleh, pa do tega, da so razvili in dodelali, pogosto v zelo kratkih rokih, posebej prikrojene načrte za spremenjene okoliščine, ki jih je pregledal in potrdil Severnoatlantski svet.

Potreba po boljši usklajenosti med Severnoatlantskim svetom in Natovimi vojaškimi organi je leta 1996 privedla do ustanovitve novega telesa, specializiranega za celovito politično-vojaško svetovanje pri obvladovanju kriznih razmer, Skupine za koordinacijo politike (PCG). Vzporedno s tem so dogovore o političnem posvetovanju razširili in kodificirali ter k sodelovanju pritegnili nečlanice Nata, ki so tako lahko prispevale k operacijam pod vodstvom Nata. Skupaj z vojaškim odborom ima PCG danes vlogo osrednjega svetovalca Severnoatlantskemu svetu glede vseh Natovih operativnih dejavnosti. Poleg tega se PCG, vojaški odbor in Severnoatlantski svet redno sestajajo s sodelujočimi nečlanicami Nata na sestankih, ki so namenjeni upravljanju operacij.

Natova prilagodljivost je vsebovana v njegovem ‘genetskem zapisu’ političnega in vojaškega sodelovanja med zaveznicami.
Operacije na Balkanu so močno vplivale tudi na preoblikovanje Natovih dogovorov o poveljevanju in kontroli. Nova Natova poveljniška struktura, potrjena na praškem vrhu leta 2002, s svojim poudarkom na združenih poveljstvih in poveljstvih posameznih komponent sil odraža izkušnje, ki smo jih pridobili iz dogovorov o poveljevanju pri upravljanju operacij na Balkanu in ki so se sčasoma izoblikovale pod okriljem poveljstva zavezniških sil za južno Evropo v italijanskem Neaplju. Tako Ifor leta 1995 kot tudi Kfor leta 1999 sta se lahko oprla na zmogljivosti sil za vstopanje pri zavezniškem korpusu za hitro posredovanje (ARRC), ki je bil ustanovljen leta 1994 kot vodilno poveljstvo za obe operaciji. V okviru Natove nove strukture sil, ki je bila prav tako potrjena leta 2002, je ARRC postal model za nadaljnjih šest kopenskih poveljstev enot v visoki pripravljenosti (HRF). Teh sedem večnacionalnih korpusov izmenično predstavlja kopensko komponento NRF. Več izmed njih je tudi zagotovilo glavnino štaba Mednarodnih sil za varnostno pomoč (Isaf) v Afganistanu. Zaradi svoje dvojne funkcije, tako v okviru NRF kot tudi Isafa, ta poveljstva pridobivajo kritična znanja pri načrtovanju in izvajanju hitrega odzivanja, pa tudi dolgotrajnejših operacij.

Nenazadnje pa so operacije na Balkanu vplivale tudi na preoblikovanje uporabe policijskih sil, civilno-vojaškega sodelovanja (CIMIC) in izmenjave obveščevalnih informacij. To je v devetdesetih letih pripeljalo do ustanovitve večnacionalnih specializiranih enot, sestavljenih iz francoskih gendarmes in italijanskih carabinieri, ki so Sforju in Kforju pomagale obvladovati nerede. V novejšem času sta bili ustanovljeni dve skupini CIMIC, ki omogočata sodelovanje med napotenimi enotami, lokalnimi oblastmi in agencijami za nudenje pomoči. V začetku tega leta je bil ustanovljen tudi Center za združevanje obveščevalnih informacij (Intelligence Fusion Centre), ki nudi podporo vsem Natovim operacijam.

Vpliv Afganistana na preoblikovanje

Aktiviranje 5. člena Severnoatlantske pogodbe po terorističnih napadih 11. septembra in Natovo operativno angažiranje v Afganistanu sta resnično in nepreklicno potegnila zavezništvo v operacije “izven svojega območja”, ki potekajo precej stran od njegovega tradicionalno evroatlantskega težišča, in opredelila obrambo pred terorizmom za pomembno novo poslanstvo zavezniških sil. Nato je hitro prepoznal nov globalni doseg terorizma ter vse bolj globalno razsežnost mednarodne varnosti. Na sestanku v Rejkjaviku maja 2002 so se Natovi zunanji ministri dogovorili, da “mora Nato za izvajanje celotnega spektra svojih misij imeti sile, ki se lahko hitro premaknejo tja, kjer jih potrebujejo, ki lahko izvajajo operacije v oddaljenih krajih in dlje časa ter dosežejo svoje cilje”. Ta ključni dogovor je pripravil teren za vrsto preoblikovalnih korakov, povezanih s kasnejšim Natovim prevzemom vodenja Isafa avgusta 2003.

Z vidika vojaškega preoblikovanja je morda najbolj omembe vreden dosežek Natovega angažiranja v Afganistanu zavezanost in sposobnost evropskih zaveznic ter Kanade, da v podporo Isafu na podlagi šest- ali več mesečnih rotacij napotijo večnacionalno poveljstvo korpusa sil v visoki pripravljenosti skupaj z bojnimi skupinami velikosti bataljona ali brigade. Isaf je občasno trpel akutno pomanjkanje transportnih letal in helikopterjev in se še vedno srečuje z več dolgotrajnimi pomanjkanji, ki močno omejujejo njegovo operativno učinkovitost. Vendar pa je ta nova zmogljivost številnih zaveznic (poleg ZDA), namreč, da lahko precejšnje število pripadnikov napotijo strateško daleč od Evrope in Severne Amerike, omogočila širitev Isafove navzočnosti na severne, zahodne in v zadnjem času tudi južne province Afganistana.

Poleg tega delo z ekipami za obnovo provinc v Afganistanu zagotavlja prilagodljiv način za boljše povezovanje dopolnjujočih se civilnih in vojaških prizadevanj za stabilizacijo in obnovo, pa tudi za krepitev sodelovanja med Natom in mednarodnimi vladnimi in nevladnimi organizacijami, ki delujejo v tej državi. Ekipe za obnovo provinc so nazorno pokazale, da je usklajeno, civilno in vojaško načrtovanje in ukrepanje na lokalni ravni izvedljivo, obenem pa so tudi osvetlile potrebo po okrepitvi le-tega med Natom in drugimi institucionalnimi akterji.

Nazadnje je treba omeniti še, da je Natovo angažiranje v Afganistanu utrlo pot inovativnim pristopom pri uporabi sil zavezništva na bolj prožen način, bodisi za podporo Nenatovim operacijam, ki jih vodijo zaveznice ali druge mednarodne organizacije, ali pa v sodelovanju z njimi. Ko sta Nemčija in Nizozemska leta 2002 zaprosili za Natovo podporo njunemu skupnemu poveljstvu Isafa, še preden je to postala operacija pod Natovim vodstvom, so strokovno znanje in zmogljivosti, ki jih je Nato takoj odobril, dokazali, da je bilo zavezništvo pripravljeno in sposobno prispevati k načrtovanju in izvajanju operacij pod vodstvom drugih. Operativno sodelovanje Isafa s poveljstvom skupnih sil pod vodstvom ZDA v Afganistanu ter partnerstvo pri usposabljanju iraških varnostnih sil med Natovo misijo za usposabljanje ter večnacionalnim prehodnim poveljstvom za zagotavljanje varnosti pod vodstvom ZDA kažeta, kako lahko zavezništvo skupaj nastopa na načine, ki dopolnjujejo prizadevanja posameznih zaveznic. To je tudi dokaz prilagodljivosti zavezništva spreminjajočim se okoliščinam. V tem pogledu Natova podpora Afriški uniji pri krepitvi njene mirovne misije v sudanskem Darfurju kaže napredek, ki ga je Nato po letu 2002 dosegel pri zagotavljanju podpore tudi operacijam, v katerih nima vodilne vloge.

Tudi Natovo vključevanje v Afganistanu je imelo močan preoblikovalni učinek na prakse političnega posvetovanja in operativnega načrtovanja. Na podlagi svojih izkušenj z Balkana Isaf sedaj sodeluje z enajstimi nečlanicami Nata, vključno z Avstralijo in Novo Zelandijo, ki nista članici Partnerstva za mir. To je utrlo pot za tesnejše sodelovanje Nata z državami izven evroatlantskega območja. Z vse večjo globalno angažiranostjo Nata bo vzpostavitev bolj strukturiranih odnosov s takimi operativnimi partnerji postala vse bolj politično pomembna.

V povezavi s svojim vodenjem Isafa je Nato vodil tudi aktiven politični dialog s Pakistanom, ki je omogočil ustrezno ozračje za operacijo odpravljanja posledic nesreč, ki jo je Nato začel izvajati po uničujočem potresu v tej državi oktobra 2005. Operacija v Pakistanu je sledila še eni operaciji za odpravljanje posledic nesreč pod Natovim vodstvom, in sicer septembra 2005 po orkanu Katrini v ZDA. Obe operaciji sta dokazali uporabnost Natovih operativnih zmogljivosti pri akutnih humanitarnih krizah v sodelovanju z Natovim Evroatlantskim centrom za koordinacijo ukrepanja ob nesrečah in s sredstvi za civilnokrizno načrtovanje.

“Bolj operativno” zavezništvo

Operacije so v ospredju preoblikovanega zavezništva. Preoblikovanje, tako politično kot vojaško, je v samem vrhu načrtovanih politik zavezništva na zasedanju v Rigi in tudi kasneje. Interakcija med preoblikovanjem in operacijami bo postajala vse bolj obsežna, ko se bo Nato operativno bolj vključeval v podporo širšim mednarodnim prizadevanjem za obvladovanje kriznih razmer. Zato bodo zaveznice po vsej verjetnosti še naprej pripisovale velik pomen ukrepom, ki krepijo celotno operativno zmogljivost zavezništva in hkrati racionalizirajo strukture in postopke zavezništva za podporo političnim posvetovanjem in razvijanje zmogljivosti med zaveznicami, prav tako pa tudi s partnericami in drugimi nečlanicami Nata. Nekatere pobude, o katerih zdaj razmišljajo, bodo po vsej verjetnosti prinesle pomembne rezultate, kot so sposobnost oskrbovanja polno operativnih Natovih odzivnih sil na daljši rok, učinkoviti in pošteni dogovori o delitvi bremena pri financiranju operacij, razširjena operativna partnerstva z geografsko bolj oddaljenimi globalnimi partnerji in bolj učinkovito sodelovanje med Natom in drugimi mednarodnimi organizacijami, kot so Združeni narodi in Evropska unija.

Čeprav je bilo pri Natovem preoblikovanju po vrhu v Rimu leta 1991 doseženega že veliko, pa ima zavezništvo še veliko dela, da bodo njegove sile bolj okretne in pripravljene za napotitev, njegove operacije pa sposobne oskrbovanja na daljši rok. Jasno pa je, da bo Natova edinstvena sposobnost združevanja politične volje in vojaških zmogljivosti, kadar so zaveznice pripravljene ukrepati, spodbudila zavezništvo k neomajnemu nadaljevanju preoblikovanja, ki ga je začelo po koncu hladne vojne.
...Na začetek...